Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ten (6.801-6.825)


  1.      zatíkati 1 -am nedov. (ȋ) 1. s sunkom, potiskom delati, da kaj ploščatega, tankega pride za kaj ploščatega: zatikati razglednice za okvir slike; sporočila mu zatikajo kar za vrata; rad si zatika okraske za klobuk za trak na klobuku / zatikati revolver za pas // s sunkom, potiskom delati, da kaj ozkega, podolgovatega pride z enim delom v kaj ozkega, tesnega: dekleta so jim zatikala cvetove v gumbnice; zatikati drogove za kavlje / zatikati palice med špice koles vtikati 2. s sunkom, potiskom delati, da kaj s svojim navadno koničastim, ožjim delom pride v kaj in tam ostane: zatikati v sneg zastavice za označevanje proge / zdravnik je počasi zatikal iglo v mišico zatíkati se 1. z navadno ostrim, koničastim delom zadevati ob kaj in se ustavljati: trnki so se zatikali za plavajoče veje / koščice se rade zatikajo v grlu 2. pri premikanju, gibanju z enim delom zadevati ob kaj in se ustavljati: drseči hlodi so se zatikali ob korenine; jermen, tekoči trak se pogosto zatika / pri odklepanju se ključ zatika 3. ekspr. navadno za krajši čas prenehavati nemoteno potekati: financiranje kulture se zatika; pogovor se je začel zatikati / pri preskrbi se zatika; brezoseb. pri objavi teh del se je zatikalo 4. brezoseb., s smiselnim osebkom v dajalniku pri govorjenju nehote, nenamerno delati premore, prekinitve: poročevalcu se je zatikalo; pri pripovedovanju se mu je zatikalo ∙ glas, jezik se mu zatika ne izgovarja, ne govori gladko zatikáje: zatikaje palico v tla, je počasi odšel zatikajóč -a -e: zatikajoč se ključ; zatikajoč se pogovor; prisl.: zatikajoče se brati, govoriti ♪
  2.      zatílničen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na zatilnico: zatilnični del možganov / zatilnična rupa odprtina v zatilnici, skozi katero prehaja hrbtenjača v možgane ♪
  3.      zató  prisl. (ọ̑) I. 1. izraža vzrok dejanja, znan iz predhodnega besedila: tu raste trta in pridelujejo vino. Najbrž so ljudje zato tako dobre volje; imel je velika pooblastila, a zato še ne bi smel tako samovoljno odločati; upali so, da bo obnova hitro napredovala in da bo zato potrebna le kratkotrajna pomoč / termiti zelo hitro uničujejo les in so zato velika nadloga // izraža utemeljitev, vzrok dejanja, kot ga določa odvisni stavek: molčijo zato, ker se bojijo; vse to je vzdržal zato, ker je bil mlad; nista se smejala zato, ker bi se jima zdela stvar smešna, ampak zato, ker se nista mogla zresniti / zakaj si tako bled? To je zato, ker živim v mestu 2. izraža namen dejanja, znan iz predhodnega besedila: rad bi se srečal z dekletom in samo zato je šel v kino; ne morete jih videti. Škoda, prav zato sem prišel / ekspr. bi vas smel nekaj vprašati? Kar daj, (saj) zato smo pa tukaj // izraža namen dejanja, kot ga določa odvisni stavek: opombe so dodali zato, da bi bila knjiga bolj zanimiva; prišli so (zato), da bi mu pomagali / zakaj ste ga poslali v tujino? Zato, da bi se naučil jezikov 3. izraža ozir, zadržek, znan iz predhodnega besedila, ki ne vpliva na dejanje: nič hudega, če ta jed ni izdatna, je pa zato bolj zdrava / če ta teorija ni všeč strokovnjakom, je pa zato bolj sprejemljiva za politike; če prebere vse knjige, zato še ne bo pameten II. v vezniški rabi 1. v sklepalnem priredju za izražanje vzročno-sklepalnega razmerja: bil je zelo lačen, zato so mu dali jesti; ne razumete jih, zato se jezite; grdo so ravnali z njimi, zato so se uprli / ne ve, kaj je ljubezen. Zato je trd in neusmiljen / elipt. sadje je lepo zrelo, zato tudi dobro 2. v protivnem priredju, navadno v zvezi zato pa za izražanje dopolnjevanja z nepričakovano trditvijo, nadomeščanja: mi smo že pozabili na to zadevo, zato pa se sosedje še vedno ukvarjajo z njo; ta proces ne bo kratkotrajen ne lahek, zato pa je zgodovinsko neizogiben; res je težko, zato pa še ni treba obupati / piše malo, zato pa dobro 3. v vzročnih odvisnih stavkih, v zvezi zato ker za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem stavku: to pismo je pomembno, zato ker avtor v njem opredeljuje svoj odnos do sveta; vodili so ga za roko, (zato) ker ni skoraj nič videl / elipt. zakaj je manjkal? Zato ker je bil bolan 4. v namernih odvisnih stavkih, v zvezi zato da za izražanje namena, ki ga ima dejanje nadrednega stavka: sedel je, (zato) da bi se odpočil; položili so asfalt, zato da bi bila cesta trpežnejša / elipt. zakaj ste zaprli okno? Zato da ne bi bilo prepiha ● ekspr. zakaj se pa jezite? Zato ali Zato ker se izraža zavrnitev, nepripravljenost povedati vzrok; ekspr. kaj zato ali nič zato, če ni mlada izraža nepomembnost povedanega; ekspr. razreda nisem izdelal, pa kaj zato izraža omalovaževanje; ekspr. motor se je pokvaril, pa nič zato izraža neprizadetost; ekspr. uro sem izgubil. Nič zato izraža sprijaznjenje s čim; ekspr. tvoja mati je, pa tako govoriš z njo. Ravno zato ali Zato pa izraža ugovor, zavrnitev; ekspr. to ni drobiž, to so milijarde! Saj zato pa izraža podkrepitev trditve; sam.: odgovoril mu je samo z zato; na to vprašanje ni mogoče odgovoriti z enim samim zato nanj je mogočih več odgovorov; vsak zakaj ima svoj zato vsaka stvar ima svoj razlog ♪
  4.      zatopíti  -ím dov., zatópil (ȋ í) star. preplaviti, prepojiti: narasla voda je zatopila zemljišče / sreča mu je zatopila srce / vonj po razkužilih je zatopil vse druge vonje ● star. v pijači je skušal zatopiti svoje koprnenje utopiti zatopíti se ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop a) intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zatopiti se v delo, igro, molitev, razmišljanje; zatopiti se v pogovor s kom; tako se je zatopil v branje, da ni slišal trkanja / zatopil se je v svoje misli; zatopiti se vase / elipt. zatopiti se v časopis, knjigo b) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zatopiti se v molk, žalost zatopljèn -êna -o 1. deležnik od zatopiti: ljudje, zatopljeni v pogovor; zatopljen v delo, igro, molk 2. knjiž. zamišljen: zatopljen človek; biti zatopljen; sedel je ves zatopljen ♪
  5.      zatórej  prisl. (ọ̑) zato: njegov govor je bil kratek in jedrnat in je zatorej ugajal večini; kar je dobrega, lepega, poštenega, a zatorej redkega na svetu, izginja / v vezniški rabi pogovarjala se je z vsakim in o vsaki stvari, zatorej so jo ljudje imeli radi / nihče noče popustiti. Zatorej sporazuma še ne bo ♪
  6.      zatrèp  -épa m (ȅ ẹ́) 1. grad. lesen trikoten vrh stene pod streho na ožji strani stavbe: hiše so obrnjene na cesto z zatrepi; koničast zatrep / streha na zatrep dvokapna streha z zatrepoma na ožjih straneh stavbe 2. geogr. zgornji, klinasto zaključen del gorske doline: priti v zatrep; slap v zatrepu ♪
  7.      zatŕzati  -am dov. (r̄) sunkovito se premakniti zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic: obrvi mu zatrzajo / obraz ji je zatrzal // nehoteno sunkovito se skrčiti: mišice na obrazu mu zatrzajo // v zvezi s s, z narediti sunkovite premike, gibe s kakim delom telesa: zatrzati z ustnicami ♪
  8.      zatŕzniti  -em dov. (ŕ ȓ) sunkovito se premakniti zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic: ustnice mu zatrznejo ● nar. vzhodnoštajersko zatrzniti vrata pripreti ♪
  9.      zatulíti  in zatúliti -im dov. (ȋ ú) 1. oglasiti se z močnim, zateglim, temnim glasom: na dvorišču je zatulil pes / bik je zatulil zarjovel / ekspr.: obupano zatuliti; zatuliti od bolečine, jeze // dati tuljenju podobne glasove: nad njimi so zatulile granate // z močnim, zateglim, enakomernim glasom dati signale: zatulila je ladijska sirena / preh. zatuliti alarm 2. slabš. zateglo, divje zakričati: množica je zatulila / oče je zatulil na sina / preh. zatuliti povelje 3. ekspr. glasno, zateglo zajokati: ko so prinesli ranjenca, so ženske zatulile 4. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: zunaj je zatulil veter; nad morjem je zatulil vihar ♪
  10.      zaudárek  -rka m (ȃ) knjiž., redko neprijeten vonj: zaudarek po znoju ♪
  11.      zaudárjati  -am nedov. (á) 1. oddajati, dajati neprijeten vonj: meso rahlo zaudarja; gnojna rana zaudarja / brezoseb.: iz ust mu neprijetno zaudarja; zaudarja po alkoholu; v sobi zaudarja po kislem 2. ekspr. imeti, kazati negativne značilnosti česa: govor je zaudarjal po demagogiji zaudarjajóč -a -e: po trohnobi zaudarjajoča klet ♪
  12.      zaúpanje  -a s (ȗ) prepričanje, da je kdo sposoben, voljen narediti, kar se pričakuje: z delom upravičiti zaupanje koga; delavci so izkušeni, zato uživajo zaupanje; poln zaupanja prositi koga za pomoč / imeti zaupanje vase // prepričanje, da je kdo pošten, iskren: zlorabiti zaupanje koga; ekspr. v slepem zaupanju mu je verjela // prepričanje, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev določenih pričakovanj: zaupanje lastni moči / zaupanje v razum ● publ. večina volivcev mu je izrazila zaupanje je glasovala zanj; knjiž. podarjati komu zaupanje zaupati vanj ♪
  13.      zaúpati  -am nedov. in dov. (ȗ) 1. biti prepričan o sposobnosti, voljnosti koga narediti, kar se pričakuje: šofer je izkušen, lahko mu zaupamo; zaupam vam, da boste stvar uredili / ekspr. zaupati rokam kirurga / zaupati v brata // biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga: zaupam mu, da govori resnico; premalo si zaupamo; ekspr. slepo ji je zaupal, ona pa ga je prevarala / zaupati besedam koga 2. biti prepričan, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev določenih pričakovanj: zaupati kakovosti izdelkov / zaupati svoji moči, spretnosti / zaupati svojim nogam / zaupati v razum, usodo 3. dov. povedati, sporočiti komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupati komu resnico, skrivnost; zaupati komu kaj po telefonu, v pismu; zaupala se ji je, da je noseča ∙ ekspr. zaupati papirju svoje misli zapisati jih (na papir) 4. dov., ekspr., z dajalnikom dati komu kaj v upanju, da bo stvar dobro opravljena: zaupati komu odgovorno funkcijo, nalogo; zaupati glavno vlogo znanemu igralcu / zaupati komu zastopstvo / zaupati komu ključe; zaupati komu tovor / zaupati komu kaj v hrambo, varstvo // narediti, da postane kaj predmet kake dejavnosti, v upanju, da bo izid dober, ugoden: zaupati avtomobil, tovor železnici / zaupati se gorskemu vodniku zaupajóč -a -e: zaupajoč drug drugemu, sta sodelovala; vase zaupajoč športnik zaúpan -a -o: zaupane skrivnosti ♪
  14.      zavalováti  -újem dov. (á ȗ) 1. premakniti se v obliki valov: voda je močno zavalovala / trave zavalujejo v vetru / ekspr. množica je zavalovala / ekspr. lasje so ji zavalovali po hrbtu 2. ekspr. pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na licih ji je zavalovala rdečica / klic je zavaloval po zraku; brezoseb. med poslušalci je zavalovalo / z grede so zavalovali nežni vonji / jeza mu je zavalovala po žilah ∙ ekspr. srce mu je od vznemirjenja zavalovalo začelo močno biti ♪
  15.      zavalovéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. premakniti se v obliki valov: voda je zavalovela / krilo ji je zvonasto zavalovelo / ekspr. množica je nemirno zavalovela 2. ekspr. pojaviti se, oglasiti se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: zavaloveli so zvoki klavirja; brezoseb. med gledalci je zavalovelo ♪
  16.      zavédati se  -am se nedov. (ẹ́) 1. biti v duševnem stanju, v katerem se neposredno ve za svoje obstajanje in svoja duševna stanja: bolnik, ki je bil nezavesten, se spet zaveda; napol, nejasno se zavedati 2. preh. imeti v zavesti vedenje o obstajanju koga ali česa: zavedati se sebe, sveta, življenja / odkar se zavedam, je bilo tako // imeti v zavesti vedenje o čem in ravnati v skladu z njim: zavedati se svojega izvora, svoje narodnosti / ali se zavedaš, kdo je on veš, ti je jasno // na osnovi kritičnega presojanja imeti v zavesti vedenje o čem: zavedati se krivde, moči; zavedati se resnosti položaja; zavedati se moramo, da so bili takrat drugačni časi / slovensko zgodovinopisje se zaveda tega problema zavedajóč se -a -e: hodil je previdno, zavedajoč se nevarnosti; napol zavedajoč se, je začutil oster vbod ♪
  17.      zavéden  -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. ki se zaveda svoje pripadnosti kaki skupnosti, nazoru in to tudi javno kaže, izraža: zaveden delavec, revolucionar; zaveden Slovenec; biti narodno, razredno, socialistično zaveden / po vojni je bil zelo zaveden socialistično zaveden; rodil se je v Trstu v zavedni družini narodno zavedni 2. knjiž. zavesten, hoten: zavedni gibi / zavedno prikrivanje, zamolčevanje česa ● star. če ne bi bil tako zavednega duha, se ne bi rešil prisebnega zavédno prisl.: zavedno delovati za kaj; simetrija oken je zavedno porušena ♪
  18.      zaverováti  -újem in zavérovati -ujem dov. (á ȗ; ẹ́) knjiž. začeti verovati: kakor hitro je v kaj zaveroval, je že tudi podvomil / kljub vsem dvomom zopet zaveruje vanj zaverováti se, in zavérovati se v zvezi z v 1. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zaveroval se je v branje, delo / zaveroval se je v časopis; deček se je zaveroval v čudnega moža 2. star. zaljubiti se: zaveroval se je v prelepo dekle / zaverovati se v čebelarstvo, gledališče zaverován in zavérovan -a -o: v preteklost zaverovani ljudje; vsa je zaverovana v sina ∙ zelo je zaverovan vase zelo občuduje samega sebe; prisl.: zaverovano poslušati ♪
  19.      zavést  -i ž (ẹ̑) 1. sposobnost koga, da se zaveda svojega obstajanja in svojih duševnih stanj: bolniku se je po polurni nezavesti zavest vrnila; izgubiti zavest; biti brez zavesti / spravljati koga k zavesti; trenutki jasne zavesti med vročičnimi blodnjami; umreti pri polni zavesti 2. celota duševnih stanj in procesov, ki se jih kdo zaveda: po uživanju mamil se mu je zavest spremenila; dno, obrobje zavesti; motnje v zavesti; zavest in podzavest / vtisniti si kaj v zavest / individualna zavest 3. navadno s prilastkom celota idej, spoznanj o čem, kot jo ima kak osebek sploh: družbena, kolektivna zavest; vpliv antike na evropsko zavest; zavest dobe, družbe / ekološka, politična zavest 4. s prilastkom kar je rezultat ravnanja česa: zavest krivde, odgovornosti je rastla v njem; odhajati z zavestjo zmage; naša zavest o resnosti položaja je oslabela / imam prijetno zavest, da sem izpolnil svojo dolžnost // zavedanje, da je kaj treba upoštevati pri svojem mišljenju, ravnanju: oblikovati otrokovo delovno zavest; privzgajati zavest tovarištva // zavedanje o svoji pripadnosti čemu: imeti delavsko, razredno, stanovsko zavest; buditi domovinsko, narodno zavest ● resnica mu je prišla do zavesti zavedel se je resnice; ekspr. priklicati komu v zavest neljubi dogodek opozoriti, spomniti ga nanj; to imam vseskozi v zavesti tega se vseskozi zavedam ◊ filoz. zavest kar je in se zaveda sebe in sveta; družbena zavest v marksistični filozofiji celota idej, teorij družbe o umetnosti, znanosti, religiji, ki odraža stanje materialnega življenja; refleksivna zavest usmerjena na samo sebe; intencionalnost zavesti; razvoj zavesti po Heglu spreminjanje zavesti k popolnejšemu védenju; lit. tok zavesti pripovedna tehnika, ki podaja navidezno neurejeno sledenje misli, čustev, asociacij literarne osebe; psih. stanje zavesti oblika zavestnega doživljanja v budnosti, sanjah, ekstazi, meditaciji, po uživanju drog ♪
  20.      zavéti  -véjem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. nav. 3. os., knjiž. zapihati: sapa, rahel veter zaveje 2. nav. 3. os., ekspr., s prislovnim določilom razširiti se, priti: skozi okno zaveje hlad; zavel je neprijeten vonj / med njimi je zavel molk / z njegovega obraza je zavela odločnost 3. preh., knjiž. zamesti, zakriti: veter je zavel sledi v pesku / sneg bo zavel poti ● ekspr. zavel je drug, nov veter razmere so se spremenile ♪
  21.      zavétje  -a s (ẹ̑) 1. kraj, prostor, zavarovan pred vetrom: trta v zavetju dobro uspeva; zavetje ob zidu / hiša daje marelici zavetje 2. kraj, prostor, kjer je kdo zavarovan, zaščiten pred čim: iskati zavetje pred dežjem; iz zavetja gledati šviganje bliskov / ekspr. v sobi je našla zavetje njegova obsežna knjižnica / ekspr., z oslabljenim pomenom: hiteti v zavetje gora; biti varen v zavetju noči 3. kraj, prostor, kjer lahko kdo varno prebiva: prositi za zavetje; dati komu zavetje za nekaj dni; iz domačega zavetja oditi v mesto v šolo / koča je bila priljubljeno zavetje planincev / prositi za zavetje v tuji državi azil; pren. skriti se v zavetje ideologije ♪
  22.      zavíden  -dna -o prid. (í ȋ) knjiž. 1. zavisten: zaviden človek / biti komu zaviden za uspeh / zaviden smeh; gledati koga z zavidnimi očmi 2. zelo dober, ugoden: imeti zaviden položaj // zelo velik, visok: zavidna stopnja razvoja zavídno prisl.: zavidno reči ♪
  23.      zavidljív  -a -o prid., zavidljívejši (ȋ í) 1. zavisten: zavidljivi sosedje / biti komu zavidljiv za kaj / zavidljive oči 2. ekspr. zelo dober, ugoden: priboriti si zavidljiv položaj; soba z zavidljivim razgledom; pri delu je dosegel zavidljive rezultate // zelo velik, visok: doseči zavidljiv uspeh; zavidljiva hitrost; naše šolstvo je doseglo zavidljivo raven zavidljívo prisl.: zavidljivo gledati; zavidljivo dobra kakovost izdelkov ♪
  24.      zavidljívec  -vca m (ȋ) ekspr. zavisten človek: zavidljivci jih obrekujejo ♪
  25.      zavídnež  -a m (ȋ) ekspr. zavisten človek: naš uspeh marsikaterega zavidneža moti ♪

   6.676 6.701 6.726 6.751 6.776 6.801 6.826 6.851 6.876 6.901  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA