Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ud (2.251-2.275)


  1.      drómlja  -e ž (ọ̑) etn. ljudsko glasbilo z jezičkom, na katerega se brenka, držeč glasbilo med zobmi: igrati na dromljo; drobna dromlja ♪
  2.      drómljati  -am nedov. (ọ̑) 1. igrati na dromljo: zna dromljati 2. star. oglašati se z nizkim, mrmrajočim glasom; brundati: maček zadovoljno dromlja 3. star. z enakomernim udarjanjem povzročati votle glasove; bobnati: ves čas je s prsti dromljal po mizi ♪
  3.      drožník  -a m (í) droženka: kadar ni imel slivovke, je bil dober tudi drožnik ♪
  4.      drpáliti  -im nedov. (á ȃ) ekspr., redko s težavo, okorno hoditi: trudoma je drpalil čez breg in dol / vlak je vztrajno drpalil navkreber // s težavo vleči: komaj sta drpalila vsak svoj hlod za seboj ♪
  5.      dŕsati  -am nedov. (ȓ) 1. premikati (se) po čem z dotikanjem: roka je v temi drsala po vratih in iskala kljuko; drsati s komolcem po mizi; drsati s palico po tleh / kolo (se) drsa ob blatnik (se) drgne, zadeva // drsaje hoditi: nog ni več privzdigovala, samo drsala je; po hodniku so drsali ljudje s težkimi škornji / ženske po kolenih drsajo okrog oltarja 2. gojiti drsanje, ukvarjati se z drsanjem: drsa že od otroških let // nastopati, tekmovati v drsanju: drsala sta na vseh pomembnejših prireditvah dŕsati se hitro se premikati v čevljih ali na drsalkah po ledu: otroci se kepajo in drsajo; vsako nedeljo se hodi drsat na drsališče drsáje: drsaje hoditi drsajóč -a -e: s hodnika so se čuli drsajoči koraki; vrišč drsajočih se otrok ♪
  6.      dŕsen  -sna -o tudi -ó prid. (r̄) 1. ki zaradi gladkosti, spolzkosti povzroča pri premikanju nevarnost padca: cesta je bila zvožena in drsna; vzpenjala sta se po strmem, drsnem pobočju; pren. ta teorija se giblje na precej drsnem področju 2. nanašajoč se na drsenje: drsna ploskev smuči / karnise z drsnimi tiri; kuhinjske omare z drsnimi vrati ◊ aer. drsni let spuščanje jadralnega ali motornega letala pri odvzetem plinu pod najmanjšim možnim kotom; elektr. drsni obroč kovinski obroč, po katerem teče električni tok v rotor ali iz njega; drsni upor upor z drsnikom za spreminjanje električne upornosti; grad. drsni opaž premični opaž, ki se uporablja pri gradnji večjih betonskih zgradb; teh. drsni ležaj ležaj, pri katerem je med vrtečim se in mirujočim delom samo plast maziva drsnó prisl., v povedni rabi: zjutraj je bilo zelo drsno ♪
  7.      drstníca  tudi dŕstnica -e ž (í; ȓ) rib. riba v času drsti: drstnice potujejo na drstišče / osmukati drstnice ♪
  8.      drúg  -a tudi -á m, mn. drugóvi in drúgi (ȗ) 1. star. tovariš, prijatelj: včasih mu je bil drug; obiskal je skoro vse mladostne drugove; drug iz vojnih dni / pogosto se sestaja s stanovskim drugom iz sosednjega mesta; pren., pesn. Bori, drugovi, dehteči, močni, tihi drugovi kraške samote (S. Kosovel) 2. star. kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom; družabnik: bil je njihov trgovski drug / kot del naslova podjetja, v kapitalistični ekonomiki tvrdka XY in drug 3. knjiž. moški, ki živi z žensko skupno življenje: njen življenjski drug / zakonski drug mož 4. etn. ženinov, nevestin spremljevalec k poroki ali tudi organizator svatbe: prišla sta ženin in njegov drug; biti, iti za druga; izbrati si koga za druga // rel. bogoslovec, ki organizira in vodi slavje ob novi maši: bil je za druga več novomašnikom ♪
  9.      drúg  -a -o prid. (ȗ) 1. ki ni tisti, na katerega se misli, iz katerega se izhaja: vstopil je drug človek, kot sem ga pričakoval; vsako leto gre v drug kraj na počitnice; zmeraj navede kak drug vzrok / takrat me ne bo doma, pridi raje drug dan; o tem spregovorim na drugem mestu / druge izbire ni; zaenkrat nimam drugega dela // ki se po lastnostih razlikuje od določenega: poizkusiti na drug način; to ga kaže v docela drugi luči; ponekod je šel razvoj popolnoma drugo pot / po nesreči je bil čisto drug 2. nav. mn. ki v kaki skupini ali celoti obstaja poleg navedenega in se od tega razlikuje: dolina je ločena od drugega sveta; šole in drugi vzgojni zavodi; ona pa ni kakor so druge ženske; razstavljajo volnene in svilene izdelke ter drugo blago 3. pog. ki ni domač, tuj: na starost je moral živeti pri drugih ljudeh; posestvo je v drugih rokah ● ekspr. s palico po njem, saj ne razume drugega jezika dopovedati mu je mogoče le na oster način; pog. žena je v drugem stanu noseča; ekspr. drug veter je zapihal razmere so se spremenile; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; kmalu bo drugih misli bo spremenil svoje mnenje; pog., ekspr. to je pa druga pesem stvar je drugačna, kakor je kazalo; drugi kraji, druge navade drúg -a -o 1. samostalniška oblika od drug: a) ta mi ni všeč, prosim drugega; ne on, drug mi je pomagal; dolgo sta se razumela, vendar se je poročil z drugo / z zaimkom: vsak dan si izmisli kaj drugega; nismo srečali njega, pač pa nekoga drugega; vsak drug bi se temu uprl b) bolni naj ostanejo doma, drugi pa naj gredo na delo; mi se strinjamo, drugi pa niso zadovoljni; nekaj sem prodal, drugo pa razdal; ekspr.: oni gredo, mi drugi pa ostanemo; skrbi me, kaj bo z vami drugimi c) želite še kaj drugega; še dosti drugega bi vam rad povedal / poleg drugega je kupil tudi nekaj igrač; med drugim je povedal tudi tole zgodbo / pri naštevanju: prireditve so se udeležili člani odbora, nekateri sodelavci in drugi; nudi jim hrano, stanovanje in drugo [idr.] č) skrbi za svoje in za druge; pog. njen mož gleda za drugimi / smejati se z drugimi; igrati se z življenjem drugih // z nikalnico poudarja omejenost na določeno, navedeno: ne pije drugega kakor mleko; drugega ne zna kakor veseljačiti; nihče drug mu ne verjame kakor ti; ekspr. to je neumnost in nič drugega 2. v zvezi z drugi izraža medsebojno razmerje: bojita se drug drugega; treba je drug drugemu pomagati; tri hčere ima, druga je lepša od druge; hodijo, odhajajo, umirajo drug za drugim ● slabš. drug drugega sta vredna oba sta enako slaba; pog. vi se imate dobro, z njim je pa druga njegove razmere, položaj so drugačni, slabši; pog. če ste manjkali zaradi bolezni, je pa druga je opravičljivo; pog. mladičev ni drugega kot tolšča zelo so debeli; pog. ni za drugo, kakor da čepi doma za nobeno drugo stvar ni sposoben; to sem rekel kar med drugim ne da bi posebej poudarjal; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega ♪
  10.      drugáče  prisl. (ȃ) 1. izraža a) drugačen, različen način dejanja: drugače drži pero, pa bo pisalo; dosti drugače govorijo kot mi; zdaj vse drugače živijo kot včasih; elipt. naredite, kar hočete, ne morem drugače ravnati, delati b) v povedni rabi razmere ali stanje, ki se razlikujejo od določenih: pri vas pa je zdaj vse drugače kot pri nas; včasih je bilo drugače / po bolezni je z njim drugače / to je čisto drugače, kot si ti misliš / pog., kot vljudnostna fraza pa drugače, kako vam gre c) z nikalnico omejenost na določeno, navedeno: nikoli ga ni klical drugače kot stric; nič drugače ni šlo, kot da sem se zadolžil / kot podkrepitev: ubogal boš, ni drugače; tako je in nič drugače 2. nav. ekspr. izraža visoko stopnjo: še vse drugače mu je hudo za materjo, kot mu je bilo za sestro 3. v vezniški rabi, v vzročnem priredju za izražanje a) dejanja, stanja ob drugih, drugačnih priložnostih: zdaj uboga, drugače pa dela po svoje; danes je slabe volje, drugače je pa prijeten, vesel / ne mudi se mu, drugače bi že odšel b) ekspr. podkrepitve zahteve, ukaza: pojdi, drugače jih boš dobil ● z njim je drugače, njega ne marajo njegov položaj je drugačen, slabši; pa pojdi, če (že) ne gre drugače če misliš, da moraš oditi; mislil je oditi po svetu, naključje pa je hotelo drugače vendar se je nepričakovano zgodilo nekaj drugega; drugače misli kakor mi ima druge nazore, mnenje; ekspr. le počakaj, midva se bova drugače pomenila s teboj bom ravnal, obračunal strožje; publ. drugače povedano isto na drugačen način povedano; ekspr. to boš plačal tako ali drugače na ta ali drug način ♪
  11.      drugáčen  -čna -o prid. (ȃ) 1. ki se po lastnostih razlikuje od določenega: drugačen je od svojega očeta; poskusiti na drugačen način; to blago je drugačno kot tisto v izložbi / pričakoval sem drugačen odgovor; stvar je treba oceniti tudi z drugačnih vidikov / moral bi biti drugačen; danes so nam potrebni drugačni ljudje 2. ki ni tak kot navadno, ampak spremenjen: danes je nekoliko drugačna / domača vas se mu zdi čisto drugačna ● kmalu bo drugačnih misli bo spremenil svoje mnenje; ekspr. ni mu všeč ne v takšni ne v drugačni obliki sploh ne; ekspr. zdaj bomo ubrali drugačne strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo ♪
  12.      drugáčica  -e ž (ȃ) redko varianta, inačica: pesem je zapisana v različnih drugačicah; ob nemških izrazih navaja tudi slovenske drugačice ♪
  13.      drúgi  -a -o štev. (ū; drugi pomen ȗ) 1. ki v zapovrstju ustreza številu dva: drugi dan v tednu; otroci iz drugega zakona; otrok v drugem letu starosti; dne 2. [drugega] marca; Filip II.; v drugi polovici leta / upam, da pride po drugi (uri) 2h; 14h / vsak drugi v vrsti naj stopi naprej; ekspr. skoraj vsak drugi otrok je bolan / druga izdaja časopisa; druga svetovna vojna // po vrednosti, kvaliteti za eno stopnjo nižji od najboljšega: vozili so se v drugem razredu; hotel druge kategorije / na turnirju je bil drugi, je dobil drugo mesto / blago druge vrste // glede na pomembnost, odločanje za eno stopnjo višji od najnižjega: oblastni organ druge stopnje; obrniti se na drugo instanco 2. izmed dveh bolj oddaljen: veslati na drugi breg / na drugem koncu vasi / pisati na drugo stran lista; publ.: po eni strani sem tega vesel, po drugi pa žalosten; poizkus je zelo nevaren, po drugi strani pa tudi zanimiv // ki sledi prejšnjemu: en dan so imeli vročino, drugi dan so bili pa že vsi zdravi; upamo, da bo druga pomlad bolj sončna; letos bodo vse pripravili, drugo leto pa bodo začeli zidati 3. ekspr. tak kot pravi: on je drugi Paganini; bila mu je druga mati; hinavščina mu je postala druga narava ● knjiž. on je moj drugi jaz duševno soroden, bližnji človek; star. drugi pot drugič, drugikrat; evfem. spraviti koga na drugi svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; šalj. druga brada mu raste podbradek; pog. blago ima iz druge roke od preprodajalca, prvega uporabnika; pog. to je pa druga stran medalje takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika; star. druga šola drugi razred nekdanje gimnazije; pog., ekspr. igrati drugo violino biti v podrejenem položaju; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem pa ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni ◊ film. drugi plan kar je v prizorišču za prvim planom; jur. sodišče druge stopnje sodišče, ki rešuje pritožbe zoper odločbe sodišča prve stopnje; mat. druga potenca kvadrat števila; muz. drugi glas glas v vokalnem stavku, ki je nižji od prvega glasu; šol. šola druge stopnje srednja šola; študij na drugi stopnji po četrtem semestru pri stopenjskem študiju na univerzi; šport. tekmo je igrala druga postava slabše moštvo; zgod. druga fronta novo zahodno bojišče proti hitlerjevski Nemčiji po izkrcanju v Normandiji drúgi -a -o 1. samostalniška oblika od drugi: drugi je večji od prvega ∙ prodati eno k drugemu ne da bi vsako stvar posebej meril, cenil; žarg., avt. voziti v drugi, z drugo v drugi prestavi; danes sem že v drugo tu vdrugo 2. navadno v zvezi z eden izraža nedoločeno osebo, stvar, ki se pri razmejevanju navede na drugem mestu: eden poje, drugi pije, tretji vriska, vsak se zabava po svoje / eni se smejejo, drugi jokajo / ne eno ne drugo ga ne zanima nobena stvar; eni in drugi so bili jezni oboji // v zvezi z eden, drug izraža medsebojno razmerje: bojita se eden drugega; ovce se tiščijo druga druge; hoditi, padati drug za drugim ♪
  14.      drúgokategórnik  -a m (ū-ọ̑) žarg., šah. kdor igra, tekmuje v drugi kategoriji: turnirja se je udeležilo več prvokategornikov in drugokategornikov ♪
  15.      drugonároden  -dna -o prid. (á) nanašajoč se na drug narod: drugonarodna ljudstva / drugonarodna revolucionarna gibanja ♪
  16.      drugopólten  -tna -o [u̯t] prid. (ọ̑) ki je druge polti, rase: drugopoltni ljudje; drugopoltno pleme ♪
  17.      drugoródec  -dca m (ọ̑) knjiž. kdor je drugega rodu, druge narodnosti: tudi drugorodce so prijazno sprejeli v svojo sredo; poročiti se z drugorodcem / v ta kraj še ni stopila noga drugorodca človeka od drugod, tujca ♪
  18.      drugoróden  -dna -o prid. (ọ̄) 1. knjiž. ki je drugega rodu, druge narodnosti: priznati jezikovne pravice drugorodnemu prebivalstvu 2. redko drugačen, različen: upoštevati tudi drugorodno, nasprotno mišljenje ♪
  19.      drúščina  -e ž (ú) 1. skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava: hoditi z druščino okrog; glasna, prijetna, vesela druščina; dobra, slaba druščina; druščina fantov in deklet; vodja druščine / zahajati v druščino // prisotnost koga, zlasti zaradi zabave: ne mara druščine, najraje je kar sam; ogibala se je fantovske druščine; biti komu za druščino; hrepenela je po njegovi druščini ∙ dela mu druščino je z njim, da ni sam 2. zastar. društvo, organizacija: zbirališče tajnih druščin ♪
  20.      drúštvo  -a s (ȗ) 1. organizirana skupina ljudi, ki ima skupne cilje in deluje po določenih pravilih: ustanoviti, razpustiti društvo; pristopiti k društvu; biti, delati v društvu; cerkvena, dijaška, strokovna društva; predsednik društva; občni zbor društva; sprejeti pravila društva / avto-moto društvo; čebelarsko društvo; prostovoljno gasilsko društvo; kulturno-prosvetno društvo; planinsko, telesnovzgojno, turistično društvo; društvo književnikov / Društvo prijateljev mladine ♦ zgod. Društvo narodov po prvi svetovni vojni ustanovljena organizacija večjega števila držav, katere cilj je bil krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu 2. zastar. druščina, družba: ni mogel živeti brez veselega društva / potovati v društvu ljubeznivih dam ♪
  21.      družáben  -bna -o prid. (á ā) 1. nanašajoč se na razvedrilo, zabavo: družabna igra, prireditev / razgibano družabno življenje / uredili so nove družabne prostore / takrat je pokazal svoje družabne spretnosti / prirediti družabni večer gostu na čast ♦ kor. družabni ples ples, namenjen predvsem zabavi // ki je rad med ljudmi in zna zabavati: družaben človek; ni preveč družaben; že od nekdaj je zelo družaben 2. nanašajoč se na medsebojne človeške odnose v določenem okolju, krogu: družabni takt; izpolnjevati družabne obveznosti; oblike družabnega občevanja; družabna pravila // ki živi v kolektivu, v družbi; družben: človek je družabno bitje 3. zastar. družben: razprava o družabnem pomenu dela; v romanu smeši avtor družabni red svoje dobe družábno prisl.: s temi ljudmi je povezan službeno in družabno; domišlja si, da je družabno več vreden kot drugi ♪
  22.      družábnik  -a m (ȃ) 1. kdor je s kom, zlasti zaradi zabave: zanimiv je bil tudi moj drugi družabnik, star podeželski zdravnik; imela je precejšen krog družabnikov; pren. nož je v samotni celici nevaren družabnik // kdor je rad med ljudmi in zna zabavati: ima prijetnega družabnika; on je dober, vesel družabnik 2. kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom: poiskal si je sposobnega družabnika / v kapitalistični ekonomiki družabnik firme XY ♦ ekon. tihi družabnik kdor vloži kapital v drugo, ne svoje podjetje zaradi udeležbe pri dobičku in izgubi ♪
  23.      drúžba  -e ž (ȗ) 1. skupnost ljudi in celotnost njihovih odnosov: človeška družba; sodobna jugoslovanska družba; gospodarstvo, življenje družbe; družina je osnovna celica družbe; najvplivnejša plast družbe; dialektično pojmovanje družbe; problemi današnje družbe; razvoj, ureditev družbe; odnos do družbe; nauk o družbi / ekonomizirana družba ki gleda na stvari le z ekonomskega stališča / družba je prevzela v svoje roke vsa proizvajalna sredstva 2. s prilastkom na določen gospodarski in politični način organizirana skupnost ljudi: kapitalistična, socialistična družba; razredna družba; graditev nove, brezrazredne družbe / patriarhalna, rodovno-plemenska družba // ljudje v taki skupnosti: takratna fevdalna družba ga je prezirala 3. skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava: družba je posedla okoli mize; vsa družba se je imenitno zabavala; uvesti koga v družbo; glasna, vesela družba; izbrana, kavarniška, pivska, zaključena družba; v to gostilno redno zahaja družba profesorjev / vedenje v družbi / bil je vodja rokovnjaške družbe // prisotnost koga, zlasti zaradi zabave: izogibaj se njegove družbe; sam zase se drži, ne mara družbe, za družbo; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; biti v družbi s kom; ni čutil potrebe po človeški družbi; prijetno se počuti v ženski družbi / povsod se je pojavljala v družbi svoje prijateljice 4. navadno s prilastkom, v kapitalistični ekonomiki podjetje z več solastniki ali delničarji: filmska, letalska, petrolejska, trgovska družba; nacionalizacija bank in zavarovalnih družb / delniška družba družba, ki je pridobila glavnico s prodajo delnic; komanditna družba trgovska družba, v kateri nekateri člani jamčijo z vsem svojim premoženjem, drugi pa le do višine vloženega deleža ● dela mu družbo je z njim, da ni sam; Mohorjeva družba slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, zlasti verskovzgojne vsebine; Prešernova družba slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, namenjene širokemu krogu bralcev; preg. po slabi družbi rada glava boli ◊ rel. Marijina družba cerkvena organizacija, katere člani se po Marijinem zgledu trudijo biti čim boljši kristjani; šol. spoznavanje narave in družbe učni predmet o tem v osnovni šoli ♪
  24.      drúžban  -a m (ȗ) nar. vzhodno ženinov, nevestin spremljevalec k poroki ali tudi organizator svatbe; drug: izbrati si družbana ♪
  25.      drúžben  -a -o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na družbo: a) družben pojav; družbeni odnosi; družbeni plan komune; imeti visok družben položaj; družbeni red, sistem / to je velikega družbenega pomena; družbena aktivnost žensk; publ. vključiti se v družbeno dogajanje; sodobno družbeno življenje b) družbeni problemi; družbeni razvoj, standard / družbeni kodeks sistem nepisanih pravil, ki uravnavajo moralne odnose med družbo in posamezniki ter med posamezniki samimi; družbena diferenciacija; družbena ekonomika; družbena odgovornost / družbena korist; družbena morala, norma; družbena ureditev, zavest / ljudje iz različnih družbenih plasti, slojev / publ. družbena stvarnost; družbeno gospodarstvo c) družbeni center del naselja z objekti za politično, kulturno-prosvetno in zabavno dejavnost; družbena kontrola; družbene organizacije politične organizacije, sindikati, mladinske organizacije, Rdeči križ; družbena prehrana delavcev prehrana, ki jo organizira podjetje, krajevna skupnost ipd.; družbene službe kultura, zdravstvo, državna uprava; družbeno samoupravljanje odločanje članov delovne skupnosti pri upravljanju delovne organizacije; družbeno upravljanje odločanje članov delovne skupnosti in predstavnikov družbe; družbeno varstvo otrok č) lanske družbene publikacije // ki živi v kolektivu, v družbi: človek je družbeno bitje 2. ki je last družbe v okviru ene države: družbena lastnina, proizvodnja; družbeno posestvo, premoženje / družbeni sektor ◊ ekon. čisti družbeni proizvod v enem letu ustvarjena vrednost v kaki državi; družbena delitev dela; geogr. družbena geografija geografija, ki obravnava zakonitosti družbe na zemlji; jur. družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; lit. družbena drama drama, ki obravnava družbeno problematiko; soc. družbeni razred sloj ljudi, ki imajo enak odnos do proizvajalnih sredstev in enak delež pri bogastvu družbe; družbena bit gospodarska in socialna stvarnost družbe; družbena nadgradnja, nadstavba organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni biti drúžbeno prisl.: družbeno delovati; družbeno angažirana umetnost; družbeno neprilagojena in vzgojno zanemarjena mladina; družbeno organizirano gospodarstvo; družbeno prebujeno meščanstvo ♦ ekon. družbeno potrebno delo ♪

   2.126 2.151 2.176 2.201 2.226 2.251 2.276 2.301 2.326 2.351  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA