Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
ud (7.076-7.100)
- obšívati -am nedov., tudi obšivájte; obšívala in obšivála (í) s šivanjem dokončevati, dodelovati rob: obšivati jopič / dov., nar. zahodno obšivati prtič obšiti ♪
- obtežíti -ím dov., tudi obtéži; obtéžil (ȋ í) 1. dati, namestiti težek predmet na drugega a) da se le-ta stisne, ne premika: obtežiti papir na pisalni mizi; naribano zelje obtežijo z deskami in kamnom b) zaradi večje teže, ravnotežja: obtežiti ladjo, žerjav / obtežiti merilno vrvico s svincem ♦ tekst. obtežiti svilo prepojiti naravno svilo z raztopinami kovinskih soli, čreslovine, da postane težja 2. narediti kaj težje: vrv mu je preveč obtežila nahrbtnik; pren. skrb, žalost mu je obtežila srce obtežèn -êna -o: z jekleno kroglo obtežena veriga; ladja je bila premalo obtežena ♪
- obtolčenína -e [ou̯] ž (í) med. poškodba tkiva zaradi udarca ob top predmet: obtolčenina možganov; obtolčenina na kolenu ♪
- obtólči -tólčem [ou̯] dov., obtólci obtólcite in obtolcíte; obtólkel obtólkla (ọ́) s tolčenjem poškodovati: obtolči opeko, posodo / ekspr. ves avtomobil je že obtolkel; obtolkla si je koleno // s tolčenjem, udarjanjem obdelati: obtolči kamen obtólčen -a -o: odbirati obtolčeno sadje; grobo obtolčeno kamenje ♪
- obtovóriti -im tudi obtovoríti -ím dov., obtovóril (ọ̄ ọ̑; ȋ í) redko otovoriti: obtovoriti ladjo ♪
- obtóženec -nca m (ọ́) kdor je obtožen: mali obtoženec se je zagovarjal tudi pred očetom // jur. oseba, proti kateri je obtožnica postala pravnomočna ♪
- obtoževálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor obtožuje: namesto da bi jo branil, je bil njen obtoževalec // zastar. tožilec: javni obtoževalec ♪
- obtŕkati -am dov. (r̄ ȓ) 1. s trkanjem preiskati: obtrkati stene in strop rudniškega rova // med. preiskati organe, tkiva, telesne votline s trkanjem: zdravnik mu je obtrkal prsni koš 2. otrkati: obtrkati sneg s čevljev; z dlanjo si je obtrkal prašno obleko ♪
- obtrkávanje -a s (ȃ) glagolnik od obtrkavati: obtrkavanje sten in stropov v rudnikih ♪
- obubóžanje -a s (ọ̑) glagolnik od obubožati: obubožanje ljudstva ♪
- obubóžati -am dov. (ọ̑) nav. ekspr. postati reven, ubog: po nekaj letih so popolnoma obubožali; preh. vojne so ljudi obubožale obubóžan -a -o: obubožana družina; obubožano prebivalstvo ♪
- obújati -am nedov. (ú) 1. povzročati, da postane kdo spet buden, živ: obujati z umetnim dihanjem 2. povzročati, da postane kaj spet navzoče v zavesti: s prijateljem obujata spomine na mladost / roman obuja vrsto resničnih dogodkov iz vojnega časa 3. knjiž. povzročati, da kaj nastane; vzbujati: misel na dom ji obuja solze ♪
- obujeválec -lca [u̯c in lc] m (ȃ) knjiž. kdor povzroča, da postane kaj kot budno, živo: pisatelj je dober poznavalec stvarnosti in obujevalec preteklosti ♪
- obupávati -am nedov. (ȃ) biti v stanju, v katerem osebek ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja: ne obupavaj, vse se bo še uredilo; obupavati pred težavami // nav. ekspr. izgubljati upanje, prepričanje, da se bo kaj zaželenega uresničilo: obupaval je že, da se bo še kdaj vrnil domov / obupavati nad kom; večkrat je obupavala nad delom obupavajóč -a -e: obupavajoči ljudje ♪
- obúti obújem dov., obúl in obùl (ú ȗ) 1. narediti, da ima kdo na nogah obuvalo: mati je že obula otroka; obuti čevlje, škornje; hitro se obuti; obuti si sandale / obuti nogavice / zastar. obuti plašč obleči 2. oskrbeti z obutvijo: za ta denar je oblekel in obul sebe in družino ● ekspr. obuti konja podkovati; publ. avtomobil zimsko obuti dati mu zimske gume; preg. brez muje se še čevelj ne obuje brez truda, prizadevanja ni pričakovati uspeha obút -a -o: bil je zimsko obut; zaspali so kar obuti; bila je obuta v visoke čevlje ♪
- obuválo -a s (á) vsak od izdelkov iz usnja, sintetične snovi za zaščito nog: nosi udobno obuvalo; čevlji, škornji in druga obuvala / moško, žensko obuvalo ♪
- obúvati -am nedov., tudi obuvála (ú) 1. delati, da ima kdo na nogah obuvalo: obuvati otroka; obuvati čevlje; obuva se počasi / obuvati nogavice 2. oskrbovati z obutvijo: teta jih je obuvala do konca šolanja ♪
- obvestílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na obvestilo ali obveščanje: obvestilno pismo / truditi se za obvestilno jasnost / star. obvestilni urad obveščevalni urad ♪
- obvestíti -ím dov., obvésti; obvéstil (ȋ í) povedati, sporočiti komu kaj o določeni stvari: obvestiti policijo; o tem so obvestili starše obveščèn -êna -o tudi obvéščen -a -o: o njegovem prihodu so bili pravočasno obveščeni; publ. izvedeti kaj iz dobro obveščenih krogov ♪
- obveščênost tudi obvéščenost -i ž (é; ẹ̑) dejstvo, da je kdo obveščen: skrbeti za obveščenost delavcev; dobra, pravočasna obveščenost javnosti; potreba po boljši obveščenosti ♪
- obveščeválka -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska oblika od obveščevalec: bila je dobra obveščevalka ♪
- obvéza -e ž (ẹ̑) 1. kos tkanine, ki se namesti na rano ali okrog poškodovanega dela telesa: obveza se je razrahljala; na roki ima obvezo; sneli so mu obvezo z oči; za obvezo je porabila kos rjuhe, robec / oviti obvezo okrog komolca povoj 2. kar se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: izpolniti, nalagati, sprejemati obveze / to je naša moralna obveza dolžnost / davčna obveza davčna obveznost // glagolnik od obvezati: pogoj za štipendijo je obveza, da se bo po končanem študiju zaposlil v podjetju ◊ med. kompresijska obveza za ustavljanje krvavitev iz rane; mavčna obveza z mavcem posut povoj, ki se uporablja za imobilizacijo telesnih delov; dokolenska mavčna obveza ♪
- obvézen -zna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. ki se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: obvezno zaščitno cepljenje; obvezno socialno zavarovanje; pravno obvezen predpis / prezrl je znak: obvezna smer; zvišati število obveznih ur; obvezno šolanje // ki se po določenih predpisih mora obiskovati: obvezen pouk tujega jezika / udeležba na predavanjih in vajah je obvezna / obvezni učni predmeti // v zvezi obvezna oddaja, zlasti prva leta po 1945 obvezna prodaja državi določene količine pridelkov, živine, lesa po predpisani ceni: izogniti se obvezni oddaji 2. ki mora biti, se izpolniti: opozarjali so na obvezno molčečnost 3. ekspr. reden, vsakdanji: sit je že teh obveznih nedeljskih sprehodov; popila je obvezno kavico ◊ biblio. obvezni izvod izvod, ki ga mora tiskarna ali razmnoževalec po zakonu oddati določenim ustanovam, organom; ekon. obvezna rezerva z
zakonom določena količina finančnih sredstev za kritje večjih nepredvidenih obveznosti; obvezno posojilo posojilo, ki ga odredi organ federacije ali republike za kreditiranje gospodarskega razvoja; jur. obvezna moč zakona; obvezna obramba obramba, pri kateri obdolženec mora imeti zagovornika; ped. enotna obvezna šola obvezna šola, ki dela po enotnem učnem programu in zajema vse učence določene starosti ne glede na spol ali socialni izvor; šol. obvezno berilo, čtivo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma; šport. obvezni liki liki umetnostnega drsanja, ki so glede na težavnost, izvajanje in število ponovitev natančno predpisani obvézno prisl.: za prvi maj je na mizi obvezno potica; obvezno zavarovani avtomobilisti ♪
- obvládanost -i ž (ā) lastnost, stanje obvladanega človeka: občudoval je obvladanost tega človeka / vse je bilo napisano z veliko premišljenostjo in obvladanostjo / obvladanost kretenj, slabih nagnjenj ♪
- obvládati -am dov. (ā) 1. biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik: v napadu je napadalca obvladal; v šahu ga obvlada / z velikim naporom so obvladali sovražnika premagali / konja je z lahkoto obvladal 2. biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa: ta človek zna obvladati svoja čustva; obvladati jezo, strah / obvladati položaj 3. nedov. biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost: obvladati plavanje, risanje, tipkanje / obvladati tehniko, teorijo česa; aktivno, pasivno obvladati tuji jezik; to področje dobro obvlada; snov temeljito obvlada zna, pozna 4. dobiti, doseči nad kom oblast, gospostvo: sovražnik je obvladal vso deželo / nedov.: obvladati naravo, prostor, svet; njihov kapital obvlada uvoz in izvoz ima v oblasti 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obvladal ga je
nemir; starko je obvladal spanec je zaspala // ekspr. izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri: hrepenenje ga je popolnoma obvladalo ● publ. Jugoslavija obvlada najvažnejši del Podonavja ima, ji pripada; publ. voznik ni mogel več obvladati krmila ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. domovina je obvladala njegove misli mislil je samo nanjo; ekspr. on obvlada teren do zadnje kmetije zelo dobro pozna ◊ ekon. obvladati trg z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno; šah. obvladati polje imeti na polju možnost uspešno nadaljevati igro obvládati se ostati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: ta človek se zna obvladati; dobro se je obvladala obvládan -a -o: premišljen in obvladan človek; obvladani gibi; v kretnjah je bila skladna, obvladana ♦ gozd. obvladano drevje drevje, ki ga je
preraslo sosednje drevje ♪
6.951 6.976 7.001 7.026 7.051 7.076 7.101 7.126 7.151 7.176