Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

tli (2.251-2.275)


  1.      selékcija  -e ž (ẹ́) 1. izločanje iz večje količine, množine po določenih kriterijih; izbiranje, odbiranje: opravljati selekcijo; selekcija gradiva, podatkov; namerna selekcija rastlin, živali / selekcija tekmovalcev / izboljšati kakovost s selekcijo 2. šport. moštvo, skupina najboljših igralcev, tekmovalcev: izločili so ga iz selekcije; uvrstiti se v selekcijo; republiška selekcija rokometašev ◊ biol. naravna selekcija ohranjanje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki omogočajo prilagoditev danim razmeram; umetna selekcija odbiranje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki najbolj ustrezajo rejčevim željam, potrebam; ped. (šolska) selekcija ločevanje, razvrščanje učencev ob vstopu v šolo, med šolanjem po določenih kriterijih ♪
  2.      selekcíjski  tudi selékcijski -a -o prid. (ȋ; ẹ́) nanašajoč se na selekcijo: selekcijski postopek; kritično selekcijsko merilo / selekcijska komisija festivala / selekcijska teorija teorija, po kateri je naravni izbor glavni tvorec novih vrst; darvinizem ♦ agr. selekcijska postaja postaja za načrtno odbiranje najboljših rastlin, živali za vzgojo novih vrst, pasem; vet. selekcijska reja ♪
  3.      selekcionár  -ja m (á) agr., vet. kdor se poklicno ukvarja s selekcijo rastlin, živali; izbiralec, odbiralec: selekcionarji so vzgojili nove odporne vrste ♪
  4.      selekcioníst  -a m (ȋ) agr., vet. kdor se poklicno ukvarja s selekcijo rastlin, živali; izbiralec, odbiralec: začel je delati kot selekcionist povrtnin ♪
  5.      selektíven  -vna -o prid. (ȋ) izbiren, odbiralen: selektivni kriteriji; selektivno gojenje rastlin, živali / selektivni postopek selekcijski / publ. selektivna razvojna politika; ta šola je zelo selektivna ♦ gozd. selektivno redčenje redčenje, sekanje dreves, ki ovirajo rast določenih dreves selektívno prisl.: selektivno redčiti gozd ♪
  6.      seljánka 2 -e ž (ȃ) bot. rastlina z robatim steblom in belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Selinum ♪
  7.      séme  -éna in -na s (ẹ́ ẹ́, ẹ́) 1. del rastline, ki nastane po oploditvi iz cveta in se uporablja za razmnoževanje: veter trosi semena; samo vsako tretje seme je vzklilo; užitna semena; plod z več semeni // ed. več takih delov, taki deli: seme se osipa, zori; to seme ne kali; luščiti, pobirati, sejati seme; drobno, veliko seme; okuženo, zdravo seme / bučno, laneno, makovo, sončnično seme; seme iglavcev, oljaric, žitaric / poljud. praprotno seme trosi praproti; pren., ekspr. sejati seme odpora; seme zla kali 2. navadno v zvezi z biti za, pustiti za setev, razmnoževanje: ta krompir je za seme; pustiti žito za seme / letos so pšenico sejali le za seme le toliko, da jo bodo imeli za setev 3. slabš., navadno s prilastkom človek z veliko slabimi lastnostmi: nisem vedel, kakšno seme je / čudno seme, ta fant / kot psovka: ti seme hudičevo, kaj iščeš tu; izgini, seme tatinsko ● bibl. seme je padlo na rodovitna tla nauk, nasvet je imel zaželen uspeh; ekspr. snega je komaj za seme zelo malo; ekspr. nekaj tega mora ostati za seme se naj ne uniči, odpravi; ekspr. s svojim početjem je zasejal seme razdora povzročil razdor ◊ agr. potrditi seme; elitno seme določene sorte s popolnoma izenačenimi lastnostmi, pridobljeno z načrtno odbiro; oskubeno seme ki so mu odstranjena krila; svetlo seme; biol. seme izloček moških spolnih organov, ki vsebuje semenčice; bot. seme s semensko lupino obdan embrio, iz katerega se razvije nova rastlina; ptičje seme rastlina s celorobimi listi in belimi ali rdečimi cveti v socvetju; železnik; med. izliv semena iztek semena pri nehoteni spolni nadraženosti ♪
  8.      semeníca  tudi sémenica -e ž (í; ẹ́) agr. rastlina, izbrana zaradi dobrih dednih lastnosti za pridobivanje semena: vzgajati semenice ♪
  9.      semenják  -a m (á) 1. agr. rastlina, zlasti drevo, izbrana zaradi dobrih dednih lastnosti za pridobivanje semena: gojiti semenjake; oreh semenjak 2. vet. plemenska žival moškega spola, katere seme se uporablja za osemenjevanje: vzrediti semenjaka; bik, merjasec semenjak ◊ anat. parna žleza pri moškem, ki proizvaja semensko tekočino in jo izloča v semenovod ♪
  10.      seménje  -a s (ẹ̑) več semen, semena: semenje kali; odstraniti papriki semenje; luščenje semenja; razmnoževanje rastlin s semenjem / bučno, žitno semenje ♪
  11.      seménka  -e ž (ẹ̑) 1. agr., vrtn. mlada rastlina, zrasla iz semena: semenke in potaknjenci 2. redko seme: odstraniti kumaricam semenke ♪
  12.      seménovka  -e ž (ẹ̄) nav. mn., bot. rastline, ki razvijejo cvete in semena, Spermatophyta ♪
  13.      seménski  tudi sémenski -a -o prid. (ẹ̑; ẹ́) nanašajoč se na seme: semenski ovoj; semenska vlakna / semensko olje olje iz semen oljnih rastlin / pridelovati semenski krompir; semenska pšenica / semenski okoliš ♦ agr. semenski plašč tkivo, ki navadno obdaja semensko zasnovo ali tudi seme; anat. semenska celica semenčica; semenska žleza parna žleza pri moškem, ki proizvaja semensko tekočino in jo izloča v semenovod; biol. semenska tekočina izloček prostate in drugih žlez, ki omogoča gibanje semenčic; bot. semenska zasnova organ, iz katerega nastane seme; gozd. semenska plantaža plantaža cepljenih gozdnih dreves za pridobivanje semena; zool. semenska vrečka organ samic nekaterih živali, v katerem so po združitvi s samcem shranjene semenčice ♪
  14.      sempervívum  -a m (ȋ) bot. rastlina z mesnatimi listi in navadno rožnatimi ali rumenkasto belimi cveti; netresk: slamnato streho je prekril sempervivum ♪
  15.      sencoljúben  -bna -o prid. (ú ū) ki dobro uspeva na senčnih krajih: sencoljubne rastline ♪
  16.      sénčen  -čna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na senco: senčne lise na stropu / senčen gozd, park; senčna stran ulice; hiša na senčnem pobočju / poiskal je senčen prostor; senčno stanovanje / skozi okno je videl le senčni obris / ekspr. sedeti pod senčno lipo ki daje, dela senco 2. ki dobro uspeva na senčnih krajih: senčne rastline 3. ekspr. za človeka neprijeten, neugoden: to so senčni trenutki njegovega življenja // ki vsebuje kaj neprijetnega, neugodnega: senčno življenje v starih hišah / vse ima svojo sončno in senčno stran ◊ gled. senčna lutka lutka, od katere je vidna samo senca na platnu, steklu; senčno gledališče gledališče, v katerem se vidijo le sence lutk, igralcev na platnu, steklu; um. senčna slika liki, ki nastanejo s projekcijo sence predmeta na zaslonu ♪
  17.      sénčenje  -a s (ẹ́) glagolnik od senčiti: senčenje rastlin / izraziti zaobljenost telesa z rahlim senčenjem / pri senčenju oči uporablja zelenkaste odtenke ♪
  18.      sénčiti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) 1. povzročati, delati, da je kaj v senci: senčiti gredo; mlade rastline je potrebno senčiti 2. knjiž. dajati, delati senco: visoki kostanji senčijo dvorišče / velika ruta ji je senčila obraz zasenčevala; senčiti si oči z dlanjo; pren. noben sum ni senčil te podobe // zastirati, zakrivati: težke zavese senčijo okno / senčiti luč 3. z uporabo različnih, navadno temnejših tonov iste barvne osnove dosegati plastičen videz predmeta: senčiti neosvetljene ploskve; senčiti z barvami, s svinčnikom 4. v zvezi z oči, veke nanašati ličilo: senčiti veke s pastelnimi barvami; oči si močno senči ● knjiž. skrbi ji senčijo obraz so opazne, vidne sénčiti se ekspr. biti, nahajati se v senci: nikogar ni, da bi se senčil pod lipo / onkraj ceste se je senčilo strmo pobočje ♪
  19.      sénčnat  -a -o prid. (ẹ̑) ki daje, dela senco: hlad senčnatih drevoredov; miza pod senčnato lipo // ki ima razmeroma veliko sence: te rastline uspevajo v senčnatih krajih; dolina, pot je senčnata ♪
  20.      sénčnica  -e ž (ẹ̑) manjša, navadno lesena, delno odprta stavba na vrtu: sedeti v senčnici; senčnica, prerasla z bršljanom ◊ bot. dvolistna senčnica gozdna rastlina z dvema srčastima listoma in drobnimi belkastimi cveti v socvetju, Maianthemum bifolium ♪
  21.      senó  -á s (ọ̑) (posušena) trava prve košnje: dati živini seno; grabiti, obračati, sušiti seno; spravljati seno v kopice; kopica, šop, voz sena / zariti se v seno; spati na senu ∙ ekspr. iskati šivanko v senu delati kaj, kar nima možnosti, da bi bilo uspešno ♦ agr. jašek za seno po katerem se spušča seno v hlev; puhalnik za seno; bot. grško seno kulturna ali divja rastlina z rumenimi cveti, Trigonella foenum-graecum ♪
  22.      sesálen  -lna -o [sǝs in ses] prid. (ȃ) nanašajoč se na sesanje: sesalni gibi ustnic / sesalna moč sesalnika; sesalna in izpušna odprtina ♦ bot. sesalni organ rastlinski organ za sesanje snovi iz gostitelja, zlasti pri parazitih; elektr. sesalna cevka cevka, skozi katero se izsesa zrak iz žarnice ali se žarnica napolni s plinom; navt. sesalni bager naprava za čiščenje in poglabljanje plovnih poti s sesanjem; papir. sesalna omara naprava za vakuumsko odstranjevanje dela vode iz mokre plasti na vzdolžnem situ papirnega stroja; strojn. sesalni gib gib, med katerim potiska zunanji tlak tekočino, plin v valj batnega stroja; sesalni ventil ventil, skozi katerega doteka tekočina v valj batne črpalke ali motorja; sesalna cev cev, po kateri doteka tekočina k stroju zaradi nižjega tlaka, kot je v okolici; teh. sesalna višina višinska razlika med gladino tekočine, ki se črpa, in črpalko ♪
  23.      sesédenje  -a [sǝs in ses] s (ẹ̑) glagolnik od sesesti se: sesedenje zemlje / sesedenje krvi ♦ med. prostorninsko zmanjšanje votlih organov, zlasti pljuč; kolaps ♪
  24.      séveren  -rna -o prid., sévernejši (ẹ́) 1. nanašajoč se na sever: a) severni del, konec doline; najsevernejša točka celine; severna področja države / severna stena gore; severno pobočje / severna Francija / severna smer / severna stran veter piha s severne strani s severa; na severni strani se dvigajo gore na severu / severni veter / Severna Amerika b) potovati po severnih deželah; značilnosti severne pokrajine / severno nebo / severna flora in favna 2. ki leži od ekvatorja v smeri proti severu: severna in južna polovica zemlje ◊ astr. Severni križ ozvezdje severne nebesne polute, katerega najsvetlejše zvezde tvorijo križ; severni nebesni tečaj približno 1° od zvezde Severnice ležeča točka, okrog katere se nebo navidezno vrti; fiz. severni magnetni pol magnetni pol, ki se obrne proti severu, če se magnet lahko vrti okoli navpične osi; geogr. severni pol; severni povratnik vzporednik, po katerem se sonce ob svojem poletnem obratu navidezno premika; severni sij svetlikanje razredčenega zraka v višjih plasteh ozračja v severnem polarnem področju zaradi električno nabitih delcev s sonca; severni tečajnik; severna zemljepisna širina; zgod. borci za severno mejo udeleženci bojev za priključitev slovenske Koroške in Štajerske k Jugoslaviji od 1918 do 1919; zool. severni dular gorska ptica selivka, po hrbtu rjavkaste, po trebuhu bele barve, Eudromias morinellus; severni medved medved, ki ima med prsti plavalno kožico in živi okrog Severnega Ledenega morja, Thalarctos maritimus; severna lisica v tundri živeča lisica, ki ima poleti pepelnat, pozimi bel kožuh, Alopex lagopus séverno prisl.: kraj leži severno od glavnega mesta ♪
  25.      sézam  -a m (ẹ̑) bot. tropska kulturna rastlina z belimi ali rdečimi cveti in semeni, ki vsebujejo olje, Sesamum indicum: v tej pokrajini uspeva sezam ● sezam, odpri se po arabski pravljici čarovni rek, ki omogoča dostop do skritega zaklada; ekspr. končno se mu je sezam le odprl je dosegel, dobil, kar je želel, za kar si je prizadeval ♪

   2.126 2.151 2.176 2.201 2.226 2.251 2.276 2.301 2.326 2.351  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA