Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
togotiti (5)
- togotíti -ím tudi togôtiti -im nedov. (ȋ í; ō ȏ) spravljati v veliko jezo, razdraženost: togotila ga je zavest lastne nemoči; zavlačevanje je delavce vse bolj togotilo; s svojo mirnostjo jih je zelo togotila togotíti se, tudi togôtiti se čutiti, izražati veliko jezo, razdraženost: začel je kričati in se togotiti; togotiti se zaradi sosede; ekspr. togoti se na ves svet // izražati veliko nezadovoljstvo, ogorčenost: slišal ga je, kako se togoti; gospodinja se je togotila, da ni dobro pospravljeno ♪
- raztogotíti -ím tudi raztogôtiti -im dov., raztogótil tudi raztogôtil (ȋ í; ō ȏ) zelo razjeziti: njegov odgovor jih je raztogotil; raztogotiti očeta; raztogotil se je in začel kričati; ekspr. strašno se raztogotiti raztogotèn -êna -o tudi raztogôten -a -o: raztogoten človek; videti je raztogoten ♪
- stogotíti -ím tudi stogôtiti -im dov., stogótil tudi stogôtil (ȋ í; ō ȏ) raztogotiti: fantov molk ga je še bolj stogotil; stogotil se je in udaril s pestjo po mizi ♪
- utogotíti -ím tudi utogôtiti -im dov., utogótil tudi utogôtil (ȋ í; ō ȏ) raztogotiti: prizadevali so si, da bi ga utogotili; utogotil se je in začel kričati ♪
- zatogotíti se -ím se tudi zatogôtiti se -im se dov., zatogótil se tudi zatogôtil se (ȋ í; ō ȏ) star. zelo se razjeziti: zatogotila se je in ga udarila // jezno, razdraženo reči: le smej se, se je zatogotil ♪