Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

tole (611)

1.      tolédo  -a m (ẹ̑) obrt. okras, zlasti na perilu, ki nastane, če se na vsake štiri niti vodoravno in navpično po štiri niti potegnejo iz tkanine, druge pa obšijejo: ažur in toledo ♪
2.      toleránca  -e ž (ȃ) 1. lastnost tolerantnega človeka, strpnost: pohvalili so njegovo toleranco; biti znan po toleranci; reševati vprašanje z veliko toleranco / politična, verska toleranca 2. toleriranje: toleranca napak 3. med. sposobnost organizma, da brez (večjih) negativnih posledic prenaša določene snovi: preizkusiti toleranco / toleranca za zdravilo 4. teh. največja dopustna razlika med predpisano in doseženo velikostjo, količino in kakovostjo česa: toleranca je pol milimetra; določiti toleranco; dovoljena, minimalna, zelo nizka toleranca ◊ gozd. rastiščna toleranca sposobnost prilagajanja različnim rastiščem; psih. frustracijska toleranca sposobnost prenašanja frustracij brez neprilagojenega reagiranja, vedenja ♪
3.      toleránčen  -čna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na toleranco: tolerančna stopnja 2. med. ki ga organizem prenese brez (večjih) negativnih posledic: tolerančna doza zdravila, sevanja ● zastar. tolerančna hiša javna hiša ◊ teh. tolerančno polje dopustna razlika med predpisanimi in doseženimi merami česa; zgod. tolerančni patent v stari Avstriji zakon, izdan leta 1781, s katerim je protestantom, kalvincem in pravoslavnim dovoljeno zasebno opravljanje bogoslužja ♪
4.      toleránten  -tna -o prid. (ȃ) 1. ki dopušča o določeni stvari drugačno, nasprotno mnenje, nazor, strpen: toleranten človek, razpravljavec; v tem pogledu je toleranten; biti toleranten do drugače mislečih / tolerantno stališče 2. ki dopušča, da obstaja kaj, do česar ima osebek odklonilen odnos: v tej državi so tolerantni do prostitucije; toleranten do uživanja mamil 3. med. katerega organizem brez (večjih) negativnih posledic prenaša določene snovi: toleranten proti alkoholu; toleranten za zdravilo tolerántno prisl.: tolerantno se vesti ♪
5.      tolerántnost  -i ž (ȃ) 1. lastnost tolerantnega človeka, strpnost: znan je po svoji tolerantnosti do nasprotnikov; nesmiselna, velika tolerantnost / tolerantnost stališč 2. med. sposobnost organizma, da brez (večjih) negativnih posledic prenaša določene snovi: preizkusiti tolerantnost / tolerantnost za zdravilo ♪
6.      toleríranje  -a s (ȋ) glagolnik od tolerirati: toleriranje drugačnih nazorov / toleriranje manjših napak pri izdelkih ♪
7.      tolerírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. dopuščati, da ima kdo o določeni stvari drugačno, nasprotno mnenje, nazor: tolerirati drugače misleče / tu si tujec, ki ga tolerirajo, nimajo pa ga radi / tolerirati ideje, nazore 2. dopuščati, da obstaja kaj, do česar ima osebek odklonilen odnos: tolerirati krajo in goljufanje; uživanja mamil ne tolerirajo / tolerirati manjšine, verske sekte / knjiž. nikakor ne morem tolerirati, da se tako vedeš // dopuščati kaj nezaželenega, negativnega kot še sprejemljivo: tolerirati manjše napake; tolerirati razlike med teorijo in prakso toleríran -a -o: tolerirana veroizpoved; državno toleriran ♪
8.      tóléten  -tna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) knjiž., redko letošnji: toletni pridelek ♪
9.      četrtolétnik  -a m (ẹ̑) redko dijak ali slušatelj četrtega letnika: bogoslovec četrtoletnik; četrtoletnik gimnazije ♪
10.      četŕtstoléten  -tna -o prid. (ȓ-ẹ̑) ki traja četrt stoletja: četrtstoletni razvoj ♪
11.      četŕtstolétje  -a s (ȓ-ẹ̑) doba, ki traja četrt stoletja: pred dobrim četrtstoletjem; minulo četrtstoletje ♪
12.      dvéstoléten  -tna -o prid. (ẹ̑-ẹ̑) ki traja dvesto let: dvestoletno nasprotje med državama / do takšnih rezultatov so prišli na osnovi dvestoletnih izkušenj ♪
13.      gostolênje  -a s (é) glagolnik od gostoleti: poslušala je drobno gostolenje škrjancev / gostolenje ženskih glasov ga ni motilo ♪
14.      gostoléten  -tna -o prid. (ẹ̑) les., v zvezi gostoleten les gost les ♪
15.      gostoléti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. knjiž. žvrgoleti, peti: ptiči so gostoleli v jutranji tišini / znal je gostoleti kakor slavček, žvižgati kakor kos 2. ekspr. živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: otroci gostolijo pred hišo / kar naprej je gostolela o njem gostolèč -éča -e: pela je z gostolečim glasom ♪
16.      gostolévati  -am nedov. (ẹ́) zastar. žvrgoleti, peti: škrjanec veselo gostoleva ♪
17.      gostolévek  -vka m (ẹ̑) knjiž. žvrgolenje, (ptičje) petje: slišati ni bilo niti ptičjega gostolevka; škrjančev gostolevek / slavec je zapel svoj trepetajoči gostolevek pesem, spev ♪
18.      gostolévka  -e ž (ẹ̑) zastar. ptica pevka: po vrtovih so se oglasile naše znane gostolevke ♪
19.      ìntoleránca  -e ž (ȉ-ȃ) 1. pomanjkanje strpnosti, razumevanja, nestrpnost: politična, verska intoleranca; intoleranca v znanosti 2. med. stanje organizma, da slabo ali sploh ne prenaša določene snovi, neodpornost: alkoholna intoleranca; intoleranca proti zdravilom, za zdravila ♪
20.      ìntoleránten  -tna -o prid. (ȉ-ȃ) 1. ki mu manjka strpnosti, razumevanja, nestrpen: intoleranten človek / politično intolerantno stališče 2. med. katerega organizem slabo ali sploh ne prenaša določene snovi, neodporen: intoleranten proti zdravilom, za zdravila ♪
21.      ìntolerántnost  -i ž (ȉ-ȃ) 1. lastnost, značilnost intolerantnega človeka: intolerantnost šovinistov 2. med. stanje organizma, da slabo ali sploh ne prenaša določene snovi, neodpornost: prirojena intolerantnost za alkohol ♪
22.      istolétnik  -a m (ẹ̑) knjiž. kdor je rojen istega leta, vrstnik: njegovi istoletniki so že skoraj vsi pomrli ♪
23.      istoléžen  -žna -o prid. (ẹ̄) geom. enakoležen: istoležna kota; istoležni stranici ♪
24.      mentólen  -lna -o prid. (ọ̑) ki vsebuje mentol: mentolni bonboni ♪
25.      nèstólen  -lna -o prid. (ȅ-ọ̑) ki ni stolen: nestolna cerkev ♪

1 26 51 76 101 126 151 176 201 226