Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ud (7.551-7.575)


  1.      ominózen  -zna -o prid. (ọ̑) knjiž. ki napoveduje zlasti kaj slabega, hudega: vojna je ominozna beseda / ominozni ukrepi ♪
  2.      omíšljati si  -am si nedov. (í) 1. ekspr. kupovati si, priskrbovati si: vedno si omišlja obleke po zadnji modi; omišljal si je čedalje več parcel / za njo so si začele omišljati klobučke tudi njene vrstnice začele nositi 2. knjiž., redko raziskovati, proučevati: objavil je vrsto podatkov, gradiva pa ni omišljal in razlagal ♪
  3.      omízje  -a s (ȋ) 1. skupina ljudi, ki sedijo za isto mizo: omizje je začelo peti / igralno, pivsko omizje / stalno omizje / ekspr. ideje Zoisovega omizja družbe, kroga 2. ekspr. večja miza s pripadajočimi stoli, klopmi: družba ima svoje omizje; prazno omizje / vstati izza omizja ♪
  4.      omlatíti  in omlátiti -im dov., prvi pomen tudi omláčen (ȋ á) 1. s cepcem, mlatilnico spraviti zrnje iz klasja, latja: omlatiti ajdo, ječmen, pšenico / pri sosedovih so že omlatili končali mlačev 2. star. natepsti, pretepsti: fantje so pošteno omlatili izzivalca ● ekspr. v trenutku je omlatil kos kruha pojedel; ekspr. pri nas si omlatil pojdi; nisi zaželen ♪
  5.      omočíti  omóčim dov. (ȋ ọ́) 1. nekoliko zmočiti: dež je omočil cesto; omočiti noge; omočiti robove kozarcev z limono; s pijačo si je omočila ustnice 2. namočiti: omočiti perilo; omočiti žemljo // pomočiti: omočil je palec v vodo ◊ knjiž., ekspr. tudi oni si morajo omočiti grlo kaj popiti; star. starki so se omočile oči postale solzne omóčen -a -o: omočen klobuk; omočena tla ♪
  6.      omólkniti  -em [u̯k] dov., tudi omolkníte; tudi omolkníla (ọ́ ọ̑) zastar. obmolkniti: ob tem spominu sta oba omolknila ♪
  7.      omótati  -am tudi omotáti -ám dov. (ọ̄; á ȃ) knjiž. oviti, zaviti: omotati vrvico okrog česa; knjigo omotati s papirjem / rano so mu skrbno omotali obvezali / omotali so ga v suknjo zavili, oblekli omótan tudi omotán -a -o: zavitek je bil omotan z rdečim trakom; ekspr. ženska je bila vsa omotana ♪
  8.      omótica  -e ž (ọ̑) 1. stanje nejasnega, nepopolnega zavedanja, zlasti z občutkom telesne slabosti: obšla ga je omotica; zdramiti se iz omotice; hoditi kakor v omotici / ekspr. vinska omotica se mu je že izkadila / star. prebuditi se iz globoke, trdne omotice nezavesti, omedlevice 2. zastar. omotična snov, sredstvo: primešati pijači omotice ♪
  9.      omotíti  in omótiti -im dov. (ȋ ọ́) knjiž. 1. narediti koga omotičnega: kadar ga omoti vino, se razgovori; omotiti koga z udarci po glavi / nevarnost mu je omotila pamet ∙ ekspr. lepota dežele ga je hitro omotila prevzela, navdušila; star. skušnjava ga je omotila premotila, zapeljala 2. omamiti, ublažiti: omotiti bolečino / omotiti slabo vest v hrupni družbi omóten stil. omóčen -a -o: omoten od dima, pijače ♪
  10.      omračíti  -ím dov., omráčil (ȋ í) knjiž. 1. narediti mrko, neprijazno: težave mu niso omračile obraza; zaradi takega govorjenja se mu je čelo omračilo 2. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je omračila duha; tudi vino mu ni omračilo glave; zaradi mnogih dogodkov se mu je omračil spomin 3. redko narediti mračno, temno: nobena meglica ni omračila neba; za hip se je soba omračila ● knjiž. um se mu je omračil postal je duševno bolan; knjiž., ekspr. pred očmi se mu je omračilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno omračèn -êna -o 1. deležnik od omračiti: omračen obraz; človek z omračenim umom 2. ki vsebuje, izraža mrkost, neprijaznost: njihovi omračeni pogledi niso obetali nič dobrega ♪
  11.      omréžiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. knjiž. obdati, ograditi z mrežo: omrežiti taborišče / omrežiti okno zamrežiti; nebo se je omrežilo z oblaki 2. ekspr. zvijačno pridobiti si čustveno naklonjenost, zaupanje koga: ta ženska je že marsikoga omrežila / omrežiti komu pamet, srce 3. knjiž., ekspr. povzročiti, vzbuditi v kom kaj; navdati: knjiga ga je omrežila z novimi idejami / misel na bolnega očeta ga je omrežila z žalostjo omréžen -a -o: omreženo okno ♪
  12.      omrtvélost  -i ž (ẹ́) stanje omrtvelega: omrtvelost udov / zbuditi se iz omrtvelosti / omrtvelost v kulturnem življenju / duševna omrtvelost ♪
  13.      omrtvíčiti  -im dov. (í ȋ) 1. narediti kaj neobčutljivo, brezčutno: mraz ji je omrtvičil noge; z udarcem mu je omrtvičil roko ♦ med. umetno povzročiti neobčutljivost posameznih organov 2. knjiž. povzročiti zmanjšanje dejavnosti, delavnosti: razmere so ga omrtvičile / beda je omrtvičila njegovo življenje; omrtvičiti voljo // ekspr. zelo zavreti, otežiti: snežni zameti so omrtvičili promet; omrtvičiti osvobodilno gibanje omrtvíčen -a -o: omrtvičen del telesa; bil je ves omrtvičen od strahu ♪
  14.      omrzíti  -ím dov., omŕzil (ȋ í) star. 1. z dajalnikom narediti, da postane kdo, kaj zoprn: hoteli so ga ogrditi in omrziti; učenje mu je šolo omrzilo; življenje doma se mu je omrzilo 2. (zelo) zasovražiti: po tem dogodku ga je omrzil; omrzil je svoj rojstni kraj omrzèn -êna -o tudi omržèn -êna -o osovražen: videl je svoje omrzene gospodarje ♪
  15.      omŕzniti  -em dov. (ŕ ȓ) knjiž. 1. nekoliko zmrzniti, navadno na površini; namrzniti: v tem mrazu so mu ušesa omrznila / tla so malo omrznila 2. postati hladen, mrzel; ohladiti se: zajtrk je omrznil; spij kavo, da ne omrzne; pren. po tem dogodku ji je srce omrznilo ● ekspr. človek mora med ljudi, sicer omrzne postane nedružaben, samotarski; ekspr. omrznilo mu je stati tam praznih rok postalo zoprno, neprijetno omŕznjen -a -o: omrznjen krompir; omrznjene noge; prim. omrzel ♪
  16.      omúliti  -im dov., omulíla tudi omúlila (ú ū) 1. z gobcem potrgati in pojesti: krava je omulila nekaj šopov trave 2. knjiž., redko pristriči, skrajšati: omuliti brado, rep omúljen -a -o: omuljeni travniki; tu je zdaj vse omuljeno pomuljeno ● ekspr. omuljena srajca oguljena, izrabljena ♪
  17.      òn  ôna -o stil. -ó zaim., ed. m. njêga, njêmu, njêga, njêm, njím, enklitično rod., tož. ga, daj. mu, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nj oziroma -enj [ǝnj], če se predlog končuje na soglasnik; ž. njé, njéj tudi njèj tudi njì, njó, njéj tudi njèj tudi njì, njó, enklitično rod. je, daj. ji, tož. jo, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -njo; s. kakor m., le tož. ôno stil. onó tudi njêga; mn. m. ôni stil. oní, njìh, njìm, njìh in njé, njìh, njími, enklitično rod., tož. jih, daj. jim, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nje; ž. ône stil. oné dalje kakor m.; s. ôna stil. oná dalje kakor m.; dv. m. ônadva tudi onádva stil. ôna, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh stil. njú, njíma tudi njíma dvéma, njíju tudi njìh tudi njìh dvá stil. njú, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh tudi njíma tudi njíma dvéma, njíma tudi njíma dvéma, enklitično rod., tož. ju in jih, daj. jima, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nju; ž. ônidve stil. onédve dalje kakor m., le tož. njíju tudi njìh tudi njìh dvé stil. njú; s. kakor ž. (ȍ ó) 1. izraža osebo ali stvar, ki je govoreči ne enači s seboj in ne ogovarja a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: tudi on se boji; voznik je v bolnici, onidve pa sta nepoškodovani; vendar ima prav on in ne ti; nihče ni tako močen kakor on; ekspr.: čakaj, on ti bo že pokazal; kdo drug, če ne ona; elipt.: kdo je to rekel? Ona; on pa poštenjak, kje neki; on da bi to storil / pog., iron. ne mara zanj, pozna on take prijatelje / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: ona in brat se dobro razumeta; oni trije so mrtvi; ona, edinka, sme delati vse, kar hoče b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: del njega samega; njemu verjameš; stori to njim na ljubo; kaj to njej mar; vprašaj njega, on vse ve; ekspr. še njega je treba / nič se ga ne boj; ne poznam ga; koliko jih je; jih res ne poznaš; knjiž. hranil je zaupano mu skrivnost; včeraj sem jo srečal / pog. ga malo briga, če drugi stradajo c) s predlogi se rabi daljša oblika: brez njega bomo težko uspeli; pametnejša je od njiju; med njimi ni izdajalcev; raba narašča za njih se nihče ne zmeni zanje / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: skrbno pazite nanj; odšel je ponjo // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: ni ga doma; sanja se ji; zebe jih; z njim je drugače njegov položaj je drugačen; z njima gre navzdol / knjiž. kaj mu je storiti mora storiti 2. v dajalniku, navadno v krajši obliki izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: roka mu drhti; lice se ji je zjasnilo; mati jima je hudo zbolela; bil jim je kakor oče / star.: slava njega spominu njegovemu; mladina, izročena njih varstvu njihovemu 3. v mnnožini moškega spola, nekdaj, spoštljivo izraža osebo ogovorjenega, gledano s stališča govorečega: pa kaj njim to pravim, prečastiti, oni imajo svoje skrbi; gospa, ali so oni pozabili torbico ● pog. on ima v hiši prvo besedo mož; pog. ona ga čaka pred gostilno žena; iron. kaj se repenči tole onó ta človek; star. njega dni je bilo vse drugače v nekdanjih časih; prim. ga, jih, jo ♪
  18.      onakáziti  -im tudi onakazíti -ím dov., onakázil (ā ȃ; ȋ í) zastar. iznakaziti: eksplozija mu je onakazila obraz onakážen -a -o tudi onakažèn -êna -o: onakaženi prsti ♪
  19.      oné  zaim. neskl., mest., or. ed. m. in s. tudi oném (ẹ̄) ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža osebo, stvar, ki se noče, ne more imenovati: aro mi je dal one, tisti mešetar; ali si res bil pri onem, pri padarju; glejte, manjka vam one — navdušenje / kam pridemo, če bo že vsak one ukazoval; zadnjič je bil spet pri svoji one / v prislovni rabi one, kaj praviš, na koga meri / v povedni rabi v glavi se mi one ... megli; prim. onega ♪
  20.      onečástiti  -im dov. (á ȃ) vzeti čast, dostojanstvo, ugled: pred ljudmi ga je onečastil; s tem dejanjem se je onečastil / onečastili so njegovo ime / onečastiti trupla padlih oskruniti ∙ ekspr. onečastil mu je dekle je spolno občeval z njo onečáščen -a -o: onečaščen človek; počuti se onečaščenega; onečaščena ljubezen ♪
  21.      onečéditi  -im dov. (ẹ́ ẹ̄) 1. raba peša umazati, onesnažiti: onečediti obleko, posteljo 2. redko vzeti ugled, osramotiti: pred ljudmi ga je onečedil / onečedili so njegovo ime onečéden in onečéjen -a -o: onečedena obleka; onečeden z blatom ♪
  22.      onegá  zaim. neskl. (á) nav. slabš., s širokim pomenskim obsegom izraža osebo, stvar, ki se noče, ne more imenovati: saj veš, kaj je rekel onega; takale onega, pa se nosi kot grofična; tole onega nas že ne bo učilo / to niso onega, pošteni ljudje / ali imate zdravilo za onega, za drisko / v povedni rabi kaj se boš onega, cmerila; prim. one ♪
  23.      onégati  -am tudi onegáti -ám nedov. (ẹ̑; á ȃ) redko onegaviti: gospodar je nekaj onegal po dvorišču; onegati okoli dekleta ♪
  24.      onegáviti  -im nedov. (á ȃ) ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža dejanje, ki je znano, a se noče, ne more imenovati: ves dan nekaj onegavi okoli hiše; gospodinja že onegavi po kuhinji; kaj se boš onegavil, kar z menoj pojdi; z avtom se onegavi okrog; zalotili so ga, da se onegavi z drugimi ženskami / kje pa tako dolgo onegavi je, se mudi, zadržuje; zaradi tega se ne bom onegavil se jezil, razburjal, prepiral ♪
  25.      onemélost  -i ž (ẹ́) lastnost, stanje onemelega: čudili so se njegovi onemelosti; ležati v dremotni onemelosti ♪

   7.426 7.451 7.476 7.501 7.526 7.551 7.576 7.601 7.626 7.651  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA