Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
trak (176-200)
- kót -a m (ọ́) 1. prostor med dvema stikajočima se stenama: postavil je palico v kot; sedla je v kot in čakala; kredenca stoji v desnem kotu kuhinje; umazan, zanemarjen kot / tudi kot je treba pomesti / za kazen je moral stati v kotu / v kotu ust je imel cigareto kotičku / jedilni kot del prostora, urejen za serviranje hrane; kmečki kot jedilni kot s pohištvom v kmečkem slogu // s prilastkom del, površina med dvema stikajočima se stranicama česa: v zgornjem kotu slike; kot šahovnice 2. ekspr., navadno s prilastkom prostor, kraj, mesto: tudi na dvorišču ni bilo primernega kota za njegov avto / moral se je umakniti v svoj kot na svoje običajno mesto, na svoj prostor / hitro najde vsak skriven, varen kot // manjše, ozko področje, predel: svet je velik, na ta kot pa nisi vezan / bohinjski kot 3. ekspr., navadno s prilastkom prostor za bivanje, dom: rada bi že imela svoj kot; hrani za
miren kot na stara leta 4. v kmečkem okolju pravno zagotovljena pravica do stanovanja, hrane v hiši ob spremembi lastnika; preužitek: izgovoriti si kot; zapisal mu je kot za stara leta / ima pravico do kota 5. geom. količina, ki izraža razprtost med dvema poltrakoma s skupnim krajiščem: izračunal je vse kote; kote meriti; stranici oklepata kot 90°; koti kvadrata; vsota kotov / reflektorja sta nameščena pod različnimi koti / izbočeni ali konveksni kot; iztegnjeni kot ki meri 180°; komplementarna kota ki merita skupaj 90°; naklonski kot; notranji kot ki ga v notranjosti geometrijskega lika oklepata dve sosednji stranici ali dve sosednji stranski ploskvi; ostri kot manjši od 90°; polni kot ki meri 360°; pravi kot ki meri 90°; suplementarna kota ki merita skupaj 180°; topi kot večji od 90° in manjši od 180°; kosinus kota število, določeno z razmerjem med dolžino kotu priležne katete in dolžino hipotenuze v pravokotnem trikotniku;
kotangens kota število, določeno z razmerjem med dolžinama kotu priležne in nasprotne katete v pravokotnem trikotniku 6. voj., navadno v zvezi mrtvi kot prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skriti se v mrtvi kot; mrtvi kot pod zidom 7. šport., pri nogometu prostor v kotu igrišča, s katerega igralec strelja pred gol: postaviti se v kot // kazenski strel s tega prostora: dosoditi kot 8. publ., navadno v zvezi zorni kot izhodišče, osnova za presojanje česa: problem obravnavata z različnih zornih kotov ● ekspr. pretaknili so vse kote povsod so pogledali, vse so preiskali; ekspr. tudi na strokovnem področju je bil potisnjen v kot tudi njegovo strokovno delo je bilo neupoštevano; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; po vseh kotih so se valjale cunje povsod ◊ alp. kot na koncu zaprta gorska dolina; astr. časovni kot čas, ki poteče od kulminacije zvezde; avt. mrtvi kot
prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; fiz. deklinacijski kot odklonski kot magnetne igle od smeri sever-jug; lomni kot med lomnim žarkom in vpadno pravokotnico; odbojni kot med odbitim žarkom in vpadno pravokotnico; vpadni kot med vpadnim žarkom in vpadno pravokotnico; grad. deviacijski kot; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; teh. rezilni kot med čelno ploskvijo rezila in smerjo rezanja ♪
- kragúljček -čka m (ū) zvonček pri konjski vpregi: pozvanjati s kraguljčki; od daleč se je slišalo zvonjenje kraguljčkov // temu podoben okrasek: na traku mu je bingljal kraguljček; čepica, čevlji s kraguljčki ♪
- krák 1 -a m (ȃ) 1. nav. mn. zadnja okončina pri žabi: skrčiti, iztegniti krake / ocvrti žabji kraki // slabš. noga, navadno dolga: komaj je stlačil svoje krake pod mizo 2. del kakega razvejenega objekta, navadno stranski: ta cesta ima več krakov; zgradili so še zadnji krak naftovoda; krak železnice 3. navadno s prilastkom kar je podobno kraku: krak sidra, šestila; krak vetrnice / žerjav s premičnimi kraki / krak križa / krak gradu krilo ◊ geom. krak kota eden od dveh poltrakov, ki oblikujeta kot; krak trikotnika vsaka od stranic, ki ležita nasproti enakima kotoma v trikotniku; vet. krak kostna izrastlina na notranji strani skočnega sklepa ♪
- krépast -a -o prid. (ẹ̑) ki je iz krepa: klobuk, ovit s krepastim trakom; krepasta obleka // ekspr. podoben krepu: imela je čisto krepaste lase ♪
- krívec 1 -vca m (ȋ) 1. kdor je kriv: krivca so dolgo iskali; zagovarjati krivca; neznani krivec; krivec kaznivega dejanja 2. nož z zakrivljenim rezilom: nabrusiti krivec; iz žepa je potegnil krivec // nar. priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem; klestilnik: s krivcem obsekavati vejo 3. zakrivljeno pero v repu ruševca: klobuk s krivci za trakom 4. redko krivilec: zaposlil se je kot krivec železa ♪
- kromatografíja -e ž (ȋ) kem. razstavljanje težko ločljivih zmesi z adsorpcijo: kromatografija fosfatov / papirna kromatografija pri kateri se uporablja kot adsorbent papirni trak ♪
- krpínica -e ž (í) obrt. cikcakast okrasni trak, ki se prišije na oblačilo ♪
- kultivátor -ja m (ȃ) 1. agr. priprava za rahljanje zemlje, ki se priključi traktorju: rahljati zemljo s kultivatorjem in brano; nogače kultivatorja 2. knjiž. kdor kaj kultivira, gojitelj: ta ljudstva so bila prvi kultivatorji tega puščavskega sveta / kultivator impresionistične umetnosti ♪
- laméla -e ž (ẹ̑) tanka, navadno podolgovata ploščica: tovarna izdeluje kovinske trakove, lamele, debelo pločevino; lamela ploščate baterije; lamele žaluzij ◊ anat. lamela tanka plast kostnega tkiva okrog kostnega kanalčka, platica; bot. središčna lamela prvotni, zunanji del celične membrane; elektr. (komutatorska) lamela; les. lamela parketna deščica, debela 6 do 10 mm; tekst. lamela tanka, podolgovata ploščica iz pločevine, nataknjena na osnovni niti, da ustavi tkalski stroj, če se nit pretrga ♪
- laméta -e ž (ẹ̑) bleščeča vrvica, bleščeč trak, zlasti za okrasitev novoletne jelke: srebrne, zlate lamete ♪
- lámpas -a m (ȃ) širok rdeč ali moder trak vzdolž zunanjega šiva na hlačah nekaterih svečanih uniform: generalske hlače z rdečimi lampasi ◊ tekst. damast s stopničastimi obrisi vzorcev ♪
- lénta -e ž (ẹ̑) širok trak, ki se nosi poševno čez prsi kot del ali znak visokega odlikovanja: nositi lento; minister z lento in odlikovanji / red jugoslovanske zastave z lento visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za zasluge pri utrjevanju prijateljskih odnosov med Jugoslavijo in drugimi državami ♪
- lepílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na lepljenje: snov je obdržala lepilno moč, sposobnost / lepilna ploskev / lepilni stroj; zlepiti raztrgan list z lepilnim trakom s trakom, ki je na eni strani prevlečen z lepilom; lepilne sličice ♪
- lepílnica -e ž (ȋ) prostor za lepljenje: biti v lepilnici ◊ film. priprava za lepljenje filmskega traku, filmskih posnetkov ♪
- lepljív -a -o prid. (ȋ í) 1. ki ima lepilno lastnost, moč: lepljiv premaz; lepljiva snov, tekočina; lepivo ni več lepljivo; premalo lepljiv; lepljiv kot smola // ki ob dotiku s kako stvarjo ostane na njej: kruh je slabo pečen in ima lepljivo sredico; lepljivo blato / ekspr. lepljiva vlaga; pren., ekspr. gledati koga z lepljivim pogledom 2. tak, kot bi bil namazan z lepilom: lepljivi bonboni, sadeži; ta žival ima lepljiv jezik; lepljivi listi rastline; od medu, sadja lepljive dlani / biti lepljiv po prstih ● ekspr. zrak je bil vroč in lepljiv težek za dihanje ◊ agr. lepljivi pas z lepilom namazan pas, trak, ki se ovije okoli debla, da se žuželkam prepreči dostop v krošnjo; bot. lepljiva kadulja lepljiva rastlina z rumenimi cveti, ki raste na posekah, Salvia glutinosa ♪
- lepotíja -e ž (ȋ) 1. knjiž. lepota: njena nekdanja lepotija je minila; kakšna lepotija / lepotija Prešernovih pesmi / rad bi sam videl vse te lepotije; lepotije podzemeljske jame so nastajale tisočletja 2. star. okras, okrasek: s stropa visijo trakovi in druge lepotije; izdelovati lepotije iz slonove kosti / njena mladost je hiši v lepotijo ♪
- levkoplást -a m (ȃ) poljud. lepljiv trak za na kožo, zlasti za pritrjevanje ovoja ali gaze, strok. (lepilni) obliž: nalepiti, odstriči levkoplast ◊ nav. mn., bot. tvorba v celicah zlasti podzemeljskih delov rastline, ki vsebuje rezervne snovi ♪
- ličínka -e ž (ȋ) zool. žival na razvojni stopnji med jajčecem in bubo ali med jajčecem in razvito živaljo: ličinka se levi, zabubi, zaprede; ličinka zleze iz jajčeca / žuželčje ličinke; uničevati ličinke koloradskega hrošča; ličinke trakulje; ličinke žab paglavci ♪
- líkovnost -i ž (ȋ) um. skupek prvin, s katerimi upodobljena stvar vidno učinkuje: abstraktna, čista likovnost ♪
- límb -a m (ȋ) 1. teh. polkrožni kovinski trak, plošča z lestvico pri pripravi za merjenje kotov: odčitati velikost kota na limbu 2. rel. predpekel: limb in vice; pren., knjiž. ostati zunaj obzidja lirike v nekakšnem limbu ♪
- luknjáča -e ž (á) obrt. orodje za delanje lukenj v listih, ploščah, trakovih: z luknjačo narediti luknjice v jermen ♪
- magnéten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na magnet: a) magnetne lastnosti / magnetna sila / magnetni zapis zvoka / magnetni vžigalnik / magnetna moč teh pesmi b) postati magneten / kristal je magneten ◊ elektr. magnetni dipol; magnetni krog sklenjena pot, po kateri teče magnetni pretok; magnetni pomnilnik del (elektronskega) računalnika, ki hrani informacije; (magnetni) trak z magnetnim prahom obložen trak za zapis zvoka, slik; magnetno zapisovanje postopek, s katerim se omagneti trak za zapis zvoka, slik; fiz. magnetni pol; magnetni pretok ali magnetni fluks količina, ki je produkt gostote magnetnega polja in površine ploskve, skozi katero to polje pravokotno poteka; magnetni vihar motnje v zemeljskem magnetnem polju zaradi pojavov na soncu; magnetna deklinacija odklon magnetne igle od smeri sever-jug; magnetna igla
droben paličasti magnet, navadno v kompasu, ki kaže smer sever-jug; magnetna inklinacija odklon magnetne igle od vodoravne smeri; magnetne silnice; magnetno polje polje, v katerem delujejo sile na magnete in na električne toke; metal. magnetni ločilnik naprava, s katero se ločujejo magnetni delci od nemagnetnih; min. magnetni kršec pirotin; magnetni železovec magnetit; voj. magnetna mina mina z magnetnim vžigalnikom magnétno prisl.: železo postane magnetno nasičeno ♪
- magnetofón -a m (ọ̑) priprava za zapisovanje in predvajanje zvoka s pomočjo magnetnega traku: magnetofon teče; vključiti magnetofon; posneti glasbo, govor na magnetofon / kasetni magnetofon v katerega se vlagajo (magnetofonske) kasete; reportažni magnetofon ♪
- magnetofónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na magnetofon: magnetofonski posnetek, zapis; magnetofonska reprodukcija / pogovor so posneli na magnetofonski trak ♦ elektr. magnetofonska glava ♪
- magnetográm -a m (ȃ) dobesedni zapis na magnetofonski trak posnetega pogovora, govora: magnetogram seje ♪
51 76 101 126 151 176 201 226 251 276