Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

trdno (51-75)


  1.      Matjážev  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na pravljičnega kralja Matjaža: Matjaževa brada; spijo kot Matjaževa vojska dolgo, trdno ♪
  2.      meháničen  -čna -o prid. (á) 1. ki poteka brez sodelovanja volje, zavesti: kmalu se je delu tako privadil, da so postali njegovi gibi čisto mehanični; mehanično ponavljanje // ki ne temelji na vsebini: mehanično prenašanje zakonov biologije na področje umetnosti / samostalnikom, ki poimenujejo stvari, določamo spol po mehaničnem načelu po končnici; mehanično razumevanje partijskih navodil je škodljivo in nemarksistično 2. povzročen, nastal s pritiskom, gibanjem: mehanični dražljaji / mehanično čiščenje obleke z drgnjenjem, krtačenjem, praskanjem / mehanične poškodbe poškodbe zaradi udarca, vboda, padca; mehanična zaščita zaščita pred udarci, vbodi, padci 3. teh. ki deluje samo ob uporabi sile mišic ali stroja: dleto, klešče, nož in druge mehanične priprave / mehanični globinomer // ki deluje na osnovi prenašanja gibalne, zaviralne sile z vzvodi, drogovi, vzmetmi: mehanične priprave / mehanični brzinomer; mehanična lopata priprava z žico, ki jo v eno smer vleče elektromotor, za premeščanje, spravljanje sipkega materiala na kup; mehanična roka priprava, ki opravlja podobna dela kot roka; mehanične statve strojne statve; mehanična stiskalnica; mehanična tehnologija mehanska tehnologija; mehanična zavora 4. v zvezi mehanični servis, mehanična delavnica servis, delavnica, v kateri se popravljajo ali izdelujejo stroji, tehnične priprave: poleg nove bencinske črpalke so odprli tudi mehanični servis; vajenec v mehanični delavnici 5. raba peša nanašajoč se na gibanje in mirovanje teles ter na sile, ki to povzročajo; mehanski: trdnost, prožnost in druge mehanične lastnosti ◊ filoz. mehanični materializem filozofska smer v 19. stoletju, ki razlaga svet z zakoni mehanike; med. mehanična kontracepcija kontracepcija, pri kateri se uporabljajo sredstva, ki zadržujejo spermije; muz. mehanični instrument instrument, pri katerem nadomešča izvajalca poseben mehanizem; ped. mehanično učenje učenje brez razumevanja snovi; učenje, pri katerem se snov tako obvlada, da se lahko odgovarja brez razmišljanja, sklepanja mehánično prisl.: mehanično odgovarjati, ponavljati; roke so mehanično opravljale svoje delo, misli pa so hodile svoja pota; živali so pobili mehanično ali električno; mehanično trdna snov ♪
  3.      mehánski  -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na gibanje in mirovanje teles ter na sile, ki to povzročajo: trenje, trki in drugi mehanski pojavi / mehanske lastnosti; mehanska trdnost stekla / mehanski filter 2. povzročen, nastal s pritiskom, gibanjem: mehanski dražljaji / mehansko čiščenje obleke z drgnjenjem, krtačenjem, praskanjem / mehanske poškodbe poškodbe zaradi udarca, vboda, padca 3. teh. ki deluje na osnovi prenašanja gibalne, zaviralne sile z vzvodi, drogovi, vzmetmi: mehanski dvigalnik; mehanska stiskalnica / mehanska regulacija / mehanska roka priprava, ki opravlja podobna dela kot roka 4. redko ki poteka brez sodelovanja volje, zavesti; mehaničen: mehansko reševanje nalog ◊ filoz. mehanski materializem mehanični materializem; fiz. mehanski ekvivalent toplote v joulih izraženo delo, ki ustreza eni kilokaloriji; mehanski izkoristek razmerje med močjo, ki jo stroj oddaja, in močjo, ki se stroju dovaja; mehanska energija energija, ki jo ima telo zaradi svoje lege ali gibanja; teh. mehanska obdelava obdelava, s katero se materialu spreminja oblika; mehanska tehnologija tehnologija, ki obravnava spreminjanje oblike materiala mehánsko prisl.: material najprej kemično, nato pa še mehansko obdelajo; ti pojavi se ne dajo razložiti mehansko ♪
  4.      metalúrški  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na metalurge ali metalurgijo: metalurški izdelki / metalurška industrija / metalurška peč / metalurški delavec, inženir / metalurška stroka / metalurško zborovanje ♦ metal. metalurški koks koks z veliko trdnostjo in majhnim odstotkom pepela ♪
  5.      mílo  -a s (í) sredstvo za umivanje, pranje, narejeno iz maščob in luga: umivati se s toplo vodo in milom; kos dišečega mila / pralno, toaletno milo; bučka s tekočim milom; milo za britje ♦ kem. kalijevo milo mehko milo, ki se pridobiva iz maščob s kalijevim hidroksidom; katransko milo z dodatkom katrana; natrijevo milo trdno, kosovno milo, ki se pridobiva iz maščob z natrijevim hidroksidom ♪
  6.      mižáti  -ím nedov. (á í) imeti zaprte oči: miži, a ne more zaspati; trdno mižati; mižati na eno oko, na obe očesi / ker je bil najslabše skrit, je moral pri naslednjem skrivanju mižati on ∙ ekspr. ljudje mižijo pred lastnimi napakami jih nočejo videti, priznati; ekspr. nespametno bi bilo mižati pred dejanskim stanjem namenoma se ne seznaniti z njim, ga ne priznati mižé: vzel je steklenico in miže pil iz nje; še napol miže tava po stanovanju mižèč -éča -e: glava z majhnimi, skoraj mižečimi očmi ♪
  7.      móč  -í ž (ọ̑) 1. človekova telesna sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje telesnih naporov: z dvigovanjem uteži si je pridobil precejšnjo moč; tekmovalci so v začetku varčevali z močjo; ekspr. ima medvedjo, volovsko moč; na dopustu je spet dobil moči za delo / ta ptič ima v kljunu veliko moč / roka mu je brez moči visela ob telesu / ekspr. z vso močjo se je uprl v vesla kolikor je mogel; ekspr. z zadnjimi močmi je lezel na breg komaj, zelo težko // sposobnost za prenašanje duševnih naporov: v delu je dobil moč, da je vzdržal v takih razmerah; pri zasliševanju mu je zmanjkalo moči; imel je dovolj moči, da je vztrajal / nimam moči, da bi to gledal ne morem tega gledati // velika sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje duševnih ali telesnih naporov: pri nakladanju hlodov je dokazal svojo moč; obraz mu je izžareval moč in odločnost; občudovali so moč, s katero je prenašal trpljenje; duševna, telesna moč 2. nav. mn. sposobnost za obstajanje, bivanje, razvijanje: starčku pešajo, pojemajo moči / obrezana rastlina je počasi izgubljala moč / lirika je črpala moč iz narodne pesmi / življenjska moč 3. značilnost česa glede na mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: moč domače industrije je iz leta v leto rasla; ugotoviti, kakšna je moč podjetja; moč partije je v številu članstva; moč vojske // značilnost česa glede na obseg zanj značilne dejavnosti: naprave delajo z vso močjo / moč vodovoda 4. navadno s prilastkom kar omogoča komu določeno dejavnost: zaupati v svojo ustvarjalno in miselno moč; spoznavna moč človeka; stvariteljska moč mu pojema / obrambna moč države se veča; ofenzivna moč vojske / izobraževalna moč igrače; izrazna moč jezika; zdravilna moč rastline // publ. značilnost česa glede na količino določenih dobrin, razvitosti določenega področja: denarna moč podjetja; gospodarska moč države raste; primerjati jedrsko moč posameznih držav; materialna moč meščanstva; vojaška moč blokov 5. kar omogoča komu, da uveljavlja svojo voljo: v nekaterih družbenih ureditvah imajo državni organi veliko moč; pridobil si je družbeno moč; utrjevati moč demokratičnih institucij / v kolektivu ima moč in ugled; nima dovolj moči, da bi lahko vplival na razmere / ekspr. pravica je brez moči // kar omogoča komu, da vpliva, učinkuje na koga, kaj: njena bližina ima čudno moč; starši so pri doraščajočih otrocih pogosto brez moči; moč propagande, vzgoje, zgleda / nad njim nima več moči ne more več vplivati nanj 6. kar na kaj deluje zlasti v določeni smeri: silna moč ga je vlekla od okna; skrivnostna moč ga je vrgla ob tla; padali so, kot bi jim nevidna moč izpodsekavala noge / moči zemlje 7. značilnost česa a) glede na učinek, posledico: moč naliva, potresa, vetra / moč odriva, stiska, sunka b) glede na čutno zaznavnost: moč bolečine; moč glasu; moč svetlobe; moč vonja c) intenzivnost: moč hrepenenja, ljubezni; moč vpliva, vtisa; redko moč volje trdnost 8. publ., s prilastkom delavec, uslužbenec: sprejmemo administrativno moč; tovarna potrebuje še nekaj delovnih moči; nastopilo je nekaj novih moči; dobili so novo učno moč novega učitelja 9. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na (vso) moč zelo, močno: hvali ga na vso moč; na vso moč se trudi; na moč lep avtomobil / redko letos imamo na moč žita zelo veliko / iz vse moči prepevati zelo glasno 10. fiz. delo, opravljeno v časovni enoti: meriti moč; enota za moč ● šalj. že po drugem kozarcu so jima pojemale moči sta postajala pijana; pri eksploziji atomske bombe se je sprostila velika moč energija; star. zakon dobi moč veljavo; publ. meriti moči tekmovati; brez moči mora gledati njeno trpljenje ne da bi mogel kaj ukreniti; ekspr. iz moči zaukati iz občutka moči; pog. priti spet k moči opomoči si; pog. ob moč priti oslabeti; ekspr. truditi se po najboljših močeh kolikor je mogoče; ekspr. po svoji moči koga podpirati kolikor je mogoče; pog. biti pri moči močen, krepek; pog. je še pri močeh je še močen, krepek; publ. delam, kolikor je v moji moči delam, kolikor morem; ekspr. ljubim te z vsemi močmi svojega srca zelo, močno; ekspr. ogrodje se z zadnjo močjo drži na stebrih toliko, da še stoji; ekspr. biti na koncu, pri kraju z močmi biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; publ. ta dva igralca sta udarna moč našega moštva od njiju se največ pričakuje; v slogi je moč dobri medsebojni odnosi med ljudmi povečajo njihovo učinkovitost; noč ima svojo moč; kdor ima moč, ima tudi pravico kdor ima oblast, je lahko samovoljen ◊ bot. srčna moč zdravilna rastlina z rumenimi cveti, Potentilla erecta; ekon. kupna moč količina denarja, ki ga ima posameznik ali družba na razpolago za kupovanje blaga ali storitev; kupna moč denarja veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto; elektr. delovna moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za opravljanje dela; jalova moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za tvorbo električnih in magnetnih polj; filoz. volja do moči; fiz. konjska moč enota za merjenje moči, približno 740 W; moč stroja delo, ki ga opravi stroj v enoti časa; jur. obvezna moč zakona lastnost zakona, da ga morajo vsi upoštevati; mat. moč množice število elementov množice; med. obrambna moč organizma; strojn. efektivna moč ki jo pogonski stroj odda delovnemu stroju; imenska moč stroja moč stroja, izražena s številom, ki označuje njegovo normalno zmogljivost; šport. vaje za moč vaje, ki krepijo mišice; voj. strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti ♪
  8.      nabíjati  -am nedov. (í) 1. s tolčenjem, udarjanjem spravljati na kaj: čevljar nabija čevelj na kopito; nabijati obroče na sode / sodar že ves dan nabija škafe // pritrjevati kam, na kaj, navadno z žeblji: nabijati obešalnike na zid; ves dan že nabija podkvice na čevlje / plezal je počasi, ker je sproti nabijal kline zabijal / nabijati žeblje na steno 2. s tolčenjem, udarjanjem polniti kaj: nabijati kalup s peskom / nabijati vrtine za streljanje // polniti orožje z naboji: vojaki so nabijali in streljali; nabijati puško, top / možnarje zna samo on dobro nabijati 3. s tolčenjem, udarjanjem delati kaj gosto, trdno: nabijati beton, zemljo // s tolčenjem, udarjanjem delati kaj iz česa: nabijati ilovnato steno / nabijati tla s tolkači 4. ekspr. močno streljati: iz oklopnega vlaka so nabijali za njimi; topovi nabijajo že ves dan 5. ekspr. (zelo) slišno, navadno enakomerno tolči, udarjati: dež nabija na okna, po oknih; nekdo je s pestmi nabijal po vratih / bobni in činele nabijajo že vso noč / slabš. cele dneve nabija po klavirju igra / srce mu je od razburjenja nabijalo v prsih močno tolklo, bílo // redko tepsti, pretepati: fantje so smeli prestopnike nabijati po mili volji 6. ekspr. dvigati, višati: nabijati cene; normo jim nabijajo, plač pa ne zvišajo / nabijajo nove in nove davke nalagajo, predpisujejo 7. elektr. elektriti: nabijati ebonitno palico; tam se delci negativno nabijajo / nabijati baterijo z enosmernim tokom polniti ● nar. zvonovi nabijajo k prazniku zvonijo, pritrkavajo; brezoseb., ekspr. popravljal je strelovod, ko je najbolj nabijalo treskalo; ekspr. ves dan nabijajo tarok igrajo; ekspr. otroci vsako popoldne nabijajo žogo na dvorišču igrajo nogomet; nar. dolenjsko prehladil se je in zdaj nabija cele noči kašlja ♪
  9.      nabíti  -bíjem dov., nabìl (í ȋ) 1. s tolčenjem, udarjanjem spraviti na kaj: nabiti obroče na sod / nabiti kadi, škafe // pritrditi kam, na kaj, navadno z žeblji: obešalnik je nabil na vrata; nabiti oglas na oglasno desko / nabiti kožo, usnje na lesen okvir / nabiti žeblje na steno 2. s tolčenjem, udarjanjem napolniti kaj: nabiti kalup / jašek so nabili z gramozom // napolniti orožje z naboji: nabiti puško, top 3. s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj gosto, trdno: nabiti beton, ilovico // s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj iz česa: stene nabijejo iz blata / nabiti tla 4. nav. ekspr. zelo napolniti: vse žepe si je nabil; listnico je nabil z bankovci / program so preveč nabili ima, vsebuje preveč točk, sestavin 5. ekspr. natepsti, pretepsti: tako te bom nabil, da si boš za vselej zapomnil; skoraj vsak dan nabije otroke // premagati: naši so Nemce spet nabili 6. ekspr. dvigniti, zvišati: cene so spet nabili / nabiti carino na blago; nabiti visoke davke naložiti, predpisati 7. elektr. naelektriti: z drgnjenjem nabiti površino stekla; plošči kondenzatorja se nabijeta, ko ju zvežemo s poloma / električno nabiti kovino ● pog., ekspr. nabili so mu petnajst dni zapora obsodili so ga; žarg., teh. nabiti računalnik (s podatki) dati, vložiti v računalnik podatke ◊ voj. nabiti puško, revolver pripraviti s strelivom napolnjeno puško, revolver za streljanje nabíti se ekspr. zbrati se v velikem številu, v veliki množini na enem mestu, prostoru: zvečer so se gostje nabili v dvorano; na peronu se je nabilo veliko ljudi; nabiti se k vratom, na kup nabít -a -o: avtobus je bil zelo nabit; lepak je nabit na vratih ∙ ekspr. ozračje na sestanku je bilo nabito z elektriko napeto; prisl.: nabito poln nahrbtnik ♪
  10.      nadéjati se  -am se in nádejati se -am se nedov. (ẹ̑; ȃ) knjiž. 1. upati, obetati si: nadejati se daril, uspeha; nadejati se dobre kupčije, star. dobri kupčiji; ni se nadejati, da se bodo razmere same uredile; trdno se nadejati // prepričan biti, misliti: nadejam se, da se to ni zgodilo z vašo vednostjo; nisem lagal in, nadejam se, tudi ne bom 2. pričakovati, predvidevati: nadeja se, da se bo stvar slabo končala / prišli so, ko se jih ni nihče nadejal nadejajóč se -a -e: nadejajoč se slabega vremena, so odpotovali domov ♪
  11.      nakládati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da pride kaj na kako vozilo, žival z namenom, da se prepelje, prenese: nakladati hlode, živino; preveč si nakladaš, ne boš prinesel daleč / nakladati ladjo, vagon // delati, da pride na ognjišče kako trdno gorivo z namenom, da se vzdrži ogenj: samo drva sem nakladal; premalo naklada, ogenj bo ugasnil // redko, navadno s prislovnim določilom zlagati, dajati: nakladati drva v skladovnico / nakladati knjige drugo na drugo / ekspr. kar naprej si je nakladal na krožnik 2. delati, da je kdo dolžen opraviti kaj: nakladali so mu veliko dolžnosti; preveč mu nakladaš, saj ne bo utegnil vsega opraviti / nakladati dajatve ♪
  12.      nalágati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da pride kaj na kako vozilo, žival z namenom, da se prepelje, prenese: nalagati deske, živino; nalagati na mulo, nosila, voz; nalagati si drv v naročje / nalagati ladjo, vagon ∙ slabš. družba se je ravno nalagala v avto vstopala // delati, da pride kaj kam z določenim namenom sploh: knjige nalaga kar na mizo in na tla / nalagati hrano na krožnik / ekspr. slikar je temperamentno nalagal barve drugo poleg druge / nalagati drva v skladovnico zlagati // delati, da pride na ognjišče kako trdno gorivo z namenom, da se vzdrži ogenj: premalo premoga nalaga, zato je hladno / nalagati na ogenj; nalagati v peč; ne nalagaj več 2. uporabljati denar za povečanje premoženja: nalagati denar v vrednostne papirje; varno nalagati kapital / nalagati denar v banko, na sinovo ime // ekon. uporabljati del nanovo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog: nalagati denar v industrijo, trgovino 3. nav. ekspr. delati, da je kdo dolžen opraviti kaj: nalagati komu delo, dolžnosti; to jim nalaga veliko odgovornost / nalagati podjetjem težka bremena ♪
  13.      naložíti  -ím dov., nalóžil (ȋ í) 1. napraviti, da pride kaj na kako vozilo, žival z namenom, da se prepelje, prenese: naložiti les, tovor, živino; naložiti na mulo, nosila, voz; naložiti si drv v naročje / naložiti ladjo, vagon // napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom sploh: knjige je naložil kar na mizo / preveč krompirja si si naložil na krožnik / naložiti perilo v omaro zložiti // napraviti, da pride na ognjišče kako trdno gorivo z namenom, da se vzdrži ogenj: naloži še kako poleno / naložiti na ogenj; naložiti v peč; naloži, da bo topleje / redko naložiti ogenj podkuriti, zakuriti 2. uporabiti denar za povečanje premoženja: naložiti denar v obveznice; naložiti denar v hišo, zemljo / naložiti denar na hranilno knjižico, v banko vložiti // ekon. uporabiti del nanovo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog: naložiti denar v industrijo, turizem; naložiti sredstva v razširjeno reprodukcijo / naložiti denar v vojsko 3. nav. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: naložili so mu veliko dela, dolžnosti; preveč skrbi si je naložil / naložiti davke, globo / naložiti kazen / star. naložil je tlačanom, da se morajo klanjati ukazal jim je, zahteval od njih / pog. še ta umor so mu naložili prisodili, pripisali ● slabš. hitro so se naložili v avto in odpeljali so vstopili; pog. oče mu jih je naložil ga je natepel, pretepel; ekspr. naložila si je osmi križ osemdeset let je (bila) stara; pog. naložili so mu pet let obsodili so ga na pet let zapora; pog., ekspr. preveč si ga je naložil se je napil naložèn -êna -o: tovornjak, naložen z zaboji; odslužiti naloženo kazen; odboru je naložena skrb za proslavo ♪
  14.      nameníti  in naméniti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. izraža namen osebka a) da kdo kaj dobi: darilo sem namenil prijatelju / oče je domačijo namenil najstarejšemu sinu / prav njega so ji namenili za moža b) navadno v zvezi z za da kdo kaj postane: doma so ga namenili za zdravnika / ekspr. prepričan je bil, da ga je usoda namenila za kaj večjega / star. oče ga je namenil vojaški karieri 2. skleniti, odločiti a) da se komu kaj da: založba je namenila domačim avtorjem pomemben delež; občina je namenila podjetju velike kredite / osnutek je namenil organizaciji drugačno vlogo b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: za rekreacijo so namenili tisoč dinarjev / poslopje so prvotno namenili za urad / jutrišnji dan smo namenili počitku c) da bo kdo česa deležen: upornikom je namenil izgon, smrt / zmagovalcu so namenili desetdnevni izlet / ekspr.: ne vem, koliko let mi je namenila usoda; usoda mu je namenila težko življenje 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresniči dejanje, kot ga določa samostalnik: namenil mu je nekaj spodbudnih besed in odšel; nameniti komu pomilovalen pogled / vse, za kar je namenil svoje življenje, je propadlo ● knjiž. nameni mi vsaj pol ure, da se pogovoriva pogovarjaj se z menoj vsaj pol ure nameníti se in naméniti se navadno z nedoločnikom 1. izraža namen osebka, da uresniči dejanje: namenil se je prodati hišo; trdno se je namenil vztrajati do konca; namenil se je, da ostane doma / namenil se je postati zdravnik / kakor se je namenil, tako je tudi storil; pojdiva, kamor sva se namenila // elipt., s prislovnim določilom izraža namen osebka, da uresniči gibanje, kot ga nakazuje določilo: namenil sem se v kino, vendar zaradi dela ne morem iti 2. elipt., s prislovnim določilom oditi, odpraviti se: po ozki stezi so se namenili proti vrhu hriba; še preden se je namenil na vlak, so doma že vedeli; hitro so se namenili za tovariši naménjen -a -o 1. deležnik od nameniti: njemu namenjeni strel je zgrešil; fant je bil namenjen mizarstvu; ravno k njemu sem namenjen; ladja, namenjena v Italijo, se je potopila; našla je možu namenjeno pismo; poročilo je namenjeno najožjemu krogu; to ni namenjeno javnosti 2. ekspr., v povedni rabi izraža nujnost, logičnost česa glede na določene nepredvidljive okoliščine: ta poklic mi je bil menda namenjen; namenjeno mu je bilo osemdeset let (življenja); tako mu je bilo pač namenjeno; če mi je namenjeno, se bom rešil 3. star. namemben, predviden: pripeljati tovor na namenjeno postajo / zavil sem v namenjeni kraj ♪
  15.      namestíti  -ím tudi naméstiti -im dov., namésti; naméstil (ȋ í; ẹ̄ ẹ̑) 1. narediti, da pride kaj kam v določen, ustrezen položaj: namestiti anteno na streho; namestiti mitraljez, rakete; namestiti strelovod / namestiti stroje v delavnico / tovarna je del proizvodnje namestila drugam // knjiž., redko zgraditi, postaviti: namestiti novo tovarno blizu reke 2. publ. napraviti, da dobi kdo bivališče, stanovanje, zlasti za krajši čas; nastaniti: namestiti goste v prvem nadstropju; začasno se je namestil v hotelu 3. v nekaterih državah narediti, da je kdo sprejet v delovno razmerje z vnaprej določenim, stalnim (mesečnim) dohodkom, plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično: namestiti novega učitelja, uradnika / namestiti za čuvaja 4. zastar. nadomestiti: namestiti izrabljene dele z novimi / namestiti sirotam mater namestíti se, tudi naméstiti se s prislovnim določilom spraviti se kam v določen telesni položaj: namestiti se na postelji, v naslanjaču; namestili so se v kotu in kartali; udobno se namestiti / ekspr. namestiti se s komolci na ograjo nasloniti se nameščèn -êna -o in naméščen -a -o 1. deležnik od namestiti: na strehi avtomobila nameščen zvočnik; tiskarski obrat je nameščen v sosednjem poslopju; stalno, začasno nameščeni učitelj; trdno, počez nameščen 2. z oslabljenim pomenom ki je, se nahaja kje v določenem položaju: pritlično nameščeni cveti ♪
  16.      naráva  -e ž (ȃ) 1. od človeka neodvisni predmetni svet in sile, ki v njem delujejo: opazovati, raziskovati naravo in njene pojave; nekatere elemente najdemo v naravi proste; upoštevati zakonitosti v razvoju narave; zakoni narave; nauk o naravi; ekspr. človekov boj z naravo / spomladi se vsa narava prebuja; jesenska narava / neživa voda, zemlja, zrak, nebesna telesa, živa narava živali, rastline, človek // nav. ekspr. ta svet kot ustvarjalec, vir česa: preživljali so se s tem, kar jim je dala narava; narava mu je podarila same lepe lastnosti; čuda narave; te čeri in soteske so delo narave; vznes. darovi matere narave; naravni gozd je enkratna biološka mojstrovina narave 2. del zemeljske površine, ki ga človek še ni bistveno spremenil: kvariti, spreminjati naravo; otroci naj bodo čimveč v naravi; divja, nedotaknjena narava; lepote narave; ljubitelj narave; izlet v naravo; urediti si prostor za bivanje v naravi / spomenik se lepo vrašča v naravo v naravno okolje / ekspr. v mestu je vse izumetničeno, na kmetih pa še gospoduje narava; uživati naravo / slikati naravo; pesnik jemlje prispodobe iz narave 3. kar označuje, loči kaj od drugega: značilnosti človeške narave / opredeliti naravo poezije; preiskati naravo virusov / prodreti v naravo stvari // kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste: govoriti o naravi določene bolezni; upoštevati naravo dela; ugotoviti naravo poškodbe / z oslabljenim pomenom: predavanje je bilo bolj informativne narave; vzrok za spor je politične narave 4. navadno s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje: bila sta različne narave; ekspr. pokazal je svojo pravo naravo / biti dobre, nasilne, razdražljive narave / po naravi je blag, miroljuben; to je v njegovi naravi / ekspr. on je umetniška narava 5. navadno s prilastkom skupek zlasti telesnih lastnosti, značilnosti človeka: zaradi svoje narave je zmogel tak napor; biti močne, slabotne narave; imeti trdno, ekspr. železno naravo ● ekspr. igra narave nenavaden, izjemen pojav v naravi; plačati v naravi ne z denarjem; dajatev v naravi v pridelkih; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva ◊ filoz. filozofija narave filozofska disciplina, ki raziskuje zakone narave s filozofskega stališča; šol. spoznavanje narave in družbe učni predmet o tem v osnovni šoli; šola v naravi večdnevno bivanje zunaj kraja šole, namenjeno pouku nekaterih predmetov in spoznavanju narave ♪
  17.      natézen  -zna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na nateg: natezna naprava / natezna deformacija; natezna napetost napetost v trdni snovi pri nategu; natezna trdnost največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese, ne da bi se pretrgalo ♪
  18.      nátrijev  -a -o prid. (á) nanašajoč se na natrij: natrijeve soli, spojine / natrijev aluminat, bikarbonat, hidroksid, klorid, sulfat; natrijevo milo trdno, kosovno milo, ki se pridobiva iz maščob z natrijevim hidroksidom ♦ teh. natrijeva žarnica žarnica, v kateri seva svetlobo ionizirana natrijeva para ♪
  19.      navíjati  -am nedov. (í) 1. delati, da pride kaka podolgovata upogljiva stvar večkrat okrog česa: navijati vrv, žico; rahlo, trdno navijati; navijati na klobčič / navijati lase na navijalke; preja se navija na valj 2. delati prožno pripravo napeto, navadno z vrtenjem, obračanjem ključa: navijati pero, vzmet // dajati s tem določeni pripravi energijo za delovanje: navijati uro; priprava se navija avtomatično 3. pog. naravnavati zvočno pripravo na (razmeroma) veliko jakost: navija radio, da kar hrešči / ekspr. kar naprej navija gramofon ga uporablja, posluša 4. ekspr., navadno v zvezi s cena zviševati, dvigati: brezobzirno navijati cene 5. ekspr. siliti, pregovarjati koga: navijala ga je, dokler ji ni vsega povedal / navijati koga z vprašanji nadlegovati 6. šport. ob tekmah s klici, ploskanjem spodbujati eno izmed moštev ali posameznega tekmovalca: navijati za domače nogometaše 7. žarg. navduševati, potegovati se za kaj: eni so navijali za izlet v gorski svet, drugi za na morje ● ekspr. navijati komu uro, ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja; ekspr. zvito navijajo svoje gospodarje jih goljufajo, varajo ♪
  20.      nèpremakljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) 1. ki se ne da premakniti: nepremakljiva skala // ki je na stalno določenem mestu; nepremičen: nepremakljiva oprema 2. ekspr. ki se ne da pregovoriti, prepričati: v svojih sklepih je nepremakljiv / nepremakljivo mnenje, stališče / nepremakljivo zaupanje trdno ● star. nepremakljivi zakoni nespremenljivi nèpremakljívo prisl.: nepremakljivo vztrajati ♪
  21.      nèubogljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) ki ni ubogljiv: neubogljiv otrok, učenec / ekspr. žive, neubogljive lase si je trdno spela na tilniku ♪
  22.      nèugonobljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) knjiž. neuničljiv: neugonobljiva snov; neugonobljivo pohištvo trdno, trpežno / to je izredno delaven, neugonobljiv človek / neugonobljivo hrepenenje zelo veliko ♪
  23.      nóč  -í ž (ọ̑) 1. čas teme od sončnega zahoda do vzhoda, ant. dan: kar mirno spi, saj je še noč; noč se bliža, mineva; noč se dela noči se; knjiž. noč lega, pada, se spušča (na zemljo) noči se; star. storila se je noč znočilo se je; kar tu bomo počakali noči da se znoči; prebedeti, prespati noč; ekspr. krik je pretrgal noč; pesn. črna noč; dolga, mesečna, temna, tiha, zvezdna noč; ekspr. gluha, trd(n)a noč; majska, zimska noč; noči so že hladne; ekspr. v varstvu noči so se umaknili / ekspr. groza, molk noči / kresna noč med 23. in 24. junijem; noč od nedelje na ponedeljek; noč med prvim in drugim majem; noč pred praznikom / imeti mirno, ekspr. sladko, strašno noč; kot noč pa dan sta zelo različna; neumen kot noč / neke noči je skrivaj odpotoval; celo noč se je premetaval na postelji; to noč bomo lahko zbežali nocoj; delal je do noči; prebudil se je sredi noči; čez noč je zapadel sneg; vrnil se je na noč ko se je znočilo, pod noč ko se je nočilo; za noč si je pripravila čaj za ponoči; nar. vzhodno po nočeh je prihajal do hiše ponoči, v nočeh; star. v noči ni mogel spati ponoči; vrni se še pred nočjo; z nočjo je zapihal veter ko se je znočilo; noč za nočjo prihaja k njej; star. bilo je še pozno v noč ponoči; pogovarjali so se dolgo, pozno v noč; zgodilo se je v noči od petka na soboto / knjiž., ekspr.: iz noči se je pokazala samotna kmetija; vlak drvi skozi noč; pazljivo je poslušal v noč / kot pozdrav lahko noč! / poljub za lahko noč 2. ekspr. stanje, ko se preprečuje svoboda, napredek, kritično mišljenje: s temi dejanji je Evropa vse bolj tonila v noč; naša tisočletna noč je minila / noč fašizma, nasilja // knjiž. duševno stanje nerazsodnosti, obupa: nad dušo se zgrinja noč / spomin na sina je edini žarek v noči njene blaznosti / v njegovih očeh je noč ● noč ga je dohitela, ekspr. ujela sredi poti znočilo se je, preden je prišel do določenega kraja, cilja; pesn. noč je razpela svoja krila znočilo se je; pog., ekspr. noč ga je vzela ponoči je skrivaj odšel; evfem. kdor se je upiral, ga je vzela noč so ga ponoči skrivaj odpeljali, zaprli, ubili; ekspr. noč in dan dela kar naprej, neprenehoma; ekspr. ob osmih zjutraj, kar je zame sredi noči, me je zbudil telefon ko najbolj trdno, globoko spim; pog. imeti koga čez noč prenočiti; ekspr. čez noč je zaslovel naenkrat, nepričakovano; pog. otrok je zamenjal dan za noč spi podnevi, ponoči je buden; knjiž. to so bile njene bele noči brez spanja; božična ali sveta noč v krščanstvu pred božičem; ekspr. kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda; publ. najdaljša noč med 31. decembrom in 1. januarjem; poročna noč prva noč po poroki; velika noč v krščanstvu praznik Kristusovega vstajenja; knjiž. omamljala ga je noč njenih oči temna barva; evfem. hčere, prijateljice noči vlačuge, prostitutke; noč ima svojo moč ponoči človek ravna, se vede manj razumno, razsodno, zlasti glede ljubezni, spolnosti; preg. nikdar ni noč tako dolga, da bi za njo ne prišel dan vsak neprijeten, težek položaj mine, se izboljša ◊ bot. kraljica noči kaktus z velikimi belimi cveti, ki vzcvetejo in odcvetejo v eni noči, Selenicereus grandiflorus; geogr. bele noči kratke, svetle noči v visokih zemljepisnih širinah; polarna noč doba, ko sonce na polarnem področju ne vzide; tur. beneška noč nočna prireditev na vodi, navadno z ognjemetom; zgod. šentjernejska noč noč pred 24. avgustom leta 1572, ko je bilo v Franciji pobitih več tisoč hugenotov; pravica prve noči v fevdalizmu domnevna pravica zemljiškega gospoda, da preživi z nevesto svojega podložnika njeno poročno noč; prim. podnoč ♪
  24.      obráben  -bna -o prid. (ā) teh. nanašajoč se na obrabo: obrabna odpornost, trdnost materiala ♦ grad. obrabna plast vozišča vrhnja plast vozišča, ki se obrabi zaradi neposrednega stika z vozili ♪
  25.      odlóčen  -čna -o prid., odlóčnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se hitro in nepopustljivo odloča: odločen človek; bila je zelo delavna in odločna // ki izraža močno voljo, nepopustljivost: odšel je z odločnimi koraki; oglasiti se z odločno besedo; mož odločnih potez na obrazu 2. publ. ki ne dopušča pomislekov, dvomov: gre za njihovo odločno izjavo / zavzeti odločno stališče / potreba po odločnem boju // ki ne dopušča ugovora, oporekanja: odločen ukaz; nujni so bili odločni ukrepi proti takim težnjam / vodil je odločno vojaško politiko 3. ekspr. (zelo) velik, pomemben: pričakovali so več odločnih sprememb / ta drama pomeni odločno stopnjo naprej / naletel je na odločen odpor velik, močen 4. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: ta slika kaže odločen preobrat k naturalizmu ● zastar. bili so za trdno odločni, da bodo šli na izlet odločeni odlóčno prisl.: odločno ukrepati, zahtevati; odločno ga je zavrnila; bili so odločno za ta predlog; obleka je odločno predraga; odločno premalo vas je ● ekspr. zima se je že odločno začela je že precej huda ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA