Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ud (10.576-10.600)


  1.      razmečíti  -ím in razméčiti -im dov., razméči tudi razmêči; razméčil (ȋ í; ẹ̄ ẹ̑) star. razmehčati: dež je razmečil cesto / te besede so mu razmečile srce ♪
  2.      ràzmeníh  tudi ràzmenìh -íha [tudi mǝn] m (ȁ-í; ȁ-ȉ ȁ-í) knjiž. kdor ni več menih ♪
  3.      razménjati  tudi razmenjáti -am, in razménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) knjiž. menjati, zmenjati: razmenjati bankovec ♪
  4.      razmérje  -a s (ẹ̑) 1. kar izraža medsebojno odvisnost, povezanost količin, vrednosti, ki imajo kaj skupnega: ugotoviti razmerje med časom in dolžino poti; formula kaže elemente v spojini in njihovo medsebojno razmerje; mehanska energija je v stalnem razmerju s toplotno energijo / razdeliti vsoto v razmerju 1 : 5 / določiti razmerja med domačimi in tujimi cenami / razmerje sil v svetu se je spremenilo / človek podira razmerja v naravi sorazmerja / z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem razmerju v sorodstvu 2. navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami a) ob skupni dejavnosti: družbeno, produkcijsko razmerje; razmerje med delovno organizacijo in skupnimi službami b) v osebnem življenju: bratsko, prijateljsko razmerje / publ. stopiti v osebno razmerje s kom imeti osebne stike s kom / napeto razmerje v družini ga je zelo težilo napeti odnosi / intimno, ljubezensko, spolno razmerje // zunajzakonski odnosi moškega in ženske, temelječi na spolnosti: razmerja z njo ni skrival; imela je razmerje s poročenim moškim 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga; odnos: urediti razmerje med državo in cerkvijo / dobra medčloveška razmerja // v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: opredeliti razmerje do življenja // v prislovni rabi, navadno v zvezi v razmerju do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: vsak človek v razmerju do drugih ljudi; oblast v razmerju do ljudstva / beseda je v razmerju do sinonima precej redka 4. v prislovni rabi, navadno s prilastkom, v zvezi v razmerju izraža primerjanje, vrednotenje, presojanje: zastavljeni načrti niso bili v pravem razmerju s sposobnostmi delavcev; biti v ustreznem razmerju 5. star. razmere, okoliščine: ostro so kritizirali razmerje v tej deželi ◊ fiz. kompresijsko razmerje; geom. delilno razmerje število, značilno za medsebojno lego treh točk na premici; jur. delovno razmerje pravno razmerje med delavci pri delu z družbenimi sredstvi ali med delodajalcem in delojemalcem; obligacijsko ali obveznostno razmerje pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost; pogodbeno razmerje; pravno razmerje urejeno s pravnimi normami; lingv. frekvenčno razmerje med besedami; posledično, sklepalno, vzročno razmerje; mat. razmerje kvocient dveh količin ♪
  5.      razmesáriti  -im dov. (á ȃ) ekspr. povzročiti komu hude rane, poškodbe, navadno z rezilom, konico: v pretepu so ga čisto razmesarili; razmesariti na drobne kose razmesárjen -a -o: razmesarjen obraz; razmesarjeno truplo ♪
  6.      razmestíti  -ím tudi razméstiti -im dov., razmésti; razméstil (ȋ í; ẹ̄ ẹ̑) narediti, da pride kaj na več mest: razmestiti predmete po polici / razmestiti delavce po delovišču; gostje so se razmestili po sobah razmeščèn -êna -o tudi razméščen -a -o: zavoji, razmeščeni po mizi; letala so razmeščena na raznih krajih; vretenčasto razmeščeni listi ♪
  7.      razméšati  tudi razmešáti -am dov. (ẹ́ á ẹ́) z mešanjem narediti, da se kaka snov enakomerno porazdeli v drugi: razmešati moko v malo mrzle vode / dobro razmešati jed premešati ♪
  8.      razmeščênost  tudi razméščenost -i ž (é; ẹ̑) položaj, v katerem je kaj kje glede na druge stvari: razmeščenost pohištva ♪
  9.      razmetoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) tisk. stavec, ki razstavlja stavek in zlaga črkovni material na ustrezna mesta: biti, postati razmetovalec ♪
  10.      razmísliti  -im dov. (í ȋ) 1. usmeriti dejavnost v zavesti v kaj a) da bi prišlo do jasnosti, zaključkov: vso stvar bo treba še razmisliti; skušal je razmisliti, kaj se dogaja z njim; o teh vprašanjih moramo dobro razmisliti b) da bi se spoznala primernost, posledice česa: razmisli, kaj bi bilo potrebno storiti; razmislite tudi o tem / dobro razmisli, preden se odločiš // presoditi, oceniti: skušali so razmisliti svoj položaj 2. knjiž. povzročiti, da kdo preneha intenzivno misliti na kaj: delo človeka potolaži in razmisli razmíšljen -a -o 1. deležnik od razmisliti: dobro razmišljeno vprašanje 2. ki z mislimi ne spremlja dogajanja okrog sebe: razmišljen učenjak; biti razmišljen / razmišljen obraz, pogled / učenci so preveč razmišljeni raztreseni; prisl.: razmišljeno odgovoriti ♪
  11.      razmišljeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor (rad) razmišlja: samoten razmišljevalec ♪
  12.      razmnoževálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor se (poklicno) ukvarja z razmnoževanjem besedila: razpisati delovno mesto razmnoževalca 2. redko razmnoževalni stroj: kupiti razmnoževalec ♪
  13.      razmótati  -am tudi razmotáti -ám dov. (ọ̄; á ȃ) 1. narediti, da kaj preneha biti nepravilno prepleteno, zvito: s težavo je razmotal vrvi ∙ ekspr. upajmo, da bomo to vprašanje kmalu razmotali rešili, razrešili 2. knjiž. odviti: razmotati paket / razmotati papir ♪
  14.      razmrcváriti  -im dov. (á ȃ) ekspr. povzročiti komu hude rane, poškodbe: krogla mu je razmrcvarila roko razmrcvárjen -a -o: biti razmrcvarjen; razmrcvarjena noga ♪
  15.      raznarodoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) nav. ekspr. kdor raznaroduje: boriti se proti raznarodovalcem ♪
  16.      raznašálka  -e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) ženska, ki kaj raznaša: raznašalka časopisov / raznašalka bolezni ♪
  17.      raznêsti  -nêsem dov., raznésel raznêsla (é) 1. z nošenjem, prenašanjem narediti, da pride kaj na več mest: raznesti vabila po hišah / s čevlji raznesti blato / veter je raznesel seme // z nošenjem, prenašanjem narediti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: otroci so raznesli igrače / evfem. vdrli so v trgovino in raznesli, kar se je dalo pokradli 2. nav. ekspr. razširiti, razglasiti: raznesti novico po vasi; povsod je raznesel, da se je vrnila; to se je hitro razneslo po mestu; brezoseb. razneslo se je, da je umrl 3. s pritiskom od znotraj povzročiti, da kaj poči, razpade: vino je razneslo sod; brezoseb. cev, parni kotel je razneslo 4. brezoseb., ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: razneslo jo bo od jeze, radovednosti raznesèn tudi raznešèn -êna -o: razneseni časopisi; novica, raznesena po vasi ♪
  18.      raznétiti  -im, tudi raznetíti in raznétiti -im dov. (ẹ́ ẹ̄; ȋ ẹ́) narediti, povzročiti, da kaj začne močneje goreti: raznetiti ogenj; pren. skušal je raznetiti njeno ljubezen ♪
  19.      raznéžiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. vzbuditi pri kom nežnost: pogled nanjo ga je raznežil 2. knjiž., redko razvaditi: mati je otroka raznežila raznéžiti se začutiti, izraziti nežnost: ob tej misli se je raznežil / glas se mu je raznežil raznéžen -a -o: biti raznežen; ves raznežen jo je objel; razneženo dekle; prisl.: razneženo govoriti ♪
  20.      ráznorázen  -zna -o prid. (ā-ā) publ. različen, raznovrsten: prihajali so raznorazni ljudje; uporabljati raznorazne metode zdravljenja ♪
  21.      razočáranje  -a s (ȃ) neugodno duševno stanje, ki ga povzroči neizpolnitev želj, pričakovanj: prevzelo ga je razočaranje; ekspr. ljudi se je polastilo razočaranje; ni skrival svojega razočaranja; doživeti hudo, veliko, ekspr. grenko razočaranje; ljubezensko razočaranje / ekspr. kljub vsem razočaranjem je ostal idealist / to je storil iz razočaranja ♪
  22.      razočárati  -am dov. (ȃ) vzbuditi pri kom neugoden čustveni odnos zaradi neizpolnitve želj, pričakovanj: igralec je gledalce razočaral; prijatelj ga je zelo razočaral; razočarati se nad sodelavci / razstava je obiskovalce razočarala; tako življenje ga je razočaralo ∙ publ. naši igralci so na prvenstvu razočarali so zelo slabo igrali; niso dosegli pričakovanega uspeha razočáran -a -o: razočarani obiskovalci; razočaran obraz; nad njim je bil zelo razočaran ♪
  23.      razoglàv  tudi razogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) ki je brez pokrivala: razoglav fant; hodila je bosa in razoglava ♪
  24.      razpahníti  in razpáhniti -em, tudi razpáhniti -em dov. (ȋ á; á ā) sunkovito odpreti, zlasti vrata: razpahniti oknice, vrata; razpahniti nastežaj ∙ ekspr. razpahniti oči, usta široko odpreti razpáhnjen -a -o: razpahnjena vrata ♪
  25.      razpalíti  in razpáliti -im, in razpáliti -im dov. (ȋ á; á) star. 1. raznetiti: razpalil je ogenj, da se je prikazal visok plamen 2. razvneti, podžgati: skušal je razpaliti njihovo ljubezen do domovine / to je razpalilo njegovo domišljijo // zelo razburiti, razjeziti: ta krivica ga je razpalila; ko je to slišal, se je razpalil 3. spodbuditi, navdušiti: razpaliti ljudi k uporu razpáljen -a -o 1. deležnik od razpaliti: kaj si tako razpaljen; razpaljena domišljija 2. razbeljen, močno razgret: hladiti si razpaljeni obraz z vodo; od sonca razpaljena zemlja; razpaljeno ozračje ♪

   10.451 10.476 10.501 10.526 10.551 10.576 10.601 10.626 10.651 10.676  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA