Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
uh (24-48) 
- uhó ušésa s (ọ̑ ẹ́) 1. čutilo za sluh in ravnotežje: primerjati človeško uho z živalskim; oko in uho / ušesa ga bolijo; zamašiti si, zatisniti si ušesa; iz ušes mu teče gnoj; trga ga po ušesu // to čutilo glede na svojo sposobnost: levo uho mu peša; na eno uho slabo sliši; gluh, naglušen na obe ušesi / ekspr. čeprav je napel ušesa, ni nič slišal; ekspr. ustavila se je in nastavila uho prisluhnila; šepetati, vpiti na uho, v uho / ekspr. škripanje jim je paralo ušesa povzročalo velik občutek neugodja, bolečino; ekspr. to piskanje mi gre skozi ušesa neprijetno deluje name; šumelo ji je v ušesih imela je neprijeten, šumenju podoben občutek v njih
zaradi motenj v delovanju organizma; zvoni mu v ušesih ima občutek zvenenja nepretrganega visokega tona / ekspr.: zdaj pa odpri ušesa poslušaj, prisluhni; za uho ta glasba ni privlačna za poslušanje; to je prijetno za oko in uho / ekspr. vleči na ušesa prisluškovati / ekspr.: na lastna, svoja ušesa sem to slišal sam, osebno; ni mogla verjeti lastnim, svojim ušesom da je res / ekspr.: poslušal jo je samo z enim ušesom, s pol ušesa nepazljivo; vpijejo, da gre skozi ušesa zelo; otroci so zgodbo poslušali na vsa ušesa, z očmi in ušesi zelo pozorno // nav. ekspr. izraža dejavnost tega čutila, kot jo določa glagol: njegovo uho je poslušalo domačo govorico; uho je komaj zaznalo glasove / tak ropot ušesa težko prenašajo 2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom oseba, zlasti glede na sposobnost poslušanja: marsikatero uho je to slišalo / take besede niso za ženska ušesa za ženske; uho glasbenika, strokovnjaka glasbenik, strokovnjak / to je prišlo tudi do njegovih ušes, na njegova ušesa o tem je slišal tudi on / govoriti gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; naleteti na gluha ušesa na ljudi, ki se ne dajo prepričati; ni mogel verjeti, da je našel odprta ušesa da so ga poslušali, uslišali 3. zunanji del tega čutila: ušesa mu štrlijo; striči z ušesi; kosmata ušesa; majhna, velika ušesa; oslovska, zajčja ušesa; pokončna, viseča ušesa / zardeti do ušes; potegniti kapo čez ušesa; dati si svinčnik za uho; prijeti, vleči koga za ušesa; popraskati se za ušesom; ščitniki za ušesa / umiti si ušesa ta del s sluhovodom; dati vato v uho v sluhovod 4. s prilastkom temu delu podoben del kake
priprave z luknjo za držanje, nameščanje česa: prijeti škaf za ušesa; šivankino uho se odlomi; uho klina, motike, škarij // luknja v takem delu: vrtati ušesa v kamnite sekire; vdeti nit v uho 5. mn., ekspr. zavihani, zmečkani ogli: njegove knjige so zdelane, vse imajo ušesa; poravnati oslovska ušesa pri zvezkih ● ekspr. sama ušesa so ga bila pazljivo je poslušal; ekspr. tukaj imajo stene ušesa tukaj se prisluškuje; ekspr. ušesa si maši, zatiska pred resnico noče spoznati resnice; ekspr. naviti komu ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja; ekspr. s čudnimi teorijami jim polnijo ušesa čudne teorije jim pripovedujejo, vsiljujejo; ekspr. ta prevod žali moja ušesa je slab; do ušes odpreti usta zelo, na široko; ekspr. vanjo je bil do ušes zaljubljen zelo; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes, za uho udari ga; ekspr. vse mu nosi na ušesa pripoveduje, česar ne bi smel; ekspr. povedati kaj na uho zaupno; ekspr. pazil je, da to ne bi prišlo komu na uho, ušesa da tega ne bi kdo izvedel; ekspr. to si zapiši za uho, ušesa dobro si zapomni; pog. sosed je na to uho gluh ta stvar ga ne zanima, noče ničesar slišati o njej; ekspr. iti skozi šivankino uho narediti kaj težko uresničljivega; ekspr. melodija gre v uho je prijetna; lahka za zapomnjenje; ekspr. piši me v uho izraža veliko omalovaževanje, brezbrižnost; ekspr. treba ga bo prijeti za ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj; kaznovati ga sploh; ekspr. sedeti na ušesih ne poslušati (pazljivo); ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem ven ničesar ne uboga, ne
upošteva; nič si ne zapomni; pog. popevka mu je ostala v ušesih zapomnil si je njeno melodijo; pog. ima jih polno za ušesi je zelo navihan; pog. je še moker, zelen za ušesi je še zelo mlad, neizkušen, otročji; ekspr. fant ima kosmata ušesa noče slišati, upoštevati stvari, ki mu niso všeč, zlasti ukazov; nar. medvedje uho zimzeleni gornik; ekspr. tega imam že polna ušesa nočem več poslušati tega ◊ anat. notranje uho del ušesa s slušnimi in ravnotežnimi čutnicami; srednje uho del ušesa med bobničem in notranjim ušesom; zunanje uho del ušesa z uhljem, sluhovodom in bobničem; bot. mačje uho kukavica, katere cvet ima žametasto dlakavo medeno ustno, Ophrys; zajčje uho rastlina s celorobimi, črtalastimi ali jajčastimi listi in rumenimi ali rdečkastimi cveti v socvetjih;
prerast; lov. ušesa daljše, uhljem podobno perje na glavi sov uharic; med. izpirati ušesa s tekočino, navadno z vodo, odstranjevati iz sluhovoda ušesno maslo; vnetje srednjega ušesa; zool. morsko uho polž, ki je brez zavojev, ima obliko latvice in živi v morju, prilepljen na skalnato podlago, Haliotis tuberculata ♪
- uhodíti uhódim dov. (ȋ ọ́) 1. s hojo, hojenjem narediti kaj glede na lastnosti, obliko boljše, ustreznejše: uhoditi gaz, pot, stezo 2. s hojo narediti obutev za nošenje boljšo, ustreznejšo: uhoditi čevlje, škornje uhodíti se knjiž. s hojo, hojenjem postati tak, da dobro, lahko hodi: precej časa je potreboval, da se je uhodil / noge so se že uhodile; uhoditi (si) noge uhójen -a -o 1. deležnik od uhoditi: uhojeni čevlji; uhojena pot, steza 2. knjiž. uveljavljen, ustaljen: uhojen način; uhojena praksa ♪
- uhú in uhù medm. (ȗ; ȕ) posnema glas sove: uhu, uhu, se je oglašala uharica; sam.: zaslišati sovji uhu ♪
- uhuhú tudi ùhùhù medm. (ȗ; ȕ-ȕ-ȕ) 1. posnema glas sove: za hišo se je oglasilo: uhuhu, uhuhu 2. posnema tuljenje, hud jok: kako je to hudo, uhuhu ♪
- belúh -a m (ū) slabš., redko kdor ima belo, svetlo polt: saj nisem kak mestni beluh / beluhi zatirajo nas črnce ljudje bele rase ♪
- belúha -e ž (ū) nar. koroško bela kokoš ♪
- blagodúh -a m (ȗ) bot. prijetno dišeč okrasni grm; dišeči les ♪
- blagodúh -a -o prid. (ȗ ū) zastar. ki blago, prijetno diši: blagoduho cvetje ♪
- bledúh -a m (ū) slabš., redko bled človek: ne maram tega bleduha ♪
- brezúh -a -o prid. (ȗ ū) knjiž., redko ki je brez uhlja, uhljev: brezuh pes ♪
- bruhálen -lna -o prid. (ȃ) ki povzroča bruhanje: bruhalna sredstva ♪
- bruhálnik -a [u̯n tudi ln] m (ȃ) geogr. kraški izvir, ki ob visoki podzemni vodi bruha: bruhalniki in požiralniki ♪
- brúhanje -a s (ū) glagolnik od bruhati: a) zdravilo je preprečilo bruhanje / na bruhanje ji gre, jo sili / bruhanje krvi b) bruhanje ognjenikov ♪
- brúhati -am nedov. (ū ȗ) 1. izmetavati iz želodca: ponesrečenec bruha; bruhati žolč // s kašljanjem izmetavati kri iz pljuč: spet je bruhal kri; pren., ekspr. bruhati kletve, psovke 2. s silo izmetavati v velikih količinah: ognjenik bruha; dimniki bruhajo saje / ob dveh bruha tovarna množice delavcev; pren., ekspr. topovi bruhajo smrt na mesto ∙ ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami 3. nepreh. s silo udarjati na dan: voda bruha izpod skale; pren. besede ji bruhajo iz ust bruhajóč -a -e: bruhajoč vulkan ♪
- brúhniti -em dov. (ú ȗ) 1. izvreči iz želodca: bruhniti pijačo iz sebe // s kašljanjem izvreči kri iz pljuč: bolnik je bruhnil kri; pren., ekspr. bruhniti psovko; bruhnila je iz sebe vso prikrito mržnjo 2. s silo izvreči v velikih količinah: dimnik je bruhnil oblak dima; žaromet je bruhnil snop oranžne svetlobe 3. nepreh. s silo udariti na dan: voda bruhne iz razpok; pren. sovraštvo je bruhnilo na dan; brezoseb. nesramnež, je bruhnilo iz dekleta 4. ekspr., navadno v zvezi bruhniti v jok, smeh nenadoma glasno zajokati ali zasmejati se: bruhniti v jok, v solze; bruhniti v krohot, v smeh
5. nar. za kratko dobo iti, oditi kam: Če vam je všeč, pa bruhnem tja gôri in vam prinesem tisto reč (I. Tavčar) ♪
- brzokuhálen -lna -o prid. (ȃ) ki je za hitro kuhanje: brzokuhalna plošča električnega štedilnika / brzokuhalni lonec ekonom lonec ♪
- brzokuhálnik -a m (ȃ) električni kuhalnik za hitro kuhanje: skuhati kavo na brzokuhalniku ♪
- búh -a m (ȗ) močen, nenaden sunek zraka: silovit buh je odprl vrata / buh vetra se je uprl v jadro // zamolkel glas ob takem sunku: zaslišal je buh vetra / buh kovaškega meha ♪
- bùh medm. (ȕ) posnema zamolkli glas udarca, izbruha: buh buh buh! tolče po vratih ♪
- búhanje -a s (ū) glagolnik od buhati: buhanje ognja iz peči; buhanje vetra / sliši se votlo buhanje eksplozij ♪
- búhati -am nedov. (ū ȗ) 1. s silo in z zamolklim glasom udarjati na dan: iz dimnika buhajo oblaki isker; ogenj buha skozi odprtino // ekspr. s silo se zadevati ob kaj: veter buha v okna 2. preh., zastar. suvati, dregati: mimogrede so ga buhali v rebra ● ekspr. topovi buhajo zamolklo streljajo ♪
- búhniti -em dov. (ú ȗ) 1. s silo in z zamolklim glasom udariti na dan: snop isker buhne iz dimnika; plamen buhne skozi odprtino; pren. togota je buhnila iz njega; brezoseb. molči, je buhnilo iz nje // ekspr. s silo se zadeti ob kaj: veter je buhnil v okna 2. ekspr., redko zelo hitro priti, oditi: buhniti v sobo; pren. vsa kri mu je buhnila v glavo 3. preh., redko s silo vreči: buhnil ji je vodo v obraz ● ekspr. buhniti v smeh nenadoma glasno zasmejati se; ekspr. buhniti s kolom ob podnico močno udariti ♪
- búhta -e ž (ȗ) v češkem okolju buhtelj: zamesiti testo za buhte ♪
- búhtelj -na tudi -tlja [tǝl] m (ú) pecivo iz kvašenega testa z marmeladnim nadevom: speči buhteljne ♪
- buhtéti -ím nedov. (ẹ́ í) 1. goreti z močnim plamenom: ogenj buhti; pren. v pesnitvi buhti sovraštvo do okupatorja 2. redko oddajati vročino in vonj: iz peči vzeti hlebci buhtijo buhtèč -éča -e: buhteča bakla ♪
1 24 49 74 99 124 149 174 199 224 
