Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ud (13.001-13.025)


  1.      topoúmen  -mna -o prid. (ú ū) ekspr. neumen, omejen: topoumen človek / topoumno občudovanje topoúmno prisl.: topoumno govoriti ♪
  2.      topóvski  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na top: topovska cev / topovsko obstreljevanje / topovski izstrelek; topovska krogla granata ∙ publ. ljudstvo so uporabili kot topovsko hrano v boju za tuje interese ljudstvo se je moralo izpostavljati smrtni nevarnosti v vojnah za tuje koristi ♦ voj. topovski ogenj ♪
  3.      tòpspín  -a m (ȍ-ȋ) šport., pri tenisu in namiznem tenisu močen udarec od spodaj navzgor, da se žoga močno zavrti in visoko odskoči: učinkovit topspin; neskl. pril.: topspin udarec ♪
  4.      tóra  -e ž (ọ̑) pri judih prvi del biblije, ki obsega pet Mojzesovih knjig; pentatevh ♪
  5.      tórej  prisl. (ọ̑) 1. izraža vzročno-sklepalno razmerje: zmagali so v svoji skupini in bodo torej igrali v finalu; vse je negotovo, kako naj torej komu zaupamo; nismo jim pomagali. Vsega smo torej sami krivi 2. izraža navezovanje na prej povedano: kaj torej še hočeš; pazi torej, premisli vsak pogled in vsak gib; hočeš torej reči, da vse to ni res; ti si torej drugačnega mnenja / torej prav, bom pa povedal 3. ekspr. izraža začudenje, nejevoljo, nestrpnost, zavrnitev: torej povej, kaj misliš; taka je torej ta stvar; no torej, poberi se že; tako torej, mi te čakamo, tebe pa ni 4. v medmetni rabi izraža spodbudo, poziv: torej, le pojdi; torej, kaj si prinesla; torej, kako si se odločil / Torej? je vprašal ♪
  6.      tóri  tudi tóry -ja [tori] m (ọ̑) v angleškem okolju član konservativne stranke: toriji so zmagali ♪
  7.      tórka  -e ž (ọ̑) etn., po ljudskem verovanju bitje, ki kaznuje predico, če prede na večere določenih dni: ponoči pride torka prest ♪
  8.      tórklja 1 -e ž (ọ̑) etn., po ljudskem verovanju bitje, ki kaznuje predico, če prede na večere določenih dni: bajke o vilah, rojenicah in torkljah ♪
  9.      tórzo  -a m (ọ̑) 1. um. nepopolno ohranjen ali nedokončan kip, navadno brez glave in udov: torzi antičnih boginj / kip se je ohranil samo kot torzo 2. knjiž. nedokončano delo, stvar sploh: knjiga je ostala torzo; drama daje vtis torza ♪
  10.      tótem  -a m (ọ́) pri primitivnih ljudstvih žival, rastlina, za katero se veruje, da je z določenim rodom, plemenom v sorodstveni zvezi: častiti toteme; imeti medveda za totem; rodovni totem // slika, kip te živali, rastline: zbirati indijanske toteme; lesen totem ♪
  11.      totemízem  -zma m (ȋ) pri primitivnih ljudstvih vera v sorodstveno zvezo rodu, plemena z določeno živaljo, rastlino: keltski totemizem; ostanki totemizma v pravljicah; totemizem in animizem ♪
  12.      továriš  -a m (ȃ) 1. oseba v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela: dati navodila tovarišem; pomagati tovarišem pri vzponu na vrh gore; pri vožnji je prehitel tovariše; skrbeti za ranjenega tovariša; bojni, lovski, plezalni tovariš; tovariš na straži, pri igri / sodili so uporniku Janezu Gradniku in njegovim tovarišem // oseba v razmerju do ženske, s katero živi v življenjski skupnosti: poiskati si tovariša / zakonski, življenjski tovariš // oseba v razmerju do druge osebe, s katero je kje skupaj sploh: prebuditi tovariše v celici; popotni, sobni tovariši; tovariši iz razreda / ekspr. knjiga mu je ob samotnih večerih edini tovariš 2. oseba v razmerju do druge osebe, ki pripada isti skupnosti, ima isti poklic, položaj: miličniku se je pridružil še en tovariš; rudarji so si prizadevali rešiti zasute tovariše; zavračati prenapeta stališča tovarišev v stranki / klubski, poklicni, stanovski tovariš; poslovni tovariš poslovni partner / ekspr. slon je s trobljenjem poklical tovariše druge slone // oseba v razmerju do druge osebe, ki ima enak družbeni položaj: revolucija je ljudi izenačila, vsi so si tovariši; to si lahko dovoli le med tovariši; pogovorili so se kot tovariši // oseba v razmerju do druge osebe, ki je v istem stanju: tovariš v bridkosti, nesreči 3. oseba v razmerju do druge osebe, s katero se prijateljsko druži: posloviti se od tovarišev; oditi na vas k tovarišem; imeti dobre, slabe tovariše; tovariši iz otroških let 4. naslov za odraslega moškega: med pogovorom je vstopil neki tovariš; predstaviti neznanega tovariša / kot nagovor tovariš, pokažite dokumente; kot pristavek k imenu, poklicu: tovariš profesor; pokličite tovariša Petra // pog. politični funkcionar: povabili so tovariše z občine; tovariši na vodilnih mestih; šalj. ne ve se, kaj bodo odločili gospodje tovariši 5. žarg., šol. učitelj, profesor: tovariš je spraševal; opravičiti se tovarišu; tovariš za angleščino ● zastar. trgovec ga je vzel za tovariša družabnika ♪
  13.      tovarišíja  -e ž (ȋ) skupnost med seboj povezanih ljudi s skupnim ciljem: ob delu so postali prijetna tovarišija; nerad se je ločil od tovarišije v tovarni; gimnazijska tovarišija je razpadla // skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava; družba: prihajal je sam z manjšo tovarišijo / otrokova šolska tovarišija šolski tovariši // prisotnost koga zlasti zaradi zabave: izogibal se je njegove tovarišije ♪
  14.      tovóriti  -im tudi tovoríti -ím nedov. (ọ̄ ọ̑; ȋ í) 1. spravljati kaj kam na hrbtih živali: zaradi slabe poti tu drva le tovorijo; tovoriti les v dolino; tovoriti na oslu // ekspr. nositi zlasti kaj težkega: tovoril je velik kovček, nahrbtnik; na hrbtu je tovoril vrečo moke; s seboj je tovoril pisalni stroj 2. nekdaj ukvarjati se s prenašanjem, prevažanjem blaga s tovorno živaljo, tovorno živino: tovoriti sol, vino; tovoriti po vsej deželi / vse življenje je tovoril ● redko tovoriti volno na ladjo natovarjati ♪
  15.      tovórjenje  tudi tovorjênje -a s (ọ̄; é) glagolnik od tovoriti: po teh stezah je mogoče le tovorjenje / ukvarjati se s tovorjenjem ♪
  16.      tráčnica  -e ž (ȃ) 1. posebno oblikovan podolgovat jeklen nosilec, ki se uporablja za izdelavo zlasti železniških tirov; tirnica: izdelovati tračnice; polagati tračnice; pritrjevati tračnice na železniške pragove ♦ žel. glava tračnice glava tirnice; noga tračnice noga tirnice // taki nosilci, položeni drug za drugim navadno v dveh vzporednih črtah, da po njih tečejo kolesa vozil: kolesa udarjajo ob tračnice, po tračnicah; razdalja med tračnicama / tramvajske, železniške tračnice 2. posebno oblikovan nosilec, po katerem kaj drsi, se premika: tračnice avtomobilskega sedeža; tračnice za zavese ♪
  17.      tradícija  -e ž (í) 1. kar se je ustalilo v življenju kake skupnosti s prenašanjem iz roda v rod; navada, običaj: tukaj je tradicija, da na ta dan kurijo kresove; ohranjati, spoštovati tradicije; delati kaj iz tradicije; predati posestvo prvemu sinu zaradi tradicije; prenehati s kako tradicijo; družinske, narodne tradicije / po tradiciji obdarovati kolednike // ed. skupek tega: nadaljevati, spoštovati družinsko tradicijo; zavrgli so tradicijo in začeli živeti po svoje; kmečko življenje je bilo polno tradicije 2. navadno s prilastkom kar se je uveljavilo, doseglo na področju kake dejavnosti med njenim daljšim obstajanjem, izročilo: zanemariti pedagoško tradicijo; pesnik izhaja iz domače pesniške tradicije; prikazati kako delo kot nadaljevanje slovenske slovstvene tradicije // uveljavljena, dalj časa trajajoča dejavnost: za kraj je značilna kovaška tradicija; iz ohranjenih drobcev je mogoče sklepati na pismeno tradicijo; pospeševati domačo tiskarsko tradicijo / festival je še brez tradicije, nima tradicije še ni uveljavljen, še ne obstaja dolgo; tu je doma gledališka tradicija se že dolgo ukvarjajo z uprizarjanjem gledaliških del; imajo tradicijo v knjigotrštvu se že dolgo ukvarjajo s knjigotrštvom 3. nav. mn., publ. vrednota, dosežek: gojiti revolucionarne tradicije; biti predan ljudstvu in njegovim svetlim tradicijam; razvijanje tradicij narodnoosvobodilnega boja ● knjiž., redko tradicija dopolnjuje svetopisemsko sporočilo (ustno) izročilo ♪
  18.      tradicionálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki upošteva, goji tradicijo: tradicionalni kmetje; nekateri ljudje so zelo tradicionalni / tradicionalno življenje // ki spada v tradicijo kake skupnosti: krašenje jajc s tradicionalnimi motivi; postreči s tradicionalnimi jedmi; tradicionalna oblačila 2. ki vsebuje, kar se je uveljavilo, doseglo na področju kake dejavnosti med njenim daljšim obstajanjem: tradicionalna kitajska medicina; tradicionalna morala, vernost, vzgoja; tradicionalno gledališče, pripovedništvo // ki je že dolgo uveljavljen, že dolgo obstaja: tradicionalni poklici, prazniki; tradicionalne metode; tradicionalne prijateljske vezi med sosednjima državama / tradicionalna prireditev ki se že dolgo prireja ob določenem času, na določenem kraju; tradicionalno srečanje tradicionálno prisl.: tradicionalno gostoljubni vinogradniki; tradicionalno usmerjen pesnik ♪
  19.      tragédija  -e ž (ẹ́) 1. lit. gledališka igra, v kateri glavni junak v boju z nasprotnikom ali zaradi neobvladljive usode propade, izgubi življenje, žaloigra: napisati, uprizoriti tragedijo; antične tragedije; drama in tragedija / igrati, nastopati v tragediji / tragedija v treh dejanjih // uprizoritev take igre: gledati tragedijo 2. ekspr. zelo žalosten dogodek, huda nesreča: na cesti se je zgodila tragedija; doživeti tragedijo; družinska tragedija / to je bila zanj tragedija zelo neugodna, huda stvar; opisovati tragedijo junakovega življenja tragično zgodbo; biti slep za tragedijo sveta nesrečno usodo ♪
  20.      trágičen  -čna -o prid. (á) 1. značilen za tragedijo: tragičen konflikt; zgodba ima tragičen konec / tragični junak ♦ lit. tragična krivda krivda zaradi nehote povzročene nesreče, katastrofe 2. ki zaradi hudega trpljenja, težav vzbuja sočutje, žalost: tragična usoda naroda; tragična zgodba; njegovo življenje je tragično / tragičen prizor // ekspr. zelo neugoden, slab: živeti v tragičnih razmerah; stvar ni tako tragična, vse bo še dobro 3. ki ima hude posledice: med njima je prišlo do tragičnega spopada; tragična napaka, zmota; tragična nesreča / tragične strasti 4. ki je posledica nesreče, neobvladljivih okoliščin: tragična izguba sina; umreti tragične smrti / tragičen konec ekspedicije trágično prisl.: tragično umreti; vse jemljete preveč tragično / ekspr., v povedni rabi ni tragično, če malo zamudite; sam.: v tem ni nič tragičnega ♪
  21.      trahéja  -e ž (ẹ̑) 1. anat. cevka, ki dovaja zrak iz grla v sapnice; sapnik: vnetje traheje; lega ščitnice ob traheji 2. nav. mn., zool. cevka pri žuželkah in stonogah, po kateri pride zrak do organov; zračnica: traheje in stigme 3. bot. cev za prevajanje vode in v njej raztopljenih rudninskih snovi, vodovodna cev: traheje v deblih dreves ♪
  22.      trájen  -jna -o prid., trájnejši (ā) 1. ki je, obstaja, se pojavlja neomejeno dolgo obdobje: dobiti kaj v trajno last; trajna opustitev železniške proge; trajna skupnost ljudi; knjiga trajne vrednosti / trajna rešitev problema dokončna; trajna naselitev stalna // ki traja, obstaja brez prekinitve, prekinitev: trajna obremenitev; trajna potreba po zraku / ob trajnejšem vetru se rastlina izsuši 2. ki zaradi svojih lastnosti lahko obstaja, se uporablja dalj časa: zidati hiše iz trajnejših materialov; postaviti trajne objekte / taka ljubezen ni trajna; dati dijaku trajnejše znanje // ki se ne da odpraviti: trajne posledice; trajne poškodbe ● ekspr. ti dogodki so zapustili trajne sledove v zavesti naših ljudi so zelo vplivali na njihovo zavest; publ. s tem delom si je postavil trajen spomenik zaradi pomembnosti tega dela ne bo pozabljen; v osmrtnicah ohranili ga bomo v trajnem spominu ne bomo pozabili nanj ◊ bot. trajna rastlina trajnica; fin. trajni nalog pismeno naročilo komu za poravnavo ponavljajočih se obveznosti z naročnikovega računa; fiz. trajni magnet magnet, ki trajno ohrani magnetne lastnosti; trajna deformacija deformacija, ki traja tudi po prenehanju delovanja sile, ki jo je povzročila; friz. trajna ondulacija ondulacija, po kateri ostanejo lasje sorazmerno dolgo nakodrani, zviti; gastr. trajna klobasa, salama klobasa, salama, ki ostane daljši čas užitna, dobra; geogr. trajna snežišča; jur. trajna izguba pravic; lingv. trajni glagol nedovršni glagol, ki izraža nepretrgano trajajoče dejanje trájno prisl.: trajno ohraniti v spominu; trajno žareča peč trájni -a -o sam.: dati komu kaj trajnega; na svetu ni nič trajnega ♪
  23.      trám  -a tudi -ú m, mn. tramóvi tudi trámi (ȃ) štirikotno obtesano ali obžagano deblo, zlasti v gradbenih konstrukcijah: tesati tramove; podpreti s tramom; črviv tram; dolg tram; smrekovi tramovi / nosilni, oporni, prečni, strešni, stropni tram / strop iz tramov lesen strop z vidnimi nosilnimi tramovi ♪
  24.      trámp  -a m (ȃ) 1. v Združenih državah Amerike potepuh, ki se priložnostno tudi zaposli: postati tramp; biti zmeraj na poti kot tramp 2. knjiž. tramper: tramp je odplul ♪
  25.      trámvaj  tudi tramváj -a m (ȃ; ȃ) 1. električna cestna železnica: Ljubljana nima več tramvaja // redko tramvajsko podjetje: biti zaposlen pri tramvaju 2. vozilo ali skupina med seboj spetih vozil take železnice: pripeljal, ekspr. priropotal je tramvaj; stopiti na tramvaj, v tramvaj; peljati se s tramvajem; poln, prazen tramvaj; voznik tramvaja / nekdaj konjski tramvaj ki ga vleče konj; neskl. pril.: tramvaj vozilo ∙ pog., šalj. če ti ni prav, se lahko pritožiš na tramvaj komando se ne moreš nikamor pritožiti ♪

   12.876 12.901 12.926 12.951 12.976 13.001 13.026 13.051 13.076 13.101  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA