Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
tor (326-350)
- instrúktorica in inštrúktorica -e ž (ú) ženska oblika od instruktor ♪
- instrúktorski in inštrúktorski -a -o prid. (ú) nanašajoč se na instruktorje: instruktorske obveznosti / instruktorska skupina ♪
- instrumentátor tudi inštrumentátor -ja m (ȃ) muz. kdor instrumentira: harmonizatorji in instrumentatorji ♪
- inšpéktor -ja m (ẹ́) kdor poklicno sistematično pregleduje, spremlja potek ali razvoj česa, zlasti določene dejavnosti, nadzornik: inšpektor je pregledal poslovne knjige / cestni, pristaniški inšpektor; policijski, sanitarni, šolski, tržni, urbanistični inšpektor ♪
- inšpektorát -a m (ȃ) navadno s prilastkom organ, urad, ki opravlja inšpekcijo, nadzorstvo: pristojnost inšpektorata; republiški, zvezni inšpektorat / devizni, finančni inšpektorat; sanitarni, šolski, tržni, urbanistični inšpektorat; inšpektorat za delo ♪
- inšpéktorica -e ž (ẹ́) ženska oblika od inšpektor, nadzornica: dobili so novo inšpektorico / šolska inšpektorica ♪
- inšpéktorski -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na inšpektorje: inšpektorska služba / inšpektorsko poročilo ♪
- inštrúktor -ja m (ú) kdor poučuje izven šole: dobiti, najeti inštruktorja; imeti inštruktorja za matematiko / (avtomobilski) inštruktor kdor uči voziti avtomobil ♪
- inštrúktorica -e ž (ú) ženska, ki poučuje izven šole: profesor ji je nasvetoval inštruktorico za latinščino ♪
- inštrúktorski -a -o prid. (ú) nanašajoč se na inštruktorje: inštruktorsko delo / inštruktorski honorar ♪
- integrátor -ja m (ȃ) teh. priprava za merjenje ploščin pod krivuljo: integrator in planimeter ♪
- interpolátor -ja m (ȃ) knjiž. kdor vstavi besede ali stavke v prvotno besedilo: ta del teksta pripisujejo interpolatorju ♪
- interpretátor -ja m (ȃ) interpret: interpretator razvoja francoske revolucije / interpretator zabavnih melodij / interpretator radijskih besedil bralec ♪
- interpretátorka -e ž (ȃ) interpretka: interpretatorka klasične, zabavne glasbe ♪
- investítor -ja m (ȋ) 1. oseba ali podjetje, ki investira: sredstva investitorjev 2. naročnik gradbenega objekta: investitor novih stanovanjskih blokov je občina; investitorji in projektanti ♪
- ionizátor -ja m (ȃ) teh. snov, ki rada razpada v ione in s katero se doseže mirnejši električni oblok ♪
- irigátor -ja m (ȃ) med. priprava za izpiranje nožnice ali za dovajanje čistilne tekočine v danko, izpiralnik ♪
- istoréčje -a s (ẹ̑) lit. opisovanje česa z različnimi besedami istega pomena; tavtologija: z istorečjem je hotel natančneje opredeliti pomen povedanega ♪
- istórija -e ž (ọ́) 1. star. zgodba, povest: poslušati, pripovedovati istorije; detektivske, razbojniške istorije // nav. mn. neresnična pripoved, izmišljotina: o njem krožijo čudne istorije 2. ekspr. neprijeten dogodek, afera: pazi, da se še ti ne zapleteš v to istorijo / tam imajo spet neko umazano istorijo ♪
- istoróden -dna -o prid. (ọ̄) ki je istega rodu, iste narodnosti: istorodno prebivalstvo // knjiž. ki je čemu enak glede na nastanek in zgradbo: istoroden pojav; istorodna oblika / redko istorodne črtice in povesti enakovrstne, enake ♪
- istoródnost -i ž (ọ̄) lastnost istorodnega: istorodnost prebivalstva / knjiž. istorodnost pojavov / istorodnost izbranih motivov enakovrstnost, enakost ♪
- izolátor -ja m (ȃ) snov, ki ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka: uporabljati asfalt za izolator v gradbeništvu; toplotni, zvočni izolator / steklo in porcelan sta dobra (električna) izolatorja // elektr. predmet iz izolirne snovi za izoliranje vodnikov: izdelovati, nameščati izolatorje; jantarni, keramični, porcelanasti, stekleni izolatorji / jajčasti, kapasti, paličasti izolator; nizkonapetostni izolator ◊ agr. priprava za izoliranje rastlin ♪
- izolátorski -a -o prid. (ȃ) elektr., navadno v zvezi izolatorska veriga iz več enakih členov sestavljen izolator za visoko napetost ♪
- ízvenprostóren -rna -o [vǝn in ven] prid. (ȋ-ọ̑) publ. prostorsko neopredeljen, neodvisen od prostora: umetnost pojmuje kot družbeno nepogojen, izvenčasoven in izvenprostoren pojav ♪
- izzvitorépiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr., redko z zvijačo priti do česa: stvar si je izsilil in izzvitorepil ♪
201 226 251 276 301 326 351 376 401 426