Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ud (4.126-4.150)


  1.      junáčiti  -im nedov. (á ȃ) knjiž. 1. delati junaška dejanja: mladi vitez je začel junačiti; šel je junačit po širnem svetu / ekspr. fantje radi junačijo z jezikom 2. redko spodbujati, hrabriti: junačil jo je, naj dokonča študije / s klici so junačili utrujeno živino 3. ekspr. veseljačiti, popivati: dobil je sina, zdaj pa junači okoli junáčiti se bahati se z junaštvom, pogumom: kaj se junačiš, prvi boš bežal / naj le pridejo, se je junačil in se tolkel po prsih ♪
  2.      junák  -a m (á) 1. kdor je storil izredno pogumno, junaško dejanje: neznani ljudje so v boju postali junaki; slaven junak; zgodbe o srednjeveških junakih; padel je kot junak / narodni junak zgodovinska oseba, ki se je odlikovala v boju za svoj narod; grob neznanega junaka grobnica s posmrtnimi ostanki vojaka, narejena v spomin na padle v boju za domovino // nav. ekspr. kdor prenaša, opravlja stvari, za katere je potreben velik napor, požrtvovalnost: junak je, da vzdrži v takih razmerah; v bolezni se je pokazal junaka // nav. ekspr. izredno pogumen, neustrašen človek: iskali so junaka, ki bi si upal preplavati reko; iron. junaki pa taki, vsi so zbežali 2. nav. ekspr., s prilastkom moški, ki se odlikuje v kaki stvari ali ob kakem dogodku: junak olimpijskih iger, Planice / junak dela; bil je junak dneva najpomembnejša osebnost / iron. junak v pitju; revolverski junak 3. kdor zaradi kake lastnosti vzbuja občudovanje in željo po posnemanju: vsaka doba ima svoje junake; mladina hitro menja svoje junake / salonski junak 4. ekspr. postaven, krepek moški: drevo, da ga trije junaki ne obsežejo; udarec, ki bi celo junaka pobil na tla / poglejte no, kakšen junak je že 5. glavna, osrednja oseba v literarnem delu: junak drame, romana; junaki nemega filma / Shakespearovi junaki / glavni junak // ekspr. oseba, o kateri se pripoveduje: drugo jutro je naš junak odpotoval ♪
  3.      junákinja  -e ž (á) 1. ženska, ki je storila izredno pogumno, junaško dejanje: pokloniti se junakinjam, ki so padle v boju za svobodo // nav. ekspr. ženska, ki prenaša, opravlja stvari, za katere je potreben velik napor, požrtvovalnost: peš ste prišli tako daleč, ste pa res junakinja // nav. ekspr. zelo pogumna, neustrašena ženska: ko je branila otroke, se je pokazala junakinjo 2. nav. ekspr., s prilastkom ženska, ki se odlikuje v kaki stvari ali ob kakem dogodku: junakinja tekmovanja 3. glavna, osrednja ženska v literarnem delu: Alenčica je junakinja naših ljudskih pesmi; junakinja filma, romana / Cankarjeve junakinje ♪
  4.      junáški  -a -o prid. (á) 1. ki je storil izredno pogumno, junaško dejanje: junaški borci; junaški narod; junaška četa / junaški čas // izredno pogumen, neustrašen: zbral je same junaške fante / junaški boj; junaški govor; junaško dejanje // nav. ekspr. ki prenaša, opravlja stvari, za katere je potreben velik napor, požrtvovalnost: junaška mati 2. značilen za junake: umreti junaške smrti / prelita junaška kri kri junakov / ekspr. tolče se po junaških prsih ◊ lit. junaški ep ep, ki govori o velikih in slavnih dejanjih; junaška epika; junaška pesem ljudska pesem, ki govori o velikih in slavnih dejanjih; muz. junaški tenor tenorski glas, navadno nekoliko nižji od liričnega tenorja junáško prisl.: junaško se bojevati; junaško prenašati bolečine ♪
  5.      junáštvo  -a s (ȃ) 1. lastnost junaškega človeka: občuduje njegovo junaštvo in hladnokrvnost; junaštvo padlih 2. izredno pogumno, junaško dejanje: dobil je odlikovanje za junaštva na fronti / ekspr. prešerna fantovska junaštva ♪
  6.      jurisdíkcijski  tudi jurisdikcíjski -a -o prid. (í; ȋ) nanašajoč se na jurisdikcijo: jurisdikcijski spori ♦ jur. jurisdikcijska norma v stari Avstriji zakonske določbe o stvarni in krajevni pristojnosti civilnih sodišč ♪
  7.      júrišnik  tudi juríšnik -a m (ȗ; ȋ) knjiž., redko vojak, ki sodeluje v jurišu: med ranjenci je bilo največ jurišnikov ♪
  8.      JUS  [jús] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, JUS JUS-a (ȗ) kratica jugoslovanski standardi: izdelki z oznako JUS / suknjič je izdelan po JUS; neskl. pril.: konfekcija po JUS standardih ♪
  9.      justíčen  -čna -o prid. (ȋ) knjiž. soden, pravosoden: justična praksa / justično področje ♦ jur. justični umor zmotna sodba, s katero se izreče smrtna kazen in je ta tudi izvršena, sodni umor; justična zmota zmota v ugotavljanju dejstev ali uporabi prava, zaradi katere je sodna odločba napačna, sodna zmota ♪
  10.      jútri  prisl. (ȗ) 1. prvega dne po današnjem dnevu: jutri bomo belili sobo; jutri bo praznik; odkritje spomenika bo jutri, 4. julija, ob desetih; odpeljem se jutri zjutraj; pog. jutri pišemo nalogo; počakajmo do jutri; od jutri naprej sem popoldne prost; pred jutri opoldne me ne bo nazaj; si pripravljen za jutri? / prišel bom jutri teden 2. nav. ekspr. v prihodnjem času, v prihodnosti: jutri takšna operacija ne bo novost; vaše bo, kar si boste danes ali jutri sami pridobili ● jutri je še en dan misliti je treba tudi na prihodnost; še je čas; ekspr. reši se tega bremena rajši danes kakor jutri čimprej; knjiž. danes ali jutri boste vi prevzeli vodstvo prav kmalu; ekspr. tak sem: danes tukaj, jutri tam brez obstanka v istem kraju; ekspr. okrepitev delavskih svetov mora biti danes in jutri naša poglavitna naloga zmeraj; ekspr. njegova služba je od danes do jutri nestalna, nezanesljiva; ekspr. takih težav ne odpraviš od danes do jutri kmalu, hitro; ekspr. živel je od danes do jutri ne da bi mislil na prihodnost; v slabem, negotovem materialnem položaju; preg. kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri; preg. danes meni, jutri tebi nesreča, smrt lahko vsakogar doleti; sam.: od nas je odvisno, kakšen bo naš jutri ♪
  11.      jútrnja  tudi jútrna -e ž (ú) nekdaj darilo, ki ga mož obljubi, dá ženi po poročni noči: dati jutrnjo; dati vinograd za jutrnjo ♪
  12.      jútrnjica  tudi jútrnica -e ž (ú) 1. redko zvezda Venera na jutranjem nebu; danica: jutrnjica sveti 2. mn., rel. del dnevnic, namenjen za zgodnje jutro; jutranjica: moliti jutrnjice ♪
  13.      jútrnjik  tudi jútrnik -a m (ú) 1. veter, ki piha zjutraj z gor, s hribov; jutranjik: ob določeni uri piha jutrnjik // zastar. vzhodni veter, vzhodnik: sever in jug, večernik in jutrnjik se borijo 2. zastar. časopis, ki izhaja zjutraj; jutranjik: brati jutrnjike ♪
  14.      jútro 1 -a s (ú) 1. del dneva ob sončnem vzhodu: bilo je že jutro, ko so prišli; jutro nastaja; prišlo, knjiž. napočilo je usodno jutro; pričakovati jutro; bedeti do jutra; že od jutra ga boli glava; ekspr. dela od (ranega) jutra do (poznega) večera ves dan; zaspal je šele proti jutru, redko na jutro, pod jutro; ob jasnih jutrih je že slana; v zgodnjem zimskem jutru; napadli so jih še pred jutrom; hladno, megleno, nedeljsko, pomladansko jutro / pesn. jutro se budi, drami; ekspr. jutro jo je zaščemelo v oči jutranja svetloba / knjiž., ekspr. peljati se v sivo jutro / drugo jutro je sklical posvet drugi dan zjutraj; neko jutro, tisto jutro je odšel; telovadi vsako jutro; vse jutro je bil nerazpoložen; nar. vstaja pozno v jutro zjutraj; ob jutrih, v jutrih je navadno megla; knjiž. bedeti do štirih v jutru zjutraj; zastar. vstal je na vse jutro navsezgodaj; star. v nedeljo jutro zjutraj / kot pozdrav dobro jutro! // ekspr., s prilastkom obdobje nastajanja, začetek: jutro človeške kulture; jutro leta 2. zastar. vzhod: na jugu in jutru ● ekspr. lahko se hvali s svojim srečnim zakonom, saj je šele dobro jutro je šele začetek zakona; vstopil je brez dobrega jutra brez (jutranjega) pozdrava ◊ rel. zvoniti jutro zvoniti zgodaj zjutraj, zlasti ob nedeljah in praznikih ♪
  15.      júžina  -e ž (ú) 1. nar. kosilo: kuhati južino; prinesti južino na mizo / kupiti meso za južino / biti, ostati pri južini 2. nar. malica: nesti južino na travnik; dati delavcem zajtrk, južino in kosilo; vzeti kos kruha za južino / mala južina popoldanska malica ∙ nar., ekspr. pet takih ukrotim za malo južino zelo lahko, brez večjega truda premagam 3. zastar. hrana, jed: ptiči si iščejo južino 4. v zvezi suha južina pajku podobna žival z zelo dolgimi nogami in majhnim telesom: po zidu je plezala suha južina; noge ima tanke kot suha južina ♦ zool. suhe južine pajkovci s členastim zadkom in z dolgimi nogami, Opilionidea // slabš. zelo suh, slaboten človek: kaj bi se bal te suhe južine / kot psovka molči, ti suha južina ♪
  16.      k  [ká in kǝ] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, k kája tudi k-ja (ā; ǝ̏) dvanajsta črka slovenske abecede: mali k; pisano z velikim K // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje ♪
  17.      k  predl., pred k in g h, z dajalnikom 1. za izražanje cilja, ki (naj) ga gibanje doseže: iti k oknu; izlet k Savici / prestaviti stol od mize k postelji / privezati h kolu; sesti k peči / iti k brivcu; pog. hoče (iti) k železnici v železniško službo; pren. iti k izpitu, k poroki; prisiliti k pokorščini // za izražanje splošne usmerjenosti: obrniti se k oknu; steza pelje k vodi; pren. nagnjenje k jezi 2. za izražanje dodajanja, dopolnjevanja: dokupiti njivo k posestvu / pripombe k osnutku; prispevek k utrditvi samoupravljanja; elipt. k točki 2 zakona / pripisati obresti (h) glavnici; priključitev Primorske (k) Sloveniji 3. za izražanje pripadnosti: zajec spada h glodavcem; prištevajo ga k modernistom 4. za izražanje namena: zbrati se k posvetovanju; iščemo delavca (za) k stroju / napravlja se k dežju; star. pripravljati se k odhodu na, za odhod; star. zaigrati k plesu za ples // za izražanje primernosti: kakšne rokavice nosiš k temu kostimu? 5. za izražanje vzroka: čestitati k diplomi, uspehu 6. redko za izražanje bližine časovni meji; proti: napad pričakujejo k jutru / obišči nas k novemu letu ● ne bo ga več k nam v našo hišo, v naš kraj; k sebi klic živini na levo; pog. ne da k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; nižje pog. iti k nogam peš; star. vrne se k letu čez eno leto; star. to mu ne bo k pridu v prid; zastar. obsoditi k smrti na smrt; star. k prvemu, k drugemu in tretjemu pri licitaciji prvič; pog. iti k vojakom služit vojaški rok; zastar. k zadnjemu te vprašam zadnjič ♪
  18.      kabinéten  -tna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na kabinet: kabinetno pohištvo / kabinetna zbirka / razprava je plod terenskega in kabinetnega študija / kabinetna pisarna / kabinetni minister 2. slabš. nepovezan z življenjem, neživljenjski: kabinetni učenjaki; kabinetna znanost / kabinetno reševanje javnih zadev nedostopno večjemu številu ljudi 3. ekspr., redko imeniten, izbran: glavni junak drame je prav kabinetna figura / kabinetna umetnina ◊ agr. kabinetno sadje izbrano namizno sadje; ped. kabinetni pouk pouk, pri katerem se vsak učni predmet poučuje v posebej za določeno stroko opremljeni učilnici kabinétno prisl.: kabinetno zasnovan študij ♪
  19.      kabinétski  -a -o prid. (ẹ̑) kabineten: kabinetski študij / vzgojni domovi so bili odtrgani od življenja in so postali kabinetski ♪
  20.      káča  -e ž (á) 1. breznog plazilec z dolgim, valjastim telesom: kača piči, sika; kača se je plazila med šopi trave; dolga, marogasta kača; odskočil je, kakor (da) bi ga kača pičila; denar skriva kot kača noge; viti, zvijati se kot kača / kača se levi / nestrupena, strupena kača // ekspr., navadno s prilastkom kar je po obliki podobno kači: žareče železne kače so se zvijale z valja na valj; dolge papirnate kače in baloni / železna kača železnica, vlak ∙ ekspr. gojiti, greti, rediti kačo na prsih, srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; ekspr. imeti kačo v žepu biti brez denarja; star. povest o jari kači in steklem polžu povest, ki je ni; ima jezik kot kača je zelo odrezav, piker; ekspr. ta zadeva je kot povest o jari kači že dolgo traja in kaže, da se še dolgo ne bo končala; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi 2. ekspr., navadno z rodilnikom vrsta, navadno zelo dolga: pred blagajno je bila kača ljudi / po cesti se vije neskončna kača vozil 3. slabš. hudoben, zahrbten človek, zlasti ženska: prava kača je / kot psovka ti kača izdajalska ◊ etn. kačo viti otroška igra, pri kateri udeleženci, držeč se za roke, tekajo v vijugah; strojn. hladilna kača kačasto zavita cev, po kateri se pretaka hladilna tekočina; zool. morske kače ob obalah tropskih morij živeče strupene kače s telesom, sploščenim proti repu, Hydrophiidae ♪
  21.      kačepíčen  tudi kačjepíčen -čna -o prid. (ȋ) ekspr., redko piker, zbadljiv: kačepična opazka / postala je kačepična ženska ♪
  22.      káčji  -a -e prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na kače: kačji pik, ugriz; kačji rep / kačje sikanje / hud kačji strup / kačji lev / našel je kačje gnezdo / kačji samec / ekspr. oklenila se ga je s prav kačjo gibčnostjo / slabš. ošinil ga je s kačjim pogledom 2. v zvezi kačji pastir velika žuželka z dvema paroma dolgih ozkih kril in vitkim členastim zadkom: nad vodo se spreletavajo živobarvni kačji pastirji; kačji pastir z zelenimi prozornimi krili; ličinka kačjega pastirja ● ekspr. ima kačji jezik je zelo odrezav, piker; nar. kačji les grm z belimi cveti v socvetju in rdečimi jagodami; brogovita; pog., šalj. kačja slina žganje ◊ bot. kačji jezik praprot vlažnih travnikov s samo enim listom, Ophioglossum káčje prisl.: (po) kačje se zvijati; kačje marogast; kačje zvita ženska ♪
  23.      kadét  -a m (ẹ̑) 1. gojenec šole za miličnike: v šoli za notranje zadeve je letos večje število kadetov / miličniški kadeti 2. v nekaterih državah gojenec, ki se v vojaški šoli usposablja za oficirja: v boj so morali tudi kadeti 3. tip zahodnonemškega osebnega avtomobila znamke Opel: pred hišo se je ustavil (opel) kadet 4. v carski Rusiji, med državljansko vojno član buržoazne protirevolucionarne stranke: kadeti in menjševiki ◊ navt. pripravnik za oficirja krova v trgovski mornarici ♪
  24.      kadílec  -lca [u̯c in lc] m (ȋ) kdor (redno) kadi zaradi užitka, iz navade: biti kadilec; hud, strasten kadilec; kadilci in nekadilci / priložnosten kadilec / kadilci opija / oddelek za kadilce ♪
  25.      kadílski  -a -o [ls tudi u̯s] prid. (ȋ) nanašajoč se na kadilce: kadilski kašelj / kadilski pribor kadilni ♪

   4.001 4.026 4.051 4.076 4.101 4.126 4.151 4.176 4.201 4.226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA