Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

tesni (30-54)


  1.      manšéten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na manšeto: oguljen manšetni rob / manšetni gumbi ♦ teh. manšetna tesnilka tesnilka v obliki kratke debele cevi; manšetno tesnjenje ♪
  2.      mèdosében  -bna -o prid. (ȅ-ẹ̑) knjiž. ki je, obstaja med posamezniki; medsebojen: tesni medosebni stiki; prijateljska medosebna razmerja ♦ psih. medosebni odnosi odnosi med ljudmi v določenem okolju, ki jih veže skupno delo ♪
  3.      mréževje  -a s (ẹ̄) 1. redko več mrež, mreže: kletka iz jeklenega mreževja / modro mreževje na luskah mrežje 2. knjiž., ekspr., z rodilnikom velika neurejena množina: voziti se po mreževju tesnih kanalov ♪
  4.      mrtvíčiti  -im nedov. (í ȋ) 1. redko delati kaj neobčutljivo, brezčutno; mrtviti: mraz ga je mrtvičil ♦ med. umetno povzročati neobčutljivost posameznih organov; mrtviti 2. knjiž. povzročati zmanjševanje dejavnosti, delavnosti: razmere ga tesnijo in mrtvičijo // ekspr. zelo ovirati, oteževati: protislovja mrtvičijo dejavnost organizacije; mrtvičiti osvobodilno gibanje 3. knjiž. zadrževati, premagovati: mrtvičiti čutnost, telesnost mrtvíčiti se 1. ekspr. mučiti se, trpinčiti se: mrtvičil se je v neodločnosti 2. rel. spokorno živeti, zatajevati se: v samostanu se je več let najstrožje mrtvičil ♪
  5.      nabúhniti  -em dov. (ú ȗ) dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je nabuhnil jadro; rjuha se je nabuhnila od zajetega zraka // redko nabrekniti, oteči: zapestja so mu nabuhnila od tesnih vezi; ves je nekam nabuhnil nabúhnjen -a -o: nabuhnjeni listi; čepica z visoko nabuhnjenim vrhom; prim. nabuhel ♪
  6.      oblepíti  in oblépiti -im, tudi oblépiti -im dov. (ȋ ẹ́; ẹ́ ẹ̑) 1. z lepljenjem obdati kaj s čim: oblepiti ogledalo z okrasnimi ploščami / oblepiti okna in vrata s tesnilom / ekspr. zmanjkalo mu je tal pod nogami in oblepilo ga je mehko blato 2. z lepljenjem narediti, da je kaj na čem: oblepiti steno s fotografijami filmskih igralcev; oblepiti vozilo z nalepkami; pren., ekspr. oblepiti koga z negativnimi etiketami oblépljen -a -o: s hotelskimi nalepkami oblepljen kovček; s strjeno krvjo oblepljena roka ♪
  7.      obróč  -a m (ọ̑) 1. ozka ploščata priprava v obliki kroga, s katero se a) stiskajo, povezujejo posode: obroč je počil; izdelati obroč; nabijati obroče na sode; leseni, železni obroči; velik obroč; žalost ji stiska srce kot obroč b) obdajajo kolesa: natakniti, pribiti obroč (na kolo) c) utrjujejo, krepijo predmeti: dati obroč na ročaj; steber z obroči 2. kar je temu podobno: v stropu sta dva velika železna obroča; okrasni obroči / plavalni obroč; obroči pri telovadnih napravah / redko okrog oči ima črne obroče kolobarje 3. zunanji del kolesa, v katerega so vpete špice: obroč se zlomi, zvije / kolesni obroč / avtomobil ima že izrabljene obroče platišča 4. razvrstitev, razporeditev vojaštva v obliki kroga: partizanske enote so začele ožiti obroč okrog postojanke; prebiti (sovražni) obroč / obkolitveni obroč // navadno s prilastkom kar kaj obdaja, obkroža: gasilci so naredili obroč okrog gorečih hiš; obroč sovražnikovih postojank okrog mesta 5. ekspr., s prilastkom kar utesnjuje, teži: obroč, ki ga je ves čas oklepal, je začel popuščati; obroč skrbi mu stiska srce ◊ agr. obroč za bika ki se vtakne biku skozi nosnico ali vanjo in služi za krotenje; anat. medenični obroč del telesnega ogrodja iz križnice in dveh kolčnic; ramenski obroč del telesnega ogrodja iz dveh ključnic in dveh lopatic, ki veže zgornje okončine s trupom; astr. Saturnov obroč Saturnov kolobar; elektr. drsni obroč kovinski obroč, po katerem teče električni tok v rotor ali iz njega; etn. poganjati obroč otroška igra, pri kateri se poganja obroč; kem. obroč geometrična oblika medsebojne povezave ogljikovih atomov v molekuli; benzenov obroč; navt. rešilni obroč priprava za reševanje v morju, reki; strojn. batni obroči tesnilni obroči v utorih na obodu bata; teh. centrirni obroč ki omogoča natančno naravnati strojne dele; zgod. obroč srednjeveška mučilna naprava za natezanje ♪
  8.      obróčast  -a -o prid. (ọ̑) ki ima obliko obroča: obročasta tesnilna guma; obročaste zareze / ploskev obročaste oblike ◊ astr. obročasti sončni mrk kolobarjasti sončni mrk; fiz. obročasti magnet; obl. obročasto krilo krilo, podprto z obroči obróčasto prisl.: gube tečejo obročasto okrog oči ♪
  9.      pénast  -a -o prid. (ẹ́) 1. poln pen: penasta voda; penasto mleko; kozarec penastega piva / ves penast je okoli ust; penast od jeze / penaste ustnice / penast konj 2. podoben peni: penasta masa, snov / penasto tesnilo iz penaste snovi // navadno v zvezi penasta guma zelo elastična, luknjičava sintetična snov: izdelek iz penaste gume ◊ grad. penasti beton penjeni beton pénasto prisl.: gastr. rumenjak in sladkor penasto stepsti mešati tako dolgo, da se speni ♪
  10.      pobíjati  -am nedov., stil. pobijála (í) 1. povzročati smrt, navadno živali: divji lovci so pobijali zaščitene živali; pobijati živali s kamni; živali v tesni kletki so se začele napadati in pobijati; ropati in pobijati 2. z udarci spravljati iz pokončnega položaja: ujetniki so se dvigali, a so jih vojaki pobijali na tla 3. prizadevati si zanikati, ovreči: pobijati dogme, predsodke; njihove trditve je pobijal z dokazi; ti dve stališči se pobijata / ekspr. take ideologe je treba pobijati pobíjati se pri padcu, udarcu dobivati poškodbe, rane: pobijal se je na slabi poti ● star. noč in dan se pobija za družino se trudi, si prizadeva ♪
  11.      pokváriti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti kaj slabše, neuporabno: z nepravilnim ravnanjem pokvariti aparat; stroja ni popravil, pač pa ga je še bolj pokvaril; otrok je pokvaril uro; gramofon se je pokvaril / težka vozila so pokvarila cesto; ekspr. tipkarica pokvari dosti papirja; blago se je med prevozom pokvarilo 2. narediti kaj manj popolno, dovršeno: hiše so pokvarile naravo okrog jezera; neprimeren okvir sliko pokvari; pokvariti povest s popravki / s kuhanjem pokvariti hrano narediti manj kvalitetno; ekspr. pokvariti medsebojne odnose poslabšati; vsaka nadaljnja beseda bi pokvarila učinek zmanjšala; pokvariti si zdravje // povzročiti (hujšo) okvaro: pretesni čevlji so mu pokvarili noge; zaradi slabe svetlobe si je pokvaril oči; pokvariti si zobe z neprimerno hrano; pokvariti si želodec / pokvariti si vid 3. povzročiti, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: slaba družba ga je pokvarila; bal se je, da bi se mu otroci pokvarili / pokvariti značaj naroda / en učenec je pokvaril vse druge 4. povzročiti, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti: incident je pokvaril razpoloženje; pokvaril mu je veselje do nadaljnjega dela / slabo vreme je pokvarilo izlet; dogodek je pokvaril družbi ves večer; s svojim ravnanjem ji je pokvaril življenje 5. povzročiti, da kaj ne uspe, je manj uspešno: pokvaril mu je igro; nepredviden dogodek mu je pokvaril načrte; s svojim prihodom sva mu pokvarila čakanje na lisico ● ekspr. pokvariti oceno poslabšati; ekspr. položaj na fronti se je pokvaril poslabšal; vreme se bo pokvarilo postalo bo deževno, mrzlo pokváriti se postati neužiten, slab: jed se na toplem hitro pokvari; krma se je zaradi vlažnih prostorov pokvarila pokvárjen -a -o: pokvarjen kruh; zaradi slabega uspeha ima počitnice pokvarjene; pokvarjeno orodje; moralno pokvarjen človek ♪
  12.      polietilén  -a m (ẹ̑) kem. s polimerizacijo etena nastala umetna snov, ki se uporablja za izdelavo embalaže, filmov, tesnil: proizvodnja polietilena ♪
  13.      pretêsen  stil. pretesán -têsna -o tudi -ó prid. (é ȃ é) preveč tesen: pretesni čevlji; pretesna obleka / čoln je pretesen; pretesna soba / ekspr. živeti pretesno, omejeno življenje / pretesni odnosi; pretesna zveza pretesnó tudi pretêsno prisl.: obleka se ji pretesno prilega / v povedni rabi v sobi je pretesno ♪
  14.      prilèg  in prilég -éga m (ȅ ẹ́; ẹ̑) strojn. stik med dvema sestavnima deloma stroja, od katerih eden deloma ali v celoti oklepa drugega: ohlapni, tesni prileg ♪
  15.      spójka  -e ž (ọ̑) teh. priprava za spajanje, povezovanje: spojka se pokvari, zlomi; odpeti, sneti spojko; povezati s spojkami; kovinska spojka; spojke za plinske, vodovodne cevi; spojka z gumijastim tesnilom / na robovih skrinje so bogato rezljane spojke ∙ knjiž., redko zabiti spojko v tram penjo, skobo; knjiž. spenjati akte s spojkami s sponkami; knjiž. na prsih je imela pozlačeno spojko zaponko ♦ elektr. kabelska spojka; žel. zavorna spojka cev za povezavo zavornega voda med dvema tirnima voziloma ♪
  16.      stík  -a m (ȋ) 1. popolno približanje dveh ali več predmetov: prišlo je do stika med površinama, žicama; stanjšati rob deske za stik z utorom / les pod linolejem ne pride v stik z zrakom; železo v stiku z vodo oksidira / prepovedati vsak stik z bolnikom 2. mesto, kjer se kaj stika: stiki med lobanjskimi kostmi zatrdijo; prekriti stike z letvami; zaliti, zamazati, zatesniti stike; zvariti stike kovinskih delov / za raztezanje pustimo centimeter široke stike presledke; opeke z rdečimi stiki stičnimi ploskvami 3. elektr. pojav ali stanje, ko sta dve stvari tako blizu skupaj, da je med njima mogoče prehajanje česa: prekiniti stik; dober, slab stik / električni stik // v zvezi kratki stik stik med dvema točkama v tokokrogu, ki imata različen električni potencial: preobremenitev je povzročila kratki stik; prišlo je do kratkega stika; pren., ekspr. v njegovih možganih je prišlo do kratkega stika 4. nav. mn. kar omogoča medsebojno dogovarjanje, sodelovanje, spoznavanje: imeti stike z drugimi organizacijami; državi sta pretrgali, vzpostavili stike; gospodarski, kulturni, politični stiki; odbor za stike s tujino / zapornikom so onemogočili stik z domačimi; iskati stike s sosedi; biti s kom v osebnih, pismenih, poslovnih, stalnih stikih; neposreden stik prodajalca s potrošnikom / vtisi ob prvem stiku obisku, srečanju // odnos, ko je mogoče medsebojno vplivanje: starši ne smejo izgubiti stika z otroki; vzpostaviti stik s poslušalci 5. lit. ujemanje glasov: stik in druge glasovne figure / polni stik ujemanje samoglasnikov in soglasnikov od naglašenega samoglasnika dalje; rima; samoglasniški stik ujemanje samoglasnikov, navadno v zaključnih besedah verzov; asonanca; soglasniški stik ujemanje soglasnikov ali soglasniških skupin v zaporednih besedah; aliteracija ● redko imeti radijski stik radijsko zvezo; najti stik z moderno glasbo začeti jo dojemati, sprejemati; prihajati v stik z delavci shajati se, družiti se, govoriti z njimi; priti v stik z novimi kraji videti, spoznati jih; biti v tesnem stiku z naravo biti zelo povezan z njo ♪
  17.      tésen  tudi têsen -sní ž (ẹ́; é) zelo ozka (rečna) dolina s strmimi pobočji: reka teče skozi tesen; mračna, skalna tesen; tesni in soteske / gorske tesni ∙ knjiž. plovba skozi prekope in tesni ožine; knjiž. hoja po mestnih tesneh ozkih prehodih, ulicah ♪
  18.      têsen  stil. tesán têsna -o tudi -ó prid., tesnéjši (é ȃ é) 1. ki se zelo prilega telesu: tesen ovratnik; tesni rokavi; tesna obleka / čevlji so mi tesni me tiščijo; nosi tesne hlače preveč oprijete // ki se zelo prilega čemu sploh: tesen obroč, povoj 2. pri katerem je kaj zelo blizu drugega: tesno srečanje vozil / čakati v tesnih vrstah / ekspr. tesen objem, stisk rok močen / sledil mu je v tesni razdalji majhni / ekspr. biti v tesnem sorodstvu neposrednem, bližnjem 3. ki se pogosto vzpostavlja in vključuje veliko skupnega: biti v tesnem stiku s kom; med vojno je ostal v tesni zvezi s starši / ta država ima tesne odnose s sosednjo; tesno sodelovanje med podjetjema 4. nav. ekspr. majhen, neprostoren: tesna celica, soba; tesno stanovanje / tesen rov; tesne ulice starega mesta; tesno rečno korito ozko // ki koga omejuje, utesnjuje: tesne razmere / življenje v domači hiši mu je postalo tesno 5. knjiž. tesnoben: prevzela ga je tesna slutnja / preživel je nekaj tesnih trenutkov / med ljudmi je vladalo tesno razpoloženje 6. publ. pri katerem je med nasprotnikoma majhna razlika v številu točk, zadetkov: tesen izid dvoboja; tesna zmaga domačih košarkarjev ● publ. odpraviti tesna grla v proizvodnji kar otežuje, zavira delo; žarg. plinska pipa ni dovolj tesna ne tesni dovolj ◊ strojn. tesni prileg tesnó tudi têsno prisl.: hoditi tesno drug ob drugem; naši so tekmo tesno izgubili; tesno objeti, se okleniti koga; avtomobil je peljal tesno za njimi; tesno kaj poviti; slediti komu tesno za petami tik; tesno zaprta škatla / tesno oprijete hlače zelo / v povedni rabi v stanovanju je tesno ∙ ekspr. ko je hodil po tem samotnem kraju, mu je bilo tesno pri duši je čutil nedoločen strah; ekspr. ob novici mu je postalo tesno pri srcu je začutil žalost, duševno bolečino; knjiž. vrnil se je tesno pred nočjo tik; ekspr. tesno mi gre za čas, s časom imam zelo malo časa (za kaj); sam.: na tesno kaj zapeti; pri njih doma so na tesnem imajo malo prostora; ekspr. biti na tesnem s časom, z denarjem imeti zelo malo časa, denarja (za kaj) ♪
  19.      tesnjênje  -a s (é) glagolnik od tesniti: tesnjenje plinskih pip; postopek tesnjenja; sredstva za tesnjenje / izboljšati tesnjenje vrat; dobro, slabo tesnjenje ♦ teh. manšetno tesnjenje z manšetno tesnilko ♪
  20.      trák  -ú in -a, mn. trakóvi stil. tráki (ȃ) 1. dolg, ozek in tanek kos blaga, gume, kovine: odvijati trak; prišiti trak; razrezati trak na več delov; navezati na trak; prevezati s trakom; gumiran, papirnat, svilen trak; okrasni, pisani trakovi; trak in vrvica / čez oko nosi črn trak; lepilni, samolepilni trak; merilni trak; nosilni trak za nošenje, prenašanje česa; reditelji z rdečim, rumenim trakom na rokavu; ščitni trak ki ščiti robove hlač, kril; klobuk s širokim (zunanjim) trakom na zunanjem stiku krajcev in štule; tesnilni trak; žalni trak ki se nosi na rokavu, reverju kot znamenje žalovanja / posneti na filmski, magnetofonski trak; trak za pisalni stroj / trgati v trakovih v dolgih in tankih kosih 2. tak kos, napeljan okrog valjev, za strojno prenašanje česa: pognati, ustaviti trak / brezkončni ali neskončni trak s spojenima koncema // navadno s prilastkom transportna naprava z brezkončnim trakom: premestiti nakladalni, transportni trak // v zvezi tekoči trak naprava, ki pomika predmet od enega delovnega mesta do drugega, vmes pa mora vsak delavec opraviti svoj del delovnih opravil: s tekočega traku bo prišlo vsak dan deset avtomobilov; delati pri tekočem traku; izdelki s tekočega traku / avtomatski tekoči trak pri katerem delajo avtomati 3. navadno v zvezi tekoči trak delovni postopek, pri katerem se predmet pomika od enega delovnega mesta do drugega, vmes pa mora vsak delavec opraviti svoj del delovnih opravil: organizirati, uvesti tekoči trak 4. nav. ekspr. kar je podobno traku: srebrni trak v dolini je reka / z oslabljenim pomenom beli trak ceste / rumeni trakovi tigrove kože proge, pasovi; slepeča trakova avtomobilskih žarometov žarka; snopa ● publ. po slavnostnem govoru je predsednik občine prerezal trak s tem dejanjem je simbolično odprl kaj; ekspr. težave so si sledile kar na tekočem traku, po tekočem traku hitro druga za drugo; ekspr. v glavi se mu je začel odvijati trak spominov vrsta med seboj povezanih spominov ◊ agr. žveplov trak iz v ognju obstojnega materiala, na katerega je naneseno žveplo za suho žveplanje lesene vinske posode; elektr. izolirni trak za izoliranje zlasti spojev (električnih) vodnikov; (magnetni) trak z magnetnim prahom obložen trak za zapis zvoka, slik; les. strženovi trakovi ki potekajo radialno od stržena debla k skorji; mat. številski trak številska premica; med. drenažni trak; metal. trak zelo dolg, ploščat valjan izdelek; navt. ladja si je pridobila modri trak priznanje za najhitrejšo vožnjo čez Atlantski ocean; obrt. kapitalni trak okrasni trak iz barvnega blaga na obeh koncih hrbta pri vezani knjigi; trak za hladno, vroče spajanje umetnih mas; ptt telegrafski trak na katerega telegrafski aparat zapisuje sprejete znake; rad. uvodni trak začetni del magnetofonskega traku brez magnetne plasti in zapisa za namestitev traku v magnetofonu; šport. ciljni trak razpet na cilju prečno na tekmovalno stezo; um. napisni trak z besedilom na srednjeveških slikah ali kipih; zal. bralni trak uvezan trak za zaznamovanje strani; zool. plavutni trak hrustančasti ali koščeni oporni del plavuti; žel. tirni trak druga za drugo položene in na prage pritrjene tirnice ♪
  21.      utéšen  -šna -o prid. (ẹ̄) knjiž. ki uteši: bil je vesel njenih utešnih besed ♪
  22.      vkleníti  vklénem dov. (ȋ ẹ́) 1. dati komu na roke, noge lisice, verigo za onemogočenje svobodnega gibanja: aretirance so vklenili; vkleniti po dva in dva skupaj / vkleniti komu roke v lisice; pren. hoteli so mu vkleniti duha, voljo // tesno obdati in s tem onemogočiti neovirano premikanje: led vklene ladjo / množica ga je vklenila medse / otroka je vklenila v naročje stisnila // nar. nadeti jarem: vkleniti vole / vkleniti v jarem 2. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo ne more delati, ravnati tako, kot bi hotel, mogel; utesniti: družba ga je vklenila / delo ga je vklenilo 3. ekspr., v zvezi z v narediti, povzročiti, da je kdo čemu podrejen: vkleniti nove države v blokovski okvir / življenje ga je vklenilo v družbene norme // spraviti v neprijetno stanje, kot ga določa samostalnik: vkleniti koga v odvisnost, suženjstvo / pomanjkanje ga je vklenilo v pesimizem // glede na raznovrstnost, pestrost preveč togo izraziti: pisatelj je značaje junakov vklenil v kalupe, sheme / vkleniti življenje v besede ● ekspr. vkleniti koga v zakonski jarem poročiti ga s kom; ekspr. vkleniti v objem objeti; ekspr. mestece so vklenili v obzidje obdali z obzidjem vklénjen -a -o: biti vklenjen v poklicne dolžnosti; vklenjenega so odpeljali v zapor ♪
  23.      zabrtvíti  -ím dov., zabŕtvil; zabrtvèn (ȋ í) teh. zapreti, zmanjšati reže, da tekočina ne uhaja; zatesniti: zabrtviti sod ♪
  24.      zapráskati  -am dov., tudi zapraskála (á) 1. večkrat potegniti po čem a) z nohti, kremplji: pes je zapraskal po vratih; zapraskati se po glavi popraskati se b) s kakim (ostrim) predmetom sploh: z nožem zapraskati po zidu 2. s tesnim dotikom delajoč razo, premakniti se po čem: drsalke so zapraskale po ledu 3. dati ostre, neprijetne glasove: v sobi je zapraskalo pero; žaga je komaj slišno zapraskala ● v grlu ga je nekaj zapraskalo mu povzročilo neprijeten, pekoč občutek; slabš. zapraskal je svoj podpis pod pogodbo podpisal se je ♪
  25.      zvéza  -e ž (ẹ̑) 1. pojav ali stanje, ko je kaj povezano s čim: mladi rastlini ni več potrebna zveza s staro trto; prizidek je brez zveze s tlemi; rahla, trdna zveza; zveza med kostema / trgati zveze s preteklostjo; naravna zveza med starši in otroki 2. kar omogoča, da se kam pride: voda je pretrgala vse zveze z mestom; most je edina zveza med vasema // možnost priti kam s kakim javnim prevoznim sredstvom: iz kraja je vsak dan več zvez z mestom; imeti dobre zveze za v mesto; na otok ni direktne, redne zveze; za Maribor ima zvezo šele zvečer / avtobusne zveze; cestna, letalska, železniška zveza / nove prometne zveze // javno prevozno sredstvo glede na možnost priti kam: najbolj zanesljiva in hitra zveza je vlak; na zvezo je moral dolgo čakati na avtobus, vlak za nadaljevanje poti // dejstvo, da se prihod enega prevoznega sredstva ujema z odhodom drugega: avtobus ima zvezo z vlakom 3. kar omogoča prenos informacij iz enega kraja v drugega, od enega človeka k drugemu: zveza deluje; sovražnik je uničil zveze / brezžična, radijska, telefonska zveza; direktna, medkrajevna zveza; podvodna, satelitska zveza // stanje, ko je mogoč tak prenos: zveza nastane, se pretrga; dobiti, imeti, vzpostaviti zvezo 4. skupnost organizacij ali posameznikov z enako dejavnostjo in skupnimi interesi: zveza ima več organizacijskih enot; pristopiti k zvezi; častni član zveze; dejavnost zveze / kmetje so ustanavljali kmečke zveze; mednarodna športna zveza; zveza telovadnih društev / Planinska zveza Slovenije; Zveza borcev // skupnost suverenih držav, ki so združene zaradi skupnih ciljev: zveza je razpadla; republike so ustanovile zvezo; pristojnosti zveze; države, združene v zvezo / zveza držav / Zveza sovjetskih socialističnih republik 5. kar obstaja med stvarema, stvarmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega: odkriti, spoznati, ugotoviti zvezo; to nima zveze z resničnostjo; odgovoriti brez zveze z vprašanjem; spraviti kaj v zvezo s čim; potresi so v tesni zvezi z vulkani; to ni v medsebojni zvezi; knjiž. organska, živa zveza; zveza med teorijo in prakso / časovna, posledična, vzročna zveza; miselna, podzavestna, vsebinska zveza med dvema predstavama / dobiti obvestilo v zvezi z izletom / pripombe v zvezi s predavanjem; v zvezi z njegovo prošnjo se še nismo odločili 6. kar nastane kot posledica medsebojnih stikov, sodelovanja in omogoča medsebojno dogovarjanje, sodelovanje, spoznavanje: zveze med organizacijami so se utrdile; imeti zvezo z uporniškim gibanjem; gospodarske, kulturne, politične zveze / z njim noče imeti nobene zveze; z njo je pretrgal vsako zvezo 7. navadno s prilastkom odnos med dvema človekoma, kot ga določa prilastek: njuna zveza je samo prijateljska; med njima je prisrčna zveza; njuna zveza ni zakonita; homoseksualna, ljubezenska zveza; krvna, sorodstvena zveza; življenjska zveza med moškim in žensko // jur., v zvezi zakonska zveza z zakonom urejena življenjska zveza moškega in ženske: zakonska zveza je trajala deset let; razveljaviti zakonsko zvezo / skleniti zakonsko zvezo poročiti se 8. nav. mn., ekspr. odnos, poznanstvo, ki ga ima kdo s kom in navadno omogoča kake koristi: imeti, iskati zveze; ljudje z dobrimi, vplivnimi zvezami / brez zvez ne boš uspel; dobiti službo po zvezah / zveze in poznanstva 9. žarg. človek, ki ima v kaki organizaciji zaupno povezovalno, obveščevalno nalogo: tako je naročila, želela njegova zveza; po skrivni zvezi je poslal sporočilo; ta tovariš je bil njena kurirska, partijska zveza 10. teh. kar nastane s spojitvijo, povezavo dveh ali več delov med seboj: zveza, ki se da razstaviti; gibljive in toge zveze strojnih delov / kovičena, lepljena, zagozdna zveza; lesna zveza 11. mn., voj. rod vojske, ki organizira in vzdržuje telekomunikacijske zveze med enotami: inženirstvo in zveze / oficir za zveze ● ekspr. govoriti brez zveze govoriti brez logične povezave glede na notranjo vsebino ali glede na pričakovano, predvideno; ekspr. brez zveze je to ponavljati nesmiselno, nepotrebno; stopiti v zvezo s kom povezati se ◊ ekon. monopolna zveza v kapitalistični ekonomiki združenje podjetij, ki ima namen odpraviti medsebojno konkurenco; elektr. izenačevalna zveza za izenačevanje potenciala; filoz. povratna zveza učinkovanje rezultata določenega procesa na vzrok procesa; geom. zveza med stranicami in koti; jur. kavzalna zveza med pravnim dejstvom in njegovo posledico; lingv. besedna zveza zveza dveh ali več besed; predložna, prislovna zveza; samostalniška zveza besedna zveza s samostalnikom kot jedrom; stalna zveza besedna zveza s samostojnim pomenom; zveza glavnih stavkov; polit. vojaška zveza dogovor med državami zlasti glede vojaškega sodelovanja; ptt neposredna brez posredovanja vmesnih pošt ali telefonskih in telegrafskih central, posredna zveza s posredovanjem vmesnih pošt ali telefonskih in telegrafskih central; zgod. sveta zveza zveza Rusije, Prusije in Avstrije leta 1815 proti revolucionarnim gibanjem ♪

   1 5 30



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA