Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

tog (562)

1.      tóg  -a -o prid. (ọ̑ ọ́) 1. ki ob delovanju sile nanj ne spremeni svoje oblike: dela sta povezana s togim drogom; toga prema; krila letala niso popolnoma toga / togi spoj; toga zveza med elementi // ki se nerad, težko upogiba, pregiba: togi lasje; tog papir; togo blago 2. težko, počasneje gibljiv: togi prsti; tog vrat; od dolgega sedenja je postal ves tog; od mraza toge noge / togi gibi; toga drža telesa 3. ki ni sposoben prilagajati se času, razmeram: tog človek; po značaju je zelo tog / togi predpisi; toga politika; togo, neživljenjsko stališče // ki izraža, kaže nesproščenost, (pre)veliko zadržanost: tog nastop; togo vedenje 4. ki glede na izrazna sredstva ne kaže velike pestrosti, izoblikovanosti: togo pisarniško izražanje; dogajanje v filmu je preveč togo / geometrijsko toga razporeditev ◊ avt. toga obesa obesa, ki je v neposredni povezavi z obeso kolesa v paru; fiz. togo telo telo, ki pod vplivom sile ne spremeni svoje oblike; mehanika togih teles; tekst. toga igelnica tógo prisl.: togo se držati česa; togo prikloniti se, sedeti ♪
2.      tóga ¹ -e ž (ọ́) 1. pri starih Rimljanih dolgo moško vrhnje oblačilo, ki se ovije okoli telesa: zaviti se v togo; senatorji v belih togah 2. v nekaterih deželah halji podobno uradno oblačilo sodnikov, pravnikov in univerzitetnih profesorjev: tožilec je bil oblečen v črno togo ♪
3.      tóga ² -e ž (ọ́) zastar. žalost: čutiti veliko togo; bridka, grenka toga / kmalu je bilo konec vseh tog in nadlog skrbi in težav ♪
4.      togolísten  -tna -o prid. (ȋ) ki ima toge liste: togolistne rastline ♪
5.      tógost  tudi togóst -i ž (ọ́; ọ̑) lastnost, značilnost togega: togost železne žice / togost tkanin / togost mišic / miselna, značajska togost / togost predpisov / togost filmskih dialogov / predramil se je iz togosti ♪
6.      togôta  -e ž (ó) 1. velika stopnja jeze, razdraženosti: togota ga je minila; ekspr. pograbila, prijela ga je togota; njeno ugovarjanje ga je spravilo v togoto; ekspr.: divja togota; izbruhi togote / ekspr. jokati, tresti se od togote; v togoti je zagrabil nož; ekspr. z vso togoto je zasadil sekiro v tnalo 2. ekspr. silovitost, divjost: togota nevihte ♪
7.      togôten  -tna -o prid. (ó) 1. ki je v stanju velike jeze, razdraženosti: skušali so pomiriti togotne vaščane; ves togoten je planil kvišku // ki izraža, kaže veliko jezo, razdraženost: togoten obraz; togotne kretnje; zaslišali so togotno vpitje 2. ki se (rad) zelo razjezi, razdraži: bil je togoten človek; dobil je togotno ženo / togoten značaj 3. ekspr. silovit, divji: togotna burja; togotno morje togôtno prisl.: togotno odgovarjati; togotno je zaloputnil vrata ♪
8.      togotíti  -ím tudi togôtiti -im nedov. (ȋ í; ō ȏ) spravljati v veliko jezo, razdraženost: togotila ga je zavest lastne nemoči; zavlačevanje je delavce vse bolj togotilo; s svojo mirnostjo jih je zelo togotila togotíti se, tudi togôtiti se čutiti, izražati veliko jezo, razdraženost: začel je kričati in se togotiti; togotiti se zaradi sosede; ekspr. togoti se na ves svet // izražati veliko nezadovoljstvo, ogorčenost: slišal ga je, kako se togoti; gospodinja se je togotila, da ni dobro pospravljeno ♪
9.      togotljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki se (rad) zelo razjezi, razdraži: že od nekdaj je bil togotljiv; postati togotljiv 2. ki izraža, kaže veliko jezo, razdraženost: togotljivo kričanje, vedenje togotljívo prisl.: togotljivo govoriti ♪
10.      togotljívost  -i ž (í) lastnost togotljivega človeka: zaradi svoje togotljivosti je z vsemi sprt ♪
11.      togôtnež  -a m (ȏ) ekspr. togoten človek: s takim togotnežem nočem imeti opravka ♪
12.      togôtnica  -e ž (ȏ) ženska oblika od togotnež: pomiriti togotnico ♪
13.      togôtnost  -i ž (ó) velika stopnja jeze, razdraženosti: togotnost ga je minila; v togotnosti mu je potrgal vse gumbe / težko prenaša njegovo togotnost ♪
14.      togováti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. žalovati, tožiti: ne toguj, kmalu se vrnemo; mati toguje po sinu / togovati za starimi časi ♪
15.      áerofotografíja  in aêrofotografíja -e ž (ȃ-ȋ; ȇ-ȋ) fotografiranje iz zraka: aerofotografija je odprla nove raziskovalne možnosti // fotografski posnetek iz zraka ♪
16.      áerofotogrametríja  in aêrofotogrametríja -e ž (ȃ-ȋ; ȇ-ȋ) geod. fotografiranje zemeljskega površja iz zraka in izdelovanje kart na osnovi tako dobljenih posnetkov: aerofotogrametrija gozdov // nauk o tem: razvoj aerofotogrametrije ♪
17.      ástrofotografíja  -e ž (ȃ-ȋ) fotografiranje nebesnih teles ♪
18.      ávtogaráža  -e ž (ȃ-ȃ) garaža (za avtomobile): ima svojo avtogaražo ♪
19.      avtogén  -a -o prid. (ẹ̑) redko samoroden, samonikel: avtogeni in umetni pojavi ◊ teh. avtogeno rezanje; avtogeno varjenje varjenje s plamenom, ki nastaja pri zgorevanju plina v kisiku, plamensko varjenje ♪
20.      ávtogenéza  -e ž (ȃ-ẹ̑) filoz. nastanek, razvoj, ki poteka sam od sebe, samorazvoj ♪
21.      avtogénski  -a -o prid. (ẹ̑) teh. avtogen: avtogensko varjenje ♪
22.      ávtogír  tudi ávtožír -a [prva oblika tudi -žir] m (ȃ-ȋ) aer., nekdaj letalo, ki ima vrtljiva, velikemu propelerju podobna krila ♪
23.      ávtogól  -a m (ȃ-ọ̑) šport. gol, dan svojemu moštvu: avtogol je porazno vplival na moštvo; izgubili so z avtogolom ♪
24.      avtográf  -a m (ȃ) 1. kdor avtografira: avtograf in korektor stenografskega učbenika 2. knjiž. svojeročni rokopis, zlasti pomembnejšega avtorja: antikvariat kupuje stare knjige in avtografe // redko avtogram: vnet zbiralec avtografov ♪
25.      avtografírati  -am nedov. in dov. (ȋ) tisk. svojeročno pisati tekst, navadno za razmnoževanje: stenografsko knjigo je avtografiral sestavljavec sam, natisnila pa tiskarna v Mariboru // razmnoževati tekst strojepisno, litografsko ♪

1 26 51 76 101 126 151 176 201 226