Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
ten (501-525) 
- implicíten -tna -o prid. (ȋ) knjiž. ki je vsebovan, pa ne določno izražen: tekst je implicitna kritika; vse to ima svojo implicitno logiko ♦ mat. implicitna oblika funkcije oblika, zapis funkcije, v katerem odvisna spremenljivka ni sama na eni strani enačbe implicítno prisl.: implicitno izražena misel ♪
- impórten -tna -o prid. (ọ̑) redko uvozen: importno blago ♪
- ìmpoténca -e ž (ȉ-ẹ̑) nesposobnost za spolne odnose; spolna nezmožnost, spolna nemoč: zdravil se je zaradi impotence; pren., ekspr. duševna impotenca ♪
- ìmpoténten -tna -o prid. (ȉ-ẹ̑) nesposoben za spolne odnose, spolno nezmožen: impotenten moški; pren., ekspr. pokvarjena in impotentna družba ♪
- ìmpoténtnež -a m (ȉ-ẹ̑) ekspr. impotenten človek: saj nisem kak impotentnež ♪
- ìmpoténtnost -i ž (ȉ-ẹ̑) lastnost, značilnost impotentnega človeka; spolna nezmožnost, spolna nemoč ♪
- impozánten -tna -o prid., impozántnejši (ȃ) ki vzbuja pozornost, občudovanje zaradi a) velike razsežnosti; mogočen, veličasten: pesniku so odkrili impozanten spomenik; impozantna cerkev; impozantne granitne skale; ustavil se je pred impozantnim poslopjem / imel je impozanten obraz; impozantna postava / ekspr. te številke so impozantne zelo velike b) velikega števila, velikanski: impozantna družina rastlin; pred vhodom se je zbrala impozantna množica ♪
- imunitéten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na imuniteto: imunitetne pravice poslancev / imunitetna izkaznica / imunitetno ozemlje ♪
- ìnadekváten -tna -o prid. (ȉ-ȃ) knjiž. neustrezen, neenakovreden, ne ujemajoč se: inadekvaten izraz; inadekvatno nadomeščanje podrtih stavb z novimi / inadekvaten odgovor neprimeren, neumesten ♦ biol. inadekvatni dražljaj dražljaj, ki čutnic navadno ne vzdraži ♪
- incésten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na incest; krvoskrunski: roman o incestni ljubezni; incestna čustva ♦ vet. incestna reja ♪
- ìndecénten -tna -o prid. (ȉ-ẹ̑) knjiž., redko nespodoben, neprimeren: indecentno vedenje / indecentna obleka nenavadna, opazna ♪
- ìndefiníten -tna -o prid. (ȉ-ȋ) lingv. nedoločen: indefinitni zaimek / indefinitna glagolska oblika neosebna glagolska oblika ♪
- indiferénten -tna -o prid. (ẹ̑) 1. ki do določene stvari, pojava nima, ne kaže odnosa, neopredeljen: do tega vprašanja je indiferenten; kljub prigovarjanju je ostal indiferenten; narodno, politično indiferenten / indiferentna barva neizrazita, medla // ki nima, ne kaže zanimanja, zavzetosti za kaj; ravnodušen, nezavzet: do vsega dogajanja je indiferenten; postal je top in indiferenten za vse 2. knjiž. nepomemben, postranski, nebistven: prizor je sicer zanimiv, za razplet drame pa indiferenten; problem je za nas popolnoma indiferenten ◊ bot. geotropično indiferenten ki raste ne glede na smer delovanja težnosti; farm. indiferentna snov snov brez zdravilnega učinka; fiz. indiferentna
lega ravnovesna lega, pri kateri ob premikanju telesa težišče ne spremeni svoje višine; rel. versko indiferenten ♪
- ìndirékten -tna -o prid. (ȉ-ẹ̑) ki je nasproten, drugačen od direktnega, posreden: indirekten kontakt, vpliv; to je bil indirekten odgovor / indirektna razsvetljava razsvetljava, pri kateri žarki svetila ne padajo naravnost na osvetljeno ploskev / indirektna pesniška izpoved izpoved, podana v metafori / lotiti se problema po indirektni poti ◊ biol. indirektna delitev delitev celice na dva enaka dela ob razpadu jedra na kromosome; jur. indirektni davek davek, ki ga plača potrošnik ob nakupu blaga; indirektna volilna pravica pravica voliti po posredniku; lingv. indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; odvisni govor; indirektni objekt predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku; mat. indirektni dokaz dokaz, pri katerem se dokaže, da
privede neveljavnost izreka do protislovja; šol. indirektni pouk pouk, pri katerem učitelj sam ne poučuje, ampak organizira samostojno, tiho delo učencev ìndiréktno prisl.: indirektno dokazati, priznati, vprašati; s tem je bil indirektno obdolžen ♦ lingv. indirektno prehodni glagol glagol s predmetom v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku ♪
- ìndiskréten -tna -o prid. (ȉ-ẹ̑) ki govori o kočljivih, zaupnih stvareh: indiskreten človek; noče biti indiskreten in spraševati o tem / to je zelo indiskretno vprašanje / indiskretno vedenje netaktno, brezobzirno ìndiskrétno prisl.: indiskretno namigovati, poročati, pripovedovati ♪
- indolénten -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž. malomaren, neprizadeven: indolenten delavec / na anketo so dobili samo nekaj precej indolentnih odgovorov // ravnodušen, brezbrižen: do literature je bil vedno indolenten / indolenten odnos ◊ med. indolentne otekle bezgavke bezgavke, ki ne povzročajo bolečin, neboleče bezgavke ♪
- inêrten -tna -o prid. (ȇ) knjiž. ki je v stanju, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenoben, nedelaven: inerten človek / inertno stanje / publ. inertna množica ◊ kem. inertni plin plin, ki redko ali sploh kemično ne reagira; inertna atmosfera atmosfera, ki na procese kemično ne vpliva ♪
- infiníten -tna -o prid. (ȋ) knjiž., redko neomejen, neskončen: časovno in kvantitativno infiniten pojav ♪
- inherénten -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž. neločljivo, nerazdružno povezan s čim: inherentna lastnost stvari; elementarne potrebe so večini posameznikov inherentne ♪
- ìnkoherénten -tna -o prid. (ȉ-ẹ̑) knjiž., redko medsebojno nepovezan, neodvisen: zvočni učinek skladbe je razdrobljen na več inkoherentnih odlomkov ♪
- ìnkompeténca -e ž (ȉ-ẹ̑) knjiž. nepristojnost: opozorili so jih na njihovo inkompetenco v tej zadevi ♪
- ìnkongruénten -tna -o prid. (ȉ-ẹ̑) knjiž. neskladen, ne ujemajoč se: inkongruentne oblike ♪
- ìnkonsekvénten -tna -o prid. (ȉ-ẹ̑) knjiž. nedosleden: biti inkonsekventen v ravnanju / inkonsekventen načrt ♪
- ínleten -tna -o prid. (ȋ) ki je iz inleta: inletna blazina, pernica ♪
- inseráten -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na inserat; oglasen: inseratni del brošure / inseratni oddelek ♪
376 401 426 451 476 501 526 551 576 601 
