Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

trobilec (1)


  1.      trobílec  -lca [lc in u̯c] m (ȋ) kdor igra na trobilo: dirigent je na novo razmestil trobilce v orkestru; trobilci in pihalci / trobilec na rog ♪



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA