Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

tila (626-650)


  1.      visokomérnost  -i ž (ẹ́) knjiž. domišljavost, prevzetnost: motila jih je njegova nedostopnost in visokomernost ♪
  2.      vključeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. vzpostavljati (s stikalom) električni tok in s tem omogočati delovanje česa: vključevati televizijski sprejemnik, ventilator s pritiskom na gumb; stroj se vključuje in izključuje avtomatsko ♦ elektr. vzpostavljati električno zvezo, napajanje (za daljši čas) z vtaknitvijo vtiča v vtičnico 2. delati, da postane kaj sestavni del kake enote: vključevati osvojena ozemlja v svojo državo; vključevati manjša podjetja v večja // delati, da kaj dobi svoje mesto v kaki celoti: vključevati v revijo politične članke / vključevati športno vzgojo v šolsko dejavnost / vključevati rezultate analiz v raziskavo // imeti za sestavni del: ta zakon vključuje pravico do samoodločbe / publ. tak način dela vključuje napake dopušča, povzroča 3. delati, da postane kdo član kake organizacije, skupnosti: vključevati ljudi v društva, stranke; vključevati otroke v razne izobraževalne ustanove 4. delati, da kdo sodeluje pri kaki dejavnosti: vključevati v preiskavo nove strokovnjake; vključevati mladino v raziskovanje javnega mnenja / vključevati novince v delo / vključevati koga v zabavo vključeváti se 1. postajati član kake organizacije, skupnosti: vključevati se v družbo vrstnikov / vključevati se v strokovna društva včlanjati se 2. postajati dejavno, čustveno povezan s kako skupnostjo: dobro se vključevati v razred, skupino // tvoriti s čim skladno celoto: naselje se lepo vključuje v pokrajino 3. začenjati sodelovati pri kaki dejavnosti: vključevati se v moderna gibanja / publ. mladi se vključujejo v industrijo se zaposlujejo v njej / vključevati se v pogovor ● vključevati se v promet pridruževati se vozečim vozilom na cesti vključujóč -a -e: poslušal jih je, vključujoč se kdaj pa kdaj tudi sam v pogovor ♪
  3.      vlèk  vléka m (ȅ ẹ́) 1. glagolnik od vleči: vlek mreže po rečnem dnu 2. gibanje, premikanje zraka po kanalih, vodih zaradi razlik v temperaturi, tlaku: uravnavati vlek; dober, slab vlek; vlek v dimniku, jašku / zračni vlek 3. navt. manjši ladji ali splavu podobno vozilo brez lastnega pogona za prevoz tovora po reki: vlačilec vleče dva vleka / rečni vlek ◊ teh. naravni vlek pokončni vlek zaradi razlik v temperaturi; umetni vlek povzročen s kako pripravo, ventilatorjem ♪
  4.      vlív  -a m (ȋ) 1. glagolnik od vliti: po vlivu čistila se je cev odmašila 2. med. odvajalno, zdravilno ali hranilno sredstvo, ki se daje v danko; klistir: dati bolniku vliv ♪
  5.      vlívanje  -a s (í) glagolnik od vlivati: odmašiti cev z vlivanjem čistila; vlivanje soka v steklenice; priprava za vlivanje ♪
  6.      vnetljívost  -i ž (í) lastnost vnetljivega: vnetljivost alkohola, lesa; laboratorijsko preizkušati vnetljivost premogovega prahu / ekspr. svojo vnetljivost je krotila, kolikor je mogla ♪
  7.      volčíca  -e [u̯č] ž (í) 1. volkulja: volčica je skotila pet mladičev; volk in volčica 2. volčja mladička: volčiči in volčice 3. slabš. krvoločna, neusmiljena ali požrešna, pohlepna ženska: ta ženska je prava volčica ♪
  8.      vpréženost  -i ž (ẹ̑) stanje vpreženega: vpreženost je žival motila / ekspr. vpreženost v delo ♪
  9.      vrhóven  -vna -o prid. (ọ̄) 1. ki je v razvrstitvi glede na oblast, pooblastila na najvišjem mestu: vrhovni organ državne oblasti; vrhovno vodstvo upora / vrhovni komandant; vrhovni poglavar katoliške cerkve papež; ukaz vrhovnega poveljstva / v Sovjetski zvezi Vrhovni sovjet Zveze sovjetskih socialističnih republik // glede na hierarhično stopnjo najvišji: imeti vrhovno oblast; vrhovno nadzorstvo / vrhovna ideja 2. zastar. vrhnji: vrhovna oblačila / vrhovne veje vršne ◊ jur. vrhovno sodišče sodišče najvišje stopnje v republiki ali državi, ki odloča o sodbah nižjih sodišč; voj. vrhovni štab najvišje poveljstvo narodnoosvobodilne vojske na ozemlju Jugoslavije ♪
  10.      vročíca  -e ž (í) 1. stanje pri visoki vročini, za katero so značilni občutek vročine, potenje in včasih duševne motnje: vročica je minila; blesti v vročici; dolgotrajna vročica; govori kot v vročici zmedeno / trese ga vročica mraz ∙ redko vročica ga kuha vročina // poljud. bolezen, za katero je značilna visoka vročina; vročinska bolezen: lotila se ga je vročica; ekspr. napadla, zgrabila ga je vročica; boriti se z vročico; dolgotrajna vročica / zastar. španska vročica španska bolezen ♦ med. poporodna vročica poporodna mrzlica 2. občutek velike toplote zaradi večjega dotoka krvi v žile; vročina: zaradi vznemirjenosti ga je zajela vročica / ekspr. vročica ji je udarila v glavo 3. ekspr., s prilastkom povečano zanimanje za kako dejavnost ali njeno veliko povečanje: v deželi je čutiti predvolilno vročico; vse prevzema športna vročica; čas največje gradbene vročice // velik nemir, vznemirjenost: nasprotje med iznajditeljsko vročico in hladnostjo znanstvene objektivnosti; gorel je od ustvarjalne vročice ♪
  11.      vročíčnost  -i ž (ȋ) 1. lastnost, značilnost vročičnega: vročičnost bolnika; znaki vročičnosti 2. ekspr. nemir, vznemirjenost: vročičnost v razredu je dosegla vrhunec; polastila se jih je nekakšna vročičnost; glas se mu je tresel od vročičnosti ♪
  12.      vrstíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. knjiž. postavljati v vrsto: vrstiti snope; vojaki se že vrstijo / vrstiti rože na grob saditi jih v vrsto 2. redko delati, da je kaj v določenem zaporedju; razvrščati: vrstiti kaj po abecednem redu / režiser je vrstil točko za točko 3. knjiž., v zvezi z med uvrščati: teh hiš ni mogoče vrstiti med kmečke hiše; vrstiti se med največje umetnike ● redko h glavni osebi je vrstil še druge ob glavni osebi je prikazoval; zastar. majoliko so vrstili iz rok v roke podajali so jo drug drugemu vrstíti se 1. navadno s prislovnim določilom biti, nahajati se kje v večjem številu drug poleg drugega: ob cesti se vrstijo drevesa; nove hiše se vrstijo v klanec / po stenah se vrstijo najrazličnejše slike / ekspr. ogledujejo si palačo, dvorana se vrsti za dvorano 2. pojavljati se, nastopati drug za drugim: govorniki se vrstijo drug za drugim / prepevali so, vrstile so se domače in tuje pesmi / vrstili so se žalostni in veseli časi / ekspr. lepi dnevi so se vrstili več dni je bilo lepo // pojavljati se, nastopati v večjem številu v manjših časovnih presledkih: v sušnem obdobju so se vrstili gozdni požari; vrstijo se sestanki / dogodki so se vrstili drug za drugim 3. prihajati pri čem izmenoma na vrsto: pri plačevanju sta se vrstila; v plesu se je vrstil s tovariši / vrstili so se, vsak dan je pometal drugi ● zastar. kozarec se je vrstil okrog je krožil vrstèč -éča -e: vrsteče se aretacije ♪
  13.      vrstníca  -e ž (í) 1. ženska v razmerju do druge osebe, ki je približno iste starosti: njene vrstnice so se že poročile; dopisovati si z vrstnicami / vsa šolska leta sta si bili vrstnici tovarišici, sošolki 2. ženska v razmerju do druge osebe, ki ima isti položaj, opravlja isto dejavnost: njegova pesniška vrstnica / kobila je na dirki prehitela svojo vrstnico 3. oseba, žival v razmerju do druge istovrstne osebe, živali: napako bi ženska raje oprostila moškemu kot svoji vrstnici / riba je hlastnila po svoji vrstnici ● ekspr. ta pesem nima vrstnice je najboljša ♪
  14.      vršéti  -ím nedov. (ẹ́ í) dajati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: bori, topoli so se zibali in vršeli; brezoseb. po gozdu je vršelo / veter je vršel v krošnjah dreves / zunaj vrši dež, toča // s prislovnim določilom vršeč se premikati: rakete so jim vršele nad glavami / vršela je po hiši kot brez uma jezno, hrupno hodila, tekala / čebele so vršele okrog napadalca glasno šumeč letale; pren. nevesele misli so mu vršele po glavi vršèč -éča -e: jata se je vršeč spustila na tla; vršeči gozdovi ♪
  15.      vsák  -a -o zaim. (ȃ) I. v pridevniški rabi 1. izraža, da v določeni vrsti bitij, stvari ali pojavov ni bitja, stvari ali pojava, za katerega kaj ne velja: spoštovati vsakega človeka; pri vsakem gibu je čutila hude bolečine; elektriko so napeljali v vsako vas / zbolel je vsak deseti prebivalec // izraža, da v določeni vrsti časovnih enot, ki si redno sledijo, ni enote, v kateri se kaj ne godi, zgodi: vsako jutro telovadi; avtobus vozi na vsake pol ure / elipt. ogled vsak dan od 7. do 14. ure 2. v zvezi vsake toliko časa izraža ponavljanje v nedoločenih časovnih presledkih: vsake toliko časa je vstal in šel k oknu / elipt. vsake toliko je morala leči 3. izraža poljubnost česa brez izjeme: ob vsakem času je bil pripravljen pomagati; lahko opravlja vsako delo / oprostiti koga vsake krivde; skušali so se znebiti vsake odgovornosti; vsako nasprotovanje temu procesu je lahko usodno / izgubila je vsako upanje na rešitev kakršnokoli II. v samostalniški rabi izraža vsakega posameznika iz skupine oseb: vsak je sedel na svoj prostor; to se lahko primeri vsakemu; to ni za vsakega / vsak od vas ima prav; držali so se vsak zase; razbežali so se vsak na svojo stran ● vsak čas bodo prišli kmalu, hitro; ekspr. to je izven vsakega dvoma prav gotovo, res je tako; vsak hip se lahko vrne kmalu, hitro; kadarkoli; ekspr. to ugotavlja na vsakem koraku povsod, vedno; ekspr. gleda na vsak dinar je varčen; je skop; na vsak način ekspr. na vsak način je nekaj narobe, ko tako tekajo in kričijo izraža prepričanost o čem; ekspr. na vsak način hočejo, da grem z njimi poudarja zahtevo, željo; ekspr. o tem govorijo že na vsakem oglu povsod; to je v vsakem pogledu, publ. oziru upravičeno popolnoma, čisto; publ. za vsak primer, slučaj grem še enkrat pogledat zaradi popolne gotovosti, pomirjenosti; publ. v vsakem primeru se oglasi vsekakor; ekspr. ženinov ima na vsak prst (po) pet zelo veliko; ekspr. ta stvar ni za vsak žep ni dostopna vsakomur; ni poceni; ekspr. loviti se za vsako bilko prizadevati si najti kakršnokoli možnost za rešitev; ekspr. za vsako ceno hoče obogateti z vsemi sredstvi, po vsej sili; ekspr. vsaka koščica ga boli vse telo; ekspr. (na) vsake kvatre (enkrat) mu piše zelo poredko; pog. kaj hočemo, ljudje so vsake sorte različni; pog., ekspr. vsake oči imajo svojega malarja vsakdo ima drugačna lepotna merila, drugačen okus; ekspr. vsaka šola nekaj stane za izkušnje, ki si jih kdo pridobi ob neuspehu, je treba nekaj potrpeti, žrtvovati; ekspr. vsako tele ima svoje veselje izraža dopuščanje sicer nespametnega, neprimernega govorjenja, ravnanja koga; ni vsak dan nedelja človek (pri delu) nima vedno uspeha; preg. vsak berač svojo malho hvali vsakdo hvali svoje; preg. bog ne plačuje vsako soboto za slaba dejanja človek ni takoj kaznovan, za dobra ni takoj nagrajen; preg. vsak je svoje sreče kovač ♪
  16.      vsaktéri  -a -o zaim. (ẹ̄) star. vsak: vsaktera doba je zapustila svoj slog; hvalijo ga ob vsakteri priliki / brez vsakterega vprašanja je izpolnil ukaz; sam.: vsakteri je dobil juho in kos mesa ♪
  17.      vsevdílj  prisl. (ȋ) knjiž. nenehno, ves čas: vsevdilj je čutila bolečino / vsevdilj naraščata vloga in pomen elektronike čedalje bolj; hiše in luči ob progi so bile vsevdilj gostejše čedalje ♪
  18.      vtís  -a m (ȋ) 1. podoba predmeta, ki nastane z njegovim vtisnjenjem v kaj: vtisi stopal so še vidni; globoki, sveži vtisi; školjkast vtis 2. kar nastane v zavesti kot posledica hitrega, navadno čustvenega sprejemanja zunanjega sveta: vtis izgine, ostane, zbledi; dobiti napačen vtis; urediti svoje vtise; zanesti se na prvi vtis; nov, knjiž. bežen vtis; vtisi s potovanja / biti pod vtisom povedanega vplivom / barvni, vidni, zvočni vtis / čutni vtis; duševni vtis // s prilastkom podoba, videz, kot se kaže zlasti pri kratkotrajnem zaznavanju: tkanina daje vtis pletenine; delati vtis zapuščenosti, zmedenosti; napraviti na koga vtis izobraženega človeka / vzdolžni šivi naredijo vtis vitkosti 3. mnenje, mišljenje o čem, ki nastane zlasti na osnovi zunanjih znakov česa: naš vtis je, da bo organizacija razpadla; imamo vtis, da se jim nikamor ne mudi / lahko bi nastal vtis, da bodo s predpisom vsi problemi rešeni; od kod vam vtis, da vas želimo ogoljufati 4. vtisnjenje: vtis kovanca, prstana v vosek / vtis dogodka v spomin ● narediti vtis na koga vzbuditi pri njem čustveni odziv, zanimanje; ekspr. s potovanja je odnesel nepozabne vtise potovanje ga je zelo prevzelo; pog. predstava je pustila slab vtis gledalcem ni bila všeč, jim ni ugajala; ekspr. to je naredil samo zaradi vtisa da bi kdo imel o njem mnenje, kakršno on hoče, želi ◊ biol. spominski vtis sled, ki jo zapusti vzdraženje v živčnih celicah; šport. ocena za umetniški vtis pri umetnostnem drsanju, kotalkanju ocena za umetnostno vrednost izvedenih likov ♪
  19.      vzdražljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost vzdražljivega: povečati vzdražljivost organa; čustvena, živčna vzdražljivost / knjiž. lotila se ga je čudna vzdražljivost razdražljivost, razburjenost ♪
  20.      vzgíb  -a m (ȋ) 1. malo zaznaven, rahel gib, zlasti navzgor: naredila je vzgib z roko; z vzgibom glave je vrgel lase nazaj / pozdravil je z vzgibom glave // tak gib, s katerim se kaj izraža: ni prezrla niti najmanjšega vzgiba na njegovem obrazu; vzgib pričakovanja 2. kar povzroča, pospešuje kako dogajanje v človeku: lastna doživetja so mu dala prve vzgibe za pisateljevanje; čustveni, duhovni, idejni vzgibi; notranji, zunanji vzgibi 3. kar se pojavi, začne, navadno kot nehoten psihofizični odziv, pobuda v človeku: začutila je rahel vzgib bolečine; opazovati vzgibe svojih čustev; pesnik prikazuje podzavestne vzgibe duše / ekspr. premagati vsak vzgib sovraštva ♪
  21.      vzkrátiti  -im dov., tudi vzkratíte; tudi vzkratíla (á ā) z dajalnikom povzročiti, narediti, da ima kdo česa manj: vzkratiti komu pravico / vzkratiti komu veselje // star. preprečiti: vzkratiti komu delo / vodo so jim vzkratili preprečili dostop do nje ♪
  22.      vzkrížen  -žna -o prid. (ȋ) knjiž. navzkrižen: vzkrižna ventilacija / vzkrižno zasliševanje / izvidnica se je znašla v vzkrižnem ognju ♪
  23.      zablátiti  -im dov. (á ā) knjiž. 1. prekriti z blatom: reka je zablatila prekop, strugo 2. zamazati z blatom: povodenj je zablatila seno; zablatiti tla v sobi zablátiti se 1. postati blaten: zaradi dežja so se ceste zablatile 2. spremeniti se v blato: zaradi močnega dežja se zemlja na vrtu zablati zabláten -a -o: zablaten prekop; zablateni škornji; zablatena polja ♪
  24.      zabútati  -am dov. (ū ȗ) 1. večkrat se s silo zadeti ob kaj: vrata so v vetru zabutala ob podboje // ekspr. večkrat močno udariti: nekdo je zabutal po vratih 2. ekspr. dati močne, zamolkle glasove: v daljavi so zabutali topovi ● brezoseb., ekspr. v glavi ji je zabutalo začutila je topo, ritmično se ponavljajočo bolečino ♪
  25.      začutíti  in začútiti -im dov. (ȋ ú) 1. s čutili zaznati: pod prsti je začutil kri; začutiti potres, top udarec / pes laja, ker je začutil ljudi / star.: ko so začutili korake, so se poskrili zaslišali; začutiti parfum zaduhati 2. nagonsko dojeti ali predvideti kaj: na sebi je začutil njihove poglede; takoj so začutili, da je nekaj narobe / živali začutijo nevarnost // dojeti s čustvi: skušal je začutiti in razumeti čas, v katerem živi; začutiti glasbo, naravo 3. ugotoviti z zavestjo prisotnost česa: v njegovih besedah so začutili užaljenost / začutiti potrebo po gibanju 4. doživeti čustva, občutke: začutiti jezo, veselje, žalost / začutiti z reveži občutiti sočutje 5. z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: začutil je bolečine v hrbtu; začutiti lakoto; začutiti trenutno slabost / začutiti ljubezen, spoštovanje do koga začutíti se in začútiti se v svoji zavesti oblikovati o svojem stanju, položaju tako mnenje, kot ga nakazuje določilo: fant se je začutil odraslega; začutila se je samo in zapuščeno ♪

   451 476 501 526 551 576 601 626 651 676  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA