Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

troj (1.309-1.333)


  1.      rezgèt  -éta [tudi rǝz] m (ȅ ẹ́) 1. posamezen glas pri rezgetanju: slišal je le nekaj dolgih, žalostnih rezgetov 2. rezgetanje: rezget konj / rezget strojnice ♪
  2.      rezgetánje  -a [tudi rǝz] s (ȃ) glagolnik od rezgetati: rezgetanje konja, žrebca / njeno rezgetanje se je razlegalo po celi hiši / rezgetanje strojnic ♪
  3.      rezílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na rezanje, obdelovanje: rezilni stroj; rezilni sveder; rezilna priprava; rezilno orodje ♦ grad., strojn. fazonsko rezilno orodje orodje, katerega rezilo je oblikovano po profilu, ki naj ga ima izdelek; obrt. rezilni stol priprava iz stolčka in glave za vpenjanje lesa pri obdelavi; teh. rezilni kot kot med čelno ploskvijo rezila in smerjo rezanja; rezilna glava stružnice ♪
  4.      rezílnik  -a [tudi u̯n] m (ȋ) 1. stroj, priprava za rezanje: rezati z rezilnikom; rezilnik za jabolka, krompir 2. obrt. orodje z rezilom in dvema ročajema za obdelovanje lesa: z rezilnikom gladiti toporišče; obrezovati z rezilnikom / sodarski rezilnik ◊ strojn. orodje za rezanje navojev na cevi ♪
  5.      rezílo  -a s (í) 1. kovinski del priprave, orodja, s katerim se reže: brusiti rezilo; izdelovati rezila; sablja z dolgim, zakrivljenim rezilom; rezilo kose, sekire, srpa; prodajati rezila za obliče // oster, nabrušen rob tega dela: rezilo se je skrhalo; rezilo in hrbet noža; ostro, topo rezilo 2. priprava, orodje za rezanje, obdelovanje: z ostrimi rezili lupiti šibje; prazgodovinska kamnita rezila; usnjarsko rezilo; rezilo za britje ◊ med. elektrodno rezilo elektroda, ki se uporablja kot rezilo; strojn. navojno rezilo orodje za vrezovanje zunanjih navojev; teh. diamantno rezilo priprava za rezanje stekla z diamantno konico ♪
  6.      rezkálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) delavec, ki dela pri rezkalnem stroju: dela kot rezkalec ♪
  7.      rezkálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na rezkanje: rezkalno orodje / rezkalni stroj; rezkalna glava orodje z zamenljivimi rezili, ki se vstavi v rezkalnik ♪
  8.      rezkálnik  -a m (ȃ) strojn. stroj z rezkarji ali rezkalnimi glavami za obdelovanje kovin ali lesa ♪
  9.      rezkálo  -a s (á) strojn. orodje z nezamenljivimi rezili, ki se vstavi v rezkalnik: rezkala za različne obdelave ♪
  10.      rézkar  -ja m (ẹ̑) strojn. orodje z nezamenljivimi rezili, ki se vstavi v rezkalnik: rezkarji za različne obdelave / čelni rezkar za rezkanje čelnih ploskev ♪
  11.      rezkár  -ja m (á) delavec, ki dela pri rezkalnem stroju: rezkarji in strugarji ♪
  12.      rézkati  -am nedov. (ẹ̑) strojn. z rezkarjem obdelovati kovino ali les: rezkati kovinske, lesene plošče / rezkati navoje, zobnike ♪
  13.      rigólanje  -a s (ọ̑) glagolnik od rigolati: rigolanje in priprava zemljišč za nasade; lopata, stroji za rigolanje / ročno, strojno rigolanje ♪
  14.      rigólati  -am nedov. (ọ̑) agr. rahljati zemljo z (zelo) globokim prekopavanjem, oranjem: rigolati njivo; jeseni so rigolali za vinograd / globoko, plitvo rigolati; ročno, strojno rigolati ♪
  15.      rísba  -e ž (ȋ) 1. upodobitev česa s črtami: končati risbo; proučevati otroške risbe; zbrisati risbo na tabli; stene so pokrite z risbami; barvna, črno-bela, vrezana risba; prostoročna risba / shematična risba; risba v določenem merilu; pog. rad ima risbe tega slikarja slike, podobe // kar je temu podobno: zaradi vlage so na stropu nastajale čudne risbe / po golitvi se risba pri mačkah spremeni oblika in razporeditev različno obarvanih mest // list, na katerem je kaj narisano: oddati risbo učitelju; raztrgati risbo; rob risbe 2. um. likovna tehnika, pri kateri se upodablja zlasti z enobarvnimi črtami: uspešen je v risbi in akvarelu // delo, izdelek v tej tehniki: razstavljene risbe in bakrorezi; risba s svinčnikom, ogljem; risba v kredi / črtna risba ki je iz črt brez vmesnih tonov; lavirana risba; tonska risba ki je iz črt z vmesnimi toni ◊ strojn. delavniška risba ki prikazuje potek izdelave predmeta v delavnici; teh. tehnična risba grafični prikaz tehničnega objekta po dogovorjenih pravilih; glava risbe najvažnejši podatki o tehnični risbi na risbi sami ♪
  16.      rítem  -tma m (í) 1. enakomerno, urejeno pojavljanje značilnih elementov v delovanju, poteku česa: motiti ritem; biološki ritem pri človeku, v naravi; srčni ritem; ritem dihanja, hoje, plesa, valovanja; čut za ritem / ritem rok pri delu; utrujajoči ritem strojev / ritem letnih časov; ritem poskokov / držati ritem; priti v ritem / skakati, veslati v ritmu; noč in dan si sledita v stalnem ritmu // potek, dogajanje česa glede na pogostnost, način pojavljanja teh elementov: deklamacija je prešla v hitrejši ritem; počasen, poskočen ritem; ritem stavka / ritem današnjega življenja se mu zdi prehiter // hitrost poteka, dogajanja česa: ritem dela, rasti, razvoja / živahen južnjaški ritem mesta / publ.: narkomanija se širi z ritmom, ki zahteva odločno ukrepanje; z oslabljenim pomenom potekati v hitrem ritmu hitro 2. publ. enakomerno pojavljanje vidnih elementov česa: ritem oblik; ritem okenskih odprtin na pročelju 3. muz. glasbena prvina, ki temelji na odnosih tonov glede na trajanje in poudarek: na koncu skladbe se ritem spremeni; melodija, harmonija in ritem / plesni ritem; sinkopirani ritem / udarjati ritem // skupina tonov, sestavljena glede na trajanje in poudarek: ritmi črnske glasbe / dvodelni, trodelni ritem; jazzovski ritem; ritem sambe, tanga, valčka / napisati skladbo v ritmu polke ∙ publ. ljubitelji modernih ritmov skladb zabavne glasbe z izrazitim ritmom 4. lit. urejeno pojavljanje poudarjenih in nepoudarjenih ali dolgih in kratkih zlogov glede na pomensko vrednost besed v stavku: verzni ritem; ritem pesmi; ritem in metrum / jambski ritem; rastoči ritem pri katerem so poudarki na koncu govorne enote; svobodni ritem pri katerem ni stalnih poudarkov; vezani ritem pri katerem so poudarki stalni ♪
  17.      rjavéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. postajati rjav: gozd rjavi in listje odpada; pokošeni laz rjavi od suše / obraz ji na soncu hitro rjavi // knjiž. rjavo se odražati, kazati: med grmovjem je rjavela zapuščena pot 2. postajati rjav, rjast: stroji so na dežju rjaveli ● ekspr. plug že dolgo rjavi na dvorišču nihče ga ne uporablja; ekspr. ni se hotela poročiti z njim, rajši je vse življenje rjavela kot dekle ostala neporočena rjavèč -éča -e: rjaveča vrtna ograja ♪
  18.      robílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na robljenje: robilne priprave ♦ les. robilna žaga robilnik; teh. robilni stroj ♪
  19.      robílnik  -a m (ȋ) les. krožna žaga za robljenje lesa: robilnik in čelilnik ♦ teh. stroj ali priprava za robljenje pločevine ♪
  20.      robíti  in róbiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. delati rob: robiti krilo; robiti prte, zavese; robiti na šivalnem stroju; robiti s čipkami 2. knjiž. obdajati, obkrožati: cesto je robilo gosto grmovje; obraz mu robi brada / jutranja zarja je robila vrhove / smehljaj ji robi ustnice 3. šport. pritiskati na robove smuči: kaj pa tako robiš; robiti z notranjimi robniki 4. ekspr. govoriti, pripovedovati: robiti debele, kosmate; take je robil, da jim je šlo na smeh ● pog., ekspr. ta mu jih pa robi ga ošteva; mu ostro odgovarja; zastar. robiti drevje podirati, sekati; knjiž. robiti glave sovražnikom sekati ◊ les. robiti les delati, da imajo kosi lesa ostre robove med ploskvami; teh. robiti pločevino robíti se in róbiti se knjiž. odražati se, kazati se: hribi se robijo v ostrih obrisih róbljen -a -o: s čipkami robljen prt; robljene deske ♪
  21.      robkálnik  -a m (ȃ) agr. stroj ali priprava za robkanje: robkalnik za koruzo / stresti grozdje v robkalnik ♪
  22.      róbljenje  -a s (ọ́) glagolnik od robiti: ročno robljenje; robljenje kril / šivalni stroj za robljenje / zavirati z robljenjem / robljenje pločevine ♪
  23.      robníca  -e ž (í) 1. les. lesena letev, ki utrjuje, zaključuje rob ploskve; zaključna letev: robnica zidne obloge ♦ navt. lesena letev, ki utrjuje, povišuje ali zaključuje vrh boka pri čolnu 2. teh. zobčasta letev pri pisalnem stroju, na kateri sta nameščena robnika ♪
  24.      robník  -a m (í) 1. podolgovat kos materiala, s katerim se zaključi rob česa: zavarovati pločnik z robniki; betonski, kovinski, lesen robnik; krivi, ravni robniki; robnik ob cvetlični gredi; s kamnitim robnikom obrobljen grob // šport. pas, navadno kovinski, na robu drsne ploskve smuči: smuči z robniki / spodnji, zgornji robniki / kovinski robniki 2. teh. priprava na pisalnem stroju, s katero se določa dolžina vrstice: naravnati robnike / končni s katerim se določi desni, začetni robnik s katerim se določi levi rob na listu ◊ gled. sprednji rob gledališkega odra, navadno z napravami za osvetljevanje prizorišča; rampa; obrt. priprava za zaznamovanje dolžine obleke pri pomerjanju ♪
  25.      rôčen  -čna -o prid. (ō) nanašajoč se na roko: ročne in nožne mišice; ročna spretnost / invalidski voziček na ročni pogon; ročno in strojno izdelovanje / ročni delavec; ročna prtljaga; ročna torbica; ročne in stenske ure; potegniti ročno zavoro; ženska ročna dela ročno izdelane vezenine ali pletenine; ročno orožje / ročna lekarna ♦ gled. ročna lutka lutka, ki se natakne na prste roke; teh. ročne komande; tisk. ročni stavek rôčno prisl.: ročno delati, prati; sam.: žarg., avt. potegniti ročno ročno zavoro ♪

   1.184 1.209 1.234 1.259 1.284 1.309 1.334 1.359 1.384 1.409  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA