Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
ud (1.326-1.350)
- brátranec tudi bratránec -nca m (á; ā) sin strica ali tete: to je moj bratranec; bratranec po materi / mali ali mrzli bratranec sin očetovega ali materinega bratranca ali sestrične ♪
- brátstvo -a s (ȃ) razmerje kot med brati: bratstvo vseh ljudi / bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov; svoboda, enakost, bratstvo geslo francoske revolucije / cesta bratstva in enotnosti od Ljubljane do Djevdjelije; odlikovan z redom bratstva in enotnosti ♦ zgod. enota krvno sorodnih rodov v rodovno-plemenski družbi ♪
- brbljánje -a s (ȃ) glagolnik od brbljati: brbljanje žensk / neutrudno brbljanje otroka / brbljanje vode ♪
- brbòt -ôta m (ȍ ó) glas, kot ga daje voda pri vretju: brbot studenca ♪
- brbotáti -ám tudi -óčem nedov. (á ȃ, ọ́) 1. dajati glasove kot voda pri vretju: v loncu je brbotala kava; v kanalu brbota voda / kotel veselo brbota 2. sunkovito in nerazločno govoriti: brbotala je med jokom / brbotati nerazločne besede brbotajóč -a -e: brbotajoč izvir ♪
- brbràv -áva -o prid. (ȁ á) ekspr. ki (rad) brbra: saj ni mislila hudega, le malo brbrava je ♪
- bŕca -e ž (ȓ) sunek, udarec z nogo: dati, dobiti brco; krepka brca; pren., ekspr. to je bila zanj moralna brca; vseh brc ne bomo mirno sprejeli ∙ pog., ekspr. po dvajsetih letih dela so mu dali brco so ga odpustili, odslovili (iz službe) ♪
- bŕcati -am nedov. (r̄) 1. suvati, udarjati z nogo: zbegana konja sta brcala; besno je brcal v vrata / dojenček brca ∙ ne kupuj tega konja, ker brca rad napada z nogami; pog. brcati žogo igrati nogomet 2. odstranjevati kaj s suvanjem noge: brcati kamenje s poti ♪
- bŕcniti -em dov. (ŕ ȓ) 1. suniti, udariti z nogo: konj ga je brcnil; jezno je brcnil psa / vulg. v rit ga brcni, čvekača nesramnega / šalj., kot podkrepitev naj me koklja brcne, če lažem; kot kletvica naj ga koklja brcne 2. odstraniti kaj s sunkom noge: brcniti stol od sebe; brcniti škatlo skozi vrata // pog., ekspr. odpustiti, odsloviti (iz službe): lomil si ga, pa so te brcnili; brcnili so ga iz službe ♪
- brdávsast -a -o prid. (ȃ) ekspr. po značilnostih, lastnostih podoben brdavsu: brdavsasta postava / bil je hudoben in brdavsast ♪
- bŕdek -dka -o stil. brdèk -dkà -ò prid. (ŕ; ǝ̏ ȁ) star. brhek: brdek in zal fant; deklica je za čuda brdka bŕdko stil. brdkó prisl.: brdko steče po stopnicah hitro, urno ♪
- bréča -e ž (ẹ́) petr. kamnina iz oglatih drobcev starejših kamnin ali rudnin, zlepljenih med seboj, sprimek: peščenjaki in breče; kostna breča trdno zlepljeni ostanki kosti; vulkanska breča breča v vulkanskem žrelu ♪
- brég -a m, mn. bregóvi stil. brégi; mest. mn. stil. bregéh (ẹ̑) 1. pas zemlje ob vodi: voda izpodjeda, odnaša breg; reka je prestopila bregove; priveslati do brega; odriniti od brega; plavati proti bregu; reka stopi, udari čez bregove; valovi butajo, pljuskajo ob breg; nizek, peščen, skalnat breg; breg jezera, reke / desni breg reke gledano v smeri toka / morski breg / stopiti na breg na kopno, na suho; pren. Ti se ne boš mogla nikoli odtrgati od svojega sveta in je zato bolje, da pretrgaš vse zveze z menoj, ki stojim odločno na nasprotnem bregu (M. Mihelič) 2. nagnjen svet, strmina: hiše so pomaknjene v breg; stekel je po bregu v dolino; hud, položen, strm breg / pesn. breg in dol; v breg hoditi, voziti navkreber; postavil si je hišo na bregu na hribu; hiša v bregu na pobočju ● nar. izpod brega gledati jezno, grdo; pog. ima
nekaj za bregom nekaj skriva, taji; nekaj skrivaj pripravlja, namerava storiti; preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega ♪
- bregóvje -a s (ọ̑) več bregov, bregovi: hiše po bregovju / valovi udarjajo ob kamnito bregovje ♪
- brejíti -ím tudi bréjiti -im nedov., bréji (ȋ í; ẹ̄ ẹ̑) povzročati brejost: bik breji ♪
- bréskev -kve tudi bréskva -e ž (ẹ̑) sadno drevo ali njegov žametasto dlakavi okrogli koščičasti sad: breskve že cvetejo; sočna breskev; imela je kožo ko breskev ♪
- brêsti brêdem nedov., brêdel in brédel brêdla, stil. brèl brêla (é) 1. hoditi po vodi, po čem ovirajočem: stopil je v reko in začel bresti; bresti vodo do kolen; bresti sneg; bresti čez reko; bresti skozi grmovje, po blatu ∙ ekspr. bresti v dolgove zelo se zadolževati; ekspr. bredli so po krvi umorili so mnogo ljudi 2. redko premikati prste, roke v čem gostem; broditi: bresti z roko po laseh ♪
- brez predl., z rodilnikom 1. za izražanje odsotnosti, manjkanja koga ali česa: biti brez dela; umrl je brez oporoke; brez potrebe se razburjaš; izginiti brez sledu; otrok je brez staršev; posestvo brez dolga; meso brez kosti; letalo brez pilota; človek brez vesti / sam brez kake priče, brez vsake priče; nar. brez nobenega vzroka brez kakršnegakoli vzroka; evfem. pot ni brez nevarnosti je nevarna; evfem. trudi se, ne brez uspeha z uspehom; publ. naskakovali so brez ozira na žrtve neglede na žrtve; elipt.: mož ima denar, o, ni brez; pog. čaj brez sam čaj ∙ ekspr. zdaj je brez dvoma prepozno prav gotovo; prišli so vsi brez izjeme prav vsi; pog. plačal je brez nadaljnjega ni se obotavljal plačati; ekspr. brez števila ljudi zelo mnogo; pog. ta denar ti brez vsega posodim rad; ne da bi se obotavljal; ekspr. o tem se povsod
šušlja, čisto brez nič ne bo nekaj je najbrž res; preg. brez dela ni jela ♦ ptt vzorec brez vrednosti 2. z glagolskim samostalnikom za izražanje dejstva, da se dejanje ni zgodilo: iti v kino brez dovoljenja; ubogati brez odlašanja; oditi brez pozdrava; prebiti noč brez spanja / neprav. vstopiš, brez da bi potrkal ne da bi potrkal 3. za izražanje pogoja, ki preprečuje nastop dejanja: brez knjig mu je dolgčas; brez njega bi ne mogla živeti 4. za izvzemanje: tudi brez tebe nas bo dovolj; imeli so deset jedi brez sadja in slaščic; polk je imel velike izgube, čez sto brez ranjencev in bolnikov ne vštevši ranjence in bolnike 5. star., zlasti s števnikom za izražanje dejstva, da manjka del do polnosti: mož jih ima že devetdeset brez dveh ♪
- brezčústvenost -i ž (ȗ) lastnost brezčustvenega človeka: čudili so se njegovi brezčustvenosti ♪
- brezčúten -tna -o prid. (ū) 1. ki je brez čustev, sočutja: brezčutni, sovražni ljudje; brezčuten je in surov / brezčuten obraz 2. ki je duševno otopel, brez volje: brezčuten duševni bolnik // ki je brez občutljivosti za zunanje dražljaje: ležal je brezčuten in kakor mrtev / brezčutna koža brezčútno prisl.: brezčutno gledati trpljenje drugih; brezčutno strmeti v strop ♪
- brezčútnost -i ž (ū) lastnost brezčutnega človeka: neusmiljena brezčutnost ljudi / polastila se ga je brezčutnost; brezčutnost do sreče ali nesreče / histerična brezčutnost kože ♪
- brezglásen -sna -o prid. (ā) knjiž. ki je brez glasu: brezglasen jok / skoraj brezglasni koraki / brezglasen mir; temna, brezglasna noč brezglásno prisl.: govoril je tiho, skoraj brezglasno; brezglasno se smejati; brezglasno se je zgrudila ♪
- brezhrbteníčnost -i ž (ȋ) ekspr. lastnost neznačajnega, podkupljivega človeka: brezhrbteničnost, hlapčevstvo in omahljivost ljudi ♪
- brezímen -mna -o prid. (ȋ) 1. ki ni naveden z imenom: brezimni pošiljatelj pisma / brezimni ljudski pevci, slikarji // pri katerem avtor ni naveden: brezimna pisma / brezimna obrekovanja 2. knjiž. ki nima (slavnega) imena: brezimna množica; brezimne igralske skupinice ♪
- brezkompromísnost -i ž (ȋ) lastnost brezkompromisnega: brezkompromisnost polemike / občudovali so odločnost in brezkompromisnost tega človeka ♪
1.201 1.226 1.251 1.276 1.301 1.326 1.351 1.376 1.401 1.426