Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
ud (10.476-10.500)
- razdélnost -i ž (ẹ̄) knjiž. razdeljivost: razdelnost zemljišča ♦ min. značilnost rudnine, da njen kristal pod pritiskom razpade v dele po določenih ploskvah ♪
- razdirálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor razdira: razdiralec starih motornih vozil / ekspr. boriti se proti razdiralcem enotnosti ♪
- razdivjánost -i ž (á) značilnost, stanje razdivjanega človeka: razdivjanost fantov / v razdivjanosti jo je udaril ♪
- razdólje -a s, rod. mn. tudi razdólij (ọ̑) geogr. stikališče dveh ali več dolin: razdolje in razvršje ● zastar. po razdolju teče potok po dolini ♪
- razdražljív -a -o prid. (ȋ í) 1. ki se (rad) razdraži: razdražljiv človek; zjutraj je zmeraj zelo razdražljiv / zbudila se je razdražljive volje 2. ki razdraži, razburi: srečne spomine je skalila razdražljiva misel ∙ knjiž. razdražljiv vonj dražljiv; knjiž. rad bere razdražljive knjige čutno vznemirljive ♪
- razdrobíti -ím dov., razdróbil (ȋ í) narediti iz česa majhne, drobne dele: razdrobiti kos kruha; z udarcem razdrobiti skalo; kvas se je razdrobil / z zobmi hrano razdrobimo zdrobimo / razdrobiti na koščke // iz celote narediti dele, manjše enote: razdrobiti podjetje, posestvo; obdelovalna zemlja se je postopoma razdrobila / dežela se je razdrobila v več državic // knjiž. narediti kaj manj trdno, močno: dogodek je razdrobil našo vero v pravičnost; njuno prijateljstvo se je kmalu razdrobilo ● nar. prosil ga je, naj mu razdrobi bankovec za tisoč dinarjev menja; knjiž. podoba idealnega sveta se je razdrobila je izginila razdrobljèn -êna -o: razdrobljena kmečka posest; razdrobljeno steklo; podjetja so majhna in razdrobljena; politično razdrobljen ♪
- razdruževánje -a s (ȃ) glagolnik od razdruževati: razdruževanje pred leti združenih organizacij; proces razdruževanja / združevanje in razdruževanje ljudi; težnje po razdruževanju ♪
- razdruževáti -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da kaka celota preide v sestavne enote: razdruževati in združevati delovne organizacije; podjetji se razdružujeta ♦ mat. razdruževati množico na delne množice 2. knjiž. ločevati: odreči se posebnostim, ki nas razdružujejo / različni pogledi, predsodki ljudi razdružujejo ♪
- razdružíti in razdrúžiti -im, tudi razdrúžiti -im dov. (ȋ ú ū; ū ȗ) 1. narediti, da kaka celota preide v sestavne enote: pred leti združeni podjetji so spet razdružili / razdružiti občino na, v dve novi razdeliti ♦ mat. razdružiti množico na delne množice 2. knjiž. ločiti: razdružiti zlepljene liste / s silo razdružiti pretepača / vsakdanje težave so prej dobra prijatelja razdružile ● knjiž. po nekaj letih zakona sta se razdružila razvezala; zastar. s prijateljskim stiskom rok smo se razdružili razšli, poslovili razdrúžen -a -o: v preteklosti so bili naši narodi razdruženi; razdruženo podjetje ♪
- razdvojíti -ím dov., razdvójil (ȋ í) ločiti v dele, skupine: nasprotja, spori so razdvojili stranko; podjetje se je razdvojilo / naše moči so se razdvojile razcepile ∙ knjiž. razdvojiti deželo razdeliti, razkosati // spraviti narazen: razdvojiti pretepača // knjiž. ločiti: razdvojiti meso od kosti / tudi smrt naju ne more razdvojiti / skušal je ugotoviti, kaj je prijatelja razdvojilo razdvojíti se zastar. spreti se: večkrat se je razdvojil s sosedi razdvojèn -êna -o 1. deležnik od razdvojiti: razdvojena stranka 2. ki je v stanju velike notranje napetosti zaradi nasprotujočih si čustev, hotenj: razdvojen človek; biti, postati razdvojen / duševno, notranje razdvojen ♪
- razeléktriti -im tudi razelektríti -ím dov., razeléktri; razeléktril; razeléktren in razelektrèn (ẹ̑; ȋ í) elektr. narediti, da kaj ni več naelektreno: razelektriti elektroskop, pogonske jermene; letalo, oblak se razelektri / razelektriti kondenzator izprazniti ∙ ekspr. ozračje, razpoloženje v dvorani se je počasi razelektrilo je postalo nenapeto ♪
- rázen -zna -o prid. (ā) 1. mn. ki izraža večje število a) nedoločenih oseb ali stvari iz določene vrste: prišli so ljudje iz raznih krajev domovine; glasba raznih narodov; sodelujejo tekmovalci iz raznih evropskih držav; to je značilno za razna zgodovinska obdobja b) oseb ali stvari, ki so znane, a se nočejo, ne morejo imenovati: to so mi povedali razni ljudje; o njem govorijo razne stvari // ki izraža večje število oseb ali stvari a) ki niso iste vrste: prodaja razne predmete; opravlja razna dela / razne vrste sadja b) ki niso enake: trakovi raznih barv; pecivo raznih oblik 2. star. različen: besedi imata razen pomen / vračala sta se po raznih poteh rázno prisl., star. različno: razno oblikovani predmeti; sam.: preiti k točki razno k zadnji točki dnevnega reda, pri kateri se obravnavajo manj pomembna vprašanja ♪
- rázen [zǝn] prisl. (ȃ) 1. izraža izvzemanje: prišel je vsak dan razen včeraj / piše se tudi z vejico: lokal je odprt vse dni, razen v nedeljo; te mravlje so podobne našim, razen glede velikosti // z nikalnico izraža omejenost na določeno, navedeno: ni ga mogoče slišati razen ponoči / piše se tudi z vejico z nikomer nisem govoril, razen z bratom 2. v vezniški rabi, navadno z nikalnico v pomenih kakor pod 1: gremo v hribe, razen če se ne bojiš; pride, razen če se ne premisli pride, če se ne premisli; pride, razen če se premisli / v kino ne boš šla, razen če greš s prijateljico; drugega mu ne kaže, razen da molči ♪
- rázen in razen [zǝn] predl. (ȃ) z rodilnikom 1. za izražanje izvzemanja: prišli so vsi razen enega; ves les razen vej so porabili // z nikalnico za izražanje omejenosti na določeno, navedeno: nima sorodnikov razen brata; ne uživa ničesar razen čaja 2. publ. za izražanje dodajanja; poleg: odbor šteje razen predsednika še pet članov / v vezniški rabi v tovarni dela, razen tega pa študira pravo ♪
- razgáditi -im dov. (ā ȃ) knjiž. razjeziti, razdražiti: ravnodušnost nekaterih ljudi ga je razgadila; zakaj si se tako razgadil razgáden -a -o: bil je zelo razgaden ♪
- razgíbanost -i ž (ȋ) lastnost, značilnost razgibanega: razgibanost prstov, telesa / razgibanost morske gladine / politična razgibanost študentov; razgibanost učencev pri pouku / čustvena, notranja razgibanost / razgibanost odrskega dogajanja / razgibanost turistične dejavnosti; razgibanost gospodarske rasti / razgibanost pročelij / knjiž. razgibanost pokrajine ♪
- razgíbati 1 -am in -ljem dov. (ȋ) 1. z gibanjem, premikanjem narediti kaj bolj gibljivo, bolj prožno: razgibati hrbet, telo; s hojo, telovadbo razgibati; šel je na sprehod, da bi se nekoliko razgibal; razgibati si odrevenele prste 2. povzročiti, narediti, da se kaj z enim delom pritrjenega začne premikati sem in tja; razmajati: lahen veter je razgibal listje, veje // povzročiti, narediti, da kaj začne valovati, se gibati: burja razgiba morsko gladino / krik je razgibal množico; ob eksploziji so se ljudje razgibali 3. spraviti v živahnejšo dejavnost: društvo je vaščane razgibalo; razgibati mladino; duševno, notranje razgibati / knjiga je razgibala otrokovo domišljijo // povzročiti, da kaj živahneje poteka: režiser bi moral filmsko dogajanje razgibati; ta učitelj zna razgibati pouk; s šalami in petjem razgibati prireditev // povzročiti, da kaj poteka v večjem obsegu,
intenzivneje: delo organizacije bo treba razgibati; razgibati delovanje društva; razgibati turistično dejavnost / razgibati gospodarsko rast 4. nav. ekspr. povzročiti, da kdo postane bolj sproščen, živahen: dogodek je bolnika poživil in razgibal / vino nam je razgibalo kri / mesto bo treba nekoliko razgibati 5. narediti kaj bolj pestro, zanimivo: razgibati poglavje z dialogi / arhitekt je z različnimi elementi razgibal pročelje hiše razgíban -a -o 1. deležnik od razgibati: razgiban pogovor; razgiban promet; dobro razgibani prsti; ritem skladbe je razgiban; razgibane barve; opazovati razgibano gručo 2. ki je poln vznemirljivih, razburljivih dogodkov: razgibano leto, življenje / ta dežela ima razgibano zgodovino ● to je zelo razgiban človek poln sil, živahen; knjiž. razgibana pokrajina gričevnata, hribovita; prisl.: razgibano živeti ♦ muz. razgibano označba za hitrost izvajanja mosso ♪
- razgibávati -am nedov. (ȃ) 1. z gibanjem, premikanjem delati kaj bolj gibljivo, bolj prožno: razgibavati mišice, noge; z igranjem nogometa se razgibavati; razgibavati se pred začetkom tekmovanja; pren. matematika razgibava razum 2. povzročati, delati, da se kaj z enim delom pritrjenega premika sem in tja; majati: veter razgibava veje // povzročati, delati, da kaj valovi, se giba: burja razgibava morsko gladino 3. spravljati v živahnejšo dejavnost: kulturno društvo ljudi razgibava / take zgodbe razgibavajo domišljijo // povzročati, da kaj živahneje poteka: igro razgibavajo različni glasbeni in plesni vložki // povzročati, da kaj poteka v večjem obsegu, intenzivneje: razgibavati kulturno dejavnost 4. nav. ekspr. povzročati, da kdo postane bolj sproščen, živahen: njegove šale razgibavajo družbo; gostje se že razgibavajo 5. delati kaj bolj pestro, zanimivo: z
različnimi elementi razgibavati stene / ta del mesta razgibavajo gledališča in prijetni lokali ● knjiž. pisatelja so razgibavala zlasti etična vprašanja vznemirjala, razvnemala ♪
- razglásen -sna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na razglas ali razglašanje: ljudje so stali okrog razglasnega odra // v zvezi razglasna deska deska, navadno v veži stavb, na katero se pritrjujejo obvestila, objave: pribiti obvestilo na razglasno desko ♪
- razglasíti -ím, tudi razglasíti in razglásiti -im dov., razglásil (ȋ í; ȋ á) 1. uradno sporočiti javnosti: razglasiti izid volitev; razglasiti rezultate; razglasiti sodbo; na koncu delovne akcije so razglasili udarnike; po radiu so razglasili, da bo cesta zaradi popravil zaprta / javno razglasiti // ekspr. povedati, sporočiti veliko ljudem: novico je takoj razglasil; povsod je razglasila, da se bo poročila 2. uradno sporočiti javnosti, da kaj začne a) obstajati, potekati: razglasiti republiko / razglasiti mobilizacijo; v vsej državi so razglasili vojno stanje; razglasiti stavko b) veljati: razglasiti ustavo, zakon // v zvezi z za uradno sporočiti javnosti, da ima kdo določen položaj, naziv: razglasili so ga za častnega doktorja ljubljanske univerze; razglasiti za kralja; razglasil se je za predsednika /
razglasiti območje za narodni park 3. uradno priznati določeno dejstvo, ugotovitev: dal je razglasiti, da je njegov sin mrtev / razglasiti za neprištevnega, polnoletnega 4. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža omejevanje lastnosti, značilnosti na navedbo koga: kritiki so film razglasili za pornografski; razglasiti imenovanje za neveljavno; izraz so razglasili za germanizem; razglasiti koga za goljufa; javno razglasiti trditev za neresnično 5. nekdaj javno prebrati, navadno mestne, občinske uredbe: birič je pred cerkvijo razglasil nove predpise 6. zastar. objaviti: pesmi je razglasil nekaj let pred svojo smrtjo ◊ jur. razglasiti za mrtvega razglasiti, da pogrešana oseba velja pravno za mrtvo; rel. razglasiti za dogmo; razglasiti za svetnika razglašèn -êna -o tudi razglášen -a -o 1. deležnik od razglasiti: bila je razglašena za najboljšo športnico leta 2. knjiž. znan, slaven: igrati delo najbolj razglašenega
sodobnega dramatika 3. knjiž. razvpit: v mladosti je bil razglašen ženskar / razglašeno zabavišče ♪
- razglašálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. glasnik, oznanjevalec: razglašalec novih idej ♪
- razglášati -am nedov. (á) 1. uradno sporočati javnosti: razglašati rezultate glasovanja; razglašati po radiu, v časopisu / kresovi so razglašali nevarnost; sirene razglašajo alarm / napis razglaša, da je cesta zaprta opozarja // ekspr. razširjati, učiti: razglašati nove ideje; ne razglašaj krivih naukov // ekspr. pripovedovati, sporočati veliko ljudem: ne razglašaj svojih težav; povsod je razglašal, da se bo poročil; razglašala je, kar bi moralo ostati skrivnost / ne razglašajte vsem, kaj se je zgodilo / pesmi bodo razglašale tvojo lepoto 2. uradno sporočati javnosti, da kaj začne a) obstajati, potekati: razglašati splošno mobilizacijo b) veljati: razglašati ustavo // v zvezi z za uradno sporočati javnosti, da ima kdo določen položaj, naziv: razglašati za predsednika republike, za vladarja 3. uradno priznavati določeno dejstvo, ugotovitev: po
določenem času razglašajo pogrešane za mrtve / razglašati dokumente za neveljavne; razglašati trditev za neresnično 4. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža omejevanje lastnosti, značilnosti na navedbo koga: nekatere ljudi so razglašali za manjvredne; ne razglašaj me za lažnivca; vsega ne smeš razglašati za napako; začeli so se razglašati za Slovence 5. nekdaj javno prebirati, navadno mestne, občinske uredbe: birič je razglašal, kdaj in kje bo semenj 6. zastar. objavljati: kritike je razglašal v različnih časopisih razglášati se star. slišati se: zvonjenje se je razglašalo po vsej dolini razglášan -a -o: pogosto razglašana obvestila ♪
- razglaševálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. knjiž. glasnik, oznanjevalec: razglaševalec naprednih načel 2. nekdaj kdor javno prebira, razglaša, navadno mestne, občinske uredbe: mestni razglaševalec ♪
- rázgled -a in razglèd -éda m, tož. mn. tudi rázgledi (á; ȅ ẹ́) nav. tož. in mest. ed. in mn., etn., navadno v zvezi iti na razgled iti s starši na obisk na nevestin, ženinov dom zaradi ugotovitve gospodarskih razmer: v nedeljo bodo šli na razgled ♪
- razglédnik -a m (ẹ̑) 1. razgledni stolp: na vrhu so postavili razglednik 2. ekspr. gora, hrib, s katerega je dober razgled: Krn je čudovit razglednik / Vodnikov razglednik 3. knjiž. izvidnik: četa je poslala naprej razglednike ♪
10.351 10.376 10.401 10.426 10.451 10.476 10.501 10.526 10.551 10.576