Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

učen (1288)

1.      účen  -čna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na učenje, pouk: učni pripomoček; učna knjiga; učne metode; učno-vzgojni proces / publ. dobiti novo učno moč novega učitelja; učne ustanove; učno osebje / učne delavnice do 1980 delavnice za praktični pouk strokovnih predmetov; učna knjiga; učna ura časovna enota pouka, navadno petinštirideset minut; eno učno mesto je prazno delovno mesto učitelja // nanašajoč se na uk 2: učna pogodba ◊ ped. učni stroj mehanska, električna ali elektronska naprava, ki podaja učno snov in preverja znanje, usmerja učenje, pomaga pri pridobivanju raznih psihofizičnih spretnosti; šol. učni čas trajanje pouka; učni jezik jezik, v katerem poteka pouk; učni korak osnovna snovna enota v programiranem učenju; učni načrt načrt, ki za učne predmete šol določene stopnje predpisuje, določa vsebino, obseg učne snovi; učni predmet; učni program predmetnik in učni načrt; nezadostni, odlični učni uspeh; učna doba do 1980 predpisan čas za izučitev v poklicu; učna enota del učne snovi, ki se obravnava v eni učni uri ali v več učnih urah; učna obveznost učitelja tedensko število ur pouka, ki jih mora opraviti učitelj; učna snov kar tvori, sestavlja znanje, védenje, ki se podaja v izobraževalnem procesu ♪
2.      účen  in učán účna -o in -ó prid. (ú ȃ ú) star. nadarjen za učenje: ker je bil učen, je tuji jezik hitro obvladal / učna žival učljiva ♪
3.      učênček  -čka m (é) nav. ekspr. manjšalnica od učenec: droben učenček; učenček prvega razreda ♪
4.      učênčev  -a -o prid. (é) nanašajoč se na učenca: učenčev zvezek / učenčev učni uspeh ♪
5.      učênec  -nca m (é) 1. kdor se uči, se poučuje v osnovni, srednji šoli: postal je učenec prvega letnika; učenec 2.b razreda / šola ima tisoč dvesto učencev // kdor se tako uči, poučuje, glede na odnos do svojega učitelja: biti Ramovšev učenec; ta univerzitetni profesor zna spodbujati svoje učence k znanstvenemu delu // do 1980 kdor se usposablja za kak poklic, kako obrt: čevljarski, kuharski učenec / učenci v gospodarstvu 2. kdor se pri kom, od koga uči in sprejema njegovo mišljenje, nazor: učenec znanega slikarja, trenerja / v njem je našel zvestega učenca / učenec naturalizma ● knjiž. Eskulapov učenec zdravnik ◊ rel. Kristus in njegovi učenci ♪
6.      učeník  -a m (í) star. učitelj: učenik je stopil v razred; strog učenik / učenik govorništva / biti komu učenik in vzornik ♦ rel. Učenik in dvanajst apostolov Kristus kot verski učitelj svojih učencev ♪
7.      učeníški  -a -o prid. (ȋ) star. učiteljski: učeniška strogost / učeniška vloga ♪
8.      učeníštvo  -a s (ȋ) star. učiteljstvo: čast učeništva / leta učeništva učiteljevanja ♪
9.      učenják  -a m (á) kdor ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti: čudaški, slavni učenjak; prepiri, razprave učenjakov / pravni učenjak / ekspr. v filozofiji je pravi učenjak ♪
10.      učenjákar  -ja m (ȃ) slabš. učenjak: težko razumljivo razpravljanje učenjakarjev ♪
11.      učenjákarica  -e ž (ȃ) slabš. učenjakinja: suhoparna učenjakarica ♪
12.      učenjákarski  -a -o prid. (ȃ) slabš. učenjaški: učenjakarska natančnost / učenjakarski izrazi / bodi manj učenjakarski, kdo te bo pa razumel učenjákarsko prisl.: učenjakarsko razlagati ♪
13.      učenjákarstvo  -a s (ȃ) slabš. učenjaštvo: posmehovati se učenjakarstvu / razložiti brez nepotrebnega učenjakarstva ♪
14.      učenjákinja  -e ž (á) ženska, ki ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti: slavna učenjakinja / ekspr. malo učenjakinjo je mama nagradila s čokolado ♪
15.      učenjáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na učenjake: učenjaška vprašanja / učenjaška besedila / ne bodi tako učenjaški učenjáško prisl.: učenjaško opisovati ♪
16.      učenjáštvo  -a s (ȃ) 1. ekspr. učenjaško ravnanje, mišljenje: posmehovati se učenjaštvu / biti usmerjen v praktičnost, ne v učenjaštvo / razložiti kaj brez visokega učenjaštva 2. star. učenjaki: zbralo se je učenjaštvo iz vse Evrope ♪
17.      učênje  -a s (é) 1. glagolnik od učiti: učenje otroka zahteva potrpežljivost / dolgoletno učenje v prvem razredu poučevanje / pomagati sošolcu pri učenju / po nekajmesečnem učenju je že govoril angleško; učenje biologije je rad odlagal na zadnji dan / učenje besedila, pesmi; učenje na pamet / učenje mu dela težave; imeti dosti učenja; ekspr. zagristi se v učenje / po triletnem učenju je postal pomočnik; učenje za kovača, v trgovini / denarno podpirati koga v času učenja v tujini študija, šolanja / učenje iz napak, na napakah, ob napakah ♦ ped. mehanično učenje brez razumevanja snovi; pri katerem se snov tako obvlada, da se lahko odgovarja brez razmišljanja, sklepanja; verbalno učenje s pomočjo besed in drugih simbolov; podajanje učne snovi z besednim razlaganjem; šol. programirano učenje individualizirano učenje po vnaprej natančno pripravljenem gradivu s pomočjo priprav za učenje ali posebnih knjig 2. kar se uči, razširja: v njegovem učenju je marsikaj novega; zavračal je učenje, da je vesolje eno samo ♪
18.      učênka  -e ž (é) 1. ženska, ki se uči, se poučuje v osnovni, srednji šoli: v razredu je deset učenk; učenka četrtega letnika; učenke in študentke // ženska, ki se tako uči, poučuje, glede na odnos do svojega učitelja: ta univerzitetni učitelj zna svoje učenke spodbujati k znanstvenemu delu // do 1980 ženska, ki se usposablja za kak poklic, kako obrt: trgovske učenke / učenke v gospodarstvu 2. ženska, ki se pri kom, od koga uči in sprejema njegovo mišljenje, nazor: vidi se, da je učenka slavnega slikarja / v marsičem je učenka ekspresionizma ♪
19.      učênost  -i ž (é) lastnost, značilnost učenega: učenost razprave ♪
20.      učenóst  -i ž (ọ̑) obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti: zaradi učenosti so ga spoštovali; s svojo učenostjo si je pridobil velik ugled / ekspr. temu vprašanju njihova učenost ni bila kos; knjiž. Matija Čop, velikan učenosti / ekspr. kaj bi s takimi učenostmi učenimi spoznanji, ugotovitvami // ekspr. znanje, zlasti šolsko, nepraktično: razlagati mladini učenost; papirnata, siva, šolska, tuja učenost ● star. obesiti učenost na klin, kljuko opustiti študiranje; star. mnogi Slovenci so odhajali po učenost na Dunaj so odhajali študirat; star. hram učenosti šola ♪
21.      búčen ¹ -čna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na bučo: bučne pečke; bučno seme / bučno olje olje iz bučnih semen ♪
22.      búčen ² -čna -o prid. (ú ū) 1. zelo glasen: bučni glasovi trobent; ko je vstopil, ga je pozdravil bučen smeh; godba postaja vedno bolj bučna // poln hrupa: bučno slavje; mesto je precej bučno; pren. bučno življenje 2. ki mnogo, hrupno govori: kadar spije nekaj kozarcev, je vselej bučen búčno prisl.: orgle so se bučno oglasile; dekleta se bučno smejejo ♪
23.      debelobúčen  -čna -o prid. (ȗ) šalj. ki ima debelo, veliko glavo: debelobučen možakar ♪
24.      désnosúčen  -čna -o prid. (ẹ́-ū) fiz., kem., navadno v zvezi s snov ki suka polarizacijsko ravnino v desno ♪
25.      golobúčen  -čna -o prid. (ȗ) ekspr. plešast: bil je kosmat po bradi, sicer pa golobučen; popolnoma golobučen je že ♪

1 26 51 76 101 126 151 176 201 226