Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

troj (1.851-1.875)


  1.      zaglušíti  -ím dov., zaglúšil (ȋ í) knjiž. s svojo glasnostjo povzročiti, da se kaj (skoraj) ne sliši: ropot strojev je zaglušil njegove krike / hrup ga je skoraj zaglušil oglušil; pren. skušal je zaglušiti spomine zaglušèn -êna -o: zaglušeni glasovi ♪
  2.      zagnáti  -žênem dov., stil. zaženó (á é) 1. spraviti kaj v delovanje, tek: zagnati motor, stroj / zagnati kolovrat 2. z veliko silo, navadno ročno, povzročiti, da prehaja kaj po zraku na drugo mesto: zagnati bombo, kamen; zagnati komu krepelce pod noge / zagnati kozarec ob tla; zagnati nož v deblo; zagnati žogo visoko v zrak / zagnati dvajset metrov daleč 3. narediti, povzročiti, da gre, pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zagnati krave na pašo, v hlev; nepreh. pastirji so že zagnali 4. ekspr. nagnati, napoditi: zagnati koga iz hiše / zagnati sovražnika čez mejo 5. ekspr. zapraviti, lahkomiselno porabiti: zagnal je ves denar / v nekaj letih je zagnal domačijo 6. knjiž. pognati, odgnati: trta je že zagnala / rastlina je zagnala liste 7. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: ženske so zagnale glasen jok; gonjači so zagnali silen krik ● ekspr. tatovi, je zagnal hitro, silovito rekel; ekspr. zagnati komu v obraz psovko, resnico brez obzirov reči; ekspr. zagnati (vik in) krik zelo se razburiti za kaj zagnáti se 1. ekspr., navadno s prislovnim določilom z veliko silo, sunkom iti, se premakniti kam: zagnal se je iz sobe; zagnal se je proti hiši, po stopnicah / plezalci so se zagnali v strmino // s silo, sunkom se premakniti z enega mesta na drugo: zagnal se je na okno; dohitel je avtobus in se zagnal na stopnico / zagnal se je v vodo skočil 2. s predlogom hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: zagnala se je vanj in ga zlasala; zagnal se je vanj kakor tiger / pes se je zagnal proti tujcu / s tanki so se zagnali nad sovražnika 3. nav. 3. os., ekspr. vzpeti se: cesta se najprej zažene v hrib, potem pa se začne spuščati 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: z vso vnemo se je zagnal na delo; z vsemi silami so se zagnali v boj / zagnati se v jok, smeh / na začetku se je preveč zagnal, potem pa mu je zmanjkalo moči zagnán -a -o 1. deležnik od zagnati: stroj še ni zagnan; palica, zagnana v kot 2. ekspr. zelo navdušen, vnet: zagnan delavec; biti zagnan pri delu; mladostno zagnan; zagnano prizadevanje za kaj; prisl.: zagnano delati, govoriti ♪
  3.      zagòn  -ôna m (ȍ ó) 1. dejanje, s katerim se spravi kaj v delovanje, tek: ročni zagon motorja ga je utrudil; zagon turbine / zagon kolesa // v zvezi z v stanje delovanja, teka česa: spraviti motor v zagon / stroj je v zagonu 2. velika stopnja psihične pripravljenosti za kako delo: zagon mu pada, pojema, raste; ta misel mu je dajala zagon; delati kaj z velikim zagonom; biti poln zagona / delovni, ustvarjalni zagon 3. publ., s prilastkom hiter, močen razvoj zlasti kake dejavnosti: industrijski zagon dežele; zagon gospodarstva / kratkotrajni zagon kakega gibanja 4. dejanje, s katerim se naredi, povzroči, da gre, pride žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zagon krav v ogrado ● knjiž. zagoni vetra sunki; publ. delavci so bili neprestano v zagonu so neprestano delali; publ. zbrati sredstva za zagon tovarne za začetek normalnega delovanja ♪
  4.      zagónski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na zagon: zagonska energija, sila / zagonski motor; zagonsko kolo ● publ. zagonski stroški stroški do začetka normalnega delovanja česa ◊ fiz. zagonski navor navor ob pogonu stroja ♪
  5.      zagózda  -e ž (ọ̑) 1. proti enemu koncu zožujoč se kos kovine, lesa za cepljenje, trdno nameščanje česa: zabiti zagozdo v klado; cepiti z zagozdo; čelo zagozde / z zagozdo utrditi kol, opornik / obročasta, ploščata zagozda; zagozda za skobljič / podložiti pod kolo zagozdo 2. teh. del z navadno po dolžini zožujočim se profilom za povezovanje razstavljive zveze dveh strojnih delov: zagozda se je zrahljala / bradata zagozda ki ima nastavek za izbijanje, izdiranje; vložna zagozda ki se vloži v prilegajoči se utor 3. ekspr., navadno s prilastkom velik trikoten kos česa: odrezal si je rezino slanine in zagozdo kruha; zagozda sira 4. redko mesto, kjer se kdo ali kaj zagozdi: pognal je in speljal voz iz zagozde; obtičati v zagozdi ♪
  6.      zagózden  -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na zagozdo: zagozdno čelo ♦ teh. zagozdni kot kot med ploskvama zagozde; zagozdna zveza razstavljiva zveza dveh strojnih delov z zagozdo ♪
  7.      zagrabíti  in zagrábiti -im, in zagrábiti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. močno, sunkovito prijeti kaj: zagrabiti kamen, palico; zagrabiti za kljuko, vrv; zagrabiti z obema rokama; hitro, nepričakovano zagrabiti / zagrabil ga je in stresel; zagrabiti koga za lase, roko / lisica zagrabi kokoš; zagrabiti s kljunom, kremplji, z zobmi / zagrabiti s kleščami / stroj mu je zagrabil roko / tok je zagrabil čoln // nav. ekspr. z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: zagrabil je plašč in stekel; zagrabil je pest zlatnikov in jih spravil v žep 2. ekspr. prijeti, zgrabiti: zagrabiti begunca, tatu 3. ekspr. začeti intenzivno delati: dozdaj smo počivali, zdaj pa bo treba zagrabiti; delavci so pošteno zagrabili // z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za izraža nastop intenzivnega opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: vsi so zagrabili za delo 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop intenzivnega telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: zagrabila ga je bolezen; zagrabi ga jeza, strah; zagrabil ga je kašelj, krč // izraža nastop intenzivnega razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te je spet zagrabilo; brezoseb. zagrabilo jo je, da bi zajokala / brezoseb. zagrabilo ga je, da bi se vrnil zelo rad bi se vrnil 5. ekspr. intenzivno prevzeti in ohraniti pod vplivom, v oblasti: njihovo trpljenje ga je zagrabilo / pesem, roman človeka zagrabi; njegova zgodba je poslušalce zagrabila 6. z grabljenjem (z grabljami) zakriti: zagrabiti seme / zagrabiti jame ● ekspr. res je, je zagrabil hitro, odločno rekel; ekspr. nalogo bo treba drugače zagrabiti se je drugače lotiti; ekspr. zagrabil je prvo priložnost, ki se mu je ponudila sprejel, izrabil; ekspr. zagrabiti za orožje začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. zagrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. zagrabiti za trnek podleči zvijači; če mu prst ponudiš, pa roko zagrabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko zagrabíti se in zagrábiti se, in zagrábiti se močno, sunkovito se oprijeti česa: v zadnjem trenutku se je zagrabil za ograjo in se obdržal zagrábljen -a -o: zagrabljeno seme ♪
  8.      zagrméti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. brezoseb. dati zelo slišne glasove ob bliskanju: v daljavi je zagrmelo; zabliskalo se je in zagrmelo; silovito zagrmeti 2. dati grmenju podobne glasove: motor je zagrmel in utihnil / brezoseb. v dvorani je zagrmelo od ploskanja / ekspr.: bobni, zvonovi so zagrmeli; orgle so mogočno zagrmele; z obzidja so zagrmeli topovi / ekspr. v delavnici so spet zagrmeli stroji začeli delati ∙ ekspr. takrat so tudi v tem delu dežele zagrmeli prvi streli se je začela vstaja, oborožen spopad // ekspr. grmeč hitro zapeljati, iti: vlak je zagrmel čez most / snežni plaz je zagrmel čez teraso / zagrmel je v jamo padel 3. ekspr. razvneto, ogorčeno spregovoriti: pomolčal je, potem pa spet zagrmel / oče je zagrmel nad sinom / molči, je jezno zagrmel zakričal, zavpil ♪
  9.      zahruméti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. dati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove: množica je zahrumela od ogorčenja / v delavnici so zahrumeli stroji; brezoseb. za nami je votlo zahrumelo // ekspr. hrumeč hitro se premakniti: helikopter je zahrumel po zraku 2. ekspr. razvneto, ogorčeno spregovoriti: govornik je zahrumel, da so mu vsi prisluhnili / zahrumel je nanj, naj odide zakričal, zavpil ♪
  10.      zajemálec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) obrt. manjša priprava pri šivalnem stroju za vnašanje spodnje niti skozi zanko zgornje niti: deli zajemalca / rotirni zajemalec ♪
  11.      zajemálka  -e [u̯k in lk] ž (ȃ) 1. priprava iz vbočenega dela in daljšega ročaja za zajemanje, premeščanje jedi: z zajemalko si dati krompir, riž na krožnik; zajeti juho z zajemalko / zajemalka za juho, omako / zliti iz zajemalke / priliti zajemalko mleka // manjša zidarska posoda s krajšim ročajem za zajemanje, premeščanje tekoče, drobne snovi: zajeti apno, malto z zajemalko / zmešati si lepilo v zajemalki / zidarska zajemalka 2. teh. vbočeni del priprave, stroja, s katerim se zajema, premešča kaka snov: zajemalka ekskavatorja; zajemalke sejalnice ◊ rib. priprava z mrežo za zajemanje mladih rib; zajemača ♪
  12.      zajemálo  -a s (á) teh. vbočeni del priprave, stroja, s katerim se zajema, premešča kaka snov: zajemalo pri bagru ♪
  13.      zaklèp  -épa m (ȅ ẹ́) 1. zapiralo, pri katerem se zapirajoči element zapne, zatakne za kaj: zaklep se odpre, poči; zaklep blagajne; zaklep iz železa / nož na zaklep nož s pripravo, ki preprečuje, da bi se pregibno rezilo odpiralo, zapiralo samo 2. del strelnega orožja za zapiranje, polnjenje strelne cevi: potegniti zaklep nazaj; zaklep puške, strojnice; ročica zaklepa ● zastar. spraviti koga v zaklep zapreti ga ♪
  14.      zaklópen  -pna -o prid. (ọ̑) knjiž. sklopen: zaklopna miza, postelja ● zastar. zaklopni nož zaklepni nož; star. zaklopna vrata pri svinjaku loputna vrata ◊ agr. zaklopno gnezdo gnezdo za kontrolo izvora znesenega jajca z vratci, ki se po prihodu kokoši zaprejo; tisk. zaklopni tiskarski stroj tiskarski stroj za tiskanje tiskovin manjšega formata, pri katerem se tiskalo in stavek zapreta ♪
  15.      zaklopotáti  -ám in -óčem dov. (á ȃ, ọ́) 1. nav. ekspr. slišno, odsekano udariti ob tla: po tlaku so zaklopotale cokle / konjska kopita zaklopotajo zapeketajo // dati odsekane, navadno enakomerne glasove: štorklje so zaklopotale in odletele / v daljavi zaklopotajo strojnice / srce mu zaklopota močneje zabije 2. slabš., redko reči, povedati: škoda, je zaklopotala soseda ♪
  16.      zakosíti  -ím dov., zakósil (ȋ í) 1. začeti kositi: zakositi novo red / ekspr. strojnica zakosi med nasprotnikovimi vojaki 2. pri košenju zaiti kam: zakositi v sosedov travnik / redko zakositi sosednjega kosca pri košenju zaiti v njegovo red 3. pri košenju nekoliko raniti, poškodovati: zakositi zajca / zakositi ptičje gnezdo ● redko zakositi se do kosti ukositi se zakošèn -êna -o: zakošena red ♪
  17.      zakòv  -óva m (ȍ ọ̄) teh. zveza česa s kovico, kovicami: ta stroj naredi petindvajset zakovov na minuto / dvoredni zakov s kovicami v dveh vrstah; prekriti pri katerem se kosa na robu prekrivata, skladovni zakov pri katerem sta kosa položena drug na drugega; zaplatni zakov z zaplato // mesto, kjer je kaj zvezano s kovico, kovicami: za tekočino neprepusten zakov ♪
  18.      zakovíčenje  -a s (ȋ) glagolnik od zakovičiti: zakovičenje kosov pločevine / kladivo, stroj za zakovičenje ♪
  19.      zakovíčiti  -im dov. (í ȋ) 1. teh. povezati s kovicami: zakovičiti kosa pločevine; ročno, strojno zakovičiti / hladno zakovičiti z nesegretimi kovicami / zakovičiti kovček / zakovičiti stik 2. teh. z zakovanjem kovice zadelati, zapreti: zakovičiti luknjico v žlebu 3. teh. zakovati: zakovičiti kovico 4. knjiž., v ruskem okolju z zabitjem droga, žeblja v strelno odprtino narediti orožje neuporabno: zakovičiti puško, top zakovíčen -a -o: zakovičeni plošči ♪
  20.      zamašnják  -a m (á) knjiž. kolo, kolut z masivnim obodom za izravnavanje neenakomernega vrtenja, delovanja stroja; vztrajnik: zamašnjak motorja, šivalnega stroja ♪
  21.      zaménjati  tudi zamenjáti -am, in zaménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) 1. dati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjati obleko za hrano; zamenjati enosobno stanovanje za dvosobno / s kom si zamenjal čevlje; zamenjala sta si naslove; med seboj sta si zamenjala oblačila / zamenjati denar v banki dati ali dobiti eno valuto za drugo; zamenjala sta vlogi kar je delal, bil eden, dela, je drugi; zamenjati dinarje v devize dati dinarje za enakovredno, ustrezno vsoto deviz / kot opozorilo v trgovini kupljenega blaga ne zamenjamo 2. dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjati film v fotografskem aparatu; zamenjati kolo pri avtomobilu; zamenjati posteljnino, žarnico / država je zamenjala denar dala v obtok novo plačilno sredstvo / v stavku zamenjati prevzete besede z domačimi; ekspr. ko je zamenjal koso s kosilnico, je delal hitreje ko je začel namesto kose uporabljati kosilnico; publ. zamenjati samski stan z zakonskim poročiti se // narediti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je med tekmo zamenjal dva igralca / sklenil je, da bo zamenjal zdravnika se začel zdraviti pri drugem zdravniku 3. priti pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: čez en mesec bo to skupino zamenjala nova; zamenjati koga na straži; zamenjal je delavca pri stroju; voznika sta se med potjo večkrat zamenjala / ne ve se, kdo ga bo med dopustom zamenjal nadomestil 4. narediti, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: zamenjati strani enačbe; zamenjati vrstni red besed / zamenjala sta mesti v vrsti; zamenjala sta sedeža presedla sta se 5. z oslabljenim pomenom izraža, da preide osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: večkrat je zamenjal bivališče / zamenjati poklic začeti opravljati drug poklic; zamenjati službo iti v službo drugam 6. ekspr. priti glede na čas neposredno po čem drugem: otroške igre je kmalu zamenjalo učenje; noč je zamenjal jutranji mrak; tišino je zamenjal hrup / po nekaj kilometrih je asfaltirano cesto zamenjala gozdna pot 7. imeti koga za drugega, kot je v resnici: to ni on, zamenjal si ga / zamenjati koga za koga drugega, s kom drugim / v temi je zamenjal okna za vrata ● ekspr. zamenjal sem že več avtomobilov, pa se mi zdi ta najboljši imel sem; v garderobi so mu zamenjali dežnik dali napačnega; posestvo je že večkrat zamenjalo lastnika postalo last drugega; pog. otrok je zamenjal dan za noč spi podnevi, ponoči je buden zaménjan -a -o: zamenjana posadka; zamenjano blago ♪
  22.      zamenjáva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od zamenjati: a) zamenjava blaga za blago; zamenjava znamk; pogodba o zamenjavi stanovanja / nove knjige dobivajo tudi z zamenjavo / dati kaj v zamenjavo, za zamenjavo / trgovinska zamenjava med državama narašča menjava / narediti zamenjavo b) zamenjava traku pri pisalnem stroju / med tekmo je prišlo do več zamenjav c) zamenjava glasov v besedi č) opazovati zamenjavo straže d) zamenjave oseb v komediji ♦ mat. zamenjava enega algebrajskega izraza z drugim; medsebojna zamenjava spremenljivk 2. kar kaj zamenja: dobiti, poiskati zamenjavo za pokvarjeni del / za to tujo besedo nimamo ustrezne domače zamenjave // kdor koga zamenja na kakem mestu, položaju: na bojišče so prišle zamenjave ♪
  23.      zamenjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjevati hrano za obutev / s prijateljem si zamenjujeta knjige, znamke 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjevati elastiko // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: med igro trener zamenjuje igralce 3. prihajati pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: kdo te zamenjuje pri stroju / zamenjuje delavca, ki je na dopustu nadomešča 4. delati, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: strani enačbe lahko poljubno zamenjujemo 5. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: zamenjevati skrivališča / zamenjevati hotele 6. imeti koga za drugega, kot je v resnici: sestri sta si podobni, da ju ljudje zamenjujejo; to žensko zmeraj zamenjujem z neko igralko / svobodo zamenjuje z anarhijo ♪
  24.      zamenljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da zamenjati: zamenljivi deli stroja / zamenljivi tekmovalci / osebe v tem romanu so si tako podobne, da so zlahka zamenljive ◊ ekon. zamenljivi denar denar, ki so ga denarni organi dolžni zamenjati za zlato; mat. zamenljive količine ♪
  25.      zamenljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost zamenljivega: zamenljivost blaga / zamenljivost sestavnih delov stroja / zamenljivost glasov v besedi ◊ mat. zamenljivost faktorjev pri množenju ♪

   1.701 1.726 1.751 1.776 1.801 1.826 1.851 1.876 1.901 1.926  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA