Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

teza (776-800)


  1.      ravnodúšen  -šna -o prid. (ū ȗ) ki nima, ne kaže zanimanja, zavzetosti za kaj: ravnodušen človek; do teh idej, ljudi je ravnodušen / popolnoma ravnodušen je do teh težav, za te težave ga ne vznemirjajo / pripovedoval je z ravnodušnim glasom; jezile so jo bratove ravnodušne pripombe ∙ ekspr. ni ravnodušen do nje čuti do nje naklonjenost, ljubezen ravnodúšno prisl.: ravnodušno gledati, govoriti ♪
  2.      ravnovésje  -a s (ẹ̑) 1. raba peša stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka; ravnotežje: loviti ravnovesje na gredi; čoln so težko držali v ravnovesju 2. navadno s prilastkom stanje, v katerem so a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: vzpostavitev ravnovesja političnih, vojaških sil v svetu / ohranjevati, porušiti ravnovesje v naravi b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: posamezne zgodbe romana so v ravnovesju / ekspr. slikarju se je posrečilo ustvariti ravnovesje v barvah / bilančno, proračunsko ravnovesje // stanje umirjenosti, duševne skladnosti: po teh besedah se mu je vrnilo ravnovesje / poskušal je najti duševno, notranje ravnovesje / spraviti, ekspr. vreči koga iz ravnovesja ◊ fiz. stanje, v katerem telo vztraja, dokler ne nastopi nova zunanja sila ♪
  3.      razbohotéti se  -ím se dov. (ẹ́ í) knjiž., redko bujno se razrasti: po stezah se je razbohotela trava / rakasto tkivo se je razbohotelo ♪
  4.      razborítež  -a m (ȋ) ekspr. zelo živahen, nemiren človek: le s težavo je mirila male razboriteže ♪
  5.      razbráti  -bêrem dov., stil. razberó; razbrál (á é) 1. razpoznati znak, znake za glas, glasove in jih povezati v besedo: na spomeniku je razbral le še ime; list je popackan, zato se nekaterih besed ne da razbrati; s težavo je razbral napis / razbrati skrivnostne znake ∙ knjiž. razbrati med vrsticami uganiti prikrito misel // razumeti ustaljene, dogovorjene znake; prebrati: razbrati šifrirano besedilo 2. knjiž. z gledanjem, opazovanjem česa ugotoviti, spoznati kaj: razbrati simbolični pomen slike / bilo je temno, da nisem razbral, koliko jih je bilo razločil // ugotoviti, spoznati sploh: razbrati pomen besede iz sobesedila; iz zadnjega pisma je razbrala, da je v tujini nesrečen; iz statistike razberemo, da se poraba povečuje / iz njenega vedenja je razbral, da je zaskrbljena; na njegovem obrazu je skušala razbrati, kaj misli razbráti se zastar. spoznati se, znajti se: v mojih zapiskih se ne bo nihče razbral razbrán -a -o: ta pisava je že razbrana ∙ knjiž. kritično razbrane pesmi izbrane ♪
  6.      razdružíti  in razdrúžiti -im, tudi razdrúžiti -im dov. (ȋ ú ū; ū ȗ) 1. narediti, da kaka celota preide v sestavne enote: pred leti združeni podjetji so spet razdružili / razdružiti občino na, v dve novi razdeliti ♦ mat. razdružiti množico na delne množice 2. knjiž. ločiti: razdružiti zlepljene liste / s silo razdružiti pretepača / vsakdanje težave so prej dobra prijatelja razdružile ● knjiž. po nekaj letih zakona sta se razdružila razvezala; zastar. s prijateljskim stiskom rok smo se razdružili razšli, poslovili razdrúžen -a -o: v preteklosti so bili naši narodi razdruženi; razdruženo podjetje ♪
  7.      razglášati  -am nedov. (á) 1. uradno sporočati javnosti: razglašati rezultate glasovanja; razglašati po radiu, v časopisu / kresovi so razglašali nevarnost; sirene razglašajo alarm / napis razglaša, da je cesta zaprta opozarja // ekspr. razširjati, učiti: razglašati nove ideje; ne razglašaj krivih naukov // ekspr. pripovedovati, sporočati veliko ljudem: ne razglašaj svojih težav; povsod je razglašal, da se bo poročil; razglašala je, kar bi moralo ostati skrivnost / ne razglašajte vsem, kaj se je zgodilo / pesmi bodo razglašale tvojo lepoto 2. uradno sporočati javnosti, da kaj začne a) obstajati, potekati: razglašati splošno mobilizacijo b) veljati: razglašati ustavo // v zvezi z za uradno sporočati javnosti, da ima kdo določen položaj, naziv: razglašati za predsednika republike, za vladarja 3. uradno priznavati določeno dejstvo, ugotovitev: po določenem času razglašajo pogrešane za mrtve / razglašati dokumente za neveljavne; razglašati trditev za neresnično 4. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža omejevanje lastnosti, značilnosti na navedbo koga: nekatere ljudi so razglašali za manjvredne; ne razglašaj me za lažnivca; vsega ne smeš razglašati za napako; začeli so se razglašati za Slovence 5. nekdaj javno prebirati, navadno mestne, občinske uredbe: birič je razglašal, kdaj in kje bo semenj 6. zastar. objavljati: kritike je razglašal v različnih časopisih razglášati se star. slišati se: zvonjenje se je razglašalo po vsej dolini razglášan -a -o: pogosto razglašana obvestila ♪
  8.      razgúbljati se  -am se nedov. (ú) nav. ekspr. 1. razhajati se, navadno neopazno: že pred koncem predstave so se začeli gledalci razgubljati / počasi se razgubljajo iz sobe; ljudje se razgubljajo po trgovinah in gostilnah // s prislovnim določilom z oddaljevanjem postajati a) manj viden: otroci se razgubljajo v visoki travi; steza se razgublja med skalami b) manj slišen: pesem se je razgubljala v noč 2. približevati se koncu obstajanja: dim, megla se razgublja / spomini se razgubljajo v pozabo razgúbljati redko izgubljati: kar naprej je razgubljal robce ♪
  9.      razkládanje  -a s (ȃ) glagolnik od razkladati: razkladanje lesa, tovora / naprave za razkladanje ladij / dolgočasila ga je z razkladanjem svojih težav ♪
  10.      razkládati  -am nedov. (ȃ) 1. spravljati kaj z vozila, živali: razkladati deske, vreče / delavci že razkladajo; razkladati ladjo, vagon 2. raba peša delati, da pride kaj na več mest; razlagati: razkladati listine po mizi / začela je razkladati kupljeno blago 3. ekspr. govoriti, pripovedovati: razkladati svoje modrosti; vsakomur je razkladala o svojih težavah / avtor razklada v članku svoje nazore 4. star. razlagati, tolmačiti: razkladati naravne pojave, sanje; natančno razkladati ♪
  11.      razločeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. videti, slišati kaj kot posameznost: s hriba je dobro razločeval ljudi na dvorišču; v temi ni mogel več razločevati predmetov na mizi; razločevati kaj s prostim očesom; iz te razdalje se predmeti še dobro razločujejo // z gledanjem, poslušanjem jasno zaznavati: stemnilo se je in ni mogla več razločevati njegovega obraza / s težavo je razločeval pot videl 2. videti, občutiti različnost med čim: razločevati barve; črke, pisane s tem strojem, težko razločujemo od tiskanih; dobro razločevati kak pojav od drugega // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: ta narečja več ne razločujejo padajoče in rastoče intonacije / ta literarni zgodovinar razločuje tri vrste pesnikov 3. knjiž. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega; ločiti: to ga razločuje od drugih ljudi; kaj razločuje človeka od živali razločeváti se knjiž. biti različen, drugačen; ločiti se: mlajši brat se je zelo razločeval od starejšega; razločevati se po zunanjosti razločujóč -a -e: govoril je zmedeno, ne razločujoč bistveno od nebistvenega; razločujoči znaki ♪
  12.      razlopútniti  -em dov. (ú ȗ) glasno odpreti, zlasti vrata: planil je k vratom in jih razloputnil na stežaj ♪
  13.      razmótati  -am tudi razmotáti -ám dov. (ọ̄; á ȃ) 1. narediti, da kaj preneha biti nepravilno prepleteno, zvito: s težavo je razmotal vrvi ∙ ekspr. upajmo, da bomo to vprašanje kmalu razmotali rešili, razrešili 2. knjiž. odviti: razmotati paket / razmotati papir ♪
  14.      razpahníti  in razpáhniti -em, tudi razpáhniti -em dov. (ȋ á; á ā) sunkovito odpreti, zlasti vrata: razpahniti oknice, vrata; razpahniti nastežaj ∙ ekspr. razpahniti oči, usta široko odpreti razpáhnjen -a -o: razpahnjena vrata ♪
  15.      razporočênec  -nca m (é) star. razvezanec, ločenec: težave razporočencev ♪
  16.      razpotegníti  in razpotégniti -em dov. (ȋ ẹ́) 1. narediti, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: razpotegniti živali gobec / skoraj bi ga razpotegnili, tako so ga vlekli 2. raztegniti: s težavo je razpotegnil naslanjač / razpotegniti ustnice v nasmeh / frontno črto so razpotegnili do hiš / kolona se je razpotegnila / trenutki se razpotegnejo v celo uro / sence so se razpotegnile ● ekspr. obraz se mu je razpotegnil, ko je to slišal ostre, podolgovate poteze na obrazu so pokazale njegovo razočaranje, žalost; ekspr. razpotegnil se je v dolgega fanta zelo je zrasel razpotégnjen -a -o 1. deležnik od razpotegniti: razpotegnjen obraz; med njivami razpotegnjeni travniki; film je preveč razpotegnjen; bolestno razpotegnjena usta 2. ekspr. dolg, podolgovat: letalo z razpotegnjenim trupom / razpotegnjena vas ♪
  17.      razpoznáti  -znám dov. (á ȃ) 1. ugotoviti različnost med osebami, stvarmi, pojmi: razpoznati predmete, znake; razpoznala jih je po glasu / razpoznati bolezen / knjiž. razpoznati dobro od zlega ločiti 2. videti kaj kot posameznost: kljub mraku je razpoznal predmete v prostoru 3. prepoznati: razpoznati ponesrečenca / razpoznati rokopis razpoznáti se knjiž. določiti svojo lego, položaj glede na določene točke, znamenja; orientirati se: le s težavo se je razpoznal v prostoru ♪
  18.      raztégati  -am nedov. (ẹ̄) zastar. raztezati: raztegati krila / gozd se raztega daleč proti severu sega ♪
  19.      raztézen 1 -zna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na raztezanje: med ploščami pustimo raztezno režo ♦ šport. raztezne vaje; teh. raztezna posoda posoda, v katero se prelivajo presežki tekočine pri raztezanju ♪
  20.      razuméti  -úmem dov. in nedov., razúmel tudi razumèl in razumél (ẹ́ ȗ) 1. vključiti, sprejeti v zavest in ugotoviti vzročne, logične povezave: učenci snovi kljub razlagi niso razumeli; s svojo bistroumnostjo je problem hitro razumel; filma ne razumem popolnoma / ti tega ne razumeš; ne morem razumeti, kako se je to zgodilo // ugotoviti vsebino, smisel: nekaj je govoril o tem, pa ga nisem razumel; če te dobro, prav razumem, prideš prihodnji teden / njegovih stališč niso razumeli 2. s prislovnim določilom imeti v mislih, v zavesti kaj glede na bistvene lastnosti, vsebino tako, kot izraža določilo: tega dela ne smemo razumeti preozko; hotel je povedati, kako on razume življenje in svobodo / ta arhitekt razume stavbo še precej tradicionalno 3. imeti, izražati naklonjen, pozitiven odnos do mišljenja, čustvovanja, ravnanja koga: samo žena ga razume; razumeti mladostnika, otroka; čisto, popolnoma te razumem / razumeti skrbi, slabosti koga 4. akustično zaznati tako, da se lahko ugotovi vsebina, smisel: govori glasneje, nič te ne razumem; z mojega sedeža sem vse razumel; le s težavo ga razume, ker jeclja; po telefonu se slabo razume 5. biti sposoben dojeti vsebino česa, izraženega v tujem jeziku: razume poljsko in rusko; nekoliko razume tudi francosko; nemško sicer razume, govoriti pa ne zna // biti sposoben dojeti vsebino česa sploh: fizike prav nič ne razume 6. v medmetni rabi izraža podkrepitev ukaza: ostal boš lepo doma, razumeš; tako bo in nič drugače, si razumela // pog. izraža podkrepitev sploh: to je tako vsakdanje, razumeš, skoraj banalno; pridem tja, razumete, tam pa nikogar ● razume tudi šalo je ne vzame za slabo, ni takoj užaljen; pod okusom vsakdo razume nekaj drugega vsak ima drugačen, svoj okus; pog. dal mi je razumeti, da me ne mara očitno, v neprimerni obliki mi je to pokazal; kako naj to razumem kako je to mišljeno; ne razumi me napačno ne razlagaj si mojih besed drugače, kot sem mislil; ne vzemi tega za slabo razuméti se nedov. 1. živeti skladno, v slogi: pri tej hiši se razumejo; s starši, z ženo se ne razume 2. v zvezi z na poznavati, obvladovati: razume se tudi na biologijo; na svoje delo se dobro razume; na to se razume kakor zajec na boben prav nič 3. v medmetni rabi izraža, da česa ni treba posebej pojasnjevati: vsi pridemo, se razume; prinesi tudi vino, se razume / to se razume samo po sebi razúmljen -a -o: napačno razumljene besede; nikoli ni prav razumljen ♪
  21.      razumévanje  -a s (ẹ́) glagolnik od razumevati ali razumeti: učiti se brez razumevanja; pomagati bralcem k boljšemu razumevanju poezije; ekspr. ključ za razumevanje problema / napačno razumevanje predpisov / tradicionalno razumevanje družine / ženino razumevanje mu veliko pomeni; prositi za razumevanje / imeti razumevanje za mlade; kazati razumevanje za težave drugih; publ. pri njih ne najde razumevanja; sprejeti koga z razumevanjem / kot vljudnostna fraza hvala za razumevanje / dobro razumevanje angleškega jezika / v tej družini ni razumevanja; veliko medsebojno razumevanje in prijateljstvo ♪
  22.      rekonstrukcíjski  tudi rekonstrúkcijski -a -o prid. (ȋ; ú) nanašajoč se na rekonstrukcijo: rekonstrukcijske težave / rekonstrukcijski stroški ♪
  23.      rélativen  in relatíven -vna -o prid. (ẹ̑; ȋ) 1. odvisen od določenega a) dejstva, okoliščin: občutek, kaj je mrzlo, je relativen; cena blaga je relativna, odvisna od materiala, dela b) merila, pojmovanja: eni film hvalijo, drugim se zdi slab, okusi so relativni; kaj je lepo, je relativno 2. ki je, se kaže v odnosu do določenega dejstva, s katerim se primerja: relativna majhnost telesa; relativna zaostalost nekaterih držav / doseči relativen uspeh / relativna izobraženost tega človeka ga je presenetila 3. ki se določa, meri glede na razmerje do določene celote, največje mogoče količine in se navadno izraža v odstotkih: relativni podaljšek kovinske palice pri višjih temperaturah; relativna teža možganov 4. omejen, delen: te razlike kažejo relativno samostojnost mišljenja; vsaka svoboda je relativna // precej velik, precejšen: zavladalo je obdobje relativnega miru; zagotoviti komu relativno varnost ● publ. konec drame je precej relativen dopušča različno razumevanje, razlago; ekspr. vse je relativno trdne, edino pravilne stvari ni ◊ ekon. relativna mezda razmerje med mezdami delavcev in narodnim dohodkom; relativna prenaseljenost; relativna presežna vrednost presežna vrednost, ki nastane zaradi skrajšanja potrebnega delovnega časa ob danem delavniku; filoz. relativni pojem pojem, določljiv samo z odnosom do drugega pojma; fiz. relativna napaka količnik med absolutno napako in dejansko količino, izražen navadno v odstotkih; geogr. relativna višina višina točke na zemeljskem površju glede na višino kake druge točke; gozd. relativna gozdna tla tla, kjer namesto gozda lahko uspevajo kmetijske kulture; lingv. relativni stavek oziralni stavek; mat. relativna napaka količnik med absolutno napako in približno vrednostjo; relativna verjetnost verjetnost, da se kak dogodek zgodi prej kot kak drug; relativno število število, ki ima predznak; muz. relativni posluh zmožnost razločevati tone na podlagi njihovih medsebojnih odnosov rélativno in relatívno prisl.: stroški so se relativno zmanjšali; relativno dober, redek, svoboden; rok je relativno zelo kratek; sam.: lepota je nekaj relativnega ♪
  24.      reševánje  -a s (ȃ) glagolnik od reševati: reševanje brodolomcev; reševanje ponesrečencev izpod plazov / reševanje živine / reševanje in gašenje gorečega letala / reševanje izumirajočih živalskih vrst / reševanje politične krize; reševanje ekonomskih težav / reševanje prošenj / reševanje ugank ♪
  25.      rešílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na rešitev: rešilni izhod; skok iz goreče hiše je bil za otroka rešilen / obšla ga je rešilna misel / rešilni avtomobil avtomobil za prevoz ponesrečenca, bolnika; rešilni jopič jopič iz nepremočljive tkanine, z vložki iz plute, ki drži človeka nad vodo ● knjiž. pričakoval je rešilno besedo odrešilno; ekspr. ta ponudba je zanj rešilna bilka izhod iz težav, rešitev ◊ navt. rešilni obroč, pas priprava za reševanje v morju, reki; sam.: pog. odpeljali so ga z rešilnim z rešilnim avtomobilom ♪

   651 676 701 726 751 776 801 826 851 876  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA