Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

til (826-850)


  1.      góšča  -e ž (ọ́) 1. z gostim grmovjem in drevjem porasel svet: plazil se je skozi goščo; skrivali so se po gozdovih in goščah // gosto grmovje in drevje: lomastil je po gošči; z goščo porasle strmine // mlad, nerazredčen gozd: začel je trebiti goščo; bukova gošča 2. ekspr., z rodilnikom velika množina česa v majhnih medsebojnih presledkih: pod hišo je bila gošča najrazličnejših sadnih dreves; v daljavi je žarela gošča ribiških luči; obdala ga je gošča sabelj 3. kar je gostega, navadno v tekočini: gošča se je usedla na dno; gošča v kavi // ekspr. gosta tekočina: žabe so pljusnile v smrdljivo goščo 4. nar. gorenjsko gozd: na obeh straneh ceste je bila gošča ∙ nar. gorenjsko oče je bil dve leti v gošči pri partizanih ♪
  2.      goščáva  -e ž (ȃ) 1. z gostim grmovjem in drevjem porasel svet: težko se je prebijal skozi goščavo; skril se je v goščavo nad potjo // gosto grmovje ali drevje: z goščavo porasel svet / ekspr. vrt je taka goščava, da ga bo težko očistil / goščava in pušča 2. ekspr., z rodilnikom velika množina česa v majhnih medsebojnih presledkih: goščava dreves, stebel; pren. goščava perečih vprašanj 3. ekspr. gostost: grozdje se zaradi prevelike goščave trt ni lepo razvilo 4. redko kar je gostega, navadno v tekočini; gošča: v steklenici je ostala sama goščava ♪
  3.      govôrec  in govórec -rca m (ó; ọ̑) 1. kdor govori, pripoveduje: v pogovoru sta bila oba govorca zelo glasna; ozrl se je po glasnem govorcu v gruči / glavni junak romana je govorec avtorjevih idej glasnik, posrednik // kdor izraža, posreduje določeno besedilo z govorjenjem: ta drama zahteva zlasti govorce; vodja programa je dober govorec 2. kdor zna spretno govoriti, pripovedovati: bil je strasten govorec, nikomur ni pustil do besede; če bi izbrali boljšega govorca, bi jih prepričal; duhovit govorec // redko kdor neposredno podaja v javnosti sestavek o kaki stvari; govornik: strmela je v slavnega govorca ♪
  4.      govoríti  -ím nedov., govóril; nam. govôrit in govorít (ȋ í) 1. oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: bolnik naj čim manj govori; zunaj nekdo govori; ne ljubi se mu govoriti; med predstavo se ne sme govoriti; govoriti s piskajočim, kričečim glasom, z dolenjskim naglasom; govoriti skozi nos; govoriti gladko, glasno, hitro, počasi, tiho; govori s težavo; na simpoziju je prvič govoril v angleščini; govori kot dež hitro, veliko; govori, kot bi imel žgance v ustih / otrok se uči, začenja, že zna govoriti / nemi govorijo z rokami; govoriti z znaki; pren., ekspr. govoriti z očmi, s pogledom; topovi so govorili pozno v noč // biti sposoben oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: ne govori, je gluhonem / naša papiga govori // preh. izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem: igralci govorijo vloge nekoliko preglasno; predavanje je nekaj časa govoril na pamet, nekaj časa pa bral 2. izražati misli z govorjenjem: kaj govoriš? kar naprej je nekaj govorila, pa je nisem razumel; govoriti resnico; dobro veš, da tega jaz nisem govoril; ekspr. govôri, kdo te je poslal povej; govoriti brez olepšavanja, brez pomislekov, brez zadrege; govoriti iz izkušnje; govoril je o svojih doživetjih; govoril je v kratkih in jedrnatih stavkih; govoriti o kom z navdušenjem, s spoštljivostjo; bistroumno, dvoumno, neumno, vsebinsko prazno, premišljeno, razumno, zmedeno govoriti; naravnost govoriti; danes drugače govoriš kot zadnjič / nič ne pomaga govoriti, treba je ukrepati / babica govori v podobah, v prilikah; on hinavsko, malo, odkrito, preveč, spretno, veliko govori / govoriti proti komu kritizirati ga; izražati nezadovoljstvo z njim; pog. govoriti čez koga opravljati, obrekovati ga; govoril bom v tvojo korist / z dajalnikom velikokrat sem ti govoril, da to ni dobro dopovedoval sem ti, prepričeval sem te; pren., ekspr. to mi govori notranji glas, vest; knjiž. o čem ti govori glasba; oči so govorile samo še strah in grozo // z jezikovnimi sredstvi izražati misli: o tej stvari govori avtor v zadnjem delu razprave / knjiga govori odkrito o perečih problemih sedanjega časa; pesem govori o ljubezni / tako govori mehanika o gibanju / o tem bo govoril zakon; predpisi, govorijo drugače 3. znati, obvladati jezik, zlasti v govorjeni obliki: govori šest jezikov; dobro, slabo govori slovenščino; govori slovensko, po slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski; knjižno, pravilno govoriti 4. neposredno podajati v javnosti sestavek o kaki stvari: kdo bo govoril na proslavi; na zborovanju je govoril o naši gospodarski politiki; govoriti po radiu, televiziji, pred javnostjo / zvečer bo predavanje o krasu, govoril bo znan strokovnjak predaval 5. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da govori take stvari; (ljudje) govorijo, da ga bo vzela zaradi denarja; brezoseb. o njem se je govorilo, da je hudoben človek 6. dv. in mn. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem: vneto so govorili o vsakdanjih stvareh; govorila sva po telefonu; tiho sta govorila med seboj; rad bi govoril s teboj; z njim se ne da govoriti; govorili smo pozno v noč / na seji so govorili o delovnih načrtih; kritično govoriti o kaki stvari / sam s seboj govori; brezoseb. o teh stvareh se javno govori in piše / v časopisih so o tem javno govorili razpravljali / ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? 7. ekspr. biti s kom v normalnih odnosih: soseda spet ne govorita; ali že govoriš z njim 8. nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: pohištvo govori o dobrem okusu lastnikov; vse poteze na obrazu so govorile, da je odločen; številke jasno govorijo o naraščanju proizvodnje / vse govori proti njemu, njemu v prid; vse govori za to, da se je ponesrečil ● fant in dekle govorita že več let gojita medsebojna ljubezenska čustva; ekspr. meni ni treba tega govoriti stvar že poznam; ekspr. govoriti gluhim ušesom, stenam, vetru, v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; govoriti skupni jezik imeti enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; nižje pog. sama fovšija govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je nevoščljiv; ekspr. govorijo drug čez drugega vsevprek; govorita drug mimo drugega drug za drugega ne ve, kaj misli, hoče; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; govoril bom zate priporočil te bom, zavzel se bom zate; o industriji je tu težko govoriti industrije tu skoraj ni; ekspr. o podpori ni da bi govoril, ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; o tem se ne splača govoriti vse razpravljanje je zaman; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. o njegovem delu lahko govorimo samo v superlativih moremo ga le zelo hvaliti; govoriti s kom med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. tako se ne govori z menoj ni primerno in ne dovolim, da na tak (grob) način govoriš z menoj; ali si že govoril z njim, če te pusti si ga že vprašal; govori na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; ekspr. govoriti tjavdan, tja v tri dni brez smisla, neumnosti; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; pog. govori kakor raztrgan, strgan dohtar veliko, spretno; govori, kakor bi rožice sadil vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko; govori, kakor bi iz rokava stresal hitro, gladko; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove govorèč -éča -e: jezno govoreč je pogrnila mizo; nemško govoreča ženska; ušla je govoreča papiga; sam.: obrnil je svoj pogled v govorečega govorjèn -êna -o: govorjena beseda ima večjo moč kakor napisana / v brezosebno-prislovni rabi odkrito govorjeno, fant je pošten ♪
  5.      govórnik  -a m (ọ̑) 1. kdor neposredno podaja v javnosti sestavek o kaki stvari: ljudstvo je napeto poslušalo govornika; slavnostni govornik; na odru se je zvrstilo več govornikov // kdor zna spretno govoriti, pripovedovati: govornik ni, piše pa dobro; ekspr. ta pa je govornik, vse je ugnal 2. kdor govori, pripoveduje: vsi so se ozrli na govornika pri sosednji mizi ♪
  6.      gozdìč  -íča stil. gózdič -a m (ȉ í; ọ̑) manjšalnica od gozd: pot vodi skozi gozdič; skrili so se v gozdič ob cesti; borov, smrekov gozdič; gozdiči in polja ♪
  7.      grábež  -a m (ȃ) 1. jur. zelo hudo kaznivo dejanje zoper družbeno premoženje: grabež ga je spravil v ječo; dobil je pet let zapora zaradi grabeža; šlo je za velik grabež ljudskega premoženja 2. star. ropanje, plenjenje: vojna je primeren čas za splošen grabež / že dlje časa se ni zgodil kak napad ali grabež tatvina, rop 3. ekspr. grabežljiv človek: stari grabež je zapustil veliko premoženje / bil je grabež in klatež tat, ropar 4. teh. priprava, s katero stroj grabi, zajema in prenaša sipek material: grabež je zajel vzorce z morskega dna ♪
  8.      grábljevka  -e ž (á) grabljica: grabljevke so razstiljale kopice ♪
  9.      graduálen  -lna -o prid. (ȃ) ki ima stopnje, stopenjski: gradualni razvoj / v stilnem izražanju se opažajo gradualne razlike ♪
  10.      grájski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na grad: že od daleč so se videli grajski stolpiči; zaprli so ga v grajsko ječo; grajska klet; grajsko obzidje / grajski hlapec, oskrbnik / grajska oblast grájski -a -o sam.: grajski so se pripeljali graščakova družina; zalotili so ga, ko je sekal na grajskem na graščakovi posesti ♪
  11.      gramátičen  -čna -o prid. (á) slovničen: gramatično pravilo / popravljati gramatične in stilistične napake v nalogi ♦ jur. gramatična razlaga zakona razlaga zakonskega besedila po gramatičnih, jezikoslovnih pravilih; lingv. gramatični subjekt osebek, ki stoji v imenovalniku; gramatično število ♪
  12.      gramátika  -e ž (á) 1. sistem jezikovnih sredstev in njihovih medsebojnih odnosov; slovnica: vsak jezik ima svojo gramatiko; gramatika angleškega, slovenskega jezika; pren., publ. režiser obvlada filmsko gramatiko // veda o tem: gramatika in stilistika; primerjalna gramatika slovanskih jezikov / gramatika za peti razred učbenik slovnice ♦ lingv. deskriptivna gramatika ki prikazuje jezikovne pojave na eni stopnji razvoja; historična gramatika ki prikazuje jezikovne pojave z razvojnega vidika 2. do 1848 prvi štirje razredi šestletne gimnazije: gramatiko je obiskoval v Celovcu // tretji razred te gimnazije: prvi dve leti je bil odličnjak, v gramatiki pa ne ♪
  13.      gŕba  -e ž (ŕ) 1. večja izboklina na hrbtu zaradi skrivljene hrbtenice: grbo je imel že od rojstva // pog., ekspr. hrbet: mahnil ga je po grbi 2. izbočeni del hrbta nekaterih živali: velblodova grba; pren. gorski greben s strmo grbo 3. zastar. guba (na koži): čelo je bilo polno grb; grbe na licih ● pog., ekspr. če njemu ustrežem, bom kmalu dobil vso vas na grbo vsi vaščani me bodo nadlegovali s prošnjami; pog., ekspr. na grbi ima tri otroke skrbeti mora za tri otroke; pog., ekspr. na grbi jih imam že šestdeset star sem že šestdeset let; pog., ekspr. to sem občutil na svoji grbi na sebi, sam; pog., ekspr. dobiti jih po grbi biti tepen; biti premagan ◊ rib. mreni podobna sladkovodna riba, Barbus plebejus ♪
  14.      grblína  -e ž (í) grbina: smučar se je spustil navzdol med grblinami ♦ alp. manjša izboklina na površini skale ♪
  15.      gŕd  -a -o in -ó prid., gŕši stil. gŕji (ȓ ŕ) 1. ki ima v estetskem pogledu negativne lastnosti, ant. lep: ima grd obraz; grdi zobje; grd je in nesimpatičen; grda kombinacija barv; grda pisava; grda ureditev prostorov; grd kot smrtni greh, kot strašilo / ima grd glas neblagoglasen, hreščeč; grd vonj neprijeten, zoprn; jedli so pse in drugo grdo golazen ostudno, ogabno // umazan, nečist: predpasnik je že grd, treba ga bo oprati; ne jej z grdimi rokami; ima grdo delo 2. ki ima negativne, nesprejemljive lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: on je grd človek / kot nagovor: molči, grdoba grda, lenoba grda; grdi otrok, kaj se potepaš; otr. ti grda muca / ne bodi grd z ljudmi neobziren, neuslužen; grd si, če jim ne pomagaš / grdi naklepi; lotil se je grdega posla; grdo ravnanje // ki je posledica teh lastnosti: ima grde navade; grdo ravnanje, vedenje / govori grde besede / dajali so mu grde priimke nespodobne ∙ pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; evfem. ima grdo bolezen spolno, venerično; ekspr. bila je grda hči slabo, neprimerno je ravnala s starši 3. s širokim pomenskim obsegom slab, nekvaliteten: vse naokoli se je razprostiral grd svet, samo skalovje; grda cesta; grda moka / imeli smo grdo pomlad brez sonca, z obilico vlage; grdo vreme deževno, oblačno 4. ki vzbuja neprijeten, neugoden občutek: grdi spomini; grde sanje; ekspr. pusti te grde številke 5. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: začutil je grdo bolečino; v nalogi so grde napake / na nogi mu zija grda rana // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: grd lenuh; bil je grd skopuh grdó tudi gŕdo 1. prislov od grd: skakalec je grdo doskočil; grdo gleda z gubanjem čela in mrščenjem obrvi izraža jezo, nevoljo; grdo izdelan; grdo se motiš o tej stvari; grdo je naredil, da jih ni povabil; grdo piše; grdo ravna z otroki; prav grdo sem se uštel / v povedni rabi jutri bo najbrž grdo deževno, oblačno 2. v povedni rabi izraža neprimernost česa: grdo je piti iz enega kozarca; grdo je, če jim ne pomagate; grdo je, da tega nisi povedal ● grdo se drži ima neprijazen, namrščen obraz; je jezen; ekspr. že dalj časa me grdo gleda je jezen name; ekspr. laže, da je grdo zelo laže; star., kot vljudnostna fraza pijan je bil, ne bodi grdo reči, kot krava gŕdi -a -o sam.: grde ne mara, lepe pa ne dobi; ni šlo ne z lepo ne z grdo ne s prigovarjanjem ne s silo, pritiskom; tudi grdo ima v umetnosti svoje mesto; do grdega sta se sprla zelo, hudo; v grdem ne hodi ven ob slabem, deževnem vremenu ♪
  16.      grebén  -a m (ẹ̑) 1. podolgovata, ozka izboklina ali vzpetina: na sredi kolovoza se dela greben; odlitki so bili slabi in polni grebenov // izbokli del vala: na vodi so se delali grebeni; morski greben / ladja se ziblje na grebenih valov 2. podolgovata, strma gorska vzpetina: vzpeti se na greben; krenili smo po grebenu; gozdni, skalnati grebeni; vznožje grebena / gorski greben / koralni greben nadvodni ali podvodni greben, ki so ga zgradile korale 3. rdeč nazobčan kožni izrastek na vrhu petelinove glave: petelin z rdečim, pravilno zobčastim grebenom ∙ ekspr. greben se mu je povesil ni mu bilo prav, čutil se je ponižanega; nehal je biti domišljav; ekspr. mu že raste greben postaja domišljav, prevzeten 4. vet. sprednji, izbočeni del hrbta: pobožati psa po grebenu; jezdec se je naslonil konju na greben viher ◊ anat. nosni greben vrhnji del nosu, ki daje nosu profil; lopatični greben izboklina na hrbtni ploskvi lopatice; arheol. greben ojačeni del oglavja čelade; grad. greben rob, stik strešnih nagibov; meteor. greben del anticiklona, ki je raztegnjen v eno stran; greben visokega zračnega pritiska slabi; teh. greben daljša, ozka enakomerna izboklina na strojnem delu za preprečevanje vzdolžnega premika; vtirjevalni greben kolobar na robu platišča, ki drži kolo na tirnici; tekst. greben del bila, ki drži osnovne niti v določenem razporedu; zool. grodnični greben izboklina na ptičji grodnici, ki daje oporo letalnim mišicam ♪
  17.      grebénček  -čka m (ẹ̑) manjšalnica od greben: petelinov grebenček / vodni grebenček ● ekspr. fantičku se je povesil grebenček ni mu bilo prav, čutil se je ponižanega; nehal je biti domišljav ◊ nav. mn., gastr. ocvrta ali kuhana jed v obliki grebenčkov iz kvašenega ali nekvašenega testa z nadevom ♪
  18.      gréd  -í ž, daj., mest. ed. grédi (ẹ̑) 1. strojn. palici podoben del stroja za prenašanje vrtilnega gibanja: na motorju je počila gred; gred se vrti tudi z osem tisoč obrati v minuti; jeklena gred; premer gredi / delovna gred glavna gred delovnega stroja; gnana, gonilna gred menjalnika; kardanska gred dvodelna, s kardanskim zgibom v sredi; krmilna gred; motorna gred kolenasta, na katero so vezane ojnice motorja; odmična gred ki odmika ventile s sedežev; pogonska gred glavna gred pogonskega stroja 2. palica, na kateri prenočuje, počiva perutnina: na gredi ni bilo niti ene kokoši / kokošja gred / v gozdu so zakasnele ptice iskale gredi 3. redko vzdolžni, nosilni del ogrodja ladje, čolna; gredelj: ladijska gred; gred razbitega čolna 4. štirikotno obtesano ali obžagano deblo, zlasti v gradbenih konstrukcijah; tram: pritisnilo ga je med gredi, da je negibno obležal ◊ šport. vodoravno položen tram za telesne vaje, zlasti v ravnotežju ♪
  19.      grêda  -e stil. -é ž, rod. mn. grêd (é) oddeljena ploskev obdelane zemlje na vrtu: gredo opleti, prekopati; cvetlična greda; grede za zelenjavo / topla greda pokrita s steklom in ogrevana; zaprta greda ograjena in navadno pokrita s steklom; pren., ekspr. pisatelj je rasel v topli gredi kulturnega izročila // oddeljena ploskev na solinah: tam je solarna in na stotine gred, ločenih z nasipi in kanali ◊ alp. poševno potekajoča polica v skalovju ♪
  20.      gredóč  prisl. (ọ̄) 1. izraža, da kdo kaj opravi medtem, ko kam gre: ko boš šel domov, se gredoč ustavi še pri stricu; na poti iz tovarne je gredoč obiskal še vse gostilne 2. nar. v trenutku, takoj: tak je: obrne se in gredoč pozabi na žalost; legel je in gredoč zaspal // z lahkoto, brez težav: ne bojim se ga, gredoč ga premagam 3. nar. na hitro, bežno: samo gredoč ga je ošinila s pogledom 4. star. izraža, da se kaj posebej ne poudarja; mimogrede: toliko (pripomnim) samo gredoč; prim. iti ♪
  21.      grenčíca  -e ž (í) 1. grenka žgana pijača: izpiti kozarček grenčice; pren. pustila jih je s kapljo grenčice v duši 2. mineralna voda, ki vsebuje zlasti magnezijeve soli: popiti žganje z grenčico 3. redko pekoč občutek v želodcu ali požiralniku; zgaga: imam grenčico ◊ bot. rastlina z rumenimi cveti v socvetjih, ki raste na vlažnih travnikih, Blackstonia acuminata ♪
  22.      grênec  -nca m (é) star. grenkoba, grenkost: grenec pelina / doživetje mu je v duši zapustilo grenec / v ustih je čutil grenec grenek okus ♪
  23.      grenkôba  -e ž (ó) 1. lastnost, značilnost grenkega: grenkoba morske vode / začutil je grenkobo v ustih grenek okus / pri njih sem užil mnogo grenkob težkih, neprijetnih stvari ♦ agr. bolezen črnega vina, ki mu daje grenek okus 2. duševna bolečina, zlasti zaradi doživetega razočaranja: polastila se ga je grenkoba; govoril je z grenkobo v srcu ♪
  24.      grižljáj  stil. grížljaj -a m (ȃ; ȋ) 1. količina hrane, ki se da naenkrat v usta: majhen, velik grižljaj; grižljaj kruha // količina hrane, ki se naenkrat pogoltne: grižljaj mu je zastal v grlu ∙ ekspr. privoščil si ni niti grižljaja niti malo, nič; ekspr. očital mu je vsak grižljaj kar je pojedel; jedla je po grižljajih počasi, brez teka 2. ekspr. kos jedila: mati mu je polagala na krožnik najslastnejše grižljaje; pren. pri tej kupčiji je dobil masten grižljaj // z rodilnikom majhna količina hrane: naprosil si je kruha, tu in tam celo grižljaj mesa ◊ lov. zadnji grižljaj smrekova vejica, ki jo lovec zatakne v gobec uplenjene srne, jelena ♪
  25.      gròb  grôba m, mest. ed. grôbu in gróbu; mn. grobóvi tudi grôbi, mest. mn. stil. grobéh (ȍ ó) prostor v zemlji za pokop mrliča: pokopati, položiti koga v grob; spustiti krsto v grob / pesn. črni, hladni grob; molči kot grob; bilo je tiho kakor v grobu / skupen grob / kopati grob / ekspr. le malo ljudi ga je spremilo do groba šlo za pogrebom; govoril je ob odprtem grobu // pokrit, zasut prostor, navadno jama, v katerem je kdo pokopan: vsak dan je nosila rože na njegov grob; oskrbovani, zapuščeni grobovi; njihov grob je čisto zarasel; grobovi talcev / grob neznanega junaka // ekspr. konec življenja, smrt: tako slab še nisem, da bi na grob mislil; vznes. bil ji je zvest do groba; prerani, prezgodnji grob / od zibelke do groba od rojstva do smrti; pren. revščina je grob ljubezni ● ekspr. sam sebi grob koplje nič ne pazi na zdravje; ekspr. sin ga bo še v grob spravil povzročil njegovo smrt; vznes. skrivnost je nesel s seboj v grob nikomur je ni povedal; ekspr. z eno nogo je že v grobu je že star; kmalu bo umrl; ekspr. če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil bi se zelo razžalostil, razjezil; ekspr. ta človek je pobeljen grob se kaže boljšega, kot je ◊ arheol. žarni grob z žaro s pepelom mrliča; rel. božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike ♪

   701 726 751 776 801 826 851 876 901 926  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA