Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
ubit (27-51)
- priljubíti in priljúbiti -im dov. (ȋ ú) narediti, povzročiti, da dobi kdo do koga pozitiven čustveni odnos: skromnost mu ga je še bolj priljubila / dober učitelj zna učencem priljubiti svoj predmet / knjiž. šola mu je priljubila knjige mu je vzbudila ljubezen do knjig priljubíti se in priljúbiti se 1. pridobiti si naklonjenost koga: igralec se je vsem priljubil; s tem dejanjem se je priljubil pri sosedih / knjiga, pesem se je ljudem kmalu priljubila 2. zastar. pritisniti se, stisniti se: priljubiti se na prsi ljubega priljúbljen -a -o 1. deležnik od priljubiti se: pri nas je nogomet zelo priljubljen 2. ki ga ima rado razmeroma veliko ljudi: priljubljen igralec, zdravnik / zapeti priljubljeno pesem 3. ki se pogosto
uporablja, pogosto nastopa: priljubljen izgovor, rek; to je priljubljena tema njihovih pogovorov; priljubljeno shajališče mladine / lisica je v živalskih pravljicah precej priljubljena ♪
- prisnubíti in prisnúbiti -im dov. (ȋ ú) s snubitvijo dobiti: prisnubil je ženo; prisnubiti si dekle ♪
- razbúbiti se -im se dov. (ú ȗ) knjiž. priti, nastati iz bube: metulj se je razbubil; pren. debelušno in mozoljavo dekle se je razbubilo v lepotico ♪
- razgubíti se -ím se dov., razgúbil se (ȋ í) nav. ekspr. 1. raziti se, navadno neopazno: radovedneži so se hitro razgubili / razgubili so se na svoje domove; fantje so se razgubili po hišah / ko bo prenehalo deževati, se bodo ljudje razgubili // s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati a) neviden: otroci so se razgubili med drevjem b) neslišen: klic se je razgubil v daljavi / koraki se razgubijo v noč 2. prenehati biti, obstajati: ko je vzšlo sonce, se je megla razgubila / posmehljiv izraz na njegovem obrazu se je razgubil razgubíti redko izgubiti: žep se mu je raztrgal, zato je razgubil denar; dokumenti se ne smejo razgubiti ♪
- rubíti in rúbiti -im nedov. (ȋ ú) opravljati rubež: prišli so rubit; rubiti pri kom ∙ tedanji oblastniki so rubili kmete jim odvzemali premičnine, premoženje ♪
- skúbiti -im nedov. (ú ū) neustalj. skubsti: skubiti perutnino / v zadregi je skubil rob suknjiča / skubili so ga, dokler je imel denar ♪
- snubítev -tve ž (ȋ) glagolnik od snubiti: zavrnila je njegovo snubitev // etn. obred, pri katerem se ženski slovesno predlaga poroka z določenim moškim: slovesna snubitev ♪
- snubíti in snúbiti -im nedov. (ȋ ú) 1. prizadevati si pridobiti žensko, da pristane na predlagano poroko: snubiti bogato dekle; snubilo jo je veliko fantov / snubil jo je za ženo / dov. snubil je dekle pri očetu zasnubil ∙ ekspr. snubil jo je z očmi z zapeljivim gledanjem si je skušal pridobiti njeno ljubezensko naklonjenost ♦ etn. v nedeljo bodo prišli snubit bo prišel moški, da ženski slovesno predlaga poroko s seboj, in njegovi spremljevalci 2. ekspr. (s prigovarjanjem) pridobivati: snubiti turiste, volivce; podjetja so snubila strokovnjake za delo v tujini; snubili so ga za svoj klub snúbljen -a -o: večkrat snubljeno dekle ♪
- snubítven -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na snubitev: njegovi snubitveni načrti so propadli / snubitveni običaji / ruševčev snubitveni ples ples pred paritvijo ♪
- tùbít -i ž (ȕ-ȋ) filoz., po eksistencialistični filozofiji bit človeka v svetu ♪
- tùbítnost -i ž (ȕ-ȋ) knjiž. eksistenca, obstoj v svetu: človekova tragična tubitnost ♪
- vzljubíti in vzljúbiti -im dov. (ȋ ū) začeti ljubiti: vzljubiti dekle; prvič vzljubiti / vzljubiti učence; otroci so se kmalu vzljubili / vzljubiti delo vzljubíti se in vzljúbiti se redko, s smiselnim osebkom v dajalniku, z nedoločnikom zahoteti se: vzljubilo se mu je klepetati / vzljubilo se mu je vina vzljúbljen -a -o: vzljubljeno delo ♪
- zabúbiti se -im se dov. (ū ȗ) 1. spremeniti se v bubo: gosenica, ličinka se zabubi 2. ekspr. za dalj časa se zapreti sam vase, v ozek krog ljudi: po nesreči se je kar zabubil / zabubiti se sam vase // za dalj časa se zapreti, umakniti kam: zabubil se je v svojo sobo in študiral 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zabubiti se v delo, razmišljanje zabúbljen -a -o: v svoje ideje zabubljen človek ♪
- zaljubíti se in zaljúbiti se -im se dov. (ȋ ū) 1. priti v stanje takega ljubezenskega odnosa do koga, ko čustvo prevladuje nad razumom: odkar se je zaljubil, se je čisto spremenil; zaljubiti se na stara leta; nesrečno se zaljubiti; ekspr.: zaljubiti se na prvi pogled; na smrt, z vsem srcem se zaljubiti / zaljubiti se do ušes zelo / zaljubiti se v koga; zaljubila sta se drug v drugega 2. ekspr., v zvezi z v čustveno se navezati na kaj tako, da se vidijo, upoštevajo predvsem lepe, dobre strani: zaljubil se je v te kraje / zaljubil se je v lov zaljubíti in zaljúbiti knjiž. vzljubiti: strastno zaljubiti koga /
zaljubiti poezijo zaljúbljen -a -o 1. deležnik od zaljubiti se: zaljubljen človek; biti zaljubljen do ušes; noro, slepo zaljubljen; zaljubljena v rože ∙ vase zaljubljen človek človek, ki zelo občuduje samega sebe 2. ki izraža, kaže stanje takega ljubezenskega odnosa do koga, ko čustvo prevladuje nad razumom: zaljubljeni pogledi; zaljubljene kretnje 3. star. ljubezenski: zaljubljene pesmi; zaljubljena pisma; prisl.: zaljubljeno gledati, govoriti; sam.: pogovori zaljubljenih; peti zaljubljene ljubezenske pesmi ♪
- zaobljubíti se in zaobljúbiti se -im se dov. (ȋ ū) 1. rel. narediti zaobljubo: ob bolezni se je zaobljubil, da bo šel na romanje / redovnik se zaobljubi / zaobljubiti se Bogu 2. ekspr. trdno obljubiti, trdno skleniti: zaobljubil se je, star. zaobljubil je, da bo skrivnost obdržal zase zaobljúbljen -a -o rel., um. narejen, podarjen zaradi (za)obljube: zaobljubljeni dar; zaobljubljena podoba / zaobljubljena cerkev ♪
- zarubíti in zarúbiti -im dov. (ȋ ú) opraviti rubež: zarubiti posestvo, premoženje / zarubiti dolžnika zarúbljen -a -o: zarubljena hiša ♪
- zasnubíti in zasnúbiti -im dov. (ȋ ú) 1. predlagati ženski poroko s seboj: komaj sta se spoznala, jo je že zasnubil // etn. v prisotnosti spremljevalcev slovesno predlagati ženski poroko s seboj: prišli so, da jo zasnubijo 2. ekspr. (s prigovarjanjem) pridobiti ali poskusiti pridobiti: zasnubili so ga za ovaduha ♪
- zgúbiti -im dov. (ú ȗ) zastar. zgubati: skrbi so mu zgubile obraz ♪
- zgubiti ipd. gl. izgubiti ipd. ♪
- zljubíti se in zljúbiti se -im se dov. (ȋ ū) s smiselnim osebkom v dajalniku 1. izraža pripravljenost koga za kako dejanje: ni se mu zljubilo odgovoriti; ko bi se mu zljubilo pomisliti, bi se že spomnil; če se ti zljubi priti, bom vesel 2. začutiti, dobiti voljo, željo uresničiti kako dejanje: otroci naj delajo, kar se jim zljubi; če se mu zljubi, gre na sprehod; kadar se mu je zljubilo, je lahko prišel // nar. začutiti, dobiti željo, poželenje po čem: zljubilo se ji je mleka, sadja; če se ti zljubi vina, ga natoči ● ekspr. hišice so stale, kakor se jim je zljubilo neenakomerno oddaljene, brez določenega reda; zastar. fant se je vsakemu zljubil priljubil ♪
- áeroklúb in aêroklúb -a m (ȃ-ȗ; ȇ-ȗ) klub letalcev amaterjev ali ljubiteljev letalstva: biti član aerokluba ♪
- akvarístika -e ž (í) gojenje vodnih živali ali rastlin v akvariju: ukvarjati se z akvaristiko; ljubitelj akvaristike // nauk o tem: nekaj osnovnih poglavij iz akvaristike ♪
- amaterízem -zma m (ȋ) ukvarjanje s čim iz veselja; nepoklicna dejavnost, ljubiteljstvo: dramski, glasbeni amaterizem; profesionalizem in amaterizem // slabš. nestrokovno, površno opravljanje kakega dela: jugoslovanska kinematografija se je otresla banalnega amaterizma ♪
- amatêrstvo -a s (ȇ) ukvarjanje s čim iz veselja, nepoklicna dejavnost, ljubiteljstvo: alpinizem je zanj predvsem amaterstvo; gledališko amaterstvo // slabš. nestrokovno, površno opravljanje kakega dela: to ni umetnost, to je amaterstvo ♪
- apetít -a m (ȋ) 1. želja, potreba po jedi; tek: dobiti, izgubiti, pokvariti si apetit; ima velik apetit; biti brez apetita; jesti z apetitom 2. ekspr. močna želja, pohlep po čem: apetit neokolonialistov ♪
1 2 27 52 77 102 127 152 177 202