Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

tli (2.157-2.181)


  1.      rezníca  -e ž (í) zastar. del rastline za razmnoževanje; potaknjenec: reznica se še ni ukoreninila; trtne reznice ♪
  2.      ríbez  -a m (ȋ) grmičasta rastlina z užitnimi črnimi, rdečimi jagodami: okopavati ribez; nasad ribeza; kosmulja in ribez / osmukati, trgati ribez / črni, rdeči ribez // pog. ribezov sok: steklenica ribeza ♪
  3.      rímski  -a -o prid. (í) 1. nanašajoč se na (stare) Rimljane ali Rim: rimski časopisi; rimske znamenitosti / rimski cesar; v starem veku rimski imperij; rimska kultura / rimski nos nos z izbočenim vrhnjim delom; rimski pozdrav v fašistični Italiji pozdrav z dvigom iztegnjene desne roke v skoraj navpično lego ∙ rimska volkulja podoba volkulje kot simbol rimskega imperija 2. rimskokatoliški: rimska in pravoslavna cerkev ◊ arheol. rimske naselbine v naših krajih; astr. Rimska cesta medlo se svetlikajoči pas na nebu, ki ga sestavljajo številne, zelo oddaljene zvezde; jur. rimsko pravo civilno pravo rimske sužnjelastniške družbe; mat. rimske številke številke tipa I, V, X; rel. (rimska) kongregacija najvišji upravni organ za določeno področje v katoliški cerkvi; rimski misal misal, ki se uporablja v katoliški cerkvi zahodnega obreda; šport. rokoborba v grško-rimskem slogu rokoborba, pri kateri so dovoljeni prijemi od pasu navzgor; zgod. rimski limes nekdaj limes po Donavi in Renu ter med njima; Rimsko cesarstvo nemške narodnosti od 15. stoletja do 1806 naslov za nemško cesarstvo; rimsko število v srednjeveških listinah število, ki označuje vrstni red določenega leta v petnajstletnem ciklusu ♪
  4.      ripèč  -éča -e prid. (ȅ ẹ́) nar. pordel, zaripel: zaradi neprespanosti ripeče oči; ripeč od jeze ♦ bot. ripeča zlatica travniška rastlina z dlanastimi listi in zlato rumenimi cveti, Ranunculus acris ♪
  5.      rísati  ríšem nedov. (ȋ) 1. s črtami upodabljati: zna risati in slikati; risati hišo, obraz, pokrajino; risati na papir, v glino; risati s svinčnikom / dov. večkrat je risal Tita narisal / pog. rad riše otroke slika, upodablja / risati po fotografiji, po naravi ♦ um. risati s kredo // s črtami delati: risati diagram, zemljevid; risati razpredelnice z ravnilom; risati na zemljevidu smer poti / s prstom risati po pesku delati črte / risati s prosto roko 2. ekspr. povzročati, delati, da kaj nastane na podlagi: letala rišejo bele črte na nebo; sonce riše na steno svetle proge; drevesa so risala dolge sence; kri riše po tlaku krvavo sled / skrb mu riše gube na mlado čelo 3. knjiž. opisovati, prikazovati: risati zgodovinsko obdobje; prepričljivo riše ženske like / domišljija mu je risala lepšo prihodnost ● ekspr. jastreb je risal kroge letal v krogih; nar. gorenjsko skupaj sva (jo) risala tja šla, hodila rísati se ekspr. kazati se v obrisih: skozi obleko se je risalo njeno telo; na obzorju so se risali gorski vrhovi; pohištvo se je risalo v mraku // pojavljati se, biti na podlagi: čudne sence so se risale po steni / sončni žarek se mu je v svetli črti risal čez obraz / zaničljive poteze so se mu risale okrog ust // biti viden, kazati se: nasmeh se mu je risal na obrazu; groza, pobitost, strah se mu riše v očeh rišóč -a -e: otrok ga je poslušal, naprej rišoč po pesku; na obzorju rišoči se obrisi mesta; rišoča deklica rísan -a -o: risani portreti; jasno risani značaji / risani film film iz posnetkov risb ali slik, ki ob predvajanju delajo vtis dogajanja; ustvarjanje, katerega izrazna oblika so risani filmi ∙ risana puškina cev cev, ki ima znotraj spiralaste žlebove; star. risana puška risanica ♪
  6.      ríž  -a m (ȋ) kulturna rastlina toplih krajev, ki raste na tleh, pokritih z vodo, ali njeno seme: odcediti, oprati riž; sejati in saditi riž; žeti riž; makedonski riž; luščilnica riža; goveja juha z rižem; kakor riž beli, drobni zobje / glazirani riž ki ima posebno gladko in svetlečo se površino / dušeni riž; mlečni riž kuhan na mleku ♦ gastr. jetrni riž rižu podobna jušna zakuha iz jeter, jajc in moke; testeni riž rižu podoben izdelek iz rezančnega testa ♪
  7.      ŕja  ŕje in rjà rjè ž (ŕ; ȁ ȅ) 1. rjavkasta prevleka na železnih predmetih, ki nastane zlasti zaradi delovanja vlage, zraka: ostrgati rjo / rja je načela drog; od rje razjedena pločevina; zavarovati avtomobil pred rjo rjavenjem; pren. rja časa je načela njegovo slavo 2. glivična bolezen, ki se kaže v obliki temnih peg na rastlinah, sadežih: rja na endiviji, fižolu, nageljnih; škropljenje proti rji ♦ agr. fižolova, grahova rja glivična bolezen na fižolovih, grahovih listih in strokih, ki se kaže v obliki temnih, rjavih prašnatih kupčkov; ribezova rja; žitna rja // bot. glivica, ki povzroča to bolezen: raziskovati rjo ♪
  8.      ŕjast  -a -o prid. (ŕ) nanašajoč se na rjo: rjasta železna ograja; pločevina je rjasta / rjasti madeži na prtu / obleka rjaste barve / rjasto žito ♦ bot. rjasti sleč alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti in usnjatimi, spodaj rjasto rdečimi listi, Rhododendron ferrugineum ŕjasto prisl.: rjasto potemneti; rjasto rjave pike; rjasto rumen ♪
  9.      rjàv  rjáva -o prid. (ȁ á) 1. ki je take barve kot čokolada ali kostanj: rjav kožuh; rjavi lasje; rjav suknjič; oči ima rjave; rjavo deblo; čokoladno, kostanjevo, opečnato, rjasto rjav; rdeče rjav; temno rjav; rjavo-rumen hrošč / rjavi kopalci zagoreli; od sonca rjav obraz / rjava barva ∙ publ. po naftovodih teče rjava kri nafta 2. slabš. nacionalsocialističen: rjavi režim / rjave srajce nacionalsocialisti ◊ bot. rjave alge; gastr. rjava omaka omaka, ki nastane pri praženju kosti in pečenju mesa; gozd. rjava gniloba glivična bolezen, pri kateri se les rjavo obarva; petr. rjavi premog premog z nižjo stopnjo pooglenitve; teh. rjavo steklo steklo rjave barve za izdelavo steklenic; vet. rjava pasma goveda pasma sivo rjavega goveda, ki se goji zaradi mleka in mesa; rjava štajerka kokoš rjave barve, ki se goji zaradi jajc; rjavo govedo govedo rjave pasme; zool. rjavi hrošč hrošč rjave barve, s pahljačastimi tipalnicami, ki se v velikih množinah pojavlja vsako četrto leto, Melolontha vulgaris; rjavi lunj lunj z rjavim in sivim perjem, Circus aeroginosus; rjavi medved medved, ki se hrani pretežno z rastlinsko hrano in ima rjav kožuh, Ursus arctos; rjavi srakoper rjávo prisl.: rjavo zapečen hlebec / piše se narazen ali skupaj: rjavo pikčast ali rjavopikčast; rjavo rdeč; rjavo rumen; rjavo siv; sam.: okras v rjavem in sivem ♪
  10.      rjavênje  -a s (é) glagolnik od rjaveti: rjavenje kože / zavarovati orodje pred rjavenjem; rjavenje karoserije / rjavenje listov in slaba rast ♦ agr. rjavenje glivična ali bakterijska bolezen, pri kateri deli rastlin porjavijo; rjavenje vina spreminjanje barve in okusa vina zaradi nepravilne predelave grozdja; oksidacija vina; les. rjavenje lesa spreminjanje naravne barve lesa zaradi delovanja svetlobe ♪
  11.      rmán  -a m (ȃ) zdravilna rastlina s pernatimi listi in z belimi ali rožnatimi cveti: rman in šentjanževka / nabirati, sušiti rman nadzemne dele rmana // posušeni nadzemni deli te rastline: skuhati čaj iz rmana / pog. piti rman čaj iz teh delov ♦ bot. planinski rman sivo belo dlakava gorska rastlina s pernato deljenimi listi in cveti v koških; planinski pelin; vrtn. rumeni vrtni rman vrtna rastlina s pernatimi listi in zlato rumenimi cveti v socvetjih, Achillea filipendulina ♪
  12.      rmánec  -nca m (ȃ) bot. vodna rastlina s pernatimi listi in drobnimi rdečkastimi cveti, stoječimi posamič ali v socvetjih, Myriophyllum: klasasti rmanec ♪
  13.      robída  -e ž (í) trnata grmičasta rastlina z užitnimi črnimi jagodami, ki raste na posekah in v gozdovih: cveti robide; poganjki na robidi ♦ bot. skalna robida pri kateri imajo pokončni poganjki rdeče plodove, Rubus saxatilis // robidovje: iztrebiti robido; z robido in grmovjem poraščena jasa ♪
  14.      robník  -a m (í) 1. podolgovat kos materiala, s katerim se zaključi rob česa: zavarovati pločnik z robniki; betonski, kovinski, lesen robnik; krivi, ravni robniki; robnik ob cvetlični gredi; s kamnitim robnikom obrobljen grob // šport. pas, navadno kovinski, na robu drsne ploskve smuči: smuči z robniki / spodnji, zgornji robniki / kovinski robniki 2. teh. priprava na pisalnem stroju, s katero se določa dolžina vrstice: naravnati robnike / končni s katerim se določi desni, začetni robnik s katerim se določi levi rob na listu ◊ gled. sprednji rob gledališkega odra, navadno z napravami za osvetljevanje prizorišča; rampa; obrt. priprava za zaznamovanje dolžine obleke pri pomerjanju ♪
  15.      ročíca  -e ž (í) 1. manjšalnica od roka: otroci so od veselja krilili z ročicami / ekspr. še dolgo je videl njeno ročico, ki mu je mahala v pozdrav 2. podolgovat, na enem koncu pritrjen del priprave, stroja, s katerim se sproži, uravnava delovanje te priprave, stroja: premaknil je ročico in vrata so se odprla; pritisniti na ročico izplakovalne priprave; ročica krmila / stikalna ročica // tak del, s katerim se kaj poganja, vrti: natakniti, odviti ročico pri mlinčku; hitro vrteti ročico; ročica lajne, mesoreznice / pogonska ročica // podolgovata priprava na gramofonu, ki omogoča drsenje gramofonske igle po gramofonski plošči: premakniti ročico na ploščo / gramofonska ročica 3. nav. mn. vsak od dveh podolgovatih delov, nastavkov naprave za držanje, prijemanje: prijel je za ročice samokolnice in odpeljal; opirati se na ročice pri plugu 4. agr. vsak od štirih količev, ki se vtaknejo v oplen, za oporo ob straneh voza: tesati ročice; nasaditi lojtrnice na ročice; zadnji ročici sta se zlomili ● knjiž. ročica kovčka ga je rezala v roko ročaj, roč; z ročico kaj dvigniti z vzvodom; ročica naslanjača naslonjalo za roke ◊ avt. menjalna ali prestavna ročica za spreminjanje položaja zobnikov v menjalniku; fiz. ročica (sile) razdalja med osjo telesa in premico sile, ki deluje nanj; grad. ročica krajši poševni tram, navadno v ostrešju, ki, uprt v pokončni tram, podpira vodoravnega; strojn. ročica del batnega stroja, ki veže ojnico z gredjo; teh. naravnalna, natična ročica; vrtn. listi in ročice rastline vitice ♪
  16.      ród  -ú tudi -a m, daj., mest. ed. rôdu tudi ródu; mn. rodóvi (ọ̑) 1. skupnost ljudi, potomcev istega prednika: nadaljevati rod; tam živi zdaj drug rod; to je zdrav rod; začetnik rodu / z njim je rod izumrl on je bil zadnji član rodu 2. navadno s prilastkom stopnja sorodstva: potomci do petega rodu / rod po materini strani // ljudje določene stopnje sorodstva: posledice so se pokazale že pri drugem rodu 3. značilnost glede na prednike a) s sorodstvenega stališča: biti ponosen na svoj rod / pri vzreji živali je pomemben tudi rod b) s socialnega stališča: pri ženitvi se ni oziral na dekletovo bogastvo in rod; materin kmečki rod / biti plemiškega rodu; biti po rodu kmet c) s prilastkom z narodnostnega, krajevnega stališča: njegov dolenjski rod; biti ponosen na svoj slovenski rod / biti francoskega rodu / po rodu je Celjan, Slovenka, s Štajerskega 4. navadno s prilastkom ljudje približno iste starosti, ki živijo v istem času in imajo podobne interese ali nazore: mladi rod bo nadomestil prejšnjega; igralec starejšega rodu; mlajši rod pesnikov / novi gledališki, literarni rod / ti otroci so že četrti rod izseljencev; trije rodovi zdravnikov v rodbini // ljudje istega časa: sedanji rod teh stvari ne pozna; rod, ki je doživel vojno // čas, doba približno tridesetih let: razmere so se spremenile šele čez dva rodova / pog. to je bilo za en rod nazaj v prejšnjem rodu 5. vznes. narod: ljubiti svoj rod; bojevati se za dom in rod 6. nav. ekspr., s prilastkom ljudje: mlajši rod rad pleše; tam prebiva srečen rod // z oslabljenim pomenom izraža celoto bitij, kot jo določa prilastek: človeški rod; ves gadji rod pika; ptičji rod se vrača z juga 7. voj. del armade glede na svojo oboroženost, opremo, dejavnost: v spopadih so sodelovali vsi rodovi; v kateri rod bo novinec dodeljen / rod vojske 8. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od družine: imenik rastlinskih rodov na slovenskem ozemlju; znaki rodu ● ekspr. rod za rodom hodi tja že dolgo hodijo ljudje tja; zastar. ti žarki so istega rodu kot oni iste vrste; star. trta že odganja in če ne bo toče, bo nekaj roda pridelka; star. še žival brani svoj rod mladiča, mladiče; ekspr. kip že dolge rodove stoji v veži zelo dolgo; iz roda v rod ekspr. kmet je bil iz roda v rod navezan na zemljo vedno; ljudske pesmi so se širile iz roda v rod starejši so te pesmi naučili mlajše; ekspr. obrt je prehajala v hiši od rodu do rodu od staršev so jo prevzemali otroci; ta bolezen je pri njih v rodu se pri potomcih pogosto pojavlja; star. biti (si) v rodu v sorodu; star. štajerski rod je rad vesel Štajerci; star. ženskega rodu ni maral žensk ◊ agr. rezati mladiko na rod tako, da se doseže zaželena rodnost; biol. nespolni nespolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom, spolni rod spolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom; meteor. rod oblakov oblaki podobne oblike na isti višini; rel. otroci Abrahamovega rodu Judje; zgod. rod skupnost ljudi v rodovno-plemenski družbi, ki so v krvnem sorodstvu; prim. rodom ♪
  17.      rôden  -dna -o prid. (ó) 1. ki rodi, daje plodove, sadeže: rodni grmi črnega ribeza; nekateri trsi so še rodni; nega mladega rodnega drevja 2. ki ima pogoje za (dobro) uspevanje rastlin; rodoviten: kultivirati svet in ga delati rodnega; povečati rodne površine // ki dobro obrodi: rodne sorte jablan 3. knjiž. sposoben (o)ploditve; ploden: rodna ženska; upajo, da jih bo zdravilo naredilo rodne / rodne sposobnosti ● nar. rodna letina bogata, obilna ◊ agr. rodni les poganjek ali vejica s cvetnimi brsti; rodna mladika; rodno leto leto, v katerem sadno drevje normalno ali bogato obrodi; anat. rodne žleze spolne žleze; med. rodna doba ženske ♪
  18.      rododéndron  -a m (ẹ̑) alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti: z rododendronom poraščeno pobočje; cvet, vejica rododendrona ♦ vrtn. okrasni grm z raznobarvnimi cveti v socvetju, Rhododendron ♪
  19.      rodóven  -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na rod: rodovne značilnosti njegovega obraza / rodovno posestvo / rodovno ime pri starih Rimljanih del imena, ki označuje rod / vzbujati v ljudeh zavest rodovne skupnosti / rodovno ime rastline, živali / rodovni poglavar; rodovna skupnost; razpad rodovne ureditve; rodovno-plemenska družba ◊ agr. rodovna knjiga rodovniška knjiga; filoz. rodovni pojem pojem, ki obsega določene vrstne pojme; zgod. rodovno plemstvo v pozni rodovno-plemenski družbi plemstvo na začetni razvojni stopnji, ko je položaj vojaških starešin postal deden ♪
  20.      rodovíten  -tna -o prid., rodovítnejši (ȋ) 1. ki ima pogoje za (dobro) uspevanje rastlin: rodovitna prst v gredi; rodovitna zemlja / rodovitno polje ♦ agr. rodovitna prst prst s humusom in živimi organizmi 2. ki dobro obrodi: rodovitne sorte pšenice; zelo rodovitno drevo / ekspr. rodovitno leto leto, v katerem vse dobro obrodi 3. sposoben imeti veliko potomcev: rodovitna matica; rodovitna ženska / ekspr. rodoviten zakon ● redko rodoviten pisatelj plodovit; star. rodovitne in jalove samice plodne; bibl. seme je padlo na rodovitna tla nauk, nasvet je imel zaželeni uspeh ♪
  21.      rodóvnik  -a m (ọ̑) 1. (grafični) prikaz razvoja kake rodbine in rodbinskih zvez: sestaviti rodovnik / proučevati rodovnik vladarske družine ∙ knjiž., redko zanimati se za nevestin rodovnik rod 2. zapis podatkov o plemenskih živalih glede na lastnosti, prednike in potomce: zadruga ima rodovnik plemenske živine; rodovnik dirkalnih konj / ta krava ima rodovnik; čistokrven pes z rodovnikom // dokument s temi podatki: izdati, predložiti rodovnik 3. biol. grafični prikaz v obliki drevesa, ki ponazarja razvoj živalstva, rastlinstva: rodovnik primatov, rastlinskih vrst ♪
  22.      rogàt  -áta -o prid. (ȁ ā) ki ima rogove: rogate živali / čreda rogate živine goved / kot kletvica tristo rogatih hudičev // ki ima velike rogove: rogat vol ● knjiž. rogati mož prevarani (zakonski) mož; ekspr. rogata gora gora z zelo koničastimi vrhovi; preg. nevesta bogata je rada rogata bogata nevesta je navadno oblastna, prevzetna ◊ bot. rogata vijolica samorasla ali vrtna rastlina z velikimi cveti, ki imajo spodnji list podaljšan v ostrogo, Viola cornuta; sam.: evfem. zapisal se je rogatemu hudiču / kot kletvica tristo rogatih ♪
  23.      rogljàt  -áta -o prid. (ȁ ā) ki ima roglje: rastlina z rogljatimi plodovi / rogljato pokrivalo / ekspr. vrhovi gor so bili ostri, rogljati ∙ zastar. peljati se po rogljati poti kamniti, grudasti ♪
  24.      rogolíst  -a m (ȋ) bot. vodna rastlina z vilastimi listi v vretencih in posameznimi moškimi in ženskimi cveti, Ceratophyllum: mehki, navadni rogolist ♪
  25.      rogovílček  -čka m (ȋ) bot., navadno v zvezi drobnocvetni rogovilček rastlina z vejasto razraslim steblom in drobnimi bledo rumenimi cveti, Galinsoga parviflora ♪

   2.032 2.057 2.082 2.107 2.132 2.157 2.182 2.207 2.232 2.257  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA