Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

tre (6.935-6.959)


  1.      završáti  -ím dov. (á í) 1. dati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: smreke završijo v vetru; brezoseb. v oblakih je nenadoma završalo / zunaj je završal vihar // s prislovnim določilom vršeč se premakniti, iti: završala je skozi sobo / pod nebo so završale rakete; po zraku je završalo kamenje 2. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko intenzivnostjo: umaknite se, preden završi nevihta / okrog njih je završala bitka; po dvorani je završalo ploskanje / po mestu je završala negotovost 3. z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti vršanju podobne glasove: gledalci so završali od razburjenja; množica je završala; brezoseb.: med ljudmi je završalo; po razredu je završalo kot v panju ● ekspr. po mestu je završalo, da se bliža potres se je začelo vznemirjeno govoriti ♪
  2.      zavzémati  -am nedov. (ẹ̑) 1. z bojem spravljati kak kraj, prostor pod svoj nadzor, vpliv: vojaki so zavzemali eno utrdbo za drugo; zavzemati nova ozemlja / v naskoku, z naskoki zavzemati trdnjavo 2. prihajati na kak prostor z namenom pridobiti si ga za uresničenje svojih ciljev, opravljanje kake dejavnosti: uporniki so zavzemali položaje, s katerih se je videlo daleč po dolini; zavzemati strateško pomembne točke // prihajati na kak prostor z namenom živeti, obstajati na njem: izpraznjeno pokrajino so zavzemala sosednja ljudstva; z naseljevanjem zavzemati // prihajati na kak prostor z določenim namenom sploh: zavzemati mesta manjkajočih igralcev / žarg., šport. tekmovalci so zavzemali startne položaje so se postavljali v startne položaje 3. začenjati obstajati kje: puščava zavzema čedalje večjo površino / publ.: gibanje za mir zavzema vse večji obseg; nasprotovanje oblastem je zavzemalo različne oblike dobivalo 4. s svojim obsegom, razsežnostjo porabljati del razpoložljivega prostora: ti predmeti po nepotrebnem zavzemajo prostor v sobi; slika zavzema večji del stene; zavzemati čim manjšo površino / članek zavzema celo stran; gozd zavzema več kot polovico tega področja // publ. imeti kot sestavni del: ta krajevna skupnost zavzema tri vasi / skoraj polovico prometa v trgovini zavzemajo izdelki domače obrti 5. s prislovnim določilom, navadno v zvezi z mesto biti v kakem sistemu, kaki razporeditvi v položaju, kot ga izraža določilo: njihov klub zavzema osrednje mesto med klubi / posebno mesto v poslovanju podjetja zavzema izvoz opreme // publ. imeti, zasedati: zavzemal je odgovorna mesta, položaje v različnih podjetjih 6. publ. imeti, izražati: vedno zavzema skrajna stališča / do takih pojavov zavzema kritičen odnos je zelo kritičen ● publ. delo ga je popolnoma zavzemalo ga je zelo zaposlovalo; mu je jemalo veliko časa; zastar. zavzemala ga je misel nanjo veliko je mislil nanjo; zastar. v mladih letih so ga zavzemali pustolovski romani prevzemali, navduševali; publ. zavzemati tuja tržišča začenjati prodajati svoje izdelke na tujih tržiščih zavzémati se v zvezi z za kazati, izražati voljo, hotenje, da se kaj doseže, uresniči: zavzemati se za ponovno uvedbo klasične gimnazije; zavzemati se za zadružništvo; v javnosti se zavzemati za pravice otrok; dosledno, načelno se zavzemati za kaj / močno so se zavzemali, da bi proslava uspela si prizadevali // z izražanjem volje, hotenja poskušati doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: zavzemati se za brezposelne; sindikat se je pri vodstvu zavzemal za delavce; povsod se zavzema zanjo zavzemajóč -a -e: padli so, zavzemajoč sovražnikovo postojanko; veliko površino zavzemajoča stavba; stranka, zavzemajoča se za hitrejši gospodarski razvoj ♪
  3.      zavzéti  -vzámem dov., zavzêmi zavzemíte; zavzél; nam. zavzét in zavzèt (ẹ́ á) 1. z bojem spraviti kak kraj, prostor pod svoj nadzor, vpliv: zavzeti bunker, utrdbo; to ozemlje so zavzeli skoraj brez boja / v naskoku, z naskokom zavzeti 2. priti na kak prostor z namenom pridobiti si ga za uresničenje svojih ciljev, opravljanje kake dejavnosti: uporniki so zavzeli tako dobre položaje, da se jim nihče ni mogel približati; zavzeti strateško pomembne točke // priti na kak prostor z namenom živeti, obstajati na njem: prvotni prebivalci so zavzeli višje predele; Slovani so zavzeli velik del Evrope / ta vrsta gamsa je zavzela skoraj vse Alpe // priti na kak prostor z določenim namenom sploh: igralec je zavzel svoje mesto; redko prosil je sodelavca, če za nekaj časa zavzame njegovo mesto pri stroju prevzame / žarg., šport. tekači so zavzeli startni položaj so se postavili v startni položaj ♦ mat. funkcija zavzame vrednost dobi, doseže 3. začeti obstajati kje: gozd je zavzel že vso planjavo / publ.: mirovno gibanje je zavzelo velik obseg; uporništvo je zavzelo nove oblike dobilo 4. s svojim obsegom, razsežnostjo porabiti del razpoložljivega prostora: ta omara zavzame preveliko površino; pol stene so zavzele knjižne police / glavna povest zavzame četrt knjige 5. s prislovnim določilom, navadno v zvezi z mesto priti v kakem sistemu, kaki razporeditvi v položaj, kot ga izraža določilo: ta umetnik je zavzel osrednje mesto med slovenskimi slikarji; delničarji lahko zavzamejo odločilno mesto v upravi podjetja // publ. dobiti, zasesti: v svoji karieri je zavzel precej pomembnih položajev v državnih službah 6. publ. imeti, izraziti: kakšno mnenje, stališče boš zavzel / do njihovega dela je zavzel zelo kritičen odnos je bil zelo kritičen 7. knjiž. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti občudovanje; prevzeti: njegova klavirska igra je poslušalce zavzela; njene oči so ga čisto zavzele ● publ. ti opravki so me vsega zavzeli so me zelo zaposlili; so mi vzeli veliko časa; zastar. zavzelo ga je vprašanje o smislu življenja začel je intenzivno premišljevati o smislu življenja; publ. zavzeti tuja tržišča začeti prodajati svoje izdelke na tujih tržiščih; ekspr. po več poskusih so alpinisti zavzeli vrh gore stopili, prišli na vrh gore; zastar. zbral je okrog sebe mlade ustvarjalce in jih zavzel za pisanje navdušil zavzéti se 1. priti v stanje velike duševne pripravljenosti, volje, zanimanja za ukvarjanje s čim, uresničitev česa: če se zavzame, lahko vse naredi; zelo se je zavzel in pridobil veliko novih naročnikov; ekspr. osebno sta se zavzela, da bi vse potekalo v redu / ekspr. trdno se je zavzel, da ne bo nikogar izdal odločil 2. v zvezi z za pokazati, izraziti voljo, hotenje, da se kaj doseže, uresniči: zna se zavzeti za svoje cilje, ideje; zavzel se je za uprizarjanje del mladih dramatikov / publ. v razpravi so se poslanci zavzeli za spremembo zakona izrekli // z izražanjem volje, hotenja poskusiti doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: zavzeti se za brezposelne; zavzeti se za koga pri oblasteh / knjiž. po smrti staršev so se za otroke zavzeli sorodniki začeli skrbeti 3. knjiž. čustveno pozitivno odzvati se: vedno se zavzame, če zasliši njen glas; ob tem prizoru so se vsi zavzeli / ob novici se je tako zavzel, da se je kar tresel vznemiril, razburil / zelo so se zavzeli, ko so videli, da je stanovanje prazno se začudili // odzvati se na kaj, odgovoriti tako, kot nakazuje sobesedilo: ali veste, kako se je to zgodilo? Kako, se je zavzel; ta komedija je precej dolgočasna. Ni res, se je zavzela zavzét -a -o 1. deležnik od zavzeti: zavzeta trdnjava; zavzeto ozemlje; v razpravi zavzeta stališča ∙ publ. preveč je zavzeta sama s seboj se ukvarja sama s seboj 2. v povedni rabi, v zvezi z za ki si z veliko vnemo, požrtvovalnostjo prizadeva za kaj: zelo je zavzet za delo z mladino; ves je zavzet za pravico 3. knjiž. prevzet: otrok je zavzet stal pred sliko; vsa zavzeta ga je gledala 4. knjiž. zelo prizadeven, navdušen: zavzet govorec; zavzet pristaš kake ideje / iron. ni preveč zavzet za delo ne dela rad // ki izraža veliko prizadevnost, navdušenje: zavzete besede; zavzeto razlaganje; prisl.: zavzeto delati; zavzeto pripovedovati ♪
  4.      zazdàj  in za zdàj prisl. (ȁ) za ta čas, trenutek: zazdaj bi bilo to dovolj / zazdaj boš delal, kot jaz hočem ♪
  5.      zazévati  -am dov. (ẹ́) 1. priti v stanje, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): guba na krilu je zazevala; zaradi izsušitve so okna zazevala / ekspr. čevlji so zazevali, da so bili vidni prsti podplat se je odtrgal od zgornjega dela // razmeroma široko se odpreti: odsunil je vrata, da so nastežaj zazevala / brazda je na široko zazevala // z odprtjem, razmikom česa nastati: na licu mu je zazevala velika rana; s tolikšno silo je zasadil sekiro v tnalo, da je zazevala dolga razpoka / v strehi je zazevala luknja 2. ekspr., s prislovnim določilom pojaviti se z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: pred njim je zazeval prepad / ko je hotel misel zapisati, je papir prazen zazeval vanj; pren. v srcu je zazevala praznina 3. ekspr. široko odpreti usta, kljun: ko je zaslišal novico, je zazeval od presenečenja; kokoš zazeva od žeje // zazehati: zazeval je in se pretegnil; od dolgega časa je zazeval ● knjiž. dolgo se nista srečala in med njima je zazeval prepad odtujila sta se drug drugemu ♪
  6.      zazídati  tudi zazidáti -am dov. (í á í) 1. z zidanjem narediti, da kak prostor v čem preneha obstajati: pri obnovi so zazidali vse line; zazidati okno, vrata / zazidati odprtine pod streho // z zidanjem narediti, da je kaj zaprto, nedostopno: zazidati celico, stolp / z visokim zidom so dvorišče skoraj povsem zazidali // z zidanjem narediti a) da kaj ni dostopno: zazidati zaklad / zazidati dragocenosti v steno b) nekdaj da kdo mora ostati, kjer je: za kazen so ga živega zazidali / zazidati koga v stolp 2. z zidanjem stavb zapolniti prostor: zazidati vrzel med hišami / ni dovolil, da bi zazidali njive in travnik; zazidati obrežje s turističnimi objekti // ekspr. z zidanjem stavb porabiti, zapraviti: zazidati veliko denarja / vse svoje prihranke je zazidal v hišo 3. z zidanjem, s postavitvijo zidu onemogočiti: zazidati komu dovoz / zazidati komu razgled, svetlobo ● publ. zazidati novo naselje sezidati, zgraditi; redko zazidati kam spominsko ploščo vzidati zazídan -a -o: zazidano okno; polovica zemljišča je že zazidana ♪
  7.      zaznamováti  -újem dov. in nedov. (á ȗ) 1. narediti znamenje, znamenja, da se kaj opazi, prepozna: zaznamovati dohode do prireditvenega prostora; zaznamovati premik vojaških enot na zemljevidu; zaznamovati rob cestišča; zaznamovati žival na ušesu; zaznamovati z barvo, puščicami, zastavicami / zaznamovati drevesa za sečnjo / zaznamovati planinske poti z markacijami / ekspr. njihovo pot zaznamujejo sledovi požarov // tako sporočiti, izraziti kaj: te besede niso zaznamovali s krožcem; s posebnimi znaki je zaznamoval, kaj naj odtisnejo z drugačnim tiskom / zaznamovati stoto obletnico pesnikove smrti s proslavo 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: ta črta zaznamuje Gorjance / ekspr.: roman zaznamuje začetek nove smeri z njim se začne; ta zbirka zaznamuje vrh pesnikovega razvoja je, predstavlja / glagoli najpogosteje zaznamujejo dejavnost ali stanje pomenijo 3. ekspr. biti značilen, tipičen za kaj: to razpravo zaznamujeta jasnost in nazornost; zadnji mesec vojne so zaznamovali močni napadi zaveznikov 4. ekspr. pustiti sledi, posledice: udarec ga je zaznamoval za zmeraj / preteklost ga je zelo zaznamovala / vojna je usodno zaznamovala njeno življenje / s tako oceno so mladostnika zaznamovali pred družbo / ti dogodki so zaznamovali ljudi s sovraštvom in nestrpnostjo 5. publ. ugotoviti, opaziti: v podjetju so zaznamovali porast proizvodnje / zaznamovati primanjkljaj v menjavi s tujino imeti / najbolj razvita gospodarstva so zaznamovala najhitrejšo rast so dosegla 6. knjiž. zapisati: zaznamovati spremembe v zemljiško knjigo; zaznamovati stroške / dogajanje, ki ga je zaznamovala kamera posnela ● ekspr. narava ga je zaznamovala z grbo bil je grbast; ekspr. smrt je zaznamovala njihove obraze na njihovih obrazih se je poznalo, da so videli mnogo mrtvih, ubitih; bili so zapisani smrti zaznamujóč -a -e: hodil je, zaznamujoč pot z vejicami zaznamován -a -o: ustaviti na zaznamovanem delu cestišča; s številkami zaznamovani listi; biti zaznamovan za vse življenje; igrati z zaznamovanimi kartami; bukev je zaznamovana za posek; vsa družina je bila zaznamovana z nesrečo ∙ star. v oporoki je bilo vse natančno zaznamovano določeno, zapisano ♦ lingv. stilno zaznamovana beseda beseda, ki poleg stvarnih vzbuja tudi čustvene, časovne predstave ali pripada določeni zvrsti; sam.: bil je eden izmed zaznamovanih ♦ filoz. zaznamovano pomen, vsebina znaka ♪
  8.      zaznáti  -znám dov. (á ȃ) 1. čutno dojeti predmetni svet: zaznati besede, glas; zaznati gibanje, premikanje; zaznati svetlobo, vonj, zvok / zaznal je, da je njena obleka vlažna; s prsti je zaznal, da se trese od strahu / s sluhom zaznati / tega čuti ne zaznajo; oko teh žarkov ni sposobno zaznati / knjiž. zaznati bolečino začutiti 2. na podlagi čutnega dojemanja določenih pojavov ugotoviti obstajanje česa: zaznati navzočnost koga v prostoru; na sebi je zaznala radovedne poglede; zaznati koristne učinke treninga; zaznati prve znake bolezni / na njegovem obrazu je zaznal jezo, obup / poslušalci v njegovih besedah niso zaznali osti začutili / zaznal je njeno bližino, čeprav je ni videl / živali zaznajo potres prej kot ljudje // publ. na podlagi določenih pojavov ugotoviti, opaziti: v zadnjem letu so zaznali velik napredek 3. na določen način pokazati obstajanje česa: naprava zazna sevanje // na določen način ugotoviti obstajanje česa: z nihalom zaznati podzemne vodne tokove 4. star. izvedeti: zaznati za rojstvo sina; rada bi zaznala več o njih 5. zastar. spoznati, prepoznati: mati nas je že od daleč zaznala, ali po joku ali po kričanju zaznáti se star., navadno v zvezi z dan zdaniti se: komaj se je zaznal dan, so odšli na pot zaznán -a -o: ti pojavi niso čutno zaznani ♪
  9.      zaznávati  -am nedov. (ȃ) 1. čutno dojemati predmetni svet: gledal je, a ni zaznaval tega, kar je videl; zaznavati barve, hrup, smrad; zaznavati premikanje / s čuti zaznavati; zaznavati svetlobo s celim telesom; čutno zaznavati / uho teh zvokov ne zaznava / rastline zaznavajo pojave v okolju / knjiž. v glavi je zaznaval čuden občutek čutil 2. na podlagi čutnega dojemanja določenih pojavov ugotavljati obstajanje česa: zaznavati nevarnost; zaznavati navzočnost koga / v njegovem glasu je zaznaval tesnobo // publ. na podlagi določenih pojavov ugotavljati, opažati: v zadnjem času zaznavamo velike spremembe 3. na določen način kazati obstajanje česa: naprava zaznava tudi šibke tresljaje // na določen način ugotavljati obstajanje česa: z napravo zaznavati sevanje zaznávati se star., navadno v zvezi z dan začeti daniti se: prebudil se je, ko se je zaznaval dan / jutro se ni še niti zaznavalo, ko so odšli zaznávan -a -o: zaznavana predmetnost; čutno zaznavan ♪
  10.      zazvenčáti  -ím dov., zazvénči in zazvênči; zazvénčal in zazvênčal (á í) dati ostre, višje, tresoče se glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kozarci zazvenčijo; veriga zazvenči; ob vsakem koraku so ostroge zazvenčale ♪
  11.      zazvenketáti  -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) dati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: zaloputnil je z vrati, da so šipe zazvenketale ♪
  12.      zažéjati  -am dov. (ẹ̑) 1. brezoseb. začutiti potrebo po pijači: po jedi ga je zažejalo; od vročine človeka zažeja; pren. zažejalo ga je po domovini, prijateljih 2. star. užejati: slana hrana ga je zažejala / pri delu se je zažejal ♪
  13.      zaželéti  -ím dov., zažêlel (ẹ́ í) izraziti komu željo, da bi bil deležen česa pozitivnega: zaželeti komu prijetne počitnice, srečno pot; zaželeti komu srečo, uspeh pri delu; zaželeti vesele praznike / vstopil je in jim zaželel dobro jutro; zaželeli so si lahko noč in šli spat / zaželeti komu dobrodošlico izraziti ● redko lepšega življenja mu ne morem zaželeti želeti zaželéti si stil. zaželéti začutiti željo po čem: zaželeti si svežega kruha, hladne vode; zaželeti si mir, svobodo; zaželel si je pogovora s prijateljem; zaželela si je, da bi bila daleč proč // začutiti željo po zadovoljevanju spolne potrebe s kom: čutil je, da si ga je zaželela; zelo si jo je zaželel ● star. dobil boš vse, kar boš zaželel kar se ti bo zahotelo; star. zaželelo se mu je, da bi se vrnil domov zahotelo se mu je zaželèn tudi zaželjèn -êna -o 1. deležnik od zaželeti: najti zaželeni mir; z vznesenimi besedami zaželena sreča; prišla je zaželena svoboda; zaželeno je, da se sestanka udeležijo tudi starši 2. ki si ga kdo želi: roditi zaželenega otroka / zaželen gost; opazil je, da pri njih ni zaželen dobrodošel 3. ki se zahteva: raziskava ni dala zaželenih rezultatov; zaželena kakovost, lastnost / za sprejem na delovno mesto so zaželene petletne delovne izkušnje / izročiti kupcu zaželeno blago iskano, naročeno; sam.: zaželeno podčrtajte ♪
  14.      zažgáti  -žgèm dov., zažgál (á ȅ) 1. narediti, povzročiti, da kaj zagori: strela je zažgala hišo; zažgati trske; z baklo, s cigareto zažgati skedenj / zažgati ogenj / zažgati kopo / star. zažgati si pipo prižgati si; pren., ekspr. zažgati v srcu ljubosumje // dati kaj na ogenj, žerjavico, da tli in oddaja dim, vonj: zažgati brinove jagode, kadilo / v krščanskem okolju zažgati oljkove vejice, da ne bi udarila strela v hišo 2. z ognjem, plamenom uničiti: zažgati hišo, kozolec; namenoma zažgati / pri peči si je zažgala obleko // poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: sonce je zažgalo travo / premočno gnojilo zažge rastline 3. pri pečenju narediti, povzročiti, da se zaradi prevelike vročine kaj poškoduje, uniči: zažgati kruh, meso; potica se je zažgala ● ekspr. to žganje je tako močno, da kar zažge po grlu povzroči pekoč, žgoč občutek zažgáti se narediti samomor z zažigom samega sebe: iz protesta se zažgati zažgán -a -o: zažgan kruh; zažgana hiša; zažgana trava; sam.: duh po zažganem ♪
  15.      zažvenketáti  -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) dati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: ob sunku so zažvenketale šipe; udaril je s pestjo po mizi, da je vse zažvenketalo / kosi stekla so zažvenketali po tleh žvenketajoč padli // povzročiti ostre, višje glasove zlasti z udarcem, trkom s čim: zažvenketati s kovanci ♪
  16.      zažvénkniti  -em in zažvênkniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) dati oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: šipe v oknih so zažvenknile ob strelu ♪
  17.      zažvížgati  -am dov. (í) 1. s pihanjem skozi odprtino med ustnicami povzročiti visoke, ostre glasove: zažvižgal je in zapel; glasno, predirljivo, tiho zažvižgati / zažvižgati na prste, skozi zobe / zažvižgati znano melodijo 2. z žvižganjem dati znamenje: ko bom zažvižgal, pridi; zažvižgati psu ∙ žarg., šport. sodnik je zažvižgal konec igre zapiskal 3. dati visoke, ostre glasove: lokomotiva zažvižga; brezoseb. v daljavi je nekaj zažvižgalo // oglasiti se s takimi glasovi: v vrhu češnje je zažvižgal kos 4. ekspr. dati žvižganju podobne glasove: burja je zažvižgala / bič je zažvižgal po zraku; krogle so zažvižgale nad glavami // povzročiti žvižganju podobne glasove: zažvižgati s šibo po zraku ♪
  18.      zbégati  -am dov. (ẹ̑) spraviti v zmedenost, v zmoto: njegov prihod je ljudi zbegal; vprašanje ga je zbegalo; s svojim govorjenjem je zbegal dekle; fant se je zbegal in ni znal odgovoriti / strel je zbegal ptice zbégan -a -o: zbegan človek; zbegan pogled; biti popolnoma zbegan; živali so zbegane tekale po kletki; prisl.: zbegano odgovoriti, se ozirati ♪
  19.      zbežáti  -ím dov., zbéži; zbéžal tudi zbêžal (á í) 1. hitro se umakniti iz strahu, pred nevarnostjo: ko je zaslišal ropot, je zbežal; zbežati v gozd; zbežati pred zasledovalci; pren. rad bi zbežal pred samim seboj 2. z begom zapustiti kraj (trenutnega) bivanja: zbežati iz taborišča, od doma; zbežati pred nacističnim preganjanjem 3. ekspr. hitro, nepričakovano oditi: zardela je in zbežala iz sobe; zbežati na vrt; pren. njegove misli so zbežale nekam daleč 4. ekspr. miniti, izginiti: čas hitro zbeži; ljubezen, veselje zbeži; lepe sanje so zbežale ♪
  20.      zbirálnik  -a m (ȃ) 1. zaprt prostor ali posoda za zbiranje in shranjevanje navadno večjih količin plina, tekočine: zbiralnik se polni; zgraditi zbiralnik; velik podzemni zbiralnik / plinski, vodni zbiralnik; plavajoči zbiralnik nafte; zbiralnik za mleko 2. priprava za zbiranje in shranjevanje energije: sonce ogreva zbiralnike na strehah / parni, toplotni zbiralnik; sončni zbiralnik naprava, navadno na strehi, ki izkorišča sončno svetlobo za segrevanje vode ali zraka ♪
  21.      zbistríti  -ím tudi izbistríti -ím dov., zbístril tudi izbístril; zbistrèn tudi izbistrèn (ȋ í) razviti sposobnost za mišljenje: zbistriti komu pamet, razum / zbistriti spoznavni čut / ekspr. učitelj je skušal otrokom zbistriti glave // narediti kaj bolj jasno, miselno izoblikovano: kritika je zbistrila pogled na umetnino; zbistriti nerešena vprašanja; pojmi so se sčasoma zbistrili ● hlad, sveži zrak človeka zbistri ga naredi sposobnega mišljenja; star. pijanec se je v hipu zbistril streznil zbistríti se tudi izbistríti se postati bister, zelo prozoren: voda se je zbistrila; mošt se v nekaj dneh zbistri / ekspr. megleno ozračje se je zbistrilo ∙ ob pogledu na planine so se mu oči zbistrile je postal vesel, veder ♪
  22.      zbíti  zbíjem dov., zbìl (í ȋ) 1. s tolčenjem, udarjanjem narediti, da so zlasti leseni deli tesno skupaj, povezani: zbiti bruna, deske; zbiti z lesenimi klini, žeblji // na tak način narediti, izdelati: zbiti oder, okvir, splav; iz desk zbiti mizo 2. s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj gosto, trdno: zbiti ilovico za tla; zbiti sneg z lopato / dež je zbil zemljo // ekspr. narediti, da pride na določeno mesto veliko elementov česa: stavec je vrste preveč zbil / zbiti besedilo 3. s silo, močnimi udarci odstraniti s česa: zbiti komu klobuk z glave; s kamnom zbiti veverico z drevesa / ploha je zbila cvetje s kostanjev / z enim zamahom ga je zbil na tla podrl / ekspr. voznik je zbil kolesarja, pešca zadel in poškodoval 4. ekspr. znižati: zbiti vročino z zdravili / zbiti ceno 5. ekspr. zelo utruditi: dolga pot ga je zbila; človek se z napornim delom zbije ● ekspr. fantje so ga zbili, da je obležal nezavesten pretepli; pog. zaletel se je in zbil avtomobil zelo poškodoval; ekspr. zbiti sovražnikovo letalo sestreliti; redko ljudi so zbili v živinske vagone stlačili, strpali; redko toča je zbila žito pobila ◊ igr., šport. zbiti nasprotnikovo kroglo z metom krogle jo odstraniti zbít -a -o: zbit sneg; članek se težko bere, ker je preveč zbit; hiša iz zbite ilovice; zbita zemlja; nahitro zbito ležišče; biti zbit od napornega dela, hoje ∙ pog. zbit kot turška fana zelo ♦ agr. zbit klas, lat klas, lat, ki ima zrna razvrščena brez presledkov; obrt. zbita obutev obutev, pri kateri je podplat pritrjen z lesenimi žebljički; prim. izbiti ♪
  23.      zbôrov  -a -o prid. (ó) nanašajoč se na (pevski) zbor: zborovo darilo dolgoletnemu dirigentu / pri izbiri pesmi je treba upoštevati zborove zmogljivosti / star. privajati se na zborovo petje zborovsko ♪
  24.      zbosíti  -ím tudi izbosíti -ím dov., zbósil tudi izbósil (ȋ í) narediti, povzročiti, da je žival brez podkve, nepodkovana: zbositi konja, vola; konj se je zbosil, treba ga bo podkovati // ekspr. narediti, povzročiti, da je kdo bos, neobut: pomanjkanje je zbosilo vso družino / dolga pot ga je zbosila povzročila, da si je izrabil, uničil čevlje zbošèn tudi izbošèn -êna -o in zbosèn tudi izbosèn -êna -o: napol zbošen je prišel z izleta; zbošena kobila ♪
  25.      zbránost  -i ž (á) stanje zbranega človeka: zbranost popušča, raste; za to delo je potrebna velika zbranost / duhovna, miselna zbranost ♪

   6.810 6.835 6.860 6.885 6.910 6.935 6.960 6.985 7.010 7.035  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA