Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

tike (467-491)


  1.      uvrščeváti  -újem nedov. (á ȗ) star. uvrščati: uvrščevati v pratike poučne članke / uvrščevati pojave, predmete v ustrezne skupine / uvrščevati telesa v trdna, tekoča in plinasta ♪
  2.      vatikanológ  -a m (ọ̑) knjiž. poznavalec vatikanske politike, miselnosti: komentarji vatikanologov ♪
  3.      ventíl  -a m (ȋ) 1. teh. naprava za reguliranje pretoka tekočin in plinov s čepom na steblu: odviti, priviti ventil; ventil na jeklenki; okrov ventila / kotni ventil na oglu dveh pravokotno stoječih cevi; redukcijski ventil ki omogoča na odjemni strani stalno enak znižan tlak plina, pare; tlačni ventil skozi katerega izteka tekočina iz črpalke, plin iz batnega kompresorja; varnostni ventil ki se avtomatično odpre, ko tlak tekočine, plina preveč naraste ♦ elektr. ventil elektronska naprava, ki prepušča električni tok zlasti v eni smeri; muz. ventil priprava pri trobilih za podaljšanje zračnega stebra v cevi instrumenta, ki omogoča igranje kromatičnih tonov; strojn. iglasti ventil ki zapira z dolgim in ozkim stožcem; sesalni ventil skozi katerega doteka tekočina v valj batne črpalke ali motorja 2. ekspr. kar sprošča veliko čustveno vznemirjenost: iskati si ventile v naravi / ventil kritike, smeha; ventil za jezo / satira je družbeni ventil ♪
  4.      vgrajevánje  -a s (ȃ) glagolnik od vgrajevati: vgrajevanje betona, lesa / vgrajevanje prisluškovalnih naprav / vgrajevanje politike v družbeno življenje ♪
  5.      vodílo  -a s (í) 1. kar določa ravnanje koga glede na cilj, ki ga želi doseči: pomagati bolnikom je njegovo edino vodilo; držati se vodila; najvišje, življenjsko vodilo; vodilo pri prirejanju razstav 2. teh. del naprave, stroja, orodja, po katerem se kaj premika, drsi v določeni smeri: namazati vodilo; pritrditi vodilo v tla; kovinsko vodilo; vodilo filma; vodilo iz plastike; vodilo za vrv; vodilo pri žagi 3. agr. ogrodje, opora za ovijalke in popenjavke: gojiti maline na vodilih; lesena, kovinska vodila 4. knjiž. krmilo: vodilo avtomobila; kolo z zarjavelim vodilom ◊ adm. črkovno vodilo naprava pred valjem pisalnega stroja, v katero zadene črkovni vzvod ob udarcu na tipko; les. vodilo jarma ♪
  6.      vôzel  -zla [ǝu̯] m (ó) 1. kar nastane s prepletom in zategnitvijo koncev, delov niti, vrvi, traku: vozel drži, popusti; delati vozle na vrvi; naredila je vozel in začela šivati; razvezati, zadrgniti, zategniti, zrahljati vozel; okrasni vozli; trden vozel / vozel na robcu ga je spomnil na dano obljubo / ambulantni vozel ploščat vozel pri zasilnem obvezovanju; dvojni vozel; mrtvi vozel pri katerem je vrv v enojni zanki ovita okrog predmeta; skrajševalni vozel s katerim se skrajša vrv 2. nav. ekspr. kar je vozlu podobno: veje so pokrite z vozli; njegovo gibčno telo je polno mišičnih vozlov // lasje ali kita, zviti na tilniku ali temenu: nositi vozel / v grški vozel zaviti lasje v visoko, vozlu podobno pričesko / vozel črnih las 3. ekspr., s prilastkom zapletena zadeva, težko rešljivo vprašanje: ni odnehal, dokler ni razrešil težkega, zadnjega vozla; jezikovni, prevajalski vozel; drama s psihološkimi vozli 4. s prilastkom kraj, prostor, kjer se prepleta, stika več prometnih poti: cestni, železniški vozel / to je eden najpomembnejših prometnih vozlov // publ. kraj, prostor, kjer se prepleta, stika kaj sploh: z njegovo aretacijo so prenehali delati pomembni obveščevalni vozli / ob neurju je bil poškodovan telefonski vozel telefonska centrala 5. ekspr., s prilastkom središče: na svoji poti se je ustavil v tem velikem vozlu evropske kulture / ta kraj je bil vozel upora / vozel dramskega dogajanja / vozel problema bistvo, težišče 6. aer., navt. dolžinska mera, 1.852 m: ladja je plula s hitrostjo dvajset vozlov ● ekspr. prerezal je družinske vozle vezi, stike; knjiž. gordijski vozel zapletena, težko rešljiva zadeva ali vprašanje; ekspr. v njej se nabira vozel grenkobe grenkoba; ekspr. imel je, naredil se mu je vozel na jeziku ni si upal povedati, kar je mislil; ekspr. vozel v grlu, želodcu neprijeten občutek zaradi strahu ◊ alp. varovalni vozel ki se uporablja kot dodatni varnostni ukrep na preostalem delu vrvi; anat. živčni vozel skupek živčnih celic v možganih ali v obrobnem živčevju; ganglij; astr. vozel presečišče tira nebesnega telesa z ekliptično ravnino; etn. živi vozel po ljudskem verovanju ki se razveže z enim potegom in obvaruje človeka urokov; fiz. valovni vozel točka v stoječem valovanju, ki ne niha; geom. vozel prebodišče dane ravnine z osjo uporabljanega koordinatnega sistema; navt. ladijski vozli ki se uporabljajo pri delu na ladji; obrt. mrežni vozel ki se uporablja za izdelavo mrež; tkalski vozel s katerim se priključi nova nit h koncu porabljene niti; rib. ribiški vozli ki se uporabljajo pri vezavah vrvice; teh. sanitarni inštalacijski vozel celotna inštalacija na enem mestu v stavbi, vezana na sanitarije ♪
  7.      vózen  in vôzen -zna -o prid. (ọ̄; ó) 1. nanašajoč se na vožnjo ali voženje: vozne lastnosti, sposobnosti, zmogljivosti avtomobila / vozni čas; vozna hitrost / na parcelo vodi vozna pot / vozni listek; vozni park prevozna sredstva kake ustanove, podjetja; vozne olajšave znižanje cene za prevoz / publ. avtomobil je v voznem stanju / v oglasih kombi, vozen, prodam 2. v zvezi vozni red kar vnaprej in za daljše časovno obdobje določa čas prihoda, odhoda (javnih) prometnih sredstev: izdelati, sestaviti vozni red; promet teče po voznem redu; avtobusni, ladijski, železniški vozni red / kupiti vozni red ● cesta zaradi neurja ni vozna se po njej ne da voziti; publ. sestaviti vozni red za turnejo moštva po inozemstvu program, načrt; žarg. organizatorji so zaradi slabega vremena spremenili vozni red tekmovanja vnaprej določen načrt za njegov potek ◊ avt. (vozni) pas del ceste, cestišča, po katerem poteka promet v eno smer; elektr., žel. vozni vod vod za napajanje vozil z električno energijo pri električni vleki; teh. vozne karakteristike vozila; žel. vozni list potrdilo o prevzemu in predaji blaga pri prevozu in o plačani voznini ♪
  8.      vprašljívost  -i ž (í) knjiž. lastnost, značilnost vprašljivega: vprašljivost trditve / vprašljivost tematike / vprašljivost obstoja, zmage negotovost, nezanesljivost ♪
  9.      vŕh  -a stil. -á m, mn. vrhóvi stil. vŕhi, tož. mn. stil. vrhé, mest. mn. stil. vrhéh, or. mn. stil. vrhmí (ȓ) 1. vsaka od vzpetin, v katere se gorovje v višjem delu razcepi: veter buči okoli vrhov; priti na najvišji vrh Himalaje / svet med vrhovi gorami / Mali vrh // vsak od delov z vejami, v katere se drevo, rastlina razrašča v smeri navzgor: jablana ima dva vrhova; pustiti drevesu več vrhov / odrezati roži šibko rastoče vrhove; utrgati vrh rožmarina vršiček, vejico; potaknjenec je pognal več vrhov poganjkov 2. zgornji, navadno zoženi del a) gore, vzpetine: ob potresu se je gori odtrgal vrh; v daljavi se bleščijo zasneženi vrhovi hribov; letalo se je zaletelo v vrh gore; kopast, stožčast vrh; skalnat vrh b) drevesa: drevesu se je odlomil, se suši vrh; veter upogiba vrhove borov / uporabljati vrhove za drva // zgornji del česa sploh: vrh jambora; okrašen vrh stebra; iznad hiš se dviga vrh zvonika 3. najvišja točka, najvišji del a) gore, vzpetine: zaznamovati vrh gore; razgledovati se z vrha; povzpeti se na vrh grebena; ustaviti se na vrhu klanca; razdalja od vznožja do vrha b) česa sploh: mlaj je bil tolikšen, da se je komaj videl njegov vrh; izmeriti razdaljo od tal do vrha zvonika / pasti z vrha stopnic; dimnik na vrhu strehe na slemenu / z oslabljenim pomenom sedi na vrhu peči na peči // od izhodišča najoddaljenejša točka, del česa: vrh jezika; vrh mlinske lopate 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža površino, gladino: na vrhu kisa se je naredila tanka kožica / speljati napeljavo po vrhu stene / zajemati vodo z vrha z dela ob površini; potopil se je in kmalu priplaval na vrh // izraža položaj, ko je kaj glede na drugo najvišje: zloži stvari v kovček tako, da bodo srajce na vrhu / ta del okenskega krila mora biti na vrhu zgoraj; vzemite list in na vrh napišite naslov na del ob robu, kjer se začne pisati 5. v prislovni rabi, v zvezi z do izraža skrajni zgornji del ob odprtini: naliti kozarec do vrha; do vrha napolniti vrče / lava je v ognjeniku prikipela do vrha / do vrha polna posoda do roba // v zvezi do vrha popolnoma, zelo: do vrha natovorjena ladja / ekspr. do vrha se najesti 6. najboljši dosežek, predstavnik česa: ta drama je vrh realistične dramatike / uvrščajo se med vrhove našega pesništva / ekspr. naši tekmovalci so se prebili v smučarski vrh // publ. najvišji, vodilni organ: kritizirati državni vrh; stiki z vojaškimi vrhovi; spori v vrhovih organizacije 7. publ. najvišje mesto, položaj v kaki organizaciji: čakati na smernice z vrha; spremembe na vrhu 8. razvojna stopnja največje kakovosti, uspešnosti: gibanje je doseglo svoj vrh v dvajsetih letih; vsaka dejavnost ima svoj vrh / biti na vrhu pesniškega ustvarjanja / bližati se vrhu življenja najuspešnejšemu življenjskemu obdobju // stopnja največje intenzivnosti: kriza je dosegla vrh / število premikov na minuto je doseglo vrh bilo največje 9. publ. najboljše mesto, najvišja uvrstitev: z zadnjo zmago je moštvo na vrhu; ta klub lahko seže po vrhu / uvrstiti se pod sam vrh 10. publ. sestanek voditeljev držav: sklicati vrh / afriški vrh / konferenca, sestanek na vrhu 11. nar. vzhodno vinograd (v gričevnatem svetu): skopati vrh / iti v vrh po vino / vinski vrh ● nar. še ni vrha dorasel še ni odrastel, postal mož; od vrha do tal ekspr. biti nov od vrha do tal biti oblečen v nova oblačila; ekspr. ogledal si jo je od vrha do tal od glave do nog; ekspr. hiša je pogorela od vrha do tal popolnoma; ekspr. bil je gospod od vrha do tal popoln; fotografirati z vrha od zgoraj; star. spustiti se v jašek z vrha zvrha; pog. nasprotna stranka je prišla na vrh na oblast; žarg. jemati mamila iz želje po vrhu največji omami; nar. otroke imata pod vrhom njuni otroci so že skoraj odrasli; star. ima vsega z vrhom veliko, dosti; star. natresti pšenice v mernik z vrhom zvrhano; ekspr. otresti se pritiska, ko je mera do vrha polna ko ga ni več mogoče prenašati; star. z vrhom polna mera česa zvrhoma; pog. do vrha glave te imam zelo mi presedaš; publ. ta knjiga je na vrhu najbolj branih knjig je najbolj brana; stanovanja na vrhu so najbolj hladna v najvišji etaži, na podstrešju; ekspr. strele udarjajo v visoke vrhove pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki ◊ alp. vrh del gore, ki leži najvišje in se od drugih delov loči kot posebna celota; anat. pljučni vrh koničasti, zgornji del pljučnega krila; etn. vrh del avbe nad čelnikom, oblikovan iz lepenke in prevlečen z nabrano tkanino; fiz. valovni vrh točka v valu, v kateri je odmik navzgor največji; geom. vrh piramide skupna točka stranskih ploskev piramide; vrh stožca točka, v katero se zoži plašč stožca; lit. vrh del literarnega dela, v katerem se zgodba, dogajanje stopnjuje do največje napetosti; prim. povrhu ♪
  10.      vsèlej  prisl. (ȅ) 1. izraža pojavitev, ponovitev ob vsakem primeru, vsaki priložnosti: kadar je prišel, so mu vselej dali jesti in piti; vselej se je napil, če ga je kaj hudo ujezilo; včasih je pod nogami počila vejica. Takrat sva vselej obstala; večkrat je pogledal proti njej in vselej so se njune oči srečale; ko smo bili v težavah, so še vselej prišli na pomoč // izraža pojavitev, ponovitev ob vseh primerih, vseh priložnostih: pod Triglavom vselej dežuje z viharjem; vselej so za vse dolžili njega; na dopust gredo vselej v isti kraj 2. izraža popolno neomejenost na kak čas: to knjigo so vselej s spoštovanjem jemali v roke; narodno vprašanje je bilo vselej v središču pozornosti politike; zlato je bilo vselej drago // v zvezi z za izraža dokončnost, nepreklicnost: mnoge živali so za vselej izginile s sveta / priti domov za vselej / ekspr.: nehati, prepovedati enkrat za vselej dokončno, nepreklicno; zapomniti si enkrat za vselej zelo temeljito 3. v vseh primerkih, primerih: nosni votlini nista vselej enaki; ženski klobuk je vselej nekaj posebnega; novo vselej raste iz starega ● evfem. izdihniti za vselej umreti; nizko za vselej zamašiti komu usta ubiti ga; knjiž., ekspr. gleda na stvari, kot da so dane enkrat za vselej dokončno določene, nespremenljive ♪
  11.      vstopíti  in vstópiti -im dov. (ȋ ọ́ ọ̑) 1. stopiti v prevozno sredstvo: potniki vstopijo v avtobus, dvigalo; vstopil je na glavni postaji; vstopiti pri sprednjih vratih // stopiti v kaj sploh: vstopil je prvi; vstopiti skozi vrata; vstopiti v sobo; hitro, nepričakovano, oblastno vstopiti; drug za drugim so vstopili v jamo / publ. v naš zračni prostor je vstopilo tuje letalo 2. priti v kaj, v notranjost česa: mesto, kjer vstopijo v organ žile, živci / krogla je vstopila na sencih 3. postati član kake organizacije, društva: vstopiti v društvo, stranko / vstopiti v samostan postati redovnik, redovnica / vstopiti v gimnazijo začeti se šolati na gimnaziji; na univerzo je vstopil z dvajsetimi leti / vstopiti v službo zaposliti se 4. začeti peti, igrati v določenem trenutku med petjem, igranjem drugih: pevec je vstopil na dirigentov znak; na sredi skladbe vstopijo trobente 5. ekspr. začeti delovati na kakem področju: v književnost je vstopil s prvo generacijo povojnih pesnikov; vstopiti v svet politike 6. z oslabljenim pomenom začeti biti v kakem obdobju: vstopiti v novo leto / vstopiti v obdobje industrijske revolucije / vstopiti v novo življenje // izraža začetek stanja, kot ga določa samostalnik: s tem dnem so vstopili v vojno / vstopiti v boj začeti se bojevati ● ekspr. tedaj je v njegovo življenje vstopila ona jo je spoznal in je začela vplivati na njegovo življenje ◊ alp. vstopiti v steno začeti plezalni vzpon vstopívši zastar.: vstopivši v sobo, je pozdravil; vstopivša potnica ♪
  12.      vzdržáti  -ím dov. (á í) 1. biti, ostati kljub obremenitvam cel, nepoškodovan: led je vzdržal, čeprav ni bil debel; nasip je vzdržal pritisk vode / most vzdrži pet ton; taka vrv veliko vzdrži // biti, ostati kljub čemu težkemu, hudemu brez večjih negativnih telesnih ali duševnih posledic: človek vzdrži več, kot misli; vzdržati preizkušnje / vzdržati mučenje; takega trpljenja ne bo vzdržal / vzdržati mraz; vzdržati hude napore / bali so se, da srce ne bo vzdržalo; njeni živci ne vzdržijo veliko / duševno, telesno vzdržati 2. v zvezi z brez biti, ostati živ, nepoškodovan kljub odsotnosti, pomanjkanju česa, potrebnega za življenje: ponesrečenci so vzdržali brez hrane cel teden; boš že vzdržal kak dan brez kosila // biti tak, da nima (večjih) negativnih posledic zaradi odsotnosti, pomanjkanja česa, potrebnega za življenje: kamela dolgo vzdrži brez vode / to cvetje vzdrži brez vode samo nekaj ur 3. biti, ostati v kakem stanju, dejavnosti kljub negativnim silam, težavnosti: podjetje je vzdržalo konkurenco; polk je vzdržal napad sovražne vojske; finančno vzdržati podražitve 4. ostati kje kljub za življenje, počutje neugodnim okoliščinam: plavalec je dolgo vzdržal pod vodo; vojaki so vzdržali na položajih kljub močnemu obstreljevanju; zaradi hrupa ni vzdržal pri stroju; vzdržal je zunaj, čeprav je bilo zelo mrzlo / pri tej hiši ne vzdrži nobena gospodinjska pomočnica; v taki službi bo težko vzdržal / rastlina vzdrži na prostem le v toplih krajih / star., s smiselnim osebkom v rodilniku ni ga vzdržalo doma, pri učenju 5. biti, ostati dalj časa v kakem položaju, stanju, zlasti težjem, neprijetnem: zbrala je vse moči, da bi vzdržala; vzdržati morajo do noči / pri njem, z njim ne vzdrži nobena ženska 6. biti sposoben premagati željo, potrebo po čem: brez cigaret je vzdržal samo en dan; ne vzdrži brez mamil / ali bo vzdržal, ne da bi jo ves teden videl 7. biti, ostati uporaben, dober: ta kruh dolgo vzdrži; v hladni kleti sadje vzdrži do poletja / stroj bo vzdržal še nekaj let 8. preh. narediti, da se kaj ohrani v enakem stanju: vzdržati ogenj na ognjišču ● stara oblika je ob novi še dolgo vzdržala se je še dolgo uporabljala; publ. tako pisanje ne vzdrži kritike, trezne presoje kritika, trezna presoja pokaže, da ni dobro, ustrezno; zastar. sodišče je pogodbo vzdržalo v veljavi obdržalo; publ. te umetnine vzdržijo primerjavo z najbolj znanimi so enako dobre; ekspr. njenega pogleda ni mogel vzdržati povesil je oči; ni ji mogel gledati v oči; ekspr. v zakonu ni dolgo vzdržala kmalu se je ločila vzdržáti se 1. zavestno, hote ne zadovoljiti svojih spolnih potreb: zaradi bolezni se vzdržati; popolnoma se vzdržati / spolno se vzdržati 2. zavestno, hote ne narediti, kar osebek hoče, želi: vzdržati se kajenja / alkoholnih pijač se mora vzdržati // zavestno, hote ne narediti česa sploh: hotela je nekaj reči, pa se je vzdržala / vzdržati se smeha, solz; niso se mogli vzdržati začudenja ∙ večina je glasovala za predlog, nekaj jih je bilo proti, nekaj pa se jih je vzdržalo se jih ni opredelilo 3. knjiž. obdržati se: brez gospodarskega napredka se narod ne bo vzdržal / s težavo se je vzdržal na vodi, v strmini vzdržán -a -o: število vzdržanih glasov ♪
  13.      vznemíriti  -im dov. (ȋ ȋ) 1. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: otrokova bledica je starše vznemirila; hrup je vznemiril tudi živali; ni ga hotel vznemiriti / vznemiriti koga z očitki, s pismom // narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: film gledalca vznemiri; njegovi pogledi so jo vznemirili; čustveno, moralno vznemiriti / vznemiriti komu vest, ekspr. srce // narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, ko hoče, želi a) ukvarjati se s čim, spoznati kaj: neznani pojav je znanstvenike vznemiril / knjiga je vznemirila kritike b) uresničiti kake želje, doseči kak cilj: lepotica je vznemirila marsikaterega moškega; spolno vznemiriti / ekspr. vznemiriti komu kri 2. s svojo dejavnostjo narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje napetosti, negotovosti: razbojniki so vznemirili vse mesto / prelet sovražnega letala jih je vznemiril 3. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj ne miruje: veslo je vznemirilo vodo / strel vznemiri tišino prekine / nova visoka stavba je vznemirila staro mestno panoramo moteče razgibala vznemíriti se priti v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: ob strelu so se živali vznemirile; če samo pomisli na to, se vznemiri / kaj bo iz tega, se vznemiri sosed / glas se mu je vznemiril // priti v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: ob gledanju filma se je zelo vznemiril; spolno se vznemiriti vznemírjen -a -o: vznemirjen človek, pogled; prisl.: vznemirjeno govoriti ♪
  14.      vznemírjati  -am nedov. (í) 1. delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: hrup je vznemirjal ljudi in živali; ni ga hotel vznemirjati / vznemirjati koga z očitki, željami // delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: taki filmi ga vznemirjajo; čustveno, moralno vznemirjati koga / dvomi mu vznemirjajo dušo; vznemirjati komu vest / vznemirja ga misel na neuspeh, zmago // delati, povzročati, da pride kdo v stanje, ko hoče, želi a) ukvarjati se s čim, spoznati kaj: to vprašanje že dolgo vznemirja znanstvenike / novo umetniško delo še zmeraj vznemirja kritike b) uresničiti kake želje, doseči kak cilj: fanta so začele vznemirjati ženske; spolno vznemirjati / gledališče je znamenitega igralca vznemirjalo že od mladosti 2. s svojo dejavnostjo delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje napetosti, negotovosti: razbojniki vznemirjajo mesto / med premikom so jih vznemirjala sovražnikova letala / ekspr. upor vznemirja deželo 3. ekspr. delati, povzročati, da kaj ne miruje: veter vznemirja veje / streli vznemirjajo tišino prekinjajo vznemírjati se prihajati v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: za vsako malenkost se vznemirja / kaj bo iz tega, se vznemirjajo ljudje // prihajati v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: ob branju detektivskih zgodb se zelo vznemirja; čustveno se vznemirjati vznemirjajóč -a -e: vznemirjajoč glas, nastop; vznemirjajoča misel; prisl.: vznemirjajoče se vesti; vznemirjajoče dolgo čakanje vznemírjan -a -o: vznemirjane živali ♪
  15.      vzpostáviti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti, da začne obstajati kako zaželeno stanje, dejstvo: vzpostaviti mir, red; vzpostaviti ravnotežje v gospodarskem razvoju; vzpostaviti drugačno družbeno ureditev / vzpostaviti diplomatske odnose, stike; po kurirju vzpostaviti zvezo s četo; vzpostaviti radijsko, telefonsko zvezo / vzpostaviti redni promet med naselji // knjiž. uresničiti, uveljaviti: vzpostaviti nove norme; vzpostaviti se kot subjekt ♦ jur. vzpostaviti poslancu imunitetno pravico narediti, da zanj ponovno velja 2. knjiž. postaviti, sestaviti: vzpostaviti sposobno ekipo, organizacijo / vzpostaviti novo vlado / vzpostaviti oporišča 3. knjiž. obnoviti, znova ustvariti: vzpostaviti nekdanje kraljestvo; vzpostaviti prejšnje, prvotno stanje / teoretično vzpostaviti izumrli jezik 4. zastar. znova postaviti, ustoličiti: vzpostaviti prejšnjega predsednika / vzpostaviti koga na prestolu vzpostávljen -a -o: znova vzpostavljen promet; vzpostavljeno zaupanje ♪
  16.      vzpostávljati  -am nedov. (á) 1. delati, prizadevati si, da začenja obstajati kako zaželeno stanje, dejstvo: vzpostavljati red v državi / vzpostavljati gospodarske stike z drugo državo; vzpostavljati prometne, telefonske zveze / vzpostavljati novo oblast // knjiž. uresničevati, uveljavljati: ta dejstva vzpostavljajo drugačno razmerje / umetnost vzpostavljajo estetski odnosi 2. knjiž. postavljati, sestavljati: vzpostavljati komisije / vzpostavljati vojaška oporišča 3. knjiž. obnavljati, znova ustvarjati: vzpostavljati prvotno stanje; vzpostavljati pretrgane zveze ♪
  17.      zabranjeváti  -újem nedov. (á ȗ) star. preprečevati: zabranjevati požare / zabranjevali so jim stike s sosedi prepovedovali ♪
  18.      začétek  -tka m (ẹ̑) 1. prvi trenutek obstajanja kakega a) dela, dejavnosti: vstopili so po začetku predvajanja filma; pot, ki jo opravi vozilo od začetka zaviranja; znak za začetek tekmovanja / obdobje pred začetkom šolanja; tekmovanje šahistov z začetkom ob osmi uri / pri tem delu smo šele na začetku smo ga šele začeli opravljati b) dogajanja: začetek predstave, zasedanja; do začetka prireditve manjka še deset minut c) procesa: ugotoviti začetek bolezni, nosečnosti; začetek propada č) omejenega trajanja: določiti začetek počitnic / praznovati začetek novega leta // temu trenutku najbližji del, obdobje obstajanja česa: neuspešen začetek šolanja / v začetku bolezni se pojavijo izpuščaji / sončen začetek avgusta; filozofska smer z začetka dvajsetega stoletja / priprave so trajale od začetka leta do srede marca 2. prvo dejanje, prva dejanja v zvezi s kakim delom, dejavnostjo: začetek izdelave novega modela se je zavlekel; slovesen začetek seje; po neuspešnih začetkih se je gospodarstvo razmahnilo / sonet spada med njegove pesniške začetke; zgodovina šolstva od začetkov do danes 3. kar je na prvem mestu v zaporedju delov a) kakega dogajanja: začetek filma mu ni všeč, konec pa še manj; dramatičen začetek pripovedi / raziskovati začetke človeške kulture b) kake celote: na pamet znati začetke pesmi; začetek stavka; začetek telovadne vrste; pesem spada na začetek zbirke / prebrati kaj od začetka do konca 4. točka, mesto, odkoder ima kaj prostorsko razsežnost: začetek mišice, vretenca / začetek in konec črte sta označena // del ob tej točki, tem mestu: v daljavi se je videl začetek gozda; na začetku je teren poledenel 5. v prislovni rabi, s predlogom izraža a) prvi trenutek, prvo obdobje obstajanja česa: od začetka je kazalo, da je trud zaman; že na začetku je bil tak; rana je bila v začetku videti hujša b) da je povedano glede na potek dogajanja na prvem mestu: od začetka se je udeleževal pogovora, nato pa je utihnil; za začetek so naročili pivo; na začetku se je zelo bal; v začetku se je vse treslo ● redko začetek njegovega rodu je neznan izvor; redko miti o začetku sveta nastanku; začetek in konec ekspr. zanj je Shakespeare začetek in konec dramatike samo Shakespearove drame ceni, občuduje; ekspr. to je začetek in konec temeljna, glavna stvar; petek — slab začetek po ljudskem verovanju delo, stvar, ki se začne v petek, (rade) spremljajo težave, neprijetnosti ◊ muz. od začetka označba za ponovitev (začetnega) dela skladbe da capo ♪
  19.      začéten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na začetek: a) začetni del postopka, preiskave; začetni pogovori državnikov / vrniti se na začetno stopnjo razvoja / začetno obdobje romantike / začetne priprave za gradnjo; začetna dela za pravopis; začetno šolanje / definirati začetne pojme teorije prve, osnovne; pridobiti začetna znanja s kakega področja osnovna, temeljna / začetni tečaj tečaj za pridobitev osnovnega znanja, vedenja o čem b) bat se vrne v začetni položaj; začetna in končna prostornina pri raztezanju / začetni znaki bolezni; začetna cena na dražbi c) začetni prizor drame; začetni takti skladbe / začetni del dopisa; začetna vrsta pletenja / začetni zlog; začetna črka imena / začetna in končna postaja žičnice ◊ gastr. začetna jed prva jed na menuju, ki se daje pred juho ali glavno jedjo; predjed; geogr. začetni poldnevnik poldnevnik, ki je izhodišče za merjenje zemljepisne dolžine; ped. začetni pouk pouk v nižjih razredih osnovne šole; šport. začetni udarec pri nekaterih igrah z žogo udarec, podaja žoge, s katerim se začne igra ali del igre; servis; teh. začetni robnik robnik (pri pisalnem stroju), s katerim se določi levi rob na listu začétno prisl.: začetno skicirati portretiranca ♦ lingv. začetno dovršni glagol glagol, ki izraža začetek dejanja ♪
  20.      zadržánost  -i ž (á) 1. lastnost, značilnost zadržanega: začetna zadržanost gostov je izginila; premagati zadržanost; zadržanost do tujcev; zadržanost v govorjenju, vedenju; zadržanost in sproščenost / zadržanost izjave, kritike // zadržan odnos: izraziti svojo zadržanost glede resničnosti sporočila; navdušenje se je spreminjalo v zadržanost / odgovarjal je s spoštljivo zadržanostjo 2. dejstvo, da mora kdo biti v določenem času zaradi opravkov, obveznosti drugje: povabilu se predsednik zaradi zadržanosti ni mogel odzvati / službena zadržanost; začasna zadržanost od dela ♪
  21.      zafugírati  -am dov. (ȋ) grad. zaliti, zadelati fuge, reže zaradi zaščite ali olepšave: zafugirati stike s cementno malto ♪
  22.      zamétek  -tka m (ẹ̑) 1. prva stopnja, oblika tega, kar začenja nastajati, se ustvarjati: ta knjižnica je zametek poznejše znanstvene knjižnice; risba je prvi zametek slike; srednjeveški zametki velikih mest / zametke čutil najdemo že pri najnižjih organizmih; zametki pleše se že kažejo // ekspr. nedokončna, nepopolna oblika česa: te zgodbe so še neizdelane, samo zametki 2. prvi pojav tega, kar se začenja razvijati, se pojavljati: zametki romantike v 18. stoletju 3. knjiž. zasnova: zametek cveta, lista; zametek organa, organizma ♪
  23.      zamolčánje  -a [u̯č] s (ȃ) glagolnik od zamolčati: zamolčanje neprijetnih dejstev / zamolčanje je bilo zanj hujše od negativne kritike ♪
  24.      zamrzováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. prekrivati se z ledom: jezero že zamrzuje / snežilo je in okna so zamrzovala / redko decembra je zemlja začela zamrzovati postajati trda zaradi zmrznjenja vode v njej 2. ekspr. postajati negiben, tog: zamrzovati od groze, v grozi 3. preh. delati, da kaj zmrzne zaradi konzerviranja, hranjenja: zamrzovati meso, zelenjavo / zamrzovati organe ♦ agr. globoko zamrzovati; biol. zamrzovati spermo 4. preh., ekon. uradno odrejati ustalitev na določeni višini: zamrzovati cene, posojila 5. preh., publ. delati, da se kaj začasno ne nadaljuje, ne teče: zamrzovati meddržavne stike; zamrzovati zaposlovanje ♪
  25.      zanímati  -am nedov. (ȋ) 1. vzbujati pri kom hotenje, željo a) vedeti, izvedeti kaj: novica ga ni zanimala; bolj ko so mu resnico prikrivali, bolj ga je zanimala / zanima me mnenje drugih o tem; zanima me, o čem sta se pogovarjala / kaj pa je hotel? Zanimalo ga je, kje je oče vprašal je b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: zanima ga glasba, šah; študiral bo matematiko, ker ga zelo zanima / ta pojav, problem strokovnjake že dolgo zanima / otroka zelo zanimajo pravljice rad jih bere, posluša; zanimajo ga živali / samotar je, drugi ljudje ga ne zanimajo ne vzbujajo v njem želje imeti stike z njimi; ekspr. ženske ga ne zanimajo preveč ne vzbujajo v njem potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi c) dobiti, imeti kaj: zanima ga ta hiša, parcela / sporoči, če te ta služba še zanima / nobene druge ne mara, samo tisto dekle ga zanima 2. ekspr., navadno z nikalnico izraža popolno nezanimanje, neprizadetost: tvoji razlogi me ne zanimajo; to me nič, niti malo ne zanima; ne zanima me, kaj govorijo ljudje 3. publ. tikati se česa, zadevati kaj: gradnja nove bolnišnice zanima vse prebivalce; ti problemi zanimajo nas vse; državnika sta se pogovarjala o vprašanjih, ki zanimajo obe državi zanímati se 1. imeti, kazati hotenje, željo a) vedeti, izvedeti kaj: zanimati se za vesti s fronte; zanimati se za vzroke nesreče / včeraj se je nekdo zanimal zate je povpraševal po tebi b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: zanimati se za filozofijo, šport; za politiko se ne zanima / že od malega se zanima za avtomobile / ti starši se premalo zanimajo za otroka premalo skrbijo zanj; ne zanima se za sosede ne želi imeti stikov z njimi c) dobiti, imeti kaj: več prosilcev se zanima za to službo, stanovanje / kupci se zelo zanimajo za te izdelke povprašujejo po njih / zanimati se za nakup zemljišča 2. publ. prizadevati si, zavzemati se: zanimati se za gradnjo nove ceste, železniške proge zanimajóč -a -e: poslušal jih je, zanimajoč se za podrobnosti o dogodku ♪

   267 292 317 342 367 392 417 442 467 492  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA