Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

til (1.426-1.450)


  1.      metamorfóza  -e ž (ọ̑) knjiž. pojav, da dobi kdo ali kaj drugačno vsebino, obliko; sprememba, preobrazba: duševne, idejne metamorfoze; njegova politična metamorfoza jih ni presenetila; metamorfoza amaterskega gledališča v poklicno / čudne metamorfoze se dogajajo s tem človekom / doživeti metamorfozo spremeniti se / motiv metamorfoze v pravljicah ◊ bot. metamorfoza sprememba rastlinskih organov zaradi drugačnega načina prehrane, okolja, preobrazba; petr. hidrotermalna metamorfoza; zool. metamorfoza sprememba živalskega organizma na razvojni stopnji med jajčecem in odraslo živaljo, preobrazba ♪
  2.      metáti  méčem nedov., mêči mečíte; mêtal (á ẹ́) 1. s silo, navadno ročno, povzročati, da prehaja kaj po zraku na drugo mesto: otroci radi mečejo kamne; metati polena na kup, ogenj; metati z desno, levo roko / metati kepe v mimoidoče; metati kozarce ob tla; metati žogo visoko v zrak / žrebali so tako, da so metali kovance so se odločali na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca / ekspr. vojaki so začeli metati orožje iz rok so se začeli razoroževati; niso se hoteli več bojevati; ekspr. metati denar v hranilnik dajati, spuščati / pog. koliko časa boste še metali karte, kocke kvartali, kockali // nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročati, da prehaja kaj v velikih količinah na drugo mesto: vulkan je metal skale daleč od otoka; lokomotiva meče iz dimnika roje isker spušča, bruha / razburkano morje je metalo valove na obalo; vodomet meče vodo pet metrov visoko / letala mečejo bombe spuščajo / metati mostove, zgradbe v zrak razstreljevati jih / ta stroj kar meče podatke iz sebe 2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročati, da kaj hitro, sunkovito spreminja položaj v prostoru: valovi so metali čoln sem in tja; brezoseb. metalo ga je po dirjajočem vozu; ekspr. moreče sanje so ga metale kvišku zaradi njih se je prebujal, sedal; metati se po ležišču sem in tja / ekspr. bežeči vojak se je spretno metal od grma do grma / meče ga božjast božjasten je; ima napad božjasti; pren. vplivi so ga metali sem in tja // ekspr. hitro, sunkovito premikati kak del telesa: glavo je metal ponosno nazaj; pri hoji meče desno nogo navznoter; konj je metal prednji nogi visoko v zrak / metati si lase s čela s hitrim, sunkovitim premikom glave povzročati, da padajo lasje po temenu nazaj 3. ekspr., s prislovnim določilom pošiljati, premeščati: metali so jih iz boja v boj; divizijo so metali z bojišča na bojišče / usoda ga je metala med dobre in slabe ljudi 4. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno pisati, risati: metal je skice na platno; opombe si je metal v beležnico / na rob kompozicije meče same temne barve 5. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi metati oči, pogled pogledovati, ogledovati: rad meče oči po ženskah; fantje so metali za njo dolge poglede / metati stroge poglede izpod čela / že dolgo mečejo oči na sosedovo njivo si jo želijo, bi jo radi imeli 6. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: metal je očitke, vprašanja na vse strani; metati kletvice, psovke iz sebe / sonce je metalo žarke skozi okna; žarometi so metali luč po cesti / zvon je metal otožne glasove po dolini / jezno je metal bliske iz oči; njene oči so metale čudno svetlobo so se čudno svetile / besede, stavke je kar metal iz ust hitro, veliko je govoril; v pogovor rad meče tuje izraze v pogovoru jih nepričakovano, večkrat uporablja / metati nasmeške, poklone na levo in desno // v zvezi z v povzročati, da kdo prehaja v stanje, kot ga nakazuje določilo: nasprotovanje ga meče v bes, obup; to ga meče v omamo / tedaj so začeli metati ljudi v ječe začeli so jih zapirati 7. navadno s prislovnim določilom povzročati, delati, da kaj kje je: ogenj je metal odsev na njegov obraz; drevesa so metala gosto senco na cesto; petrolejka je metala čudne sence po prostoru // publ., v zvezi z na povzročati, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: njegova izjava meče čudno luč na podjetje; to meče senco negotovosti na sporazum / to meče sum nanj ● bibl. metati bisere svinjam dajati, dati komu duhovno ali materialno dobrino, ki je ne zna ceniti; ekspr. kritiki so metali blato nanj sramotili, obrekovali so ga; ko da bi metal bob ob steno vse je zaman; ekspr. ne mečite denarja na cesto, skozi okno, stran ne dajajte, izdajajte denarja za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. s svojih miz jim mečejo samo drobtine dajejo jim samo malo pomembne, malo vredne stvari; pog., ekspr. metati hrano vase hitro, hlastno jesti, goltati; ekspr. v obraz se mu prilizujejo, sicer pa mečejo kamne za njim sicer pa grdo, slabo govorijo o njem; ekspr. metati obleko nase, s sebe hitro se oblačiti, slačiti; ekspr. metati komu pesek v oči prizadevati si prikriti, zamegliti komu resnico; pog. metati poker, tarok igrati poker, tarok; ekspr. metati komu polena pod noge ovirati ga pri delu, pri njegovih prizadevanjih; ekspr. metala je poljubčke poljubljala prste svoje roke in jo obračala, iztegovala proti komu; ekspr. že dve uri meče trnek lovi ribe s trnkom; ekspr. metati iz besedišča tuje besede prikazovati jih kot nepravilne, neprimerne; pog., ekspr. iz te gostilne zelo zgodaj mečejo (ven) zahtevajo, delajo, da jo gostje zapustijo; pog., ekspr. le kdo me meče že navsezgodaj iz postelje kdo zahteva, povzroča, da moram vstati; ekspr. delavce so metali iz službe odpuščali so jih, odpovedovali so jim delovno razmerje; ekspr. tudi iz tega stanovanja ga mečejo zahtevajo, da se tudi iz njega izseli; ekspr. ta misel ga meče iz tira ga vznemirja, razburja; ekspr. metati koga na cesto prizadevati si dati koga iz službe ali stanovanja; žarg., šport. ta skakalnica meče na nos povzroča, da se pri skoku leti z glavo naprej, navzdol; ekspr. tovarna meče na trg vedno več proizvodov množično proizvaja zanj; ekspr. to mu kar naprej mečejo pod nos, v zobe to mu kar naprej očitajo; ekspr. metati vse v en, isti koš ne upoštevati razlik med stvarmi, problemi; ekspr. tega mi ne boš metal v obraz tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital; pog. ta profesor je pri izpitih rad metal negativno ocenjeval; pog. naprej metati očitati; ◊ šport. metati pri kegljanju povzročati, da se krogla kotali proti kegljem; metati avt z rokami dati žogo iz avta v igro; metati disk, kopje; metati na koš metáti se 1. prizadevati si s silo spraviti koga na tla, v ležeč položaj: ko je bil mlad, se je rad metal in pretepal / v cirkusu se je metal z medvedom 2. nav. ekspr., s prislovnim določilom hitro, sunkovito ulegati se: ob eksplozijah so se vojaki metali na tla 3. ekspr. hitro, sunkovito se gibati, teči, udarjati ob kaj: potok se meče čez skale / slap se meče trideset metrov globoko 4. ekspr. dajati udarce, povzročati poškodbe komu: napadalci so se srdito metali na brezmočne žrtve; z nasajenimi bajoneti so se vojaki metali drug na drugega ● slabš. metati se na kolena pred kom poklekati pred kom; ekspr. metati se komu pod noge predajati se, podrejati se; ekspr. metati se komu v naročje naglo, živahno objemati koga; zelo si prizadevati, pridobiti ljubezensko naklonjenost koga; pog., ekspr. ta fant se meče za vsako (žensko) zelo vsiljivo si prizadeva pridobiti ljubezensko naklonjenost žensk; ekspr. ljudje so se mu metali okoli vratu objemali so ga ♪
  3.      metlíčevje  -a s (í) bot. šibasta obmorska grmičasta rastlina z rumenimi cveti; brnistra: vlakna metličevja se uporabljajo v tekstilni industriji ♪
  4.      metódičnost  -i ž (ọ́) načrtnost, premišljenost: metodičnost gradnje / metodičnost mišljenja / raziskovanja se je lotil z znano metodičnostjo ♪
  5.      métrum  -a tudi -ra m (ẹ̄) lit. shematično urejeno menjavanje poudarjenih in nepoudarjenih ali dolgih in kratkih zlogov v verzu, mera: zadnji verz nima pravega metruma; ritem in metrum / daktilski, trohejski metrum / učenci so ugotavljali metrum pesmi ♪
  6.      mezát  in mezàt -áta m (ȃ; ȁ á) nar. manjša soba v večji kmečki hiši ali gostilni, namenjena za pomembnejše, imenitnejše goste: Franc je sklenil, da zgradi veliko enonadstropno hišo z dvema sobama za shrambe, kuhinjo in mezatom v pritličju in s petimi kamrami v prvem nadstropju (S. Vuk) ♪
  7.      mežáti  -ím [mǝž in mež] nedov., tudi mežì; tudi mežàl (á í) mižati: vztrajno je mežal, da bi zaspal; mežati na obe očesi / eden od udeležencev igre mora mežati ∙ ekspr., redko zvezde so mežale v bližnjem tolmunu so se medlo, nejasno svetile mežé: ležal je in meže premišljeval o vsem, kar se je zgodilo mežèč -éča -e: obrazi z mežečimi očmi in stisnjenimi ustnicami ♪
  8.      mežàv  -áva -o [mǝž in mež] prid. (ȁ á) 1. ki gleda z napol zaprtimi očmi: mežav človek 2. knjiž. oblačen, mračen: mežav dan; vreme je bilo mežavo; pren. prevzelo ga je mežavo čustvo // medel, nejasen, neizrazit: mežava svetloba / na vogalu je brlela mežava svetilka / vzhajalo je mežavo sonce mežávo prisl.: mežavo gledati; mesec je mežavo posvetil skozi gosto meglo / v povedni rabi zunaj je bilo mežavo in dež je rosil ♪
  9.      mežík  -a [mǝž in mež] m (ȋ) gib veke, pri katerem se oko zapre in takoj spet odpre: pri vsakem mežiku je čutil rahlo bolečino ♪
  10.      mežíkanje  -a [mǝž in mež] s (ȋ) glagolnik od mežikati: mežikanje zaradi močne svetlobe / mežikanje med fanti in dekleti / mežikanje starega svetilnika ♪
  11.      mežíkati  -am [mǝž in mež] nedov. (ȋ) 1. zapirati in odpirati oči: oči ga pečejo, zato tako mežika; mežika zaradi nenadne močne svetlobe / mežikati z očmi / murni so zaspano mežikali v sonce; pren., ekspr. cvetlice mežikajo v popoldanskem soncu 2. z zapiranjem in odpiranjem oči, zlasti enega očesa, izražati kaj, opozarjati na kaj: ženske so mu pomenljivo mežikale; pri mizah si bodo mežikali: to je tisti rogonosec; pren. srednjeveška mesta so mežikala kmetu, ker so potrebovala rokodelce 3. ekspr. prižigati se in ugašati; utripati: svetilnik enakomerno mežika / šofer je nervozno mežikal z žarometi // dajati vtis utripanja, ukinjanja svetlobe: skozi veje so mežikale lučke; okenca bajte so mežikala v noč / z neba so mežikale zvezde mežikáje knjiž.: obstala sta in mežikaje gledala v svetlo luč; pomenljivo mežikaje se je zasmejal mežikajóč -a -e: približevala se je potiho, smehljajoč se in mežikajoč; mežikajoč svetilnik; mežikajoče oči ♪
  12.      mí  mé mé zaim., nàs, nàm, nàs, nàs, námi (ȋ ẹ̑) 1. izraža skupino oseb, med katere šteje govoreči tudi sebe a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: mi tega ne bomo dočakali, morda boste vi; sosedje so še na slabšem kakor mi; nav. ekspr.: mi smo tisti, ki nosimo glavno breme napredka; tudi me smo se bojevale za svobodo; drugi delajo, mi, mi pa spimo; še mi bi tega ne zmogli; to bomo že mi opravili; elipt. »kdo bo za to odgovarjal?« »Mi«; pog. nismo mi od včeraj / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: na izlet bomo šli mi in naši prijatelji; mi trije ostanemo; kaj pa me, ženske, ali nimamo nič besede? b) v odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom, s predlogi in na začetku stavka razen pri vprašanjih naglašena oblika, sicer pa nenaglašena: nas je več kot nasprotnikov; nam se nikamor ne mudi; tudi nas so povabili; okrog nas se je zbrala gruča ljudi / pet nas je bilo; tega nam ni treba; pustite nas pri miru; nam res ne verjamete? // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: zvečer nas ne bo doma; dolgčas nam je; strah nas je bilo; z nami je drugače naš položaj je drugačen / knjiž. kaj nam je storiti? kaj moramo storiti 2. v dajalniku izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: srce nam hitreje bije; oče nam je umrl; kako dolgo se nam je vlekel spor 3. ekspr., v dajalniku izraža osebno prizadetost: pazi, da nam ne zboliš; da se nam več ne potepaš 4. knjiž. izraža tesnejšo miselno povezavo govorečega z občinstvom ali njegovo skromnost: vprašanje estetike nam je bilo vodilo skozi celo knjigo; v današnjem predavanju nas zanima predvsem vsebina romana // vznes., v nekaterih državah, v vladarskih razglasih jaz: Mi, Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije ● ekspr. mi smo mi, kaj se nas tičejo drugi izraža samozavest; pog., ekspr. zaradi nas naj naredi, kar hoče temu ne nasprotujemo; pog. pridi k nam na kosilo v naše stanovanje; ekspr. to naj ostane med nami drugim tega ni treba pripovedovati; ekspr. vsi so z nami soglašajo z nami, nas podpirajo; prim. jaz, midva ♪
  13.      mídva  médve tudi mídve médve tudi mídve zaim., náju (dvéh) tudi nàs dvéh, náma (dvéma), náju (dvá dvé dvé) tudi nàs dvá dvé dvé, náju (dvéh) tudi nàs dvéh stil. náma (dvéma), náma (dvéma) (ȋ ẹ̑) 1. izraža dvojico oseb, za katerih eno ima govoreči samega sebe a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: midva greva domov, vi pa počakajte; denarja ima več kakor midva oba skupaj; nav. ekspr.: zdaj sva pa midva na vrsti; tudi medve morava proč; elipt. »kdo bo skrbel za otroka?« »Midva, seveda«; pog. midva se bova že sporazumela / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: midva in naš sosed se dobro razumemo; midva, oče in jaz, greva na semenj; medve z materjo se imava zelo radi b) v odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom, s predlogi in na začetku stavka razen pri vprašanjih naglašena oblika, sicer pa nenaglašena: naju nihče ne bo podil iz hiše; nama se nikamor ne mudi; okoli naju je vse živo; med nama ni skrivnosti / za norca naju ima; jed nama ne tekne; obe naju bo zatožil; nama res ne verjamete? // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: zvečer naju ne bo doma; žal nama je; zelo naju je bilo strah; tako je z nama tak je najin položaj 2. navadno v dajalniku izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: oče nama je umrl; ona nama je kakor mati / star. za naju čast gre najino 3. ekspr., v dajalniku izraža osebno prizadetost: le glej, otrok, da se nama ne izgubiš ● pog. nič, ničesar ni bilo med nama nisva imela spora; nisva imela intimnega razmerja; ekspr. med nama (rečeno), všeč mi je izraža zaupnost; prim. jaz, mi ♪
  14.      migetáti  -ám stil. -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) hitro, lahno se premikati sem in tja: plamenček migeta v vetru / igle so ji urno migetale med prsti / ekspr. ranjeni golob je še migetal s perutmi je mahal // ekspr. dajati vtis utripanja, prekinjanja svetlobe: zvezde migetajo z jasnega neba ● pred očmi mi migeta zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da se mi pred očmi vse premika, maje migetajóč -a -e: migetajoče listje; migetajoče zvezde ♪
  15.      migljáj  stil. mígljaj -a m (ȃ; ȋ) 1. gib, s katerim se kaj izraža, zlasti hiter, neizrazit: strežnica je pazila na vsak migljaj gospodinje; z migljajem roke ga je povabil v hišo / na sodnikov migljaj jetnika odpeljejo; pes napravi vajo na vodnikov migljaj; ubogati na migljaj // star. gib sploh, zlasti malo zaznaven, rahel: migljaj repa 2. knjiž. namig: komisija je dobila migljaj, naj ne raziskuje naprej / nobenega migljaja ni, da bi bil avtor res tako mislil znaka, dokaza // redko nasvet, predlog: pred odhodom nama je dal še nekaj koristnih migljajev ● nar. zahodno to se je zgodilo v migljaju v trenutku, v hipu ♪
  16.      mikástiti  -im nedov. (á ȃ) ekspr. 1. (močno) tepsti, pretepati: še kot otrok je mikastil svoje vrstnike; kadar je pijan, mikasti ženo in otroke; ruvala sta kole in se na vso moč mikastila z njimi / mikastil je po vratih, pa se ni nihče oglasil močno udarjal, tolkel; pren. veter mikasti vrhove dreves 2. tresti, stresati, premikati: klicala in mikastila ga je, dokler se ni prebudil 3. redko mučiti, zlasti duševno: tujec je obenem mikal in mikastil njeno bojazljivo srce / učitelj je mikastil učenca, zakaj ne prihaja redno v šolo ♪
  17.      míkati  -am stil. míčem nedov. (ȋ) nav. 3. os. 1. vzbujati pri kom veliko zanimanje, privlačevanje: od vsega ga najbolj mika proučevanje zvezd; mika ga planšarsko življenje; ne mika ga, da bi postal rudar / mika jo daljni svet / fanta je zelo mikalo iti v šole / brezoseb., elipt. dekleta mika na ples; zelo ga je mikalo v gostilno // ekspr. vzbujati pri kom radovednost: vse jo je mikalo; prav mika me izvedeti, kaj so sklenili / silno me je mikalo, kaj je v zavitku // ekspr. vzbujati pri kom pozitiven čustveni odnos: gledališče ga mika že od mladosti; mika ga umetnost starega veka 2. ekspr. vzbujati pri kom veliko zanimanje, občudovanje: njena lepota je mikala fante / ta nenavadna skala mika popotnikovo oko ● ekspr. če te jedro mika, zgrizi lupino če hočeš stvar popolnoma spoznati, se moraš potruditi; preg. besede mičejo, zgledi vlečejo ♪
  18.      mikrofón  -a m (ọ̑) priprava, ki spreminja zvočne tresljaje v ustrezne električne napetosti: namestiti, postaviti, vključiti mikrofon; govoriti v mikrofon; mikrofon, ojačevalec in zvočnik / govoriti, peti po mikrofonu / pog. obvestila so dobivali po mikrofonu po zvočniku ∙ publ. po daljšem molku se je pevec vrnil pred mikrofon spet začel nastopati ♦ teh. grlni mikrofon ki se pritrdi ob grlo, da spreminja njegove tresljaje pri govorjenju v ustrezne električne napetosti; vsesmerni mikrofon katerega občutljivost ni odvisna od smeri zvoka ♪
  19.      míljenec  -nca m (ȋ) ekspr. ljubljenec: njegov miljenec ga je v nesreči zapustil; bil je miljenec vse družine / miljenec usode ♪
  20.      milôben  -bna -o prid. (ó ō) knjiž. nekoliko mil: zmeraj je tako miloben / miloben obraz / miloben izraz v očeh / zasvetila je milobna luč ♪
  21.      milováti  -újem nedov. (á ȗ) star. 1. pomilovati: vsi ga milujejo zaradi njegove nesreče; ženske so glasno milovale jokajočega 2. ljubkovati, božati: pustil se je milovati po vratu in laseh; pestovati in milovati otroka ♪
  22.      miníti  mínem dov., miníl stil. mínil miníla (ȋ ȋ) 1. časovno se odmakniti: od takrat sta minili dve leti / polnoč je že minila; ekspr. večer mu je minil, da sam ni vedel kdaj 2. izraža prenehanje obstajanja: čakali so, da bo noč minila; vojna je minila se je končala / ekspr. ta ljubezen je samo igra, ki mine je minljiva / bolečina bo kmalu minila prenehala; čakati, da nevarnost mine; to bo minilo samo od sebe prenehalo; star. privid je minil izginil 3. nav. 3. os. izraža prenehanje telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: jeza, slaba volja ga je minila; zaspanost jo je v hipu minila / brezoseb., ekspr. jih bo že minilo 4. nar. pokvariti se, uničiti se: skoraj ves krompir je minil; leseni pod je že precej minil; slama bo na dežju minila 5. preh., knjiž. iti mimo (in naprej): minili so mestno obzidje; srečno miniti nevarne čeri / minil ga je, ne da bi ga bil pozdravil ● ekspr. minili so časi, ko si lahko delal, kar si hotel ne moreš, ne dovolimo ti več delati, kar hočeš; ekspr. ne mine dan, da ne bi prišel vsak dan pride; nar. jagode so letos že minile letos ne rodijo več; ekspr. zdelo se ji je, da ta noč ne bo nikoli minila da traja zelo dolgo časa; knjiž. pot ji je minila v pričakovanju srečanja med potjo je premišljevala o srečanju; ekspr. nobena prireditev ne mine brez nje pri vsaki prireditvi sodeluje; udeleži se vsake prireditve; nar. kmalu bi minila od lakote, strahu umrla; ekspr. vse pride, vse mine; prim. minuli ♪
  23.      minometálec  -lca [tudi u̯c] m (ȃ) 1. vojak, izurjen za ravnanje z minometom: artileristi in minometalci 2. minomet: zaplenili so top in tri minometalce ♪
  24.      mír  -ú in -a m (ȋ) 1. stanje brez vojne, spopadov: delati, prizadevati si za mir; obvarovanje miru na svetu; vojna in mir / publ.: na meji je bil mir zelo negotov; politika miru in sodelovanja med narodi / pohod miru v nekaterih deželah manifestacija za mir; Nobelova nagrada za mir za delo, prizadevanje za mir 2. dogovor o končanju vojne, spopadov: kršiti mir / skleniti častni, sramotni mir; separatni ali posebni mir ki ga sklene vojskujoča se država ne glede na zaveznike / podpisati mir ♦ zgod. vestfalski mir sklenjen leta 1648 ob koncu tridesetletne vojne 3. stanje brez prepirov, sporov med ljudmi: s prihodom te ženske se je končal mir v vasi / rad bi živel v miru in prijateljstvu z vsemi // stanje brez velikih družbenih, političnih nasprotij: zdaj je v državi mir; doseči red in mir v deželi // stanje brez hrupa, nereda: skrbeti za mir med manifestacijami / vzdrževati javni red in mir / demonstracija je potekala v miru 4. stanje brez hrupa, ropota: v sobi je bil mir; na tej cesti ni miru / ekspr.: okoli nas je bil blažen mir; v dvorani je vladal gluh mir / ekspr. ali bo že mir ali ne / kot vzklik otroci, mir // stanje brez hrupa, vznemirjenj: potreben mu je mir in počitek; želeti si miru / knjiž. mir je legel na pokrajino; nedeljski mir / kazen za kalivce nočnega miru / prijeten mir gozda 5. stanje notranje ubranosti, urejenosti: izgubiti, najti mir; v sebi je začutil velik mir / občudovati mir na njenem obrazu / duševni, srčni mir / pri njej najde mir in tolažbo / v medmetni rabi, v krščanstvu: mir z vami; ob spominu na umrle: Bog mu daj večni mir; naj počiva v miru // stanje brez notranje napetosti, vznemirjenja: miru in pozabljenja je iskal v pijači; brez miru tava okrog / ekspr. to ji je povedal z ledenim, suhim mirom 6. v medmetni rabi, v zvezi daj(te) (no) mir izraža začudenje, zavrnitev: daj no mir, to so le čenče; dajte no mir, še tega je treba / oženil da se je, daj no mir ● ekspr. daj mu že, kar hoče, da bo mir (pri hiši) da te ne bo več prosil, nadlegoval; ekspr. z otroki je bil potem mir niso več razgrajali, nagajali; med njimi še vedno ni miru še se prepirajo, si nasprotujejo; ekspr. jezik mu ni dal miru, da ne bi rekel ni se mogel premagati; ekspr. misel, vest mu ni dala miru ga je vznemirjala; ekspr. ni si dal miru, dokler ni vsega opravil ni odnehal, počival; ekspr. ženske nimajo miru pred njim pogosto, neprestano jih nadleguje, se jim vsiljuje; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; delati mir miriti; pri miru biti pri miru ne gibati se, ne premikati se; pustiti koga na miru, pri miru ne motiti, ne nadlegovati, ne vznemirjati ga; ne vtikati se v njegove zadeve; sedeti, stati pri miru brez gibanja, premikanja; božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; ekspr. zaradi ljubega miru sem mu dovolil, da gre da me ne bi več nadlegoval, prosil; ekspr. naredi to zaradi ljubega miru da ne bo prepira, nezadovoljstva; knjiž., ekspr. golob miru podoba goloba kot simbol miru; pipa miru pri severnoameriških Indijancih okrašena pipa z dolgim, ravnim ustnikom, ki se uporablja zlasti ob sklepanju miru; ekspr. mir besedi! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; pog., ekspr. še pes ima rad pri jedi mir med jedjo se ljudje ne smejo motiti, nadlegovati s kakimi opravki ♪
  25.      mírnost  -i ž (í) stanje, lastnost mirnega: njena mirnost ga jezi; hliniti mirnost; dosegel je popolno mirnost / govoriti z narejeno mirnostjo / prirojena mirnost in potrpežljivost / nenavadna mirnost razreda jo je presenetila ♪

   1.301 1.326 1.351 1.376 1.401 1.426 1.451 1.476 1.501 1.526  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA