Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ten (6.459-6.483)


  1.      vodíti  vódim nedov. (ȋ ọ́) 1. iti pred kom ali s kom z namenom, da pride na določeno mesto: strežniki vodijo bolnike na preglede; voditi goste v hotelske sobe; voditi kaznjence na zaslišanje; učitelj je otroke previdno vodil proti vrhu / voditi živino na pašo, v hlev goniti // iti s kom z namenom, da se mu kaj pokaže, razkaže: voditi obiskovalce po razstavi; voditi turiste po mestu 2. držeč koga delati, da se giblje v določeni smeri: voditi slepega človeka / voditi koga za roko, pod roko / voditi konja za uzdo // držeč koga delati, da pride na določeno mesto: voditi koga čez trg; voditi otroka na drugo stran ceste / bolnika pogosto vodijo na sprehod 3. delati, povzročati, da kdo kam pride: otroci so pogosto vodili domov svoje prijatelje / ekspr.: radovednost ga je vodila k njim iz radovednosti je prihajal; poštarja vodi služba v vse hiše poštar ima tako službo, da prihaja v vse hiše / otroka ne vodijo več v vrtec nimajo ga več v vrtcu 4. iti v premikajoči se skupini pred drugimi: sprevod je vodil zastavonoša / kolono je vodil gasilski avtomobil 5. delati, da se kaj premika, giblje v določeno smer, ima določen položaj: kapitan je sam vodil ladjo; voditi čoln mimo čeri; voditi raketo z zemlje / dobro voditi koso, žago; spretno voditi smuči / z magnetom voditi opilke // delati, da kaj deluje, poteka na določen način: voditi napravo; daljinsko voditi / voditi proizvodnjo z računalnikom; strokovno voditi delo 6. biti na najvišjem mestu pri usmerjanju dejavnosti a) kake skupine, skupnosti, organizacije: voditi stranko; umetniško voditi zbor / voditi državo / delegacijo vodi znan politik / samec vodi čredo b) kake delovne enote: voditi podjetje, šolo, tovarno / voditi prodajni oddelek // biti na najvišjem mestu pri odločanju o poteku česa: predsednik vodi delo, priprave / sodnik vodi preiskavo / žena vodi gospodinjstvo / voditi sejo, tečaj / voditi televizijsko oddajo / voditi izlet 7. z zgledom, nasveti delati, povzročati, da kdo ravna na določen način: voditi mladino; voditi otroke tako, da se razvijejo njihove sposobnosti; duhovno, moralno voditi 8. delati, da kdo ravna v skladu z določenim ciljem: vodila ga je skrb za otroka 9. biti v določenem prostoru in imeti določeno smer: cesta vodi mimo šole; steza vodi na hrib, po slemenu; stopnice vodijo navzdol / vrata vodijo v spalnico / čez reko vodi most je; pot nas je vodila mimo starega gradu šli smo // omogočati, da kdo a) kam pride: cesta vodi do hribovskih kmetij; pren., ekspr. pot, ki vodi v lepše življenje b) kaj spozna, se s čim seznani: pisec vodi bralca skozi zgodovino teh krajev / sledovi vodijo daleč nazaj 10. s prislovnim določilom delati, povzročati, da se doseže to, kar izraža določilo: vztrajno delo vodi do uspeha; pravičen boj vodi k zmagi // delati, povzročati, da pride do tega, kar izraža določilo: žalitve vodijo v prepir / tako gospodarjenje vodi v propad 11. opravljati kako dejavnost, s katero se spremljajo določeni dogodki, spreminjanje stanja: voditi evidenco o prebivalstvu / voditi poslovne knjige 12. publ. teči, voziti pred drugimi tekmovalci: vodi mlajši kolesar; tekač je nekaj časa vodil, potem ga je nekdo prehitel // biti glede na rezultat, točke pred drugimi tekmovalci: naši skakalci vodijo; vodi Francija pred Sovjetsko zvezo; voditi z dvema točkama // biti glede na kaj sploh pred drugimi: vodi kandidat nasprotne stranke / voditi z večino glasov 13. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: voditi s kom pogajanja; pisec je že vodil podobno polemiko sodeloval v njej; voditi zapisnik pisati ● pisar. ne vodijo dovolj računa o družbeni pomembnosti teh pojavov ne upoštevajo jih dovolj; ekspr. voditi koga za nos varati ga; publ. v modi vodita Francija in Italija sta najpomembnejši, najboljši; ekspr. tako ravnanje, to nikamor ne vodi izraža odklonilen odnos; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. vse poti vodijo v Rim isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine ◊ aer. kontrola letenja vodi letalo daje z zemlje pilotu navodila za krmarjenje; alp. voditi navezo; gled. voditi lutko premikati jo in s tem ustvarjati videz, da je živa; kor. pri plesu vodi moški določa držo in ritem ter usmerja korake, obrate; rad. voditi oddajo neposredno sodelovati pri realizaciji radijske, televizijske oddaje; skrbeti, da oddaja poteka po določenem načrtu; najavljati in komentirati program na prireditvi; šport. voditi žogo premikati jo v določeni smeri z metanjem ob tla ali rahlimi sunki z nogami vodèč -éča -e 1. deležnik od voditi: vstopila je, vodeč za roko otroka; steza, vodeča strmo navzgor 2. vodilen: vodeči arhitekt tistega časa / dohiteti vodečega tekača / vodeča politična vloga vóden -a -o: netočno vodene knjige; strokovno vodeno delo ♦ voj. vodeni izstrelek izstrelek, ki se z elektronskimi napravami usmerja proti cilju ♪
  2.      vodnják  -a m (á) 1. zaprt prostor ali posoda, navadno v zemlji, za zbiranje, shranjevanje večjih količin pitne vode: kopati, vrtati, zidati vodnjak; zajemati vodo iz vodnjaka; globok vodnjak; vaški vodnjak; vodnjak s talno vodo / kraški vodnjak s kamnitim obodom; vodnjak na vedro in vreteno; vodnjak na vzvod; vodnjak z ročno črpalko 2. arhitektonsko zasnovan in plastično okrašen zbiralnik za vodo, navadno z vodometom: sredi trga stoji vodnjak; bronast, kamnit vodnjak / Robbov vodnjak ◊ geogr. arteški vodnjak; teh. zabiti vodnjak z v zemljo zabito koničasto cevjo z režami ♪
  3.      vodo...  prvi del zloženk nanašajoč se na vodo: vodoinštalacijski, vodoljubnost, vodoneprepusten, vodotesen ♪
  4.      vododŕžen  -žna -o prid. (r̄) nestrok. za vodo neprepusten: vododržna plast; vododržna tla ♪
  5.      vodotêsen  -sna -o prid. (é) nestrok. za vodo neprepusten: vodotesna oprema, ura ♪
  6.      vogál  -a [au̯] m (ȃ) 1. del predmeta, kjer se stikata dva ali več njegovih robov, ploskev: ta predmet ima več vogalov; zadeti se ob mizni vogal; vogal predpasnika se je strgal / stolp je na štiri vogale štirioglat // prostor ob tem delu: sedeti na vogalu klopi 2. del stavbe, kjer se stikata zunanji steni: priti izza vogala; burja piha okrog vogalov; ekspr. izginil je za vogal // prostor ob tem delu: čakala ga je na vogalu ● ekspr. to se najde za vsakim vogalom povsod; star. prinesli so jim steklenico vina in vogal kruha krajec; preg. žena podpira tri vogale hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena ♪
  7.      vógel  -gla [ǝu̯] m (ọ̑) 1. del predmeta, kjer se stikata dva ali več njegovih robov, ploskev: udariti se ob vogel; vogel robca se je začel cefrati / miza je na štiri vogle štirioglata // prostor ob tem delu: sedeti na voglu mize 2. del stavbe, kjer se stikata zunanji steni: poškodovati hišni vogel; priteči izza vogla; ekspr. trgovina je takoj za voglom // prostor ob tem delu: srečala sta se na voglu ● ekspr. kamorkoli gre, na vsakem voglu ga sreča povsod; preg. žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena ♪
  8.      vohljáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. s krajšimi potegi zraka v nos in premikanjem nosnic, glave prizadevati si zaznati določen vonj: dolgo časa je vohljal, pa ni nič zavohal; pes je začel vohljati okoli nahrbtnika; maček vohlja po kuhinji / vohljal je prijeten vonj vohal 2. ekspr. s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadevati si priti do podatkov o delovanju, življenju koga: vohljala je, a ni nič izvedela; vohljati okoli hiše; vohljati po mestu vohljáje: žival se je vohljaje približala rešetki vohljajóč -a -e: psi so vohljajoč tekli za lisico ♪
  9.      vojáček  -čka m (á) ekspr. manjšalnica od vojak: vojaček straži; slaboten vojaček ♪
  10.      vojno...  ali vôjno... prvi del zloženk (ó) nanašajoč se na vojno: vojnomornariški, vojnopošten, vojnozgodovinski ♪
  11.      vokalizácija  -e ž (á) glagolnik od vokalizirati: jasna vokalizacija / vokalizacija glasu l ♦ adm. simbolno označevanje samoglasnikov v stenografiji ♪
  12.      volapik  tudi volapük -a [-pík] m (ȋ) umeten jezik na osnovi angleščine in sestavin nemščine, francoščine in latinščine: govoriti volapik, v volapiku; volapik in esperanto ♪
  13.      vólčji  -a -e [u̯č] prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na volkove: volčji mladič; volčje tuljenje / volčji brlog; volčje krdelo / volčja krutost // ekspr. zelo okruten, neusmiljen: človek volčje narave; imeti volčje srce 2. ekspr. zelo velik: jesti z volčjim tekom; čutiti volčjo lakoto 3. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima strastno željo po čem: biti volčji na gobe, meso / biti volčji na denar 4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: volčji mraz; volčja zima / volčja tema ● slabš. iti v volčji brlog v skrivališče, zbirališče ničvrednih, slabih ljudi; nar. volčji les grm s po dvema cvetoma v socvetju in rdečimi strupenimi jagodami; puhastolistno kosteličevje; volčja noga preprosto orodje za vlamljanje; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom ◊ bot. volčja češnja strupena gozdna rastlina s črnimi plodovi češnjeve velikosti, Atropa belladonna; volčja jagoda strupena trajnica vlažnih gozdov s črno jagodo med štirimi listi, Paris quadrifolia; etn. volčje noči po ljudskem verovanju dvanajst noči od božiča do svetih treh kraljev, ko se podi po zraku divja jaga, med katero so tudi ljudje, spremenjeni v volkove; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; lov. volčja jama jama, ki se napravi za lovljenje volkov; vrtn. volčji bob okrasna rastlina z dlanasto razrezanimi listi in raznobarvnimi cveti v socvetjih, Lupinus; zool. volčji krempelj navadno zakrnel notranji prst na zadnjih nogah pri psu vólčje prisl.: volčje lačen; volčje siv; po volčje tuliti ♪
  14.      vólhek  -hka -o [u̯h] prid. (ọ́) star. 1. vlažen: volhke stene / volhek zrak / volhka pomlad; vreme je volhko // mehek zaradi vlažnosti: volhko seno 2. mehek, voljen: volhka dlaka, koža vólhko prisl.: volhko dišati ♪
  15.      vólhkost  -i [u̯h] ž (ọ́) star. vlažnost: volhkost stene ♪
  16.      volìč  -íča m (ȉ í) star. vol, voliček: enoleten volič / speči voliča ● star. od vola se uči orati volič od odraslega se uči delati mlajši ◊ obrt. železen drog za natikanje, snemanje mlinskega kamna ♪
  17.      volitíven  -vna -o prid. (ȋ) knjiž. hoten, voljen: volitivne duševne funkcije; emotiven, kognitiven in volitiven / volitivni jaz ♪
  18.      vólja  -e ž (ọ́) 1. sposobnost hotenja: človek ima um in voljo; krepiti, razvijati, utrjevati voljo; ekspr. zlomiti komu voljo; slabotna, trdna volja; človek močne, ekspr. železne volje / nima lastne volje ni samostojen v odločanju / svobodna volja // ekspr., navadno s prilastkom človek glede na to sposobnost: oditi mora, to je ukaz najvišje volje 2. pripravljenost prizadevati si za kaj: ko si je odpočil, se mu je vrnila tudi volja; po uspehu je spet dobil voljo do dela; nerazumevanje učiteljev mu jemlje voljo do učenja; vzbuditi v kom voljo do česa; delati brez volje, z veliko voljo / nimam volje, da bi šel ne ljubi se mi iti / pokazati dobro voljo pripravljenost za kaj; nisem pri volji za delo razpoložen; ni bil pri volji to narediti ni maral; ekspr. kljub najboljši volji vam ne morem pomagati kljub veliki pripravljenosti // v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku izraža pozitiven odnos do kakega dejanja: če vas je volja, pa začnimo; naj gre, kogar je volja kdor hoče; iron. prav volja me je prepirati se 3. kar kdo hoče, da se uresniči: to je bila očetova volja; izpolniti voljo koga; vsiliti komu svojo voljo; delati proti volji koga; vztrajati pri svoji volji; to se je zgodilo proti moji volji ne da bi hotel / knjiž. ženin in nevesta sta izrekla svojo voljo / v krščanstvu: naj se zgodi božja volja; vdati se v božjo voljo / delati, živeti po svoji volji kakor kdo hoče 4. s prilastkom razpoloženje, čustveno stanje: dobra, slaba volja ga je minila, prevzela / biti dobre, ekspr. kisle volje; spraviti koga v dobro, slabo voljo / ljudje dobre, knjiž. blage volje dobri, plemeniti ljudje 5. v prislovni rabi, navadno v zvezi na voljo na razpolago: v taborišču ni bilo hrane na voljo; tam je vsega na voljo 6. zastar., v prislovni rabi, v zvezi za voljo na ljubo: narediti kaj prijatelju za voljo // v predložni rabi zaradi, zavoljo: ne piti za zdravja voljo / za tega voljo ne bodi hud zato 7. v medmetni rabi, navadno v zvezi za božjo voljo izraža a) strah, vznemirjenje, obup: za božjo, pog. kriščevo voljo, saj ga boš ubil; za božjo voljo, vzklikne mati b) začudenje, presenečenje: za božjo voljo, ali ste že nazaj c) svarilo, prepoved, opozorilo: ne govori tega, za božjo voljo; pog. za sveto kriščevo voljo, ne bodi tak č) nejevoljo, nestrpnost: za božjo voljo, saj ne gori voda d) podkrepitev, poudarek: pojdi, za božjo voljo; za božjo voljo, rešite ga ● izdelek je kupcem na voljo se prodaja; ni mi po volji, da si tak ne maram; to mi ni po volji mi ne ustreza; pridem, če bo božja volja v krščanskem okolju če se mi ne zgodi kaj, na kar ne morem vplivati; ekspr. za božjo voljo prositi koga, naj pomaga zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; dati, narediti iz dobre volje prostovoljno; ekspr. znamenje dobre volje znamenje, ki kaže, da se hoče, želi dobro; drage, rade volje narediti z veseljem, prostovoljno; najej se do mile volje, po mili volji kolikor hočeš; delati s kom po mili volji kakor se hoče; star. narediti kaj iz proste volje svobodno, brez prisile; star. iz svoje volje se učiti latinščine prostovoljno ◊ filoz. volja do moči; jur. pogodbena, poslovna volja; večinska volja; izjava volje; misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose ♪
  19.      vólna  -e [u̯n] ž (ọ́) 1. dlaka ovc in nekaterih drugih živali: striči volno; dolga, kodrava, mehka volna; lasje, beli, mehki kot volna / česati, prati, sukati volno; surova volna; volna koz, kuncev; volna s hrbta; ovce za volno // niti iz teh dlak: navijati, presti volno; volna za pletenje, tkanje; klobčič volne / angorska, domača volna; blago iz kašmirske volne; strojna volna za strojno pletenje; umetna volna iz umetnih snovi 2. teh., navadno s prilastkom snov v neurejeni nitasti, vlaknasti obliki, zlasti za izolacijo: izolacijska, izolirna volna / mineralna volna volni podoben proizvod iz rudnin; steklena volna iz steklenih vlaken; žlindrina volna vlakna iz žlindre ● ekspr. iz ušes mu raste volna iz sluhovoda mu rastejo dlačice; ekspr. z volno porasli listi, stebla z mehkimi dlačicami; ekspr. poslati koga po žabjo volno poslati ga z nesmiselnim naročilom proč; ekspr. presti žabjo volno delati kaj nemogočega, nesmiselnega ◊ agr. enoletna volna od prvič striženih (nad) eno leto starih jagnjet; les. lesna volna grobi volni podoben lesni proizvod; papir. papirna volna v zelo tanke trakove zrezan papir, zlasti za embalažo, polnilno snov; teh. jeklena volna tanki in dolgi jekleni ostružki; tekst. celična volna umetno celulozno predivo; mikana, runska, strojarska volna; trgana volna dobljena s trganjem volnenih odpadkov preje, tkanin in pletenin ♪
  20.      voluntarístičen  -čna -o prid. (í) 1. ki temelji predvsem na volji: umetnikovo voluntaristično razmerje do sveta / voluntaristična filozofija, psihologija / voluntaristična odločitev // nav. slabš. ki daje volji prednost pred razumom, dejstvi: voluntarističen človek / voluntaristična politika 2. knjiž. hoten, voljen: emocionalne, intelektualne in voluntaristične funkcije duševnosti ♪
  21.      voluntatíven  -vna -o prid. (ȋ) knjiž. hoten, voljen: voluntativni in intelektualni procesi v zavesti / voluntativna energija ♪
  22.      vónj  -a m (ọ̑) 1. hlapi, ki jih oddajajo hlapljive snovi: vonj se širi, ekspr. plava po prostoru; ekspr. vonj se razpuhti, sili, udarja v nos; dajati, oddajati vonj; puščati za seboj neprijeten vonj // značilnost snovi, teles, ki se zaznava z vohom: navzeti se vonja; vsaka roža ima svoj vonj; zaznati vonj po dimu; kiselkast, ekspr. opojen, oster vonj; močen, prijeten, zoprn vonj; vonj akacij, žganja; vonj po parfumu, svečah; plin brez vonja // občutek, ki ga povzroča ta značilnost: še zdaj čutim, ekspr. imam v nosu vonj po smrekovih gozdovih 2. redko voh: razvitost vonja; okus, vonj in drugi čuti 3. ekspr., z rodilnikom značilnost v majhni, komaj opazni stopnji, ki vzbuja, povzroča predstavo, zavest česa: vonj domače govorice / vonj spominov, svobode ♪
  23.      vónjati  -am nedov. (ọ̑) 1. oddajati, dajati prijeten vonj; dišati: cvetje močno, prijetno vonja; iz kuhinje vabljivo vonjajo jedi; vonjati po vrtnicah; brezoseb. v sobi vonja po kavi // oddajati, dajati vonj sploh: vonjati po dimu, gnoju; neprijetno, prijetno vonjati ∙ nar. prekmursko pokvarjena hrana vonja smrdi 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: besede rojaka vonjajo po domači pokrajini / vse vonja po porazu 3. preh. zaznavati vonj: on ni vonjal smradu, drugi pa so si zatiskali nosove / že v predsobi smo vonjali ribe 4. biti sposoben zaznavati vonj; vohati: ta človek nenavadno dobro vonja 5. knjiž. vohati, duhati: pes vonja po smetišču / vonjati nevarnost, ugodno priliko predvidevati, slutiti vonjajóč -a -e: vrnil se je, vonjajoč po žganju ♪
  24.      voščíti 1 in vóščiti -im dov. in nedov. (ȋ ọ́) 1. izraziti komu dobre želje ob prazniku: tudi sosedje so prišli voščit; voščiti za rojstni dan, god; voščiti za praznik(e); pismeno, ustno voščiti // izraziti komu željo, navadno z določeno frazo, da bi bil deležen česa dobrega: voščiti srečno novo leto; voščiti komu vse najboljše / voščiti dobro jutro, dober večer / dober dan voščim, je rekel / voščiti komu lepo nedeljo, srečno pot želeti; dober tek voščim 2. star. privoščiti: voščiti komu uspeh / takega trpljenja še sovražniku ne voščim / voščiti komu prijazno besedo ● ekspr. on je zmeraj pripravljen komu z nožem, s sekiro dobro jutro voščiti koga grobo napasti, glasno ošteti; ekspr. kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda; ekspr. najbolje je, da si voščimo zbogom, sicer se bomo še sprli da se poslovimo, razidemo ♪
  25.      vótel  -tla -o stil. -ó [ǝu̯] prid. (ọ́) 1. ki ima v sebi prazen, ne s trdno ali tekočo snovjo izpolnjen prostor: votel predmet; kost je votla; rastlina z votlim steblom / votel ključ / votel zob; deblo je že votlo / kraška tla so votla 2. star. ki teče, pušča: iz votlega lonca je steklo mleko // preluknjan, raztrgan: na komolcu votel rokav; podplati čevljev so že votli 3. globok in zamolkel zaradi odmeva v praznem prostoru: votel zvok; votlo bobnenje / ekspr.: odgovoriti z votlim glasom; votel smeh 4. ekspr. notranje, vsebinsko prazen: votel patos / duhovno, moralno votel človek 5. ekspr. neutemeljen, nedoločen: obšel ga je votel strah; ta skrb je votla ● votle mere priprave z vdolbino za merjenje tekočin, sipkih snovi ali njihove enote; ekspr. gledati z votlimi očmi globoko udrtimi očmi; notranje, duhovno praznimi očmi; preg. strah je sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni ◊ bot. votli petelinček rastlina z votlim gomoljem in škrlatno rdečimi cveti v socvetju, Corydalis cava; grad. votli zidak zidak z večjimi luknjami, votlinami; lov. votli strel strel med plečnico in hrbtenico, ki ne rani nobenega življenjsko pomembnega organa živali; teh. votla kovica kovica z votlo glavo in votlim steblom, ki se ob udarcu sprimeta; votlo steklo stekleni izdelki, oblikovani s pihanjem vótlo prisl.: votlo doneti; votlo gledati ♪

   6.334 6.359 6.384 6.409 6.434 6.459 6.484 6.509 6.534 6.559  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA