Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ud (1.926-1.950)


  1.      deželánski  tudi deželjánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na deželane: deželanska sramežljivost / deželanska uprava; deželanska listina potrdilo o sprejemu v deželne stanove ♪
  2.      deželánstvo  tudi deželjánstvo -a s (ȃ) zgod. 1. članstvo, pravice članov deželnih stanov: podelili so mu deželanstvo vojvodine Kranjske / imeti deželanstvo 2. deželni stanovi: cesar je sredstva za vojaške potrebe zahteval od deželanstva ♪
  3.      dežêlen  -lna -o prid. (ē) nanašajoč se na deželo: a) deželni jezik b) deželna meja; deželna uprava / deželna cesta nekdaj cesta, ki jo vzdržuje dežela ♦ zgod. deželni glavar v fevdalizmu vladarjev namestnik v deželi; v stari Avstriji od vladarja imenovani predsednik deželnega zbora in deželnega odbora; deželni knez v fevdalizmu vladar v posamezni deželi; deželni odbor v stari Avstriji izvršilni organ samouprave dežele, odgovoren deželnemu zboru in od njega izvoljen; deželni stanovi v fevdalizmu predstavniki plemstva, duhovščine in meščanstva, ponekod tudi kmetov; deželni zbor v stari Avstriji zakonodajna skupščina v deželah od 1860 do 1918; deželna deska v fevdalizmu zemljiška knjiga z vpisi plemiških zemljišč; deželno sodišče v nekaterih deželah, v fevdalizmu prvostopenjsko civilno sodišče za fevdalce; v stari Avstriji okrožno sodišče na sedežu dežele c) star. deželni pridelki kmečki, poljedelski ♪
  4.      deževáti  -újem [dǝž] nedov. (á ȗ) nav. 3. os. 1. brezoseb. padati iz oblakov v obliki vodnih kapelj: zunaj dežuje; počakaj, da neha deževati; neprenehoma dežuje; če bo pravi čas deževalo, bo dobra letina / dežuje z vetrom 2. ekspr. v veliki količini padati, razsipavati se: cvetje je deževalo z oken na ulico; granate, krogle dežujejo na sovražnika; star. kamenja je kar deževalo / na nesrečnika so deževale brce in udarci; pren. prošnje so deževale; od vseh strani kar dežujejo vabila, vprašanja ♪
  5.      dežévje  -a [dǝž] s (ẹ̑) dolgo časa trajajoč ali ponavljajoč se dež: jesensko deževje; monsunsko deževje; ob deževjih se suhe struge spremenijo v hudournike / deževja so izprala in odnesla zemljo ♪
  6.      dežúrati  -am nedov. (ȗ) opravljati službo v času, ko drugi ne delajo: zaradi gostov dežurajo tudi med prazniki / taborniki so dežurali v izmenah / reševalna ekipa je dežurala vso noč ♪
  7.      diabóličen  -čna -o prid. (ọ́) knjiž. ki ima lastnosti, kakršne se pripisujejo hudiču; satanski, zloben: to je diaboličen človek; njegova diabolična narava / čutil je v sebi neko diabolično silo / opazuje jo z diaboličnim izrazom ♪
  8.      diagrám  -a m (ȃ) grafično prikazana velikost, struktura ali potek kakega pojava, navadno v koordinatnem sistemu: narisati diagram; prikazati delo kolektiva z diagramom; diagram proizvodnje, rojstev; pren. razvojni diagram slovenskega slikarstva ◊ bot. cvetni diagram shematičen naris prečnega prereza cveta, ki pregledno kaže njegovo zgradbo; geol. blokovni diagram geološki relief, ki kaže ob straneh tudi notranjo zgradbo; mat. diagram krivulja, ki v koordinatnem sistemu prikazuje odvisnost dveh količin; šah. diagram naris šahovske pozicije z dogovorjenimi znaki na šahovnici ♪
  9.      dialéktik  -a m (ẹ́) 1. predstavnik dialektične filozofske smeri: preštudiral je dela najpomembnejših dialektikov // kdor kaj obravnava dialektično: dober, dosleden dialektik 2. v sholastični filozofiji kdor prepričuje nasprotnika z odkrivanjem in pobijanjem protislovij v njegovih sodbah: oster, spreten dialektik // v antični filozofiji kdor uporablja dvogovor kot obliko filozofskega mišljenja: Sokrat je bil sijajen dialektik 3. redko govornik, ki zna prepričati ♪
  10.      dialektolóški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na dialektologijo: dialektološka študija / dialektološki atlas ♪
  11.      díaobjektív  -a m (ȋ-ȋ) fot. objektiv za projiciranje diapozitivov na diaprojektorju, včasih tudi na kinoprojektorju ♪
  12.      diaskóp  tudi diaskòp -ópa m (ọ̑; ȍ ọ́) diaprojektor ♪
  13.      díčen  -čna -o prid. (í ȋ) zastar. imeniten, odličen, slaven: dični junaki; bésede so se udeležili zaslužni rodoljubi in dične gospe / šalj. moja dična sestrica je tudi prišla / iron. vseeno mi je, kaj si dični gospod misli o meni ♪
  14.      díči  medm. (ȋ) pri igri z otrokom ob posnemanju jahanja izraža spodbudo, veselje: Diči, diči, diča, urno na konjiča (O. Župančič) ♪
  15.      dieléktričnost  -i ž (ẹ̑) elektr. konstanta, ki določa električno polje v kaki snovi glede na električno polje v vakuumu: novi sintetični izolacijski material ima dvakrat večjo dielektričnost kot sljuda ♪
  16.      digitális  -a m (ȃ) poljud. digitalin ♪
  17.      dihálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na dihanje: dihalni organi; dihalne mišice / dihalne motnje / dihalne vaje / v rudnik so se spustili reševalci z dihalnimi aparati ♦ anat. obolenje dihalnih poti ♪
  18.      dihálka  -e [tudi u̯k] ž (ȃ) nav. mn., zastar. škrga: dihati z dihalkami ♪
  19.      dihálnik  -a [tudi u̯n] m (ȃ) geogr. odprtina na kraškem površju, skozi katero se izmenjujeta jamski in zunanji zrak ♪
  20.      díhati  -am stil. díšem nedov. (í ȋ) 1. zajemati zrak v pljuča in ga iz njih iztiskati: bolnik težko diha; dihati skozi nos, usta; enakomerno, globoko, sunkovito dihati; diha kot kovaški meh; bilo ga je tako strah, da si še dihati ni upal / dvoživke dihajo tudi s kožo sprejemajo zrak; ribe dihajo s škrgami / najlonska srajca ne dovoljuje koži, da bi dovolj dihala; les pod linolejem ne more dihati ne pride v stik z zrakom; pren., ekspr. morje je čisto rahlo dihalo v zalivu; zemlja je mirno dihala ∙ evfem. ponesrečenec ne diha več je mrtev // preh. vdihavati: dihati svež gorski zrak; pren. dihati atmosfero novega časa; dihati svobodo // izdihavati: ne dihaj vame 2. z odprtimi usti rahlo iztiskati zrak: dihala si je v roke, da bi jih ogrela; dihati v šipo 3. ekspr. živeti, bivati: vse, kar diha, se veseli pomladi; vsi rodovi so dihali v tem upanju / vedno ga je vleklo v gore, v dolini ni mogel dihati se je slabo, nelagodno počutil; diha le za svoje otroke se jim popolnoma posveča // uspevati, shajati: morali bomo pošteno delati, če bomo hoteli dihati; s tem denarjem bomo za silo že dihali / ozke razmere mu ne pustijo, ne dajo dihati se polno razvijati, delovati 4. ekspr. širiti se, prihajati od kod: iz kleti diha vlaga / z njegovega obraza diha dobrohotnost; ljubezen diha iz vsake vrstice pisma; iz fanta sta dihala zdravje in moč; preh. vsaka njena beseda je dihala neodločnost 5. ekspr. rahlo pihati, pihljati: južni veter diha čez polje; skozi okno diha topel zrak; preh.: gozd diha prijeten hlad; peč diha toploto diháje: bolnik leži težko dihaje dihajóč -a -e: naglo dihajoč je tekla po stopnicah; težko dihajoč bolnik ♪
  21.      dihtéti  -ím nedov. (ẹ́ í) star. 1. težko dihati, sopsti: dihtel je od težke poti; dihti ko kovaški meh 2. zelo želeti, hrepeneti: ljudje so dihteli po takih zgodbah ♪
  22.      diják  -a m (á) učenec srednje šole: šolo obiskuje tisoč dijakov; priden, slab, vzoren dijak; dijak odličnjak; dijak klasične gimnazije; dijak tretjega razreda / zastar. vseučiliški dijak študent ♪
  23.      dìm  díma m (ȉ í) plini, pomešani z drobci saj in pepela, ki nastajajo pri zgorevanju: dim se vzdiguje proti nebu; iz peči uhaja dim; vdihavati cigaretni dim; zadušiti se v dimu; bel, črn, siv dim; gost, smrdljiv dim; tovarniški dim; smodnikov, tobakov dim; oblaki dima; odvod dima; proti nebu se je dvignil velik steber dima // ekspr. oblak takega plina: iz dimnikov so se valili gosti dimi; puhal je modre dime predse pri kajenju / pog. hlastno je potegnil nekaj dimov ● ekspr. vse to je dim in pena nepomembna stvar, nič; pog. mogoče bi cigareto? Gotovo ste že dolgo brez dima že dolgo niste kadili; obesiti meso v dim dati ga prekajevat; šolo so požgali in tako so šle v dim tudi šolske knjige so zgorele; ekspr. njegove obljube so prazen dim obljub ne bo izpolnil; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka ◊ meteor. morski dim megla, ki se pojavi nad morsko površino; zgod. dim v pravnih sistemih srednjega veka hiša z ognjiščem kot osnova za davčno obveznost ♪
  24.      dímnikar  -ja m (ȋ) kdor poklicno čisti, ometa dimnike: šel se je učit za dimnikarja; sajast dimnikar; je črn kot dimnikar ∙ ekspr. navsezgodaj sem srečal dimnikarja po ljudskem verovanju danes bom imel srečo; danes bom doživel nekaj veselega ♪
  25.      dimórfen  -fna -o prid. (ọ̑) biol., min. ki nastopa v dveh oblikah: dimorfne rudnine; dimorfna snov ♪

   1.801 1.826 1.851 1.876 1.901 1.926 1.951 1.976 2.001 2.026  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA