Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

trenj (72)

1.      trênje  -a s (é) 1. glagolnik od treti trem: trenje orehov; trenje peska pod kolesi / medsebojno trenje dveh hrapavih površin / trenje lanu s trlicami / ob koncu trenja priredijo gostijo teritve 2. fiz. pojav, da se podlaga upira premikanju telesa po njej s silo, ki je nasprotna smeri premikanja: premagovati, zmanjševati trenje; proučevati trenje; trenje med vrtečim se in mirujočim delom ležaja / kotalno trenje pri kotaljenju kakega telesa; koeficient trenja količina, ki pove, s kolikšno silo se podlaga upira, ko se po njej premika telo s stalno hitrostjo; sila trenja sila, s katero deluje podlaga na gibajoče se telo in katere smer je nasprotna smeri gibanja telesa 3. nav. ekspr. spor, nesoglasje: odpravljati medsebojna trenja; med njima je prišlo do trenja; nazorska, politična trenja; trenja v stranki / pogajanja so potekala brez večjih trenj ♪
2.      bistrênje  -a s (é) glagolnik od bistriti ♪
3.      eléktrenje  -a s (ẹ̑) glagolnik od elektriti: elektrenje z drgnjenjem ♪
4.      motrênje  -a s (é) glagolnik od motriti: pozorno motrenje / motrenje narave, življenja / tribuna za motrenje vseh vprašanj, ki so življenjskega pomena presojanje, ocenjevanje ♪
5.      naeléktrenje  in naelektrênje -a s (ẹ̑; é) glagolnik od naelektriti: naelektrenje delcev ♪
6.      ostrênje  -a s (é) glagolnik od ostriti: ostrenje britve, svedrov / ostrenje svinčnika / prizadevati si za ostrenje duha ♪
7.      razeléktrenje  in razelektrênje -a s (ẹ̑; é) glagolnik od razelektriti: razelektrenje pogosto spremljajo svetlobni pojavi; razelektrenje delcev / prebojno razelektrenje razelektrenje skozi izolator ♪
8.      vetrênje  -a s (é) glagolnik od vetriti: vetrenje prostorov ♪
9.      adhezíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na adhezijo: adhezijska sila ♦ žel. adhezijska lokomotiva lokomotiva, ki vleče s trenjem koles ob tirnice; adhezijska teža sila, s katero pogonske osi vozila pritiskajo na tir ♪
10.      blísk  -a m (ȋ) močna trenutna svetloba pri razelektrenju ozračja: bliski osvetljujejo nebo, nas slepijo; bliski švigajo; na obzorju se utrinja blisk na blisk; slepeč blisk; blisk in grom; kakor blisk je planil jastreb med kokoši; novica se je raznesla ko blisk; misel, hitra ko blisk; (kakor) v blisku se je zgodilo; pren. iz oči mu švigajo jezni bliski; oči mečejo bliske // močna, trenutna svetloba sploh: blisk eksplozije, reflektorja, svetilnika ♪
11.      buržoáznonacionalístičen  -čna -o [tudi -žua-] prid. (ȃ-í) nanašajoč se na buržoazni nacionalizem: buržoaznonacionalistična trenja ♪
12.      disipácija  -e ž (á) fiz. pojav, pri katerem se zapravlja energija in prehaja toplota od telesa na okolico: disipacija pri trenju ♪
13.      Elíjev  -a -o prid. (ȋ) elektr., v zvezi Elijev ogenj in elijev ogenj svetlikanje na strelovodu zaradi razelektrenja ob nevihti ♪
14.      fríkcija  -e ž (í) 1. teh. trenje, tor: zmanjšati frikcijo 2. med. ročna masaža, pri kateri se precej močno drgne (po koži) ♪
15.      frikcíjski  -a -o prid. (ȋ) teh. toren: frikcijska izguba ♦ strojn. frikcijska stiskalnica stiskalnica z vretenom, na katero se navor prenaša s trenjem ♪
16.      hídromeháničen  -čna -o prid. (ȋ-á) nanašajoč se na hidromehaniko: hidromehanična teorija trenja / izvoz hidromehanične opreme ♪
17.      hrèsk  hréska in hrêska m (ȅ ẹ́, é) kratek, rezek glas pri prelomu, pretrgu, trenju: veja se je zlomila z glasnim hreskom ♪
18.      hŕsk  medm. (ȓ) posnema glas pri prelomu, pretrgu, trenju: hrsk, poči veja pod nogo; obleka se zatakne, hrsk, in je raztrgana; hrsk, hrsk, se je zaslišal glas korakov pod oknom ♪
19.      hŕst  medm. (ȓ) posnema glas pri prelomu, pretrgu, trenju: upogne palico in hrst, se mu zlomi; hrst, hrst, se slišijo koraki po pesku; hrst, hrst, hrst, hrustajo konji oves ♪
20.      iztèk  -éka m (ȅ ẹ́) 1. glagolnik od izteči ali iztekati: iztek tekočine / iztek dopusta, premirja, roka / knjiž. položaj Slovencev ob izteku prejšnjega stoletja ob koncu / računati na ugoden iztek; počakati na iztek sodbe izid, rezultat / iztek grape v dolino, ulice na glavni trg 2. zadnji, končni del česa: hiša stoji ob izteku ulice / redko ob izteku reke v morje izlivu 3. šport. del tekališča, smučišča, smučarske skakalnice, kjer se tekmovalec počasi ustavlja: urediti iztek; skakalec je na izteku padel; poledenel iztek ◊ aer. dolžina izteka pot, ki jo opravi letalo pri pristajanju od dotika z zemljo do trenutka, ko se ustavi; strojn. iztek čas, ki ga potrebuje stroj, da se ustavi samo s trenjem; iztek navoja končni del vijaka, vretena, v katerem navoj ni do konca izdelan ♪
21.      koeficiènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) 1. fiz., mat. nespremenljiva količina, ki izraža razmerje med dvema ali več spremenljivimi količinami: tabela koeficientov / razteznostni koeficient količina, ki pove, kako se pri segrevanju spremeni dolžina ali prostornina telesa; koeficient trenja količina, ki pove, s kolikšno silo se podlaga upira, ko se po njej premika telo s stalno hitrostjo 2. knjiž. število, ki izraža razmerje med dvema količinama, vrednostma; količnik: koeficient se je spremenil; ugotoviti koeficient ◊ ekon. koeficient obračanja število, ki izraža razmerje med porabljenimi in povprečnimi vloženimi sredstvi, navadno v razdobju enega leta; koeficient produktivnosti število, ki izraža razmerje med količino proizvodnje in številom delavcev ♪
22.      kolút  -a m (ȗ) ploščat okrogel predmet: na komatih so se bleščali kovinski, medeninasti koluti; kovanci imajo večinoma obliko koluta; sonce je kot žareč kolut / koluti dima so se vili pod strop kolobarji ♦ avt. zavorni kolut vrtljiva plošča ob notranji strani avtomobilskega kolesa, ki jo pri zaviranju stiskata zavornika; strojn. torni kolut ki s trenjem prenaša vrtenje z ene gredi na drugo // tak predmet z žlebom na obodu: naviti žico na kolut; previti filmski trak z večjega na manjši kolut; vrv žičnice je enakomerno drsela po kolutih; kolut v škripčevju ♪
23.      kotálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kotaljenje: kotalno spravljanje sodov ◊ fiz. kotalno gibanje gibanje telesa, ki se kotali; kotalno trenje trenje pri kotaljenju kakega telesa; strojn. kotalni mlin stroj, pri katerem težki valji z drsenjem po gladkem dnu trgajo večja vlakna v manjša; teh. kotalni ležaj ležaj, pri katerem so med vrtečim se in mirujočim delom kotalke ♪
24.      krès  krêsa m (ȅ é) zastar. udarec s čim ob kaj trdega, tako da pride do trenja in nastanejo iskre: kres ob kremenu / puška na kres kremenjača // ekspr., redko puška, navadno stara: na ramo si je obesil kres ♪
25.      kresáti  kréšem nedov., krêši krešíte; krêsal (á ẹ́) 1. tolči, udarjati s čim ob kaj trdega, tako da pride do trenja in nastanejo iskre: dolgo je kresal, ognja pa ni mogel narediti; kresal je kremen ob kremen; kresati s kamnom; tekel je, da se je vse kresalo / ekspr. kresati žveplenke prižigati // v zvezi z ogenj, iskre s takim tolčenjem, udarjanjem delati ogenj, iskre: začel je kresati ogenj / ekspr. konjska kopita krešejo iskre 2. ekspr. počasi, težko hoditi: za njim je kresal starec; kresali so v hrib / pog. kresal jo je kar po sredi ceste 3. redko delati, ustvarjati kaj z živahnim, domiselnim pripovedovanjem: začel je kresati burke; kresati dovtipe, ideje ◊ lov. pes kreše laja po sledi, ki navadno ne vodi do divjadi kresáti se 1. večkrat močno zasvetiti (se): iskre, strele so se kresale; pren., ekspr. iz črnih oči so se kresali ognji // ekspr. nastajati, pojavljati se: ves večer so se kresale predrzne misli / mnenja se krešejo 2. z nogo tolči ob svojo drugo nogo: konj se kreše ♪

1 26 51