Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

tuje (649)



  1.      tuje...  prvi del zloženk nanašajoč se na tuj: tujejezičen, tujenaroden, tujevladje
  2.      tújec  -jca m (ú) 1. kdor je iz tuje dežele, tuje jezikovne skupnosti: deželo so zasedli tujci; jezika tujca ni nihče razumel; tujci in tujke / ekspr. v deželi že stoletja gospodari tujec // pripadnik tuje države: v hotelu plačujejo tujci višjo ceno ♦ tur. knjiga tujcev knjiga, v katero se vpisujejo gostje iz tuje države 2. tuj, neznan človek: večini prebivalcev sem še tujec // tuj človek, ki ni seznanjen z okoljem: v tem delu mesta sem tujec, zato mi ulice niso znane ∙ ekspr. ti si edini tujec v Jeruzalemu edini, ki ne ve za dogodek, novico 3. tuj, nerazumljen človek: postati tujec v lastni družini / biti sam sebi tujec
  3.      tujejezíčen  -čna -o prid. () nanašajoč se na tuji jezik: tujejezični prebivalci / tujejezične knjige / tujejezični zapis besede ♦ šol. tujejezični pouk pouk, ki ni v maternem jeziku
  4.      tújek  -jka m (ū) 1. telo, košček snovi, ki pride v organizem in se z njim biološko ne uskladi, poveže: tujek mu je padel v oko; odstraniti tujek z operacijo; iver, prah in drugi tujki / presajena ledvica ni ostala tujek 2. ekspr. kar je kje tuje, od okolja različno: ta četrt je tujek v mestu / miselni tujek
  5.      tujenároden  -dna -o prid. (á) knjiž. tuj, drugonaroden: tujenarodni priseljenci
  6.      tujeprášen  -šna -o prid. () agr. ki se oplodi s cvetnim prahom rastline druge sorte iste botanične vrste: tujeprašna rastlina
  7.      tujeródec  -dca m (ọ̑) knjiž. kdor je tujega rodu, tuje narodnosti: s tujerodci naseljeno obmejno področje; asimilacija tujerodcev
  8.      tujeróden  -dna -o prid. (ọ̄) knjiž. 1. ki je tujega rodu, tuje narodnosti: tujerodno prebivalstvo / tujerodni priimek 2. redko tuj, neznačilen: tujerodna prvina drame
  9.      tujeródka  -e ž (ọ̑) ženska oblika od tujerodec: njegova žena je tujerodka
  10.      tujevérec  -rca m (ẹ̑) redko drugoverec: strpnost do tujevercev
  11.      tujevŕsten  -tna -o prid. () redko ki je tuje vrste: tujevrstna snov / tujevrstne sestavine
  12.      tujezémec  -mca m (ẹ̑) knjiž. inozemec, tujec: nezaželeni tujezemci
  13.      tujezémski  -a -o prid. (ẹ̑) knjiž. inozemski, tuj: tujezemski filmi / tujezemske rastline
  14.      odtujênec  in odtújenec -nca m (é; ) nav. ekspr. kdor se odtuji: postal je odtujenec; družbeni iztirjenci in človeški odtujenci
  15.      odtujênje  in odtújenje -a s (é; ) glagolnik od odtujiti: iskati vzroke za njegovo odtujenje družini
  16.      odtujênost  in odtújenost -i ž (é; ) lastnost, stanje odtujenega: odtujenost otrok in staršev / pisatelj obravnava temo o človekovi odtujenosti
  17.      odtujeválen  -lna -o prid. () nanašajoč se na odtujevanje: odstraniti vse odtujevalne posrednike / dramatik uporablja odtujevalne učinke
  18.      odtujevánje  -a s () glagolnik od odtujevati: med njima je prišlo do odtujevanja; iskati vzroke za odtujevanje / odtujevanje sredstev od samoupravljavcev
  19.      odtujeváti  -újem nedov.) delati, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: odtujevati otroka materi; odtujuje se domu; počasi se mu odtujuje ◊ filoz. odtujevati po Marxu povzročati, da se produkti človekovega dela osamosvojijo in zavladajo v obliki lastnika proizvajalnih sredstev, države, družbenih institucij odtujeváti se knjiž. izgubljati svoje bistvo: človek se ob pretiranem poudarjanju tehnike začne odtujevati odtujujóč -a -e: odtujujoči posredniki
  20.      pristujèn  -êna -o prid. ( é) nar. neprijeten, zoprn: to so pristujeni in vase zaprti ljudje
  21.      pristujênost  -i ž (é) nar. neprijetnost, zoprnost: to dela iz dolgočasja in pristujenosti
  22.      razodtujevánje  -a s () knjiž. odpravljanje, prenehanje odtujevanja: razodtujevanje človeka
  23.      sámoodtujênost  in sámoodtújenost -i ž (-é; -) knjiž. odtujenost samemu sebi, svojemu bistvu: občutek samoodtujenosti; to je bilo vzrok za samoodtujenost / samoodtujenost človeka v takratni družbi
  24.      sámoodtujevánje  -a s (-) knjiž. odtujevanje samemu sebi, svojemu bistvu: proces samoodtujevanja; odtujevanje in samoodtujevanje
  25.      adoptírati  -am dov. in nedov. () vzeti tujega otroka za svojega; posvojiti: želel je tega otroka adoptirati; pren. domačini priseljencev niso adoptirali adoptíran -a -o: adoptirana hči

1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA