Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

tki (1.196-1.220)


  1.      vál  -a m, mn. valóvi stil. váli; dv. vála in valóva (ȃ) 1. izbočeni in vbočeni del vode, vodne gladine, nastal zaradi premika vode navzgor in navzdol: zaradi vetra so nastali valovi; valovi se širijo, ekspr. potujejo; delati, povzročati valove; ekspr. razburkani, razpenjeni valovi; širok, velik, visok val; ekspr. divji, igrivi valovi; čelo, dolina, vrh vala; hitrost valov / valovi so ga nosili, zibali; veslati proti valovom, z valovi; plavati na valu / morski val / vodni val // voda, ki se tako premakne: val butne, udari ob skalo; val se dvigne, odbije, odteče; na obalo pljuskajo valovi; potegniti, rešiti koga iz valov; hrumenje, moč valov / ekspr.: plovba po valovih Jadrana po Jadranskem morju; zagrnili so ga valovi deroče reke 2. navadno s prilastkom (vodnemu) valu podoben pojav v kaki snovi: merjenje potresnih valov; svetlobni, zvočni valovi; udarec zračnega vala / sunkovni, udarni val (ob eksploziji) ki nastane zaradi hitrega širjenja plinov 3. podolgovat izbočeni del kake površine: salonitna plošča z dvema valoma / lasje so ji v valovih padali po vratu / ekspr. valovi žitnega polja 4. ekspr., z rodilnikom velika množina česa, ki se pojavi naenkrat: val beguncev, potnikov je upadel / val krvi / val aretacij, protestov / po valu deževnih dni je posijalo sonce / preplavil jo je val spominov 5. ekspr., navadno z rodilnikom nenaden, silovit nastop česa: val bolečine, mraza, vročine; dvignil se je val navdušenja, ogorčenja; val smeha se dolgo ni polegel; objel ga je val sreče / nov val krize, nasilja / z oslabljenim pomenom: Evropo so zajeli novi idejni valovi; zajeziti stavkovni val stavke; valovi revolucije so segli čez meje 6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi v valovih izraža nastopanje, pojavljanje česa v presledkih, navadno enakomernih: bombniki so napadali v valovih; bolečina se je ponavljala v valovih; s ceste je v valovih prihajal hrup 7. navadno s prilastkom (umetnostna) smer: najnovejši valovi v glasbi; val modernističnega pesništva // skupina zlasti umetnikov, ki pripadajo isti umetnostni smeri: drugi, tretji povojni val pesnikov / ekspr. Levstik in njegovi somišljeniki so sprožili prvi mladoslovenski val ● ekspr. našel je smrt v valovih utonil je; žarg., avt. zeleni val druga za drugo usklajeno prižigajoče se zelene luči na zaporednih semaforjih ◊ elektr. nosilni val elektromagnetni val visoke frekvence za prenašanje signalov nizke frekvence; usmerjanje obeh polovic vala izmeničnega toka; film. novi val smer v filmski umetnosti po letu 1950, po izvoru iz Francije; fiz. oddajati, sprejemati valove; elektromagnetni valovi; radijski valovi elektromagnetni valovi z valovno dolžino od 1 mm do 10 km; interferenca, uklon valov; meteor. frontalni val; hladni, mrzli val je zajel naše kraje v naše kraje je prodrl hladen, mrzel zrak; vročinski val vroč zrak, ki prodre s področja z manjšo geografsko širino; rad. dolgi radijski valovi z valovno dolžino od 1.000 do 2.000 m, kratki z valovno dolžino od 10 do 150 m, srednji valovi z valovno dolžino od 150 do 1.000 m; prostorski val radijski val, ki se širi od oddajne do sprejemne antene nad zemeljskim površjem ♪
  2.      várčen  -čna -o prid., várčnejši (á ā) ki si prizadeva porabiti čim manj a) denarja: varčen človek; biti varčen / varčen pri izdatkih b) dobrin sploh: varčna gospodinja / biti varčen pri hrani, obleki ● ekspr. to je varčen avtomobil ta avtomobil porabi malo goriva; ekspr. je varčen v besedah je redkobeseden ◊ elektr. varčni transformator transformator, pri katerem imata primarno in sekundarno navitje skupne dele várčno prisl.: varčno ravnati z denarjem; živel je zelo varčno ♪
  3.      varčeváti  -újem nedov. (á ȗ) prizadevati si porabiti čim manj a) denarja: varčuje, zato si lahko marsikaj kupi / varčevati za avtomobil, hišo / pog. nima za koga varčevati / varčevati pri izdatkih; varčevati z denarjem / varčevati pri banki, hranilnici ♦ fin. namensko varčevati za določen namen, ki ga organizira navadno banka b) dobrin sploh: varčuj, da nam ne zmanjka vode / varčevati pri hrani, obleki; varčevati z elektriko; varčevati s prostorom ● ekspr. starši pri njem niso varčevali s palico so ga velikokrat tepli; ekspr. z besedami je navadno zelo varčeval bil je redkobeseden ♪
  4.      vdihljáj  -a m (ȃ) knjiž., redko vdih: kratki, sunkoviti vdihljaji ♪
  5.      vdírati  -am nedov. (ȋ) 1. deroč prihajati v kaj, premagujoč ovire: skozi razpoko je začel vdirati plin; v klet, rudniški rov vdira voda / v pljuča je vdiral svež zrak / ekspr. pesek jim je vdiral v nizke čevlje 2. z vojaško silo, bojem hitro prihajati na nasprotnikovo ozemlje: manjše enote so vdirale čez mejo; vdirati v sosednje države 3. na silo, s silo prihajati kam, navadno z namenom krasti, ropati: tatovi vdirajo v avtomobile; vdirali so v bogate hiše // na silo, s silo prihajati kam sploh: ker pogosto izgublja ključe, mora vdirati v lastno hišo / vdirati vrata na silo, s silo odpirati jih 4. ekspr. nenapovedano, proti volji koga prihajati kam: pacienti so vdirali v ordinacijo; tako zgodaj ni hotel vdirati k njemu, v hišo / na njive vdira divjad / ni pustil, da bi kdo vdiral v njegovo življenje 5. ekspr. silovito pojavljati se kje, premagujoč ovire: v organizem so vdirale bolezenske klice; izrojene celice vdirajo v zdravo tkivo / morje vdira na kopno / skozi okna je vdiral smrad / novi vplivi nezadržno vdirajo vdirajóč -a -e: vdirajoči sovražnik; v klet vdirajoča voda ♪
  6.      vèčglásje  -a s (ȅ-ȃ) muz. glasbeni stavek za več glasov: ubrano večglasje / začetki večglasja ♪
  7.      véčji  -a -e prid. (ẹ̑) 1. primernik od velik: postajati večji; moja torba je večja kot tvoja / ta kraj je bil včasih precej večji / izdatki so večji kot dohodki; podjetje ima večji promet / večja skupina / on ni nič večji od mene višji / ekspr. to so naši največji prijatelji; imeti večjo srečo kot pamet 2. ki glede na kako svojo lastnost, značilnost dosega stopnjo precej nad zgornjo mejo: večje države; večja gozdna žival / povzročiti večjo škodo; darilo večje vrednosti / ima že večje otroke / spada med večje mislece dvajsetega stoletja ● delali so večji del ponoči večinoma, povečini; odšel je z doma v največjem delu v kmečkem okolju v času košnje in žetve; ekspr. pipa je bila njegova največja ljubezen zelo rad je kadil pipo; zarečenega kruha se največ poje prenagljene izjave, sodbe mora človek dostikrat preklicati, spremeniti ◊ mat. največji skupni delitelj največje celo število, s katerim se delijo dana cela števila; največja skupna mera največje število, s katerim so deljiva vsa dana števila; sam.: pog. po večjem vse sam naredi; prim. velik ♪
  8.      véjen  -jna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vejo: deblo s kratkimi vejnimi štrclji / vejna pregrada ♪
  9.      veljáva  -e ž (ȃ) 1. pravna moč: zakon dobi, ohrani veljavo / odlok stopi v veljavo takoj začne veljati; prepoved ostane v veljavi / pravna, uradna veljava 2. kar je določeno z vplivom, ugledom koga ali česa zaradi določenega dejstva, lastnosti, ki se ceni, priznava: veljavo daje denar, položaj, poštenost; imeti, izgubiti veljavo pri ljudeh, v skupnosti; pridobiti veljavo, publ. na veljavi; družbena, pisateljska, politična veljava / javno mnenje dobiva vse večjo veljavo; njegova beseda ima pri njih veliko veljavo 3. v zvezi prihajati, priti do veljave postajati, postati zaradi učinka, uporabe cenjen, pomemben: železova ruda pride do veljave zlasti v bližini nahajališč premoga / glasba pride v akustičnem prostoru še bolj do veljave / dvom je prihajal vse bolj do veljave 4. ekon. denarni sistem kake države glede na določenost vrednosti denarne enote; valuta: reforma veljave / zlata veljava pri kateri je denarna enota vezana na vrednost zlata ● star. to je že ob veljavo ne velja več; se ne uporablja več; v veljavo je prišel nov vozni red začel je veljati; vstopnice ostanejo v veljavi za naslednjo predstavo ostanejo veljavne; ti znaki imajo mednarodno veljavo so mednarodno veljavni, upoštevani; publ. statistični podatki so kratkotrajne veljave veljajo kratek čas ♪
  10.      vêrmut  -a m (ȇ) italijansko desertno vino z različnimi dodatki: piti vermut / vermut z limono in ledom ♪
  11.      verodostójen  -jna -o prid., verodostójnejši (ọ́ ọ̄) knjiž. ki mu je verjeti: verodostojna priča / verodostojni podatki / barvni filmi omogočajo verodostojnejšo podobo stvarnosti bolj resnično, prepričljivo verodostójno prisl.: verodostojno opisati kaj ♪
  12.      vêrz  -a m (ȇ) 1. lit. ritmično urejena, navadno skladenjsko in pomensko zaključena grafična enota pesniškega besedila, vrstica: napisati, prebrati verz; rimani verzi; iz štirih, treh verzov sestavljena kitica; metrum, ritem verza / akatalektični, hiperkatalektični verz; akcentuacijski ali naglasni verz ki temelji na urejenem menjavanju naglašenih in nenaglašenih zlogov; četverostopni, jambski verz; kvantitativni verz ki temelji na urejenem menjavanju dolgih in kratkih zlogov; prosti ali svobodni verzi s prosto ali svobodno oblikovanim ritmom in z različnim številom zlogov; silabični verz ki temelji na številu zlogov in ima določena mesta stalno poudarjena, zlogovni verz; silabotonični verz ki temelji na številu zlogov in enakomernem menjavanju naglašenih in nenaglašenih zlogov, zlogovno-naglasni verz; drama, roman v verzih 2. mn. pesem: delati, pisati, slabš. kovati verze / rad bere verze ♪
  13.      vesêlje  -a s (é) 1. stanje prijetne vznemirjenosti, ki se izraža v smehu, petju, živahnosti: vso družbo je zajelo veselje; ekspr. nalesti se veselja od tovarišev; prepustiti se veselju; spodbujati k veselju / ekspr. to je bilo veselje, ko so se srečali // izražanje te vznemirjenosti: veselje se je sprevrglo v divjanje; vsepovsod vlada veselje; ekspr. mesto hrumi od veselja; hrupno, praznično veselje; trenutki veselja / na vrtu se je začelo razvijati ljudsko veselje; opustiti ponočno veselje veseljačenje 2. prijetno duševno stanje, ki se izraža v vedenju, odnosu do življenja: prinesti komu veselje in mir; ekspr. veselje kar kipi v njem; živeti v sreči in veselju; vir veselja / ekspr. v tej deželi je doma, prebiva veselje so ljudje veseli / ekspr. veselje mu je sijalo iz oči; njegov nasmeh je poln veselja // čustvo, ki ga povzroči kaj ugodnega, zaželenega: ob pogledu na otroke ga je prevzelo veselje; ni jim maral greniti veselja; pokazati veselje nad darilom; jokati, vzklikati od veselja; ekspr. kar sije, se topi od veselja zelo je vesel; čisto, ekspr. neizmerno veselje; solze veselja / z učenjem jim dela veselje; ima veselje, če jih lahko spre; z igračo je otroku naredil veliko veselje ga je zelo razveselil; to mi je v veliko veselje 3. kar ima kdo rad, mu je prijetno: pravljice so otroško veselje; vsak človek ima kakšno veselje; ne kratite mu veselja, da hodi v hribe / pripraviti komu veselje razveseliti ga / ekspr. oblaki so prinašali dež namesto zimskega veselja snega // v povedni rabi, z nedoločnikom izraža prijetnost dejanja, ki ga izraža nedoločnik: veselje ga je gledati, kako dela; veselje je hoditi po tako lepih krajih; studenec je hladen, da ga je veselje piti / ima avtomobil, da ga je veselje pogledati ima zelo lep, zelo dober avtomobil 4. pozitiven odnos, zaradi katerega se zdi kaj, ukvarjanje s čim prijetno, zaželeno: razviti, vzbuditi v kom veselje do glasbe, za glasbo; na to šolo se je vpisal iz veselja do kemije / imeti veselje do vrta, za vrt, z vrtom / uredili bodo igrišče, naj ima mladina veselje / slikati iz veselja // vnema, prizadevnost: veselje, s katerim se je lotil dela, se je izgubljalo / z veseljem prebira njegova dela rad; z veseljem jim je zapel / kot vljudnostna fraza: z veseljem vas pozdravljamo med nami; z veseljem sprejmemo vaše povabilo // v medmetni rabi, v zvezi z veseljem izraža vljuden sprejem predloga, pritrditev: boste prišli? Z veseljem 5. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi da je veselje zelo: vojaki so izurjeni, da je veselje; zdravi so, da je veselje; gre gladko, da je veselje / sedli so na sani in je šlo, da je bilo veselje zelo hitro; napivalo se je, da je bilo veselje dosti; krompir je obrodil, da je bilo veselje obilno, bogato // zelo dobro: plava, pleše, da je veselje; zapel je, da je bilo veselje / lotila se je gospodinjstva, da je bilo veselje zelo uspešno; plezali so, da je bilo veselje zelo spretno ● otroci ji delajo veselje se razvijajo, ravnajo tako, kot si želi; z njim, redko nad njim nimam nobenega veselja ni tak, kot si želim; vznes. šel je v nebeško veselje umrl je; ekspr. kratko veselje — dolga žalost; ekspr. vsako tele ima svoje veselje izraža dopuščanje sicer nespametnega, neprimernega govorjenja, ravnanja koga ♪
  14.      véter  -tra m, mn. vetróvi stil. vétri (ẹ̑) zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi gibajoči se, premikajoči se zrak: veter piha, potegne, vleče, se zaganja; knjiž., ekspr. veter joka, se smeje; veter napenja jadra; veter mu je odnesel klobuk; veter povzroča valove; veter šumi v krošnjah dreves; ekspr. veter tuli, žvižga; veter ziblje žito na polju; hoditi proti vetru; zastave vihrajo v vetru; blag, močen, ugoden veter; hladen, mrzel, oster, topel veter; severni, zahodni vetrovi; spodnji veter ki piha s spodnje strani, iz doline; veter od juga, z juga; nasadi, izpostavljeni vetru; hitrost, smer vetra; hiše stojijo, kot bi jih veter nanesel brez reda, načrta; jahali so, kot bi jih nesel veter zelo hitro / mlin na veter / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: posušiti perilo na vetru; vzleteti ob močnem vetru // gibanje, premikanje zraka zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi: nenadoma je nastal veter; veter je ponehal / s pahljačo si je delala veter ● ekspr. vem, od kod veter piha kakšen je skriti namen takega govorjenja, ravnanja; ekspr. zdaj piha za nas ugoden veter razmere, okoliščine so za nas ugodne; ekspr. kakšen veter te je prinesel k nam iz kakšnih razlogov, vzrokov si prišel; ekspr. z nastopom novega šefa je začel pihati, vleči drug, nov veter razmere so se spremenile; ekspr. (jaz) ti bom dal vetra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega; ekspr. govoriti vetru, v veter prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. predati se vetru dopustiti, da postane življenje odvisno od okoliščin; ekspr. delati hud veter zaradi česa močno se razburjati, ostro ukrepati; evfem. bolnik ima vetrove v črevesju mu nastajajo plini; ekspr. ljudje so se zbrali z vseh vetrov od povsod; jadrati proti vetru ravnati, živeti v nasprotju s stališči, nazori okolja; ekspr. raziti se na vse (štiri) vetrove na vse strani; knjiž. boriti se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; knjiž. kdor seje veter, bo žel vihar kdor povzroča kaj slabega, se mu to povrne v še večji meri ◊ aer. čelni veter ki piha pravokotno na čelo vozila; astr. sončni veter stalni tok naelektrenih delcev, ki jih oddaja Sonce; geogr. pasatni vetrovi; meteor. kopni, morski veter; padajoči veter ki nastane pri prehajanju hladnega zraka čez gorsko prepreko; rafalni veter ki piha v posameznih trenutkih s povečano hitrostjo, v sunkih; vzgonski veter; jakost vetra; navt. dobiti veter v jadro; obrniti jadro od vetra; jadrati proti vetru, z vetrom; krmni, premčni veter ♪
  15.      véz  -í ž, daj., mest. ed. vézi (ẹ̑) 1. glagolnik od vezati: slama, vrv za vez // agr. privezovanje trte k opori: kop, rez in vez vinske trte / opraviti prvo vez v vinogradu 2. priprava za vezanje: vezi so popustile, se raztegnile; presekati, razrahljati vezi; povezati z jekleno vezjo; toga vez / rešiti ujetnika vezi // kar se uporablja za vezanje sploh: srobot, šibe in druge vezi // strojn. vsak od strojnih elementov, ki kaj veže: razstavljive vezi; kovice, mozniki, vijaki in druge vezi / gredna vez 3. anat. vezivno tkivo, ki utrjuje sklep: nategniti si vezi; mišice, kite in vezi / medvretenčne, sklepne vezi; stranska vez (kolenskega sklepa) 4. kar kaj veže sploh: vez med dvema oblikama v čipki / notranje vezi med pojavi; časopis mu je bil edina vez s svetom / vezi s slovenskim Primorjem // navadno s prilastkom kar koga veže, druži z drugim človekom, z drugimi ljudmi: pretrgali so vezi, ki so jih povezovale; družbene, družinske, sorodstvene vezi; gospodarske in kulturne vezi; krvna vez; ljubezenska, zakonska vez med možem in ženo; prijateljske vezi 5. ekspr., navadno s prilastkom kar koga veže, omejuje: vezi kapitalističnega družbenega reda / vezi greha 6. teh., s prilastkom način spojitve, povezave dveh ali več delov med seboj: rogljičena vez; vez na topi spah / natezna vez ◊ fiz. vez sila, ki veže atome v molekuli ali v kristalu; ionska vez ki veže ione različnih elementov v molekulo ali kristal; kem. enojna, dvojna vez; kemična vez; konjugirane vezi sledeče si enojne in dvojne vezi v organskih spojinah; les. čepna, kotna, križna vez; lingv. vez pomensko nepopolni glagol, navadno biti, kot del povedka; šport. smuška vez priprava na smučeh za pritrditev smučarskega čevlja; varnostna vez ki se smučarju zaradi večje varnosti pred poškodbo ob padcu odpne ♪
  16.      vézen  -zna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vez ali vezanje: vezni deli, kosi; vezna prečka / vezni hodniki, rovi / bil je vezni člen med skupinama / vezno besedilo / grudice veže vezna tekočina vezivna ◊ alp. vezni greben; biol. vezno tkivo vezivno tkivo; fiz. vezna posoda skupina posod, ki so med seboj pretočno povezane; lingv. vezni naklon v nekaterih jezikih naklon, ki izraža odvisnost enega glagolskega dejanja od drugega ali razmerje govorečega do povedanega; konjunktiv; vezni samoglasnik samoglasnik, ki veže sestavini zloženke; obrt. vezni list prvi ali zadnji list knjige, ki je do polovice prilepljen na notranjo stran platnic; šport. vezni igralec igralec, ki povezuje obrambo in napad, zlasti pri nogometu; teh. vezni čep, element; tekst. vezna osnova osnova, ki v svilenih tkaninah z dvojnim licem veže, povezuje zgornjo in spodnjo tkanino; vezna točka mesto, kjer se križata dve niti ♪
  17.      vezívast  -a -o prid. (í) knjiž. ki je iz vezivnega tkiva: vezivaste ovojnice ♪
  18.      vezíven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vezivo: vezivni material; vezivna tekočina / cement je izgubil vezivno lastnost / vogale in zaključke povežemo z vezivnimi deli veznimi ♦ anat. vezivno tkivo tkivo, ki povezuje telesne organe in njihove dele; biol. vezivno tkivo tkivo z veliko vlaknate medceličnine, ki ima mehanske, obrambne in presnovne funkcije ♪
  19.      vezívo  -a s (í) 1. snov, sredstvo za vezanje: narediti kit iz krede in veziva; kamni so zloženi v zid brez veziva; mehko, trdno vezivo; jajčni beljak kot vezivo; apno, cement in druga veziva / barvno, keramično vezivo; oljna veziva; pren. vezivo zgodbe ♦ grad. hidravlično vezivo ki se v vodi strdi; kem. anorganska in organska veziva 2. biol. tkivo z veliko vlaknate medceličnine, ki ima mehanske, obrambne in presnovne funkcije: vezivo je čvrsto, rahlo; poškodovati vezivo / embrionalno, podkožno vezivo 3. redko kar se uporablja za vezanje; vez: iz jute so naredili vezivo za privezovanje trt; srobot, vrvi in druga veziva 4. knjiž. vezenje: ukvarjala se je z vezivom ♪
  20.      vézničen  -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na veznica 1: veznično tkivo / veznični katar ♪
  21.      vibrátor  -ja m (ȃ) teh. priprava, stroj za proizvajanje kratkih, hitrih nihajev, tresljajev: delati z vibratorjem / električni, ročni vibrator; vibrator za masažo // tak stroj za zbijanje tal, zgoščevanje betona, asfalta: gradbeni delavci z valjarji in vibratorji ♪
  22.      vibrírati  -am nedov. (ȋ) 1. nihati, tresti se s kratkimi, hitrimi nihaji, tresljaji: struna vibrira; motor, sveder je začel močno vibrirati; vibrirati z veliko frekvenco / glas mu vibrira / ekspr. ozračje je vibriralo od številnih glasov // teh. preizkušati, utrjevati s kratkimi, hitrimi nihaji, tresljaji: vibrirati beton; vibrirati ulitke 2. knjiž. hitro, ponavljajoče se spreminjati glede na moč, stopnjo: v njej je vibriral strah, da se moti / razpoloženja vibrirajo ♪
  23.      vidljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. ki se vidi, opazi; viden: vidljivi in otipljivi izrastki / vidljivi uspehi ♪
  24.      vídra  -e ž (ȋ) ob vodah živeča roparska žival vitkega telesa in kratkih nog: loviti vidre; krzno vider; bruhal je kakor vidra zelo ◊ zool. morska vidra večja vidra z dolgimi veslastimi zadnjimi nogami, ki živi ob obalah severnega Tihega oceana, Latax; ruska vidra norka ♪
  25.      vikend  tudi weekend -a [víkend] m (ȋ) 1. manjša hiša na deželi za preživljanje počitnic, prostega časa, počitniška hišica: imeti, postaviti si vikend; lastniki vikendov 2. pog. sobota in nedelja, ko se navadno ne dela; konec tedna: vikende preživlja v naravi / zadnji vikend je bil doma; kam greš za vikend / dolgi s prostim petkovim popoldnevom in ponedeljkovim dopoldnevom, kratki vikend s prosto samo soboto in nedeljo; neskl. pril.: vikend hišica; vikend naselje ♪

   1.071 1.096 1.121 1.146 1.171 1.196 1.221 1.246 1.271 1.296  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA