Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

trden (12-36)

12.      antracén  -a m (ẹ̑) kem. trden aromatski ogljikovodik, dobljen iz premogovega katrana ♪
13.      bíblijski  -a -o prid. (í) nanašajoč se na biblijo, svetopisemski: biblijske zgodbe; biblijska zgodovina / biblijski slog slovesen, privzdignjen slog ♦ papir. biblijski papir tanek in trden papir ♪
14.      císta  -e ž (ȋ) 1. med. mehurjasta tvorba s posebno steno in tekočo vsebino: operirati cisto; cista na jajčniku 2. biol. trden ovoj, s katerim se v neugodnih življenjskih razmerah obdajo nižje razviti organizmi: nekatere alge se obdajo s cistami 3. arheol. bronasta posoda valjaste oblike za shranjevanje dragocenosti ♪
15.      čòk  čôka m (ȍ ó) 1. nerazsekan večji kos debla; panj: na ognjišču so noč in dan goreli smolnati čoki; tramovi za sode ležijo na čokih; zaspal je ko čok trdno / stal je za čokom in sekal meso; sekati drva na čoku na tnalu // nar. primorsko po podiranju drevja preostali del debla; štor: ruvati čoke 2. velik kos kakega materiala: odlomil je čok premoga; visoko štrleči granitni čoki / na pultu so bili razvrščeni čoki sladkorja 3. ekspr. čokat ali neroden človek: je še trden čok, čeprav je dosti pretrpel; slabš. ne zna postreči, je tak čok ◊ arhit. čok lesena kocka za tlakovanje; geogr. gorski čok osamljena gora ali gorska skupina, nastala ob prelomih; petr. čok manjša gmota globočnine; šport. čok orodje z ročajem in drsno ploskvijo za metanje pri kegljanju na ledu ♪
16.      čvŕst  -a -o stil. -ó prid., čvrstéjši (ȓ r̄) 1. poln življenjskih sil: čvrst rod; čvrst vranec; starec je še čvrst; čvrst ko dren / bil je čvrste postave in rdečih lic; čvrsto zdravje // ki izraža moč, odločnost: čvrst glas; čvrst korak; čvrst udarec 2. ki se težko vdaja, upogiba: za podpornike je potreben čvrst les / čvrste prsi 3. ki se težko raztrga, loči; trden, močen: čvrst papir; čvrst vozel / ima zelo čvrsto spanje; pren. čvrsto prijateljstvo ◊ ekon. čvrsta valuta trdna, konvertibilna valuta čvŕsto stil. čvrstó prisl.: čvrsto se držati življenjskih načel; čvrsto korakati; oblast mora biti čvrsto povezana z ljudstvom; čvrsto zavezana vreča ♪
17.      drèn  dréna m (ȅ ẹ́) grm ali nizko drevo z zelo trdim lesom, drobnimi rumenimi cveti v kobulih in koščičastimi plodovi: cvetoč dren; trden, zdrav ko dren / pog. palica iz drena drenovega lesa ∙ ekspr. drži se, kakor bi dren jedel pusto, grdo ♦ bot. rdeči ali nar. pasji dren grmičasta rastlina z rdečimi mladikami, belimi cveti in črnimi plodovi, Cornus sanguinea ♪
18.      dŕžen  -žna -o prid. (ŕ r̄) zastar. trpežen, trden: orodje naj bo lično, pa vendar močno in držno ♪
19.      fáktum  -a m, mn. fákta s (ȃ) knjiž. dejstvo, fakt: v razpravi se je omejil samo na najvažnejša fakta / faktum je, da je moj sklep trden ♪
20.      gospodár  -ja m (á) 1. lastnik materialnih dobrin: biti, postati gospodar; posestvo je brez gospodarja; bogat, trden gospodar; samostojen gospodar; gospodar kmetije, mlina / hišni gospodar // s prilastkom kdor uporablja, upravlja materialne dobrine: bili so dobri, slabi gospodarji; znan je kot skrben, spreten gospodar 2. kdor ima, izvaja oblast: tu je samo on gospodar; ekspr. pokazal se je gospodarja; mogočen, neomejen gospodar; tuji gospodarji ∙ ekspr. delam, kar hočem, saj sem sam svoj gospodar nisem od nikogar odvisen // z rodilnikom kdor kaj obvlada, ima v oblasti: biti gospodar svetovnega trga; gospodar položaja / zna biti gospodar svojih čustev 3. raba peša delodajalec: to je njegov gospodar; ima dobrega gospodarja; razmerje med gospodarjem in delavcem / ekspr. menjati gospodarja službo ♪
21.      gotòv  -óva -o prid. (ȍ ọ́) 1. s širokim pomenskim obsegom ki je v svoji končni obliki: na policah so stali že gotovi čevlji; knjiga bo kmalu gotova napisana, natisnjena; obleka še ni gotova narejena, sešita; večerja je gotova skuhana, pripravljena / na razpolago so vam jedi po naročilu in gotove jedi že pripravljene jedi // v povedni rabi ki konča, opravi kako delo: danes bom bolj pohitel, pa bom jutri gotov; s pripravami, z beljenjem so gotovi; z zidanjem hiše bo kmalu gotov / pri zdravniku sem bil hitro gotov sem hitro opravil, uredil / pog. kar pojdimo, smo že gotovi napravljeni, oblečeni 2. ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomislekov glede a) uresničitve, nastopa, obstajanja: čaka ga gotov uspeh; razdor med njimi je gotov; šel je v gotovo pogubo; rešil ga je gotove smrti / ta zaslužek je gotov, drugi pa niso; vsak mesec ima gotovo plačo / njegov odhod je gotov sklenjen, odločen b) resničnosti, pravilnosti: ta letnica ni čisto gotova; meni je to reč kot gotovo pripovedoval sosed / gotova znamenja nosečnosti zanesljiva, jasna c) varnosti, uspešnosti: njegov položaj ni nič kaj gotov; gotova naložba; naša bodočnost ni preveč gotova // pog., v povedni rabi ki glede česa popolnoma izključuje omahovanje med pozitivno in negativno možnostjo; prepričan, trden: bil je gotov zmage; tega (si) nisem popolnoma gotov; zdaj so gotovi, da je pobegnil; niti za trenutek ni bil gotov, kaj bo z njim / sovražnik ni bil čisto gotov, kakšno vojsko ima pred seboj ni vedel natančno 3. prepričan o svoji moči, sposobnosti: potrebna je še ena vaja, da bomo bolj gotovi // samozavesten, odločen: všeč jim je bil njegov gotovi nastop / glas ji je bil čedalje manj gotov in ji je začel drhteti 4. ki obstaja v gotovini: gnojilo so oddajali le za gotovo plačilo; star. nima gotovega premoženja / plačati z gotovim denarjem z gotovino 5. neustalj., z oslabljenim pomenom določen, neki, nekateri: gotovi ljudje zmeraj kritizirajo; do gotove mere si ga lahko privoščiš; o gotovih stvareh je bolje molčati ● pog. njegova izvolitev je gotova stvar prav gotovo bo izvoljen; preg. dolga bolezen, gotova smrt gotóvo 1. prislov od gotov: na ta način se da najbolj gotovo ugotoviti, kako se ptice selijo; glas mu je zvenel gotovo in mirno / zabij še en žebelj, da bo bolj gotovo držalo 2. nav. ekspr. izraža a) prepričanost o čem: takemu delu gotovo ne bo kos; gotovo niso oni krivi; prav, skoraj gotovo je zamudil; on je gotovo najhitrejši v teku pri nas; tega denarja je gotovo vreden / redko ta gotovo lepa pesem je zaradi slabega izvajanja izgubila svojo vrednost res lepa b) v povedni rabi podkrepitev trditve: gotovo je, da o tem ne bi smel javno govoriti; gotovo je, da bolj revno ne živi nihče v vasi c) nepreklicnost česa: gotovo bom naredil do jutri; počakaj me, gotovo pridem / za gotovo vam bom prinesel pismo zagotovo 3. v medmetni rabi izraža a) nepreklicnost česa: vrnem vam z obrestmi, gotovo; »ali mi boste naredili okvir do jutri?« »Gotovo, nič ne skrbite.« b) soglasje, pritrditev: »tega ne bi smel reči.« »Gotovo, predaleč je šel.«; gotovo, to se ne bi spodobilo gotóvi -a -o sam.: priti na gotovo ko je že vse pripravljeno, narejeno; o tem ne vem nič gotovega nimam zanesljivih podatkov; star. nima nič dolga, pa še precej gotovega pod palcem gotovine ♪
22.      gŕča  -e ž (ŕ) 1. trdi del veje, ki je ostal v deblu, lesu: deska ima grče; pipa iz bezgove grče; okrogla grča; grča v polenu; mož je trden kot gabrova grča ♦ les. izpadajoča ali mrtva grča; vrasla ali živa grča // anat. izboklina na kosti: čelnična, sednična grča 2. ekspr. krepek, trden človek: ti si še grča; je prava kmečka grča / kot nagovor kako je s teboj, stara grča 3. nar. koroško trebušasta posoda za pijačo: glinasta grča / povabil jih je na grčo mošta ♪
23.      gvíšen  -šna -o prid. (í ȋ) nižje pog. gotov, nedvomen: na tem mestu je ulov gvišen / nisem gvišen, da je tako prepričan, trden / je ta brv gvišna? gvíšno prisl.: jutri gvišno pridem ∙ nižje pog. počasi, pa gvišno počasi se daleč pride ♪
24.      in  vez. l. med členi v stavku 1. za vezanje dveh istovrstnih členov: oče in sin sta zdoma; prinesi kruha in sira; pospravi krožnike in kar je še na mizi; ves moker in premražen; ravnaj počasi in previdno; duh po mesu in (po) žganju / elipt. ne ve, ali in kdaj naj pride; neprav., med predlogoma, ki se vežeta z različnima sklonoma pred in po uporabi pred uporabo in po njej / ekspr. ti si spletkar in nič drugega // pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega člena: rdeče, modre in zelene barve // ekspr., v mnogovezju za stopnjevano poudarjanje členov: takrat smo bili še mladi in razposajeni in zaljubljeni // ekspr., redko, v zvezi in — in tako — kakor: ni čudno, če sem po takem delu in utrujena in razdražena 2. nav. ekspr. za vezanje dveh sorodnih pojmov v pomensko enoto: čast in slava mu; strah in trepet vse okolice; hrušč in trušč; zna brati in pisati; hiša brez oken in vrat / nikdar in nikoli ne bo boljši 3. nav. ekspr., pri ponavljanju iste besede za izražanje velike količine, visoke stopnje: tisoči in tisoči slavijo zmago; trajalo bo leta in leta; dnevi so daljši in daljši; vrača se spet in spet / ti si kruha sit in presit; tam je dolgčas in sam dolgčas / čez in čez čezinčez; krog in krog kroginkrog 4. za seštevanje, prištevanje: ena in tri je štiri [1+3 = 4] / stara je šestnajst let in pol / ekspr. tisoč in več // navadno okrepljen za dodajanje: lačna je in žejna tudi; pozabil ni nikogar in tudi tebe ne / čisti posodo, ploščice in podobno [ipd.] / prodaja fige, rožiče in tako dalje [itd.]; in tako naprej [itn.] 5. ekspr., navadno okrepljen za stopnjevanje: ta bolezen se pojavlja na rastlinah in celo na živalih; to ne briga nikogar in vas najmanj; pozdrav vsem in posebno tebi 6. navadno v zvezi ta in ta, tak in tak ki je znan, a se noče, ne more imenovati: pride ta in ta dan; človek s tako in tako preteklostjo; treba bo še toliko in toliko denarja / tovariš ta in ta 7. ekspr., z vejico ali pomišljajem za izražanje nepričakovanega nasprotja: mlad, in tako pokvarjen; jaz — in v pokoj, kaj še / tako blizu mi je, in (vendar) tako daleč 8. z vejico, v zvezi in sicer, in to za dopolnjevanje, pojasnjevanje prej povedanega: njegov poklic zahteva znanje, in sicer resnično znanje; večkrat se razjezi, in to ne brez vzroka ● ekspr. noč in dan dela kar naprej, neprenehoma; ekspr. leto in dan je čakal zelo dolgo; približno eno leto; ekspr. prigovarjajo mu, on pa ne in ne trdovratno se upira, noče; ekspr. padel je, kakor je dolg in širok tako, da je bil ves na tleh ll. v vezalnem priredju, navadno z izpuščanjem pomožnih besed v drugem stavku 1. za vezanje dveh stavkov, ki izražata sočasnost ali zaporednost: otroci se tiščijo peči in se grejejo; zvonovi zvonijo in sirene tulijo / vrglo ga je v jarek in tam je obležal; prišel je, da bi prevzel blago in organiziral prevoz; popil je in vstal; obrnila je obraz v blazino in (je) zaspala / sin je šel z doma in hči se je omožila v sosednjo vas / vprašal je, kdo je župan in če je doma / s podrednim veznikom vrinjenega stavka se pred in piše vejica nič mu ni odgovorila, in ker je vprašanje ponovil, je samo vzdihnila // pri naštevanju za vezanje predzadnjega in zadnjega stavka: stopil je k vratom, prisluhnil in potrkal // nav. ekspr., v mnogovezju za stopnjevano poudarjanje stavkov: fant hodi samo v kino in gleda televizijo in bere stripe 2. nav. ekspr. za vezanje dveh sorodnih povedkov v pomensko enoto: to ga grize in peče; pomagaj si, kakor veš in znaš 3. nav. ekspr., pri ponavljanju istega povedka, navadno okrepljen za izražanje intenzivnosti dejanja: on samo čaka in spet čaka; trkam in trkam, pa se ne odpre; ni in ni hotel odnehati; pog. otroci zapravljajo, ti pa kar daj, daj in daj kar naprej denarno podpiraj, plačuj; star. po taki družbi se ji bo tožilo in se ji bo 4. za izražanje namena: pojdi in zapri vrata; takoj se vrnem in bova doigrala tisto partijo 5. ekspr., z vejico, navadno okrepljen za izražanje nasprotja s prej povedanim; pa: samo tri dni je časa, in jaz sem čisto nepripravljen; ti odhajaš, in jaz ostanem sam // za izražanje nepričakovanega: obljubil je vse, in potem ni dal nič; ni minilo pol ure, in že se je mračilo // elipt. za omejevanje: to more ugotoviti samo zdravnik, in še ta težko 6. navadno z vejico za izražanje a) vzročno-posledičnega razmerja: lani se je ponesrečila in še zdaj ne hodi; žoga je padla v potok in voda jo je odnesla; ni plačal, in so ga rubili b) vzročno-sklepalnega razmerja: sonce zahaja in otroci morajo domov; to je zanimiv primer, in prav je, da si ga ogledamo c) nav. ekspr. pogojno-posledičnega razmerja: naj uprizorijo kaj domačega, in gledališče bo polno; odmakni opornik, in vse zgrmi na tla 7. ekspr., navadno okrepljen čeprav, četudi: trden ostani, in naj se svet podre; ne bo ti obveljala, in če se na glavo postaviš; takoj ga je spoznal, in videl ga je samo enkrat III. za piko ali podpičjem 1. z oslabljenim pomenom za izražanje pomenov kakor pod II, zlasti 4—7: a) ekspr.: bodite mirni. In nobenega šepetanja; vsakdo mora delati. In to velja tudi zate / v ljudski pripovedi In sirota je zbežala v gozd in je srečala zajčka in ga je pobožala / bibl. In rekel je: Hodi za menoj b) navadno okrepljen rad se vozi s kolesom. In vendar mu ne dovolijo c) miličnik ga je ustavil. In je moral plačati kazen 2. nav. elipt. za navezovanje na prej povedano: jaz sem končal. In ti; In kako bo letos s tvojim dopustom? / No - in? je vprašal in zazehal 3. za opozoritev na prehod k drugi misli: In še to. Ali ne pogrešate sonca? 4. ekspr. za izražanje začudenja, presenečenja, nejevolje: In da se mi kaj takega ne ponovi več; In temu naj bi se reklo vestno delo; ozrl se je. In glej, tudi ona se je obrnila; izgovarja se, da nima denarja. In ti si mu to verjel ♪
25.      izgubíti  -ím tudi zgubíti -ím dov., izgúbil tudi zgúbil (ȋ í) 1. nehote, nepričakovano priti v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: izgubiti denarnico, dokumente, uro; rokopis se je izgubil / ekspr. pri tebi se vse izgubi / izgubiti sled v snegu; pren., ekspr. izgubil sem ključ do njenega srca 2. priti v položaj, ko kdo koga nima več, navadno zaradi njegove smrti: izgubiti brata, svojce v vojni; že v mladosti je izgubil starše so mu umrli / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav / knjiž. z njegovo smrtjo smo izgubili najboljšega prijatelja / v osmrtnicah izgubili smo našo dobro mamo 3. s širokim pomenskim obsegom postati revnejši, siromašnejši a) za kako stvar: izgubiti dlako, lase; izgubiti imetje; država je izgubila z vojno precej ozemlja / četa je izgubila v napadu pet borcev; krave so izgubile mleko; studenec izgubi poleti vodo presahne / zaradi objave tega članka je list izgubil precej naročnikov b) za kako lastnost: izgubiti barvo, lesk, vonj; izgubiti ceno, čast, ugled, vrednost; jed je zaradi dolgotrajnega kuhanja izgubila okus; igra je izgubila privlačnost, neprav. na privlačnosti / izgubiti pogum, veselje do dela; sčasoma je izgubil strah pred javnim nastopanjem; izgubili so upanje, da bi ponesrečence še rešili / beseda je izgubila izvirni pomen; sonce je že izgubilo moč c) za kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubiti nogo, roko; izgubiti spomin / bolnik je izgubil veliko krvi / izgubil je ravnotežje in padel; izgubiti sposobnost orientacije / publ.: izgubiti oči, vid oslepeti; izgubiti sluh oglušeti; izgubiti zavest omedleti; izgubiti življenje v prometni nesreči umreti č) za kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubiti čas s čakanjem; s tem delom sem izgubil celo leto / zaradi prestopka je izgubil vozniško dovoljenje / izgubiti državljanstvo, volilno pravico; izgubiti oblast / izgubiti čin // s prislovom postati manj vreden, manj popoln: nova izdaja knjige je zaradi izpuščenih skic in slik precej izgubila // ne biti več deležen kakega stanja: izgubiti mir, prostost, svobodo 4. z oslabljenim pomenom z neuspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: izgubiti bitko, igro, stavo, vojno / elipt. izgubil si! Pet litrov boš plačal izgubil si stavo 5. redko imeti izgubo, škodo: pri prodaji je izgubil dva milijona dinarjev ● ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; ekspr. glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; ekspr. kaj si jezik izgubil, da ne odgovoriš zakaj ne odgovoriš; žarg. učenec je izgubil leto ni izdelal (v šoli); ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. zaboga, ali si pamet izgubil zakaj govoriš, ravnaš tako neumno; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; ekspr. izgubiti tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; ekspr. niti trenutka ne smemo izgubiti takoj moramo ukrepati; žarg. letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. drug drugega smo izgubili iz oči se nismo videli; ekspr. popolnoma ga je izgubil iz spomina se ga ne more spomniti; publ. vzgoje ne smemo izgubiti iz vida prezreti, zanemariti; publ. izgubiti skrb za delavce izpred oči ne skrbeti zanje, pozabiti nanje; ekspr. v mojih očeh si vse izgubil ne cenim, ne spoštujem te več; preg. kjer nič ni, še cesar pravico izgubi ◊ šport. izgubiti plošček, žogo dopustiti, da pride plošček, žoga k nasprotnemu moštvu izgubíti se tudi zgubíti se 1. priti v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubiti se v gozdu, temi; sam bi se v neznanem mestu izgubil / izgubil se je otrok, star pet let; pren. nekaj časa je sledil misli, potem se je pa izgubil // nav. ekspr., s prislovnim določilom ne moči priti do ustrezne rešitve zaradi čezmernega, pretiranega ukvarjanja s čim: avtor se je izgubil v obsežnem gradivu; izgubiti se v malenkostih, podrobnostih 2. ekspr. začeti živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: sin se je čisto izgubil; zdaj je že tako trden in značajen, da se ne bo izgubil / za fanta se ni treba bati, da bi se izgubil v življenju 3. s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati a) neviden: avtomobil se je izgubil za ovinkom; možje so se izgubili med drevjem; pren. osnovna misel referata se je v množici podatkov izgubila b) neslišen: njegov klic se je izgubil v daljavi / koraki so se izgubili v noč // knjiž. preiti v kaj drugega: breg se je polagoma izgubil v ravnino; govorjenje se je izgubilo v banalnost 4. ekspr. počasi, skoraj neopazno oditi: gostje so se drug za drugim izgubili; kmalu po vojni se je izgubil iz naših krajev; izgubil se je pri zadnjih vratih; izgubil se je brez sledu / kot ukaz: izgubi se; da se mi pri priči izgubiš 5. prenehati biti, obstajati: spomin nanj se je kmalu izgubil // z zmanjšanjem rabe, uporabe prenehati biti, obstajati: stari običaji so se izgubili 6. redko izgubiti zavest, omedleti: bolnik se je za kratek čas zavedel, potem se je pa spet izgubil ● ekspr. le malokdo se izgubi v naše kraje pride; ekspr. v očetovi obleki se je kar izgubil bila mu je preširoka, prevelika; ekspr. izgubiti se v spominih intenzivno premišljati o njih izgubívši tudi zgubívši zastar.: izgubivši bitko, so se umaknili izgubljèn tudi zgubljèn -êna -o 1. deležnik od izgubiti: izgubljen čas; izgubljen denar; kakor izgubljen je taval po mestu / zadela ga je izgubljena krogla krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena / izgubljena vera ∙ ekspr. če nas zanese v tok, smo izgubljeni se ne bomo rešili; preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno ♦ rel. izgubljeni raj; izgubljeni sin 2. ekspr. ki ne ve, kako (se) ravnati: brez nje je (čisto) izgubljen / gledal je za njo z izgubljenim pogledom; prisl.: izgubljeno se smejati; sam.: po prijateljevi smrti se čuti izgubljenega ♪
26.      izoblikováti  -újem tudi zoblikováti -újem dov. (á ȗ) 1. dati čemu dokončno obliko: izoblikovati glavo kipa / izoblikovati načrt; metode dela so se že izoblikovale / izoblikovati lastno mnenje; njegov značaj se je že popolnoma izoblikoval; izoblikovati si svetovni nazor 2. dati čemu določeno obliko: ledenik je svojsko izoblikoval dolino; izoblikovati klobuk po modi // dati čemu bistvene značilnosti: izoblikovati demokratične družbene odnose; v tem času se je država izoblikovala; izoblikovati se kot narod // narediti, ustvariti: izoblikovati iz besed stavke / igralka je izoblikovala vrsto značajev 3. povzročiti nastanek, razvoj česa: premikanje v vodi je ribam izoblikovalo hrbtenico 4. z vzgojo povzročiti pozitiven razvoj osebnosti: šola izoblikuje mlade ljudi; življenje ga je izoblikovalo / izoblikovati osebnost; izoblikovati v človeku socialno zavest izoblikováti se tudi zoblikováti se z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z v izraža, da osebek dobi vsebino, obliko, kot jo določa določilo: zgornja plast kože se je izoblikovala v luske / misel se je izoblikovala v trden sklep izoblikován tudi zoblikován -a -o: izoblikovan kip; izoblikovan značaj; izoblikovana država ♪
27.      jêdro  -a s (é) 1. notranji del semena: pregriznila je zrno, jedro je bilo že trdo; jedro in lupina / redko tolkla sta orehe in jedla jedra jedrca; pren. Poznam nekaj njegovih kolegov, povsem praznih ljudi, brez čustev in fantazije. Sama lupina brez jedra (T. Svetina) // notranji, središčni del česa sploh: betonsko jedro stebra; jedro vrvi je iz žice / razpoke vodijo v jedro ognjenika 2. navadno s prilastkom največji ali najpomembnejši del česa: našteti proizvodi so jedro naše kovinske industrije; jedro prebivalstva so v mestih predstavljali obrtniki; jedro reprezentance, sporeda, sprevoda / jedro naselja // kar je za kaj najvažnejše, najpomembnejše: ugotoviti, v čem je jedro problema, spora; približati se jedru stvari; najti pot do jedra pojavov; prodreti v jedro narodnosti / ekspr. k jedru, nič besedičenja k bistvu / oče in sin sta v jedru enakega značaja // najdejavnejša, vodilna skupina kakega kolektiva, skupnosti: vodstvena jedra komisij; najeli so nekaj ljudi, ki bodo jedro bodočega konservatorija; proletarske brigade so postale udarno jedro narodnoosvobodilne vojske / v boju med obema odklonoma se je izoblikovalo vodilno jedro gibanja 3. publ., navadno s prilastkom določena vsebina v kaki stvari, zlasti njene glavne značilnosti: izluščiti idejno jedro revije; miselno jedro individualizma; problemsko jedro novele ni bilo opaženo / bajke so tvorba žive fantazije brez stvarnega jedra vsebine // knjiž. tehtna vsebina: njegova misel ima jedro; ni brez jedra, kar je povedal // knjiž. osnovna nravstvena, nazorska načela koga: poglobiti se v duha in jedro dobrega pisatelja; v jedru je še nepokvarjen; zdravo jedro človeka, naroda / Prešernov svet je v svojem jedru globoko človeški / pretiran, a v jedru zdrav idealizem 4. kar je osnova, izhodišče kakega dogajanja, česa sploh: zrnca prahu so lahko jedra najrazličnejših procesov v atmosferi / tedaj so nastala prva naselitvena jedra središča / omenjeno delo vsebuje tri dramska jedra 5. fiz., kem., navadno v zvezi atomsko jedro pozitivno naelektren središčni del atoma: helijevo, uranovo jedro; radioaktivna atomska jedra; raziskovati zgradbo atomskega jedra 6. biol., navadno v zvezi celično jedro z mrenico oddeljeni del celice, navadno kroglaste oblike, ki je za obstoj celice nujno potreben: jedro se razpolovi; sestava celičnega jedra; spojitev celičnih jeder 7. teh. kar se namesti v formo, da nastane v ulitku votlina: namestiti, oblikovati jedra 8. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do jedra popolnoma, čisto: spoznali so ga do jedra; do jedra pokvarjen človek ● knjiž. iti, priti stvarem do jedra popolnoma jih spoznati; publ. spoznali so, da gre v jedru za povečanje človekovih sposobnosti pravzaprav, dejansko; redko v vsaki stvari je jedro resnice zrno ◊ arheol. jedro ostanek prodnika ali gomolja, od katerega so bili odbiti večji kosi kamnine; astr. kometno jedro srednji, središčni del kometa, sestavljen iz trdne snovi; elektr. (magnetno) jedro feromagnetni del magnetnega kroga; del magnetnega kroga, ki ga navadno obdaja navitje; geol. jedro vzorec kamnin, ki se dobi iz vrtin pri vrtanju; kameno jedro otrdela anorganska snov, nastala v notranjosti lupine ali hišice mehkužcev; zemljino jedro središčni del zemeljske oble; les. jedro trdnejši, gostejši les v sredini debla; lit. jedro osrednji, najpomembnejši del kakega dela, v katerem je podana njegova glavna vsebina; metal. kristalizacijsko jedro majhen, trden delec v talini, okrog katerega se začne strjevati kovina ali zlitina; kristalizacijska kal; meteor. jedro nizkega zračnega pritiska območje najnižjega pritiska v območju nizkega zračnega pritiska; jedro hladnega zraka območje z najhladnejšim zrakom v območju hladnega zraka; num. jedro novca žlahtna kovina v novcu; teh. jedro plamena ostro obrobljen del plamena ob šobi gorilnika; um. jedro kapitela kompaktni del kapitela brez okrasja; urb. mestno jedro del mesta z glavnimi poslovnimi, upravnimi in kulturnimi stavbami; jedro mesta prvotni, stari del mesta; usnj. jedro koža s hrbta živali ali usnje iz te kože; srednja plast kože ♪
28.      kál  -í [kal in kau̯] ž (ȃ) 1. mlada, iz kalčka razvijajoča se rastlinica: kali so se posušile; seme poganja, žene kal; zelene kali / v fižolih se lepo vidijo kali kalčki; pren. slovstvo ni moglo pognati kali, ker ga je dušila cenzura 2. ekspr., navadno z rodilnikom prvi pojav tega, kar se začenja razvijati ali ima možnosti za razvoj: kal ljubezni, razdora; kali zla / z oslabljenim pomenom nositi v sebi kal smrti 3. nav. mn. mikroorganizem, ki povzroča kako bolezen; klica: uničiti kali; škodljive kali / bolezenske kali ● ekspr. kaj v kali zadušiti, zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti ◊ metal. kristalizacijska kal majhen, trden delec v talini, okrog katerega se začne strjevati kovina ali zlitina ♪
29.      kámenkóst  in kámen kóst [mǝn] ž neskl. (á-ọ̑) star., v zvezi trden, trd kakor kamenkost zelo trden, trd: drenov les je trden kakor kamenkost ♪
30.      karákter  -ja m (á) 1. kar označuje človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja; značaj: skušal je spoznati njegov karakter / vplivati na oblikovanje karakterja / po karakterju se zelo razlikujeva / glavne značilnosti njegovega karakterja / z oslabljenim pomenom imeti omahljiv, trden karakter; pren. karakter slovenskega naroda 2. nav. ekspr. oseba kot nosilec a) s prilastkom določenih lastnosti: razdvojen karakter se ne more nikjer ustaliti; tako slabega karakterja še nisem srečal / publ. taka glasba ne ustreza evropskemu karakterju b) pozitivnih lastnosti: potrebujejo predvsem karakterje; v tej družbi je malo karakterjev / drži besedo, je karakter ∙ žarg. igrati karakterje karakterne vloge // v povedni rabi izraža značajnost, vztrajnost: ta človek je brez karakterja / ona ima karakter 3. publ., s širokim pomenskim obsegom kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste, narava: določiti karakter reke; spremeniti karakter pesmi / z oslabljenim pomenom gibanje ima napreden karakter / opisati karakter dela v posameznih poklicih / ti ukrepi morajo imeti karakter prisilnih ukrepov ♪
31.      konstánten  -tna -o prid. (ȃ) 1. ki se ne spreminja, ne spremeni; nespremenljiv, stalen: temperatura je bila ves čas konstantna / bolj ali manj konstantne oblike ustaljene ♦ ekon. konstantni kapital kapital, vložen v produkcijska sredstva; fiz. konstantna vrednost; mat. konstantni člen člen, v katerem ne nastopa spremenljivka, stalni člen // publ. nenehen, neprestan: konstantno večanje izvoza 2. redko vztrajen, trden: v svojih sklepih je bil konstanten konstántno prisl.: cene industrijskim izdelkom konstantno rastejo ♪
32.      koreníka  -e ž (í) 1. bot. podolgovato, odebeljeno podzemeljsko steblo nekaterih rastlin: v zemlji ima koreniko; iz korenike so pognale številne korenine; korenika praproti, preslice 2. ekspr., redko osnova, temelj: njegova zavest se je izoblikovala iz istih teženj in korenik // začetek, izvor: njen mir ima svoje korenike v preteklih dogodkih 3. ekspr. krepek, trden človek: je prava kmečka korenika ● ekspr., redko iztrebiti kaj do zadnje korenike popolnoma, čisto ♪
33.      korenína  -e ž (í) 1. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi: korenine že poganjajo; rastlina je pognala korenine; izruvati plevel s korenino; baldrijanove korenine; korenine vinske trte; vršički korenin; gomolji in korenine; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno / to drevo ima globoke korenine; gnezdasto prepletene korenine; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin 2. ekspr. osnova, temelj: gre za družbene korenine eksistencializma / seči bo treba prav do korenin sistema / sovraštvo ima preveč globoke korenine / zlo izruvati s koreninami vred // začetek, izvor: vsi ti dogodki imajo svoje korenine v preteklosti 3. ekspr. krepek, trden človek: taka korenina mora vzdržati; star je, pa je še vedno korenina; je prava kraška korenina / kot nagovor kako je s teboj, stara korenina / to je še kmet stare korenine 4. zastar. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine; koren: korenina krajevnega imena ● ekspr. iztrebiti kaj do zadnje korenine popolnoma, čisto; ekspr. kaj v korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti ◊ anat. lasna korenina del lasu, ki je v koži; zobna korenina del zoba, ki je v zobni jamici; bot. adventivne ali nadomestne korenine ki rastejo iz stebla ali listov; geotropične korenine ki rastejo v smeri delovanja težnosti ali proti njej; glavna ali srčna korenina najmočnejša korenina, iz katere rastejo stranske korenine; stranske korenine ki rastejo iz glavne korenine; zračne korenine ki sprejemajo vlago zlasti iz zraka ♪
34.      korenít  -a -o prid., korenítejši (ȋ) 1. nav. ekspr. ki zadeva bistvo, temelj česa: to pomeni korenit preobrat; prišlo je do korenite spremembe / zatekli so se h korenitim ukrepom / v razpravljanju je bil zelo korenit 2. zastar. odločen, trden, neustrašen: to so bili koreniti ljudje koreníto prisl.: korenito so se spremenili ♪
35.      korenják  -a m (á) ekspr. velik, močen človek: ta korenjak je z lahkoto dvignil vrečo; njegovi tovariši so pravi korenjaki / korenjak je bil, da si je to upal pogumen človek // krepek, trden človek: kljub letom je še korenjak ♪
36.      koščák  -a m (á) 1. oreh z zelo trdo lupino in jedrom, ki se nerado loči od nje: koščake je težko stolči / na vrtu ima nekaj koščakov dreves s takimi orehi 2. ekspr. krepek, trden človek: bil je mlad koščak z rjavo brado ◊ zool. manjši sladkovodni rak z ozkim glavoprsjem in belkastimi nogami, Astacus torrentium ♪

   1 12 37 62 87