Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

tiri (301-325)


  1.      kéha  -e ž (ẹ̑) nižje pog. zapor, ječa: pobegniti iz kehe; je že dve leti v kehi / dobil je štiri tedne kehe ♪
  2.      kitára  -e ž (ȃ) glasbilo s šestimi strunami in trupom v obliki osmice: brenkati na kitaro; peti ob spremljavi kitare / zna igrati (na) kitaro / havajska kitara manjša kitara z dolgim vratom in štirimi strunami, razširjena zlasti na Havajih ♦ muz. električna kitara pri kateri se toni ojačujejo s pomočjo električnih naprav ♪
  3.      kítica  -e ž (í) 1. lit. enota pesmi iz dveh ali več verzov: pesem ima tri kitice; ponavljanje kitic / zapel je prvo kitico / alkajska kitica ki obsega dva enajsterca, deveterec in deseterec; asonirana kitica ki ima asonanco; dvovrstična, trivrstična kitica; nibelunška kitica ki obsega štiri šesterostopne verze z nadštevilnim zlogom za tretjo stopico 2. manjšalnica od kita: ima, nosi kratke kitice; zgrabil jo je za kitico / kitica rožmarina ♪
  4.      kobacáti  -ám nedov. (á ȃ) s težavo, nerodno premikati se: otrok že kobaca / kobacati po vseh štirih // ekspr. nerodno, okorno hoditi: počasi je kobacal po snegu; mlade mucke kobacajo za materjo / fantiček je začel kobacati hoditi kobacáti se navadno s prislovnim določilom s težavo prihajati kam: deklica se kobaca na stol; kobacati (se) iz jame / kobacal se je v posteljo kobacajóč -a -e: kobacajoč je prišel k njej ♪
  5.      kobíla  -e ž (í) 1. odrasla samica konja: kobila je zarezgetala; napreči, pognati kobilo / čistokrvna, plemenska kobila; grbonosa kobila ki ima zgornji del gobca izbočen ∙ preg. kovačeva kobila je zmeraj bosa pri poklicnih storitvah svojca pridejo domači zadnji na vrsto 2. nizko ženska močne postave, navadno mlajša: zbrale so se same kobile / vse tri hčere so bile prave kobile 3. nar. lesena priprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje; koza: hlod sta položila na kobilo / tesarska kobila // opornik, navadno pri lesenem mostu; mostna koza: med kobilami je tekel potok / mostna kobila ♪
  6.      kobílica  -e ž (í) 1. žuželka zelene barve z zelo dolgima zadnjima nogama: po travniku so poskakovale kobilice; cvrčanje kobilic; vojakov je bilo kot kobilic 2. nav. ekspr. manjšalnica od kobila: svoje kobilice ne bi dal za štiri konje; pripeljal se je s črno kobilico 3. vzdolžni, nosilni del ogrodja ladje, čolna; gredelj: teše kobilico / ladijska kobilica; kobilica čolna / položiti, postaviti kobilico začeti graditi ladjo, čoln ◊ muz. kobilica ploščica na trupu godalnih instrumentov, čez katero so napete strune; zool. kobilica selivka žuželka, ki se v velikih rojih seli in uničuje zelenje, Locusta migratoria ♪
  7.      kóda 1 -e ž (ọ̑) teh. kod: izračunati zapisane kode števil / abecedna, številčna koda / ključavnica s štirištevilčno kodo ♪
  8.      koláž  -a tudi colláge -ea [kolaž] m (ȃ) 1. um. slikarska tehnika, pri kateri se podoba oblikuje z lepljenjem koščkov papirja, krpic, lesa, lepljenka: gvaš in kolaž / izdelki v kolažu // slika v tej tehniki: kupil je lep kolaž 2. publ. filmsko ali dramsko delo, narejeno iz zelo različnih snovnih, oblikovnih in drugih elementov ali delov: satirični kolaž / dramski kolaž ♪
  9.      kolobár  -ja m (á) 1. geom. lik, ki ga omejujeta različno veliki istosrediščni krožnici: izračunati ploščino kolobarja; središče kolobarja / narisati kolobar 2. kar je po obliki podobno temu liku: risal je kroge in kolobarje / na vodni površini so nastajali kolobarji; luči so delale na stropu velike kolobarje / kolobar dima se je dvigal v zrak // s prilastkom kos, košček snovi, živila v taki obliki: kolobar klobase, limone / velik kolobar sira / pojedel je pet kolobarjev salame // v prislovni rabi izraža obstajanje, pojavljanje v taki obliki: vrv, zvita v kolobar / korenje, narezano na kolobarje / v gostih kolobarjih je puhal dim 3. agr. ustaljeno zaporedje, po katerem se menjujejo kmetijske rastline na določenem zemljišču: držati se kolobarja / glavni kolobar pri katerem so zajete za določeno pokrajino najpomembnejše, tipične kmetijske rastline; štiriletni, triletni kolobar pri katerem se zvrstijo določene kmetijske rastline v štirih, treh letih ● ekspr. pred očmi se mu delajo kolobarji zaradi slabosti, bolezni se mu zdi, da vidi pred očmi kolobarje; imela je kolobarje pod očmi modrikaste polkrožne lise zaradi utrujenosti, slabokrvnosti; ekspr. otroci so sklenili kolobar okrog njega so ga obkrožili; ekspr. hiše se je ognil v velikem kolobarju zelo, na daleč; pred hišo je stal kolobar ljudi skupina ◊ agr. drevesni kolobar zrahljana zemlja okrog drevesa; astr. Saturnov kolobar telesa brez lastne svetlobe, razporejena v obliki kolobarja, ki krožijo okoli Saturna; mat. kolobar množica elementov z natančno določenimi lastnostmi; zool. kolobar člen ♪
  10.      kolobárjenje  -a s (á) glagolnik od kolobariti: večurno kolobarjenje po gozdu ga je utrudilo / uvajati sodobno kolobarjenje; prednosti kolobarjenja / štiriletno, triletno kolobarjenje pri katerem se zvrstijo določene kmetijske rastline v štirih, treh letih ♪
  11.      kolóna  -e ž (ọ̑) 1. v daljšo vrsto razvrščena, premikajoča se skupina a) ljudi, navadno vojakov: kolona se je bližala naselju; dolga, nepretrgana kolona / kolona vojakov / biti na čelu kolone spredaj, na začetku / hodili so v koloni po eden drug za drugim / dvostopna kolona / ekspr. na trgu so se zbrale kolone ljudi zelo veliko b) vozil: kolona (avtomobilov) se je večkrat ustavila; prehiteval je kolono / voziti na koncu kolone 2. tisk. tiskano besedilo, ki zajema le del strani glede na širino; stolpec: naslov čez štiri kolone / članek obsega tri kolone 3. v zvezi peta kolona, pred drugo svetovno vojno Nemci in pristaši nacizma, ki v nenemški državi podtalno delujejo za nacistične interese: organizirati peto kolono / delovanje pete kolone pri nacističnem osvajanju Jugoslavije; pren., ekspr. kominformistična peta kolona 4. nar. zahodno kamnit, obokan vhod, most: kraški portali, kolone in baladurji ◊ adm. z navpičnima črtama omejen prostor v obrazcih, poslovnih knjigah za vpisovanje podatkov; kem. pokončna valjasta posoda za kemične in fizikalne procese ♪
  12.      kólos  in kolós -a m (ọ̑; ọ̑) knjiž. zelo velik, velikanski kip: že od daleč opaziš štiri sedeče kolose // ekspr., navadno s prilastkom kar je zelo veliko, velikansko: ogromni kolosi železa / po cesti so se drug za drugim premikali 50-tonski kolosi tanki / bila je zelo močna, bujnih prsi, pravi kolos ♪
  13.      kolotèk  in koloték -éka m (ȅ ẹ́; ẹ̑) 1. avt. razdalja med sprednjima ali zadnjima kolesoma vozila: kolotek je tisoč štiristo milimetrov / kolotek sprednjih, zadnjih koles 2. knjiž., redko krožnica, tir: zvezda ima svoj kolotek; pren. takšen je kolotek prave kulture ♪
  14.      kómaj  prisl. (ọ̑) nav. ekspr. 1. izraža težavno uresničitev dejanja: hodi hitro, da ga komaj dohajamo; breme komaj nosi; komaj sem ga pregovoril / razred je komaj komaj izdelal / komaj čakam, da pride nestrpno 2. izraža omejevanje na določeno mero: seže mu komaj do pasu; do vasi je komaj pol ure; star komaj štirinajst let; vredno je komaj tri dinarje / žganja je komaj za dober požirek / to se posreči med sto komaj enemu; takrat je o železnici komaj kdo sanjal 3. izraža zelo majhno mero, stopnjo: komaj viden smehljaj; njegovo znanje je komaj zadostno; to ni razprava, ampak komaj osnutek zanjo // izraža neintenzivnost dejanja: odgovor je komaj dahnila; pred tem so ga komaj poznali 4. izraža dvom, negotovost: iz tega bo komaj kaj; stvar je komaj mogoča; to bo komaj res; ta mu bo komaj všeč / elipt. morda bo prihodnjič bolje, pa komaj // v zvezi s če, da izraža poudarjanje: komaj če sta spregovorila pet besed; odzdravlja milostno, komaj da skloni glavo 5. izraža pravkaršnjo izvršitev dejanja: kam spet odhajaš, saj si komaj prišel; sneg je komaj skopnel, noči so še mrzle / zbudili so jo, ko je komaj dobro zaspala ● ekspr. nista hotela plačati, komaj bi bilo, da bi še vsakemu kaj dal najrajši bi videla; sam.: skoraj ni nikoli zajca ujel, komaj pa ga je; prim. komajda ♪
  15.      kómičen  -čna -o prid. (ọ́) 1. nanašajoč se na komiko: komični konflikt v komediji temelji na zamenjavi oseb; navadno igra komične vloge / je izrazit komični talent ♦ muz. komična opera opera z zabavno, veselo vsebino 2. ki vzbuja smeh, smešen: komična ljubezenska pustolovščina; njegovo ravnanje je komično / znajti se v komičnem položaju 3. redko šaljiv, humorističen: nova številka komičnega lista; komične in satirične pesmi kómično prisl.: učinkuje prav komično; sam.: povedati kaj komičnega ♪
  16.      kompozícija  -e ž (í) 1. razporeditev in medsebojni odnos med glavnimi elementi, sestavinami umetniškega dela; gradnja, ustroj: pisati v kompoziciji drame; kompozicija pesmi, skladbe / v kompoziciji avtor ni izviren / notranja kompozicija romana / šola za arhitekturno kompozicijo; stebriščna kompozicija stavbe // nav. ekspr. razporeditev in medsebojni odnos med glavnimi elementi, sestavinami kake celote: izogiba se kričečih barvnih kompozicij / plastična kompozicija predmetov v izložbi razporeditev 2. glasbeno delo, skladba: v spored so uvrstili tudi eno njegovih kompozicij; klavirska kompozicija // veda o glasbenem delu: intenziven študij kompozicije / oddelek za kompozicijo na glasbeni akademiji 3. knjiž., navadno s prilastkom umetniško delo, zlasti slikarsko: razstava baročnih kompozicij; stene so okrašene z mozaičnimi kompozicijami; končuje oljno kompozicijo / mesto slovi po mogočnih arhitekturnih kompozicijah 4. žel. več za transport pripravljenih, med seboj povezanih vagonov, brez lokomotive: kompozicija je iztirila; lokomotiva vleče kompozicijo potniških, tovornih vagonov / sestaviti vlakovno kompozicijo vlak ♪
  17.      kompromís  -a m (ȋ) sporazum, pri katerem vsaka od nasprotujočih si strani delno popusti pri svojih zahtevah, pogojih, delni sporazum: kompromis tu ni bil mogoč; skleniti kompromis; politični kompromis; kompromis med štirimi velesilami / doseči kompromis pri spornem vprašanju / ponudili so jim kompromis možnost kompromisne rešitve / slikar se je odločil za kompromis med tradicionalizmom in modernizmom // nav. slabš. popuščanje, odstopanje od svojih zahtev, načel v korist zahtev, načel drugega: to tvoje dejanje je kompromis; njegovo početje je izraz številnih kompromisov / meščanstvo je delalo kompromise s preostanki fevdalizma ● ekspr. ta človek ne pozna kompromisov je dosleden, načelen; ekspr. v teh stvareh je ravnal brez kompromisov dosledno, načelno ♪
  18.      konkurènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) 1. kdor si prizadeva, da je z večjo kvaliteto blaga ali nižjo ceno izdelkov, z boljšimi storitvami boljši kot nasprotnik, tekmec: konkurenti so izboljšali in pocenili svoje blago / podjetje ima v njem močnega konkurenta // kdor si prizadeva, da je boljši kot nasprotnik kje, v čem sploh: za to delovno mesto je imel dva huda konkurenta / ekspr. usnje je dobilo konkurenta v gumiju 2. kdor sodeluje v akciji, pri kateri se ugotavlja kvaliteta koga v razmerju do drugega, tekmec: v dirki je zmagal proti štirim konkurentom / bil je njegov konkurent za naslov prvaka, prvo mesto ♪
  19.      kopítar  -ja m (ȋ) 1. nav. mn., zool. sesalci, ki imajo zadnji členek prstov pokrit z roženo tvorbo, Ungulata: kopitarji in vrečarji / lihoprsti kopitarji ki imajo en prst ali tri prste, Perissodactyla; sodoprsti kopitarji ki imajo dva prsta ali štiri prste, Artiodactyla 2. nekdaj izdelovalec (čevljarskih) kopit: kot kopitar je malo zaslužil // slabš. čevljar: ni noben kopitar ali šivankar / Le čevlje sodi naj Kopitar! (F. Prešeren) ♪
  20.      kóst  -í ž (ọ̑) 1. vsak od delov, ki sestavlja okostje človeka in nekaterih živali: zlomiti si kost; lobanja je iz osmih kosti; podolgovata, sploščena, štirioglata kost; prelom kosti; mišice in kosti; na vsako besedo je prežal kakor pes na kost; suha je kot kost in koža zelo / ima krhke, mehke, močne kosti / urezal se je do kosti / pes gloda kost / kupiti meso brez kosti; mozgova kost / čelna, čeljustna kost; dlanske kosti; obraz s poudarjenimi ličnimi kostmi; nosna kost / človeške, živalske kosti / izdelki iz slonove kosti iz zobovine slonovih oklov 2. redko osrednji oleseneli del koščičastega plodu, sadu; koščica: meso teh breskev gre nerado od kosti 3. ekspr., navadno s prilastkom (človeško) telo: vse kosti ga bolijo / na kamen je položila svoje kosti je sedla; pošteno pretegniti svoje kosti / tu počivajo kosti njegovega očeta posmrtni ostanki, truplo; njene kosti že trohnijo pod zemljo // slabš. človek, navadno suh: vzela bo tisto ošabno kost / kot psovka poberi se, kost stara 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža visoko stopnjo doživljenega: premražen sem do kosti; mraz, veter je rezal do kosti / obrali so jo do kosti zelo so jo obrekovali ● ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; ekspr. dati ideji meso in kosti uresničiti jo; dati ji zunanjo podobo, obliko; ekspr. če bi ga zalotil, bi mu polomil, preštel, zrahljal kosti bi ga zelo pretepel; ekspr. to mu je pognalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; ekspr. še zdaj mu tiči strah v kosteh zelo se boji; ekspr. požrl ga je s kostmi in kožo vsega je požrl ◊ anat. bedrna kost stegnenica; cevasta, ploščata kost; ekstremitetna kost; kopitna kost; križna kost križnica; prsna kost kost prsnega koša, na katero so pritrjena rebra; prsnica; gobasta zgradba kosti zgradba, pri kateri je tkivo tako razporejeno, da so vmes luknjice; med. fisura kosti; obl. vzorec ribja kost vzorec z diagonalno lomljenimi črtami; vet. divja ali mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; prim. kamenkost ♪
  21.      kotlíček  -čka m (ȋ) manjšalnica od kotel: zavreti vodo v kotličku / očistiti kotliček pri štedilniku posodo za gretje in shranjevanje vode // kotličku podobna skleda za mešanje: v kotličku stepaj štiri beljake ♪
  22.      kôza  -e stil. -é ž (ó) 1. manjša domača žival s srpastimi rogovi, ki se goji zlasti zaradi mleka: koza meketa; kozo molsti, pasti; čreda koz; skače kot koza / angorska koza ki ima dolgo, mehko dlako; domača koza; kašmirska koza z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz osrednje Azije 2. slabš. neumna, domišljava ženska: ona je prava, velika koza / kot psovka: koza neumna; koza kozasta 3. lesena priprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje: desko položiti na kozo / tesarska koza; koza za žaganje drv // tej podobna priprava, ki se rabi kot podstavek: risalna deska, postavljena na dveh kozah 4. nar. okrogla lončena posoda, navadno s tremi nogami ali brez njih: okrog koze je bilo polno žerjavice 5. mn. kužna bolezen z gnojnimi mehurčki na koži: preboleti koze; epidemija koz / ekspr. takrat so razsajale koze; pog. koze cepiti proti kozam; zastar. koze staviti cepiti proti kozam ● ekspr. narediti tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani ◊ agr. koza kozolec brez strehe za sušenje detelje in trave; etn. kozo biti otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; grad. koza lesena, kovinska priprava, na katero se položi deska, ploh; mostna koza podpornik, navadno pri lesenem mostu; med. črne koze kužna bolezen s krvavimi mehurčki na koži; strojn. ležajna koza kovinska priprava za držanje ležaja v določeni razdalji od tal; šport. koza telovadno orodje za preskoke; vet. goveje, ovčje koze; zool. divja koza gams ♪
  23.      kozáča  -e ž (á) 1. slabš. manjša domača žival s srpastimi rogovi, ki se goji zlasti zaradi mleka; koza: kozača se je zakadila vanj 2. redko lesena priprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje; koza: desko položiti na kozačo ◊ zool. velika sova sivkasto bele barve s širokimi rjavimi lisami; uralska sova ♪
  24.      kôzel  -zla [ǝu̯] m (ó) 1. kozji samec: kozel se pase; ovni in kozli; smrdi kot kozel zelo, močno 2. slabš. neumen, neresen človek: kaj bi s tem kozlom; kozel neumni // objesten, pohoten moški: stari kozel ji ne da miru 3. sprednji, dvignjeni sedež na nekaterih vozovih, zlasti kočiji: sedeti na kozlu; kozel za kočijaža 4. redko lesena naprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje; koza: desko položiti na kozla 5. žarg., rel. član samostanskega reda, ki ni duhovnik; brat: patri in kozli so že zbrani v kapeli ● ekspr. vzdihovali so nad napakami in iskali grešnega kozla osebo, ki bi jo obdolžili krivde zanje; pog., ekspr. streljati kozle delati velike napake, neumnosti ◊ agr. kozolec brez strehe za sušenje detelje in trave; koza ♪
  25.      kozjenóg  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) ki ima kozje noge: favni in kozjenogi satiri ♪

   176 201 226 251 276 301 326 351 376 401  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA