Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ud (1.726-1.750)


  1.      črnoglédost  -i ž (ẹ̄) lastnost črnogledega človeka: v svoji črnogledosti je mislil, da ni izhoda / spet ga je napadla čudna črnogledost ♪
  2.      črnokálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) redko črnikalec ♪
  3.      črnošólec  -lca m (ọ̑) 1. po ljudskem verovanju kdor je hodil v črno šolo in se naučil čaranja: verjela je, da črnošolci znajo delati točo 2. zastar. slušatelj bogoslovja; bogoslovec ♪
  4.      čŕnski  -a -o prid. (ȓ) nanašajoč se na ljudi črne rase: črnski otroci; črnska mestna četrt; črnske države; črnska plemena / črnske duhovne pesmi / črnske ustnice ♪
  5.      črpálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor dela s črpalnimi napravami: vrtalci in črpalci nafte; črpalec vode ♪
  6.      čŕpati  -am nedov. (r̄) 1. s črpalko sesati, dobivati tekočino: črpati nafto; črpati vodo iz vodnjaka / črpati sok iz želodca 2. knjiž. zajemati, dobivati iz česa: črpati podatke iz statističnega gradiva; iz njihovih zgledov črpamo moč za nadaljnje delo; snov za svoja dela je črpal iz ljudstva; črpati znanje iz knjig; črpati les iz gozda 3. redko jemati moč, slabiti: vročina črpa telo črpajóč -a -e: črpajoč iz svojih bogatih izkušenj ♪
  7.      čŕt 1 -a m (ȓ) star. sovraštvo, mržnja: v srcu se mu je zbudil črt nad njim; odvrnil je od sebe njihovo jezo in črt ♪
  8.      čŕt 3 -a m, mest. mn. tudi črtéh (ȓ) nar. krčevina, poseka: črti in lazi ♪
  9.      črtálnik  -a [tudi u̯n] m (ȃ) 1. nekdaj svinčniku podobna priprava za pisanje na tablico: pisati s črtalnikom 2. les. orodje za začrtavanje risov pri obdelavi lesa ♪
  10.      črtíti  -ím, in črtíti in čŕtiti -im nedov. (ȋ í; ȋ ŕ) raba peša sovražiti, mrziti: iz vse duše črti sleparstvo; hudo se črtijo med seboj ♪
  11.      čŕtkati  -am nedov. (ŕ r̄) 1. delati s črtkami enakomerno prekinjeno črto: višine v trikotniku črtkaj // delati črtke: črtkati po papirju 2. označevati z vzporednimi črtkami: rudarska področja črtkajte poševno ◊ geogr. delati črtke, katerih zgoščenost označuje na zemljevidih vzpetine čŕtkan -a -o: črtkana črta; črtkana ploskev ♪
  12.      čŕv  -a m (ȓ) 1. drobna žival mehkega, podolgovatega telesa, navadno škodljiva: črv gomazi, leze; pohoditi črva; zvija se kot črv / črv razjeda les; v mesu so se zaredili črvi; črv v jabolku; pren. njihovo kmetijo je že zdavnaj začel glodati črv // ekspr., navadno s prilastkom moreč, uničujoč občutek ali misel: črv gloda, grize v srcu; črv kesa, ljubosumnosti 2. ekspr. nepomemben, neznaten človek: v njihovih očeh smo le črvi 3. kljuvajoče gnojno vnetje na prstu: ima črva na prstu ● nizko že dolgo ga jedo črvi je mrtev; godi se mu kot črvu v loju živi v izobilju, udobno; ta človek je pravi knjižni črv knjižni molj ♪
  13.      čúfati  -am tudi čufáti -ám nedov. (ȗ; á ȃ) kljuvati: Ona .. zveže solato z vrvico in priveže vrvico k vratcem štedilnika, zato da jo kokoš lahko čufa (B. Pahor) ♪
  14.      čujéčen  -čna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. čuječ, buden: čuječni in speči otroci // pazljiv, skrben: biti moramo čuječni ♪
  15.      čúk  -a m (ū) 1. majhna nočna ptica, podobna sovi: čuk čuka, se oglaša, skovika; gleda kakor čuk jezno, neprijazno 2. ekspr. čuden, nekoliko omejen človek: pa si res čuk; ti čuk stari / glej ga čuka, že spet meče kamenje 3. star. zlatnik, goldinar: posodi mi petnajst čukov ♪
  16.      čuméti  -ím nedov. (ẹ́ í) čemeti: naslonil se je na palico in čumel; ptica čumi v kletki / dolgo je čumela predse / stari ljudje navadno ne spijo, samo čumijo ♪
  17.      čústvenost  -i ž (ȗ) lastnost (zelo) čustvenega človeka: čustvenost romantikov / govoril je brez čustvenosti, mirno in preudarno // redko čustveno življenje, doživljanje; čustvovanje: vojna je močno spremenila čustvenost modernega človeka ♪
  18.      čustvováti  -újem nedov. (á ȗ) doživljati čustva, čustveno vznemirjenost: vsakdo misli in čustvuje po svoje; zdelo se je, kot da tudi narava čustvuje z njim // preh., knjiž. podoživljati kaj s čustvom: dejal je, da sveta ne moremo razumeti, ampak da ga lahko samo čustvujemo / so stvari, je čustvoval pri sebi, ki jih ni mogoče pozabiti čustvujóč -a -e: ti si razumski, jaz pa predvsem čustvujoč človek ♪
  19.      čút  -a m (ȗ) 1. sposobnost za sprejemanje fizičnih dražljajev: zaradi neprestane nevarnosti so se mu čuti izostrili / svetlobni, tipni čut; čut okusa, vida; čut za vonj / čut za barve, za bolečino / ekspr. z vsemi čuti je užival sonce in morje ♦ anat. mišični čut sposobnost za zaznavanje dražljajev v mišicah in kitah pri gibanju 2. navadno s prilastkom sposobnost za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: manjka mu pedagoški čut za to; oblikovati, vzgajati estetski čut; etični, moralni čut; imeti čut za lepoto, za umetnost / nekak notranji čut mu je povedal, da se godi nekaj hudega; njenemu ženskemu čutu ni bilo mogoče ničesar skriti / čut za orientacijo // določen odnos do teh prvin, pojavov: užalili so njegov domovinski čut; njen družinski čut je bil s tem močno prizadet; taka rešitev se upira njegovemu socialnemu čutu; v otroku je treba vzgajati čut dolžnosti, odgovornosti; čut za pravičnost, za red / med študijem se mu je jezikovni čut zelo razvil; pri takem delu je treba imeti oster kritični čut / ekspr. nima nobenega čuta za njegove probleme razumevanja, smisla 3. star. občutek: ob pogledu nanj jo je obšel neprijeten, zoprn čut / ob spominu nanj jo je spreletel čut zapuščenosti; čut manjvrednosti, negotovosti 4. zastar. čustvo: glavni čut njegove poezije je ljubezen do domovine / z vsemi čuti in željami so bili na njihovi strani / nič se mu ne smili, čisto brez čuta je brez sočutja ● knjiž. če me čut ne vara, je stvar taka če se ne motim; pomagal ji je njen šesti čut intuicija, nagon ♪
  20.      čúti 1 čújem nedov. in dov., čúl in čùl (ú ȗ) raba peša 1. s sluhom zaznavati; slišati: ne kliči, saj te nihče ne čuje; čul je glasne korake in udarce na vrata; čuti govorjenje, smeh; v daljavi je bilo čuti grmenje; ni čul, kdaj je prišel; dobro, razločno čuti; zaradi nevihte se vpitje ni čulo / ekspr. povem samo to, kar sem čul na lastna ušesa / nar. vzhodno star je, pa slabo čuje 2. seznaniti se s čim s poslušanjem: ali bi rade kaj čule o njej; želela je čuti njegovo mnenje; slabih stvari ne čuje rada / zdaj pa čujmo zanimivo zgodbo poslušajmo // izvedeti kaj iz pripovedovanja ljudi: gotovo ste že čuli zanj; o novih sosedih nismo čuli nič slabega; brezoseb. čuje se, da bo prišel nadzornik 3. star. uslišati: Nebo mu prošnje te ne čuje (S. Gregorčič) ● ekspr. to se čuje kot bridka ironija je; preg. da se resnica prav spozna, treba je čuti dva, oba zvona trditev in nasprotno trditev čúvši zastar.: to čuvši, se mož razveseli; prim. čuj ♪
  21.      čúti 2 čújem nedov., čúl in čùl (ú ȗ) raba peša biti buden; bedeti: ali spiš ali čuješ; čul je do polnoči / vso noč budno čujejo; med boleznijo je čula ob moji postelji; čuti pri mrliču // knjiž. posvečati čemu vso skrb: skrbno je čula nad otrokovim zdravjem čujèč -éča -e in čujóč -a -e: čuječ pozno v noč; prim. čuječ ♪
  22.      čutíti  in čútiti -im nedov. (ȋ ú) 1. zaznavati s čutili: čutiti kri v ustih; čutiti mokroto v čevljih; pod prsti je čutil utripanje žile; čutil je, da ga duši; vsi so čutili potres / nepreh. njegova roka ne čuti več / psi so čutili ljudi, zato so lajali / tako ga je zeblo, da ni čutil nog / star. nihče me ni čutil, ko sem prišel po stopnicah me ni slišal, opazil 2. nagonsko dojemati ali predvidevati kaj: čutila je njegovo bližino, čeprav ga ni videla; ne vem zakaj, a čutim, da je tako; čutili so, da govori iz srca / živali čutijo nevarnost / čutil je, da se ne bosta več videla slutil 3. ugotavljati z zavestjo prisotnost česa: poslušalci niso čutili osti njegovih besed / čutimo potrebo po boljši organizaciji dela; čuti dolžnost, da skrbi zanj / na trgu se že čuti znižanje cen kaže, opaža; ekspr. v zraku se čuti pomlad 4. imeti, doživljati čustva, občutke: ta človek živo in globoko čuti; po njegovem odhodu je spet čutila v sebi žalost in praznino / ali kaj čuti do njega ali ga ljubi / čutiti z reveži sočustvovati 5. doživljati, navadno kaj neprijetnega, hudega: vsi čutimo posledice vojne; nikoli ni čutil pomanjkanja / njegovo surovost smo čutili na lastni koži 6. z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: v nogi čuti bolečine; ne čuti lakote; čutiti utrujenost / čutiti ljubezen, simpatijo do koga; pred njim je čutila spoštovanje; pri srečanju ni čutila niti najmanjše zadrege ● vsak čuti to besedo drugače dojema, pojmuje; pog., ekspr. precej sta ga že čutila bila sta vinjena; ekspr. po padcu je čutil vsako kost vse ga je bolelo; čutiti vsako vremensko spremembo imeti bolečine, težave ob njej; čuti trdna tla pod nogami prepričan je, da je na varnem; pri njem je čutil denar domneval, predvideval je, da ga ima; pog. dali so mu čutiti, da so nekaj očitno, v neprimerni obliki so mu to pokazali; ekspr. to vam bom dal še čutiti se vam bom maščeval čutíti se in čútiti se 1. imeti določeno osebno mnenje o svojem stanju, položaju: v lastni hiši se je čutil tujca; čuti se ponižanega, srečnega, užaljenega; čuti se še vedno mlado / ne čuti se krivega ne priznava krivde 2. imeti, šteti se za kaj: čuti se aristokrata; čuti se komunista / čutil se je boljšega od drugih; čutila se je dolžno, da pomaga; ne čutimo se poklicane, da bi sodili o tem ● čutila sta se eno bila sta zelo velika prijatelja čutèč -éča -e: čuteč, da je vse zaman, si je nehal prizadevati; socialno čuteč človek; nežno čuteče dekle; ima čuteče srce ♪
  23.      čuváj  -a m (ȃ) 1. kdor poklicno kaj čuva: podjetje bo zaposlilo dva nočna čuvaja; gozdni, lovski, poljski čuvaj; čuvaj parka / na obzidju so stražili budni čuvaji stražarji ♦ žel. progovni čuvaj uslužbenec, ki na določenem odseku pregleduje progo, zapira in odpira zapornice // zastar. čuvar: čuvaj reda, morale 2. pes, ki čuva stanovanjsko poslopje: na dvorišču jih je oblajal čuvaj; kupiti psa čuvaja ♪
  24.      čuvárka  -e ž (á) ženska, ki si prizadeva, da se kaj ohrani: čuvarka ognja v templju / vneta čuvarka tradicije / nanj je pazila kot budna čuvarka ♪
  25.      čvéka  tudi čvêka -e ž (ẹ̑; ē) slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: ti si stara čveka, nikoli ne boš drugačen / je čveka, vse pove // nav. mn. izmišljotina, čenča: kdo je raznesel te čveke? ♪

   1.601 1.626 1.651 1.676 1.701 1.726 1.751 1.776 1.801 1.826  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA