Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
tuje (649) ![](arw_left.gif)
- tuje... prvi del zloženk nanašajoč se na tuj: tujejezičen, tujenaroden, tujevladje ♪
- tújec -jca m (ú) 1. kdor je iz tuje dežele, tuje jezikovne skupnosti: deželo so zasedli tujci; jezika tujca ni nihče razumel; tujci in tujke / ekspr. v deželi že stoletja gospodari tujec // pripadnik tuje države: v hotelu plačujejo tujci višjo ceno ♦ tur. knjiga tujcev knjiga, v katero se vpisujejo gostje iz tuje države 2. tuj, neznan človek: večini prebivalcev sem še tujec // tuj človek, ki ni seznanjen z okoljem: v tem delu mesta sem tujec, zato mi ulice niso znane ∙ ekspr. ti si edini tujec v Jeruzalemu edini, ki ne ve za dogodek, novico 3. tuj, nerazumljen človek: postati tujec v lastni družini / biti sam sebi tujec ♪
- tujejezíčen -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na tuji jezik: tujejezični prebivalci / tujejezične knjige / tujejezični zapis besede ♦ šol. tujejezični pouk pouk, ki ni v maternem jeziku ♪
- tújek -jka m (ū) 1. telo, košček snovi, ki pride v organizem in se z njim biološko ne uskladi, poveže: tujek mu je padel v oko; odstraniti tujek z operacijo; iver, prah in drugi tujki / presajena ledvica ni ostala tujek 2. ekspr. kar je kje tuje, od okolja različno: ta četrt je tujek v mestu / miselni tujek ♪
- tujenároden -dna -o prid. (á) knjiž. tuj, drugonaroden: tujenarodni priseljenci ♪
- tujeprášen -šna -o prid. (ȃ) agr. ki se oplodi s cvetnim prahom rastline druge sorte iste botanične vrste: tujeprašna rastlina ♪
- tujeródec -dca m (ọ̑) knjiž. kdor je tujega rodu, tuje narodnosti: s tujerodci naseljeno obmejno področje; asimilacija tujerodcev ♪
- tujeróden -dna -o prid. (ọ̄) knjiž. 1. ki je tujega rodu, tuje narodnosti: tujerodno prebivalstvo / tujerodni priimek 2. redko tuj, neznačilen: tujerodna prvina drame ♪
- tujeródka -e ž (ọ̑) ženska oblika od tujerodec: njegova žena je tujerodka ♪
- tujevérec -rca m (ẹ̑) redko drugoverec: strpnost do tujevercev ♪
- tujevŕsten -tna -o prid. (ȓ) redko ki je tuje vrste: tujevrstna snov / tujevrstne sestavine ♪
- tujezémec -mca m (ẹ̑) knjiž. inozemec, tujec: nezaželeni tujezemci ♪
- tujezémski -a -o prid. (ẹ̑) knjiž. inozemski, tuj: tujezemski filmi / tujezemske rastline ♪
- odtujênec in odtújenec -nca m (é; ȗ) nav. ekspr. kdor se odtuji: postal je odtujenec; družbeni iztirjenci in človeški odtujenci ♪
- odtujênje in odtújenje -a s (é; ȗ) glagolnik od odtujiti: iskati vzroke za njegovo odtujenje družini ♪
- odtujênost in odtújenost -i ž (é; ȗ) lastnost, stanje odtujenega: odtujenost otrok in staršev / pisatelj obravnava temo o človekovi odtujenosti ♪
- odtujeválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na odtujevanje: odstraniti vse odtujevalne posrednike / dramatik uporablja odtujevalne učinke ♪
- odtujevánje -a s (ȃ) glagolnik od odtujevati: med njima je prišlo do odtujevanja; iskati vzroke za odtujevanje / odtujevanje sredstev od samoupravljavcev ♪
- odtujeváti -újem nedov. (á ȗ) delati, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: odtujevati otroka materi; odtujuje se domu; počasi se mu odtujuje ◊ filoz. odtujevati po Marxu povzročati, da se produkti človekovega dela osamosvojijo in zavladajo v obliki lastnika proizvajalnih sredstev, države, družbenih institucij odtujeváti se knjiž. izgubljati svoje bistvo: človek se ob pretiranem poudarjanju tehnike začne odtujevati odtujujóč -a -e: odtujujoči posredniki ♪
- pristujèn -êna -o prid. (ȅ é) nar. neprijeten, zoprn: to so pristujeni in vase zaprti ljudje ♪
- pristujênost -i ž (é) nar. neprijetnost, zoprnost: to dela iz dolgočasja in pristujenosti ♪
- razodtujevánje -a s (ȃ) knjiž. odpravljanje, prenehanje odtujevanja: razodtujevanje človeka ♪
- sámoodtujênost in sámoodtújenost -i ž (ȃ-é; ȃ-ȗ) knjiž. odtujenost samemu sebi, svojemu bistvu: občutek samoodtujenosti; to je bilo vzrok za samoodtujenost / samoodtujenost človeka v takratni družbi ♪
- sámoodtujevánje -a s (ȃ-ȃ) knjiž. odtujevanje samemu sebi, svojemu bistvu: proces samoodtujevanja; odtujevanje in samoodtujevanje ♪
- adoptírati -am dov. in nedov. (ȋ) vzeti tujega otroka za svojega; posvojiti: želel je tega otroka adoptirati; pren. domačini priseljencev niso adoptirali adoptíran -a -o: adoptirana hči ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226