Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

trdokoren (1)

1.      trdokóren  -rna -o prid. (ọ́ ọ̄) zastar. 1. neroden, okoren: trdokoren, a dobrodušen človek 2. trmast, svojeglav: bil je trdokoren, niso ga mogli pregovoriti trdokórno prisl.: trdokorno se je držal pravil; trdokorno se premikati ♪