Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
tole (12-36)
- dvéstoléten -tna -o prid. (ẹ̑-ẹ̑) ki traja dvesto let: dvestoletno nasprotje med državama / do takšnih rezultatov so prišli na osnovi dvestoletnih izkušenj ♪
- gostolênje -a s (é) glagolnik od gostoleti: poslušala je drobno gostolenje škrjancev / gostolenje ženskih glasov ga ni motilo ♪
- gostoléten -tna -o prid. (ẹ̑) les., v zvezi gostoleten les gost les ♪
- gostoléti -ím nedov. (ẹ́ í) 1. knjiž. žvrgoleti, peti: ptiči so gostoleli v jutranji tišini / znal je gostoleti kakor slavček, žvižgati kakor kos 2. ekspr. živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: otroci gostolijo pred hišo / kar naprej je gostolela o njem gostolèč -éča -e: pela je z gostolečim glasom ♪
- gostolévati -am nedov. (ẹ́) zastar. žvrgoleti, peti: škrjanec veselo gostoleva ♪
- gostolévek -vka m (ẹ̑) knjiž. žvrgolenje, (ptičje) petje: slišati ni bilo niti ptičjega gostolevka; škrjančev gostolevek / slavec je zapel svoj trepetajoči gostolevek pesem, spev ♪
- gostolévka -e ž (ẹ̑) zastar. ptica pevka: po vrtovih so se oglasile naše znane gostolevke ♪
- ìntoleránca -e ž (ȉ-ȃ) 1. pomanjkanje strpnosti, razumevanja, nestrpnost: politična, verska intoleranca; intoleranca v znanosti 2. med. stanje organizma, da slabo ali sploh ne prenaša določene snovi, neodpornost: alkoholna intoleranca; intoleranca proti zdravilom, za zdravila ♪
- ìntoleránten -tna -o prid. (ȉ-ȃ) 1. ki mu manjka strpnosti, razumevanja, nestrpen: intoleranten človek / politično intolerantno stališče 2. med. katerega organizem slabo ali sploh ne prenaša določene snovi, neodporen: intoleranten proti zdravilom, za zdravila ♪
- ìntolerántnost -i ž (ȉ-ȃ) 1. lastnost, značilnost intolerantnega človeka: intolerantnost šovinistov 2. med. stanje organizma, da slabo ali sploh ne prenaša določene snovi, neodpornost: prirojena intolerantnost za alkohol ♪
- istolétnik -a m (ẹ̑) knjiž. kdor je rojen istega leta, vrstnik: njegovi istoletniki so že skoraj vsi pomrli ♪
- istoléžen -žna -o prid. (ẹ̄) geom. enakoležen: istoležna kota; istoležni stranici ♪
- mentólen -lna -o prid. (ọ̑) ki vsebuje mentol: mentolni bonboni ♪
- nèstólen -lna -o prid. (ȅ-ọ̑) ki ni stolen: nestolna cerkev ♪
- nètoleránten -tna -o prid. (ȅ-ȃ) ki mu manjka strpnosti, razumevanja: označil ga je za surovega in netolerantnega človeka / v njih ni toge, netolerantne načelnosti ♪
- nètolerántnost -i ž (ȅ-ȃ) lastnost netolerantnega človeka: v njem ni bilo netolerantnosti / netolerantnost stališč ♪
- pistolét -a m (ẹ̑) knjiž., redko pištola: imeti za pasom pistolet ♪
- pištólen -lna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na pištolo: pištolna cev / pištolni naboji ♪
- pólstoléten -tna -o [u̯s] prid. (ọ̑-ẹ̑) 1. star pol stoletja: polstoletni predmeti 2. ki traja pol stoletja: polstoletno obdobje / polstoletna oddaljenost ♪
- pólstolétje -a [u̯s] s (ọ̑-ẹ̑) doba, ki traja pol stoletja: v zadnjem polstoletju se je marsikaj spremenilo / star. časopis je začel izhajati leta 1928, to je pred polstoletjem pred pol stoletja / zgodovina drugega polstoletja našega štetja ♪
- prestólen -lna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na prestol: kralj jih je sprejel v prestolni dvorani / knjiž. prestolni naslednik prestolonaslednik; prestolno mesto prestolnica / prestolni Dunaj; publ. sredi prestolne Ljubljane se ob taki uri težko najde parkirišče / prestolna gledališča prestolniška ♦ polit. prestolni govor v parlamentarnih monarhijah govor, s katerim vladar odpre zasedanje novoizvoljenega parlamenta in poda programski načrt vlade ♪
- ptoleméjski -a -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na egiptovske kralje Ptolemejce: ptolemejska vladavina 2. nanašajoč se na astronoma, matematika Ptolemeja: ptolemejska razlaga vesolja ♪
- sprotolétje -a s (ẹ̑) nar. vzhodno pomlad: bliža se sprotoletje ♪
- stôlec -lca [u̯c tudi lc] m (ō) 1. redko stolček: otrok je sedel na stolec / čevljarski, molzni stolec 2. star. stol: ponuditi stolec; omara, miza in stolec ♪
- stólen -lna -o prid. (ọ̑) ki je pri sedežu škofije: stolna cerkev / stolni župnik ● star. stolno mesto glavno mesto ◊ rel. stolni dekan kanonik, za stopnjo nižji od prošta; (stolni) kapitelj zbor kanonikov stolne cerkve, določen za skupno bogoslužje in za svetovanje škofu; šol. stolna šola v srednjem veku višja šola pri sedežu škofije, namenjena šolanju duhovnikov ♪
1 12 37 62 87 112 137 162 187 212