Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ten (476-500)


  1.      homozigóten  -tna -o prid. (ọ̑) biol. nastal z združitvijo spolnih celic z enakima genoma: homozigotni individuum; homozigotna jajčna celica ♪
  2.      horizónten  -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na horizont: horizontna ravnina; horizontne daljave / horizontna proga v rudniku ♦ gled. horizontni žaromet žaromet za osvetljevanje horizonta ♪
  3.      horténzija  -e ž (ẹ́) grmičasta okrasna rastlina z raznobarvnimi cveti v velikih kobulih: na vrtu so rastle bele in rdeče hortenzije ♪
  4.      hósten  -tna -o prid. (ọ̑) gozden: hostno drevje / hostne živali ♪
  5.      hôten  -tna -o prid. (ó ō) 1. odvisen od hotenja, volje: hotni gibi; hotno dejanje 2. knjiž. pohoten: hoten človek / hoten nasmeh, pogled hôtno prisl.: hotno pogledati ♪
  6.      hotênje  -a s (é) glagolnik od hoteti: hotenja, da bi postal slaven, so bledela; napraviti kaj iz lastnih hotenj; umetniško, ustvarjalno hotenje; hotenje po napredku; močna hotenja za ohranitev miru / pokažite vsaj najmanjše hotenje, da bi mi pomagali ♪
  7.      hotênjski  -a -o (ē) knjiž. pridevnik od hotenje: hotenjsko ravnanje ♪
  8.      hotênost  -i ž (é) knjiž. lastnost, značilnost hotenega: hotenost in narejenost prizora / pisateljeva oblikovalna hotenost ♦ jur. hotenost kaznivega dejanja naklepnost ♪
  9.      hrábrosten  -tna -o prid. (á) dobljen za hrabrost: hrabrostna kolajna ♪
  10.      hŕbten  -tna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na hrbet: hrbtna stran telesa / hrbtna lega; hrbtne mišice; hrbtna vretenca / hrbtna stran roke / hrbtna stran fotografije, listine, medalje ◊ anat. hrbtni mozeg osrednje živčevje, ki leži v hrbteničnem kanalu; hrbtenjača; film. hrbtna projekcija projekcija filma na zadnjo, hrbtno stran platna; šport. hrbtno plavanje plavanje, pri katerem leži plavalec na hrbtu; zool. hrbtna plavut neparna plavut na hrbtu ribe, delfina; hrbtna struna paličasto osno ogrodje brezglavcev in ličink nižjih vretenčarjev hŕbtno prisl.: plavati hrbtno ♦ šport. zmagati na sto metrov hrbtno ♪
  11.      hrbteníca  -e ž (í) 1. del telesnega ogrodja iz vretenc, ki poteka na hrbtni strani trupa: upogniti, vzravnati hrbtenico; pri padcu si je zlomil hrbtenico; kriva hrbtenica 2. publ., s prilastkom glavni, bistveni del česa: črna metalurgija je hrbtenica industrializacije; vzpenjača je postala hrbtenica turističnega centra / sodelavci so dali reviji trdno ideološko hrbtenico ● publ. zlomiti hrbtenico birokratizmu premagati ga; ekspr. ima prožno hrbtenico menja prepričanje v skladu z razmerami; ekspr. pomagal si je z mehko hrbtenico tako, da se je prilagodil vsaki situaciji; ekspr. življenje mu je dalo nekaj hrbtenice je povzročilo, da je postal bolj samozavesten; ekspr. bil je človek brez hrbtenice zaradi koristi je spreminjal svoje prepričanje ◊ anat. ledvena, prsna, vratna hrbtenica; navt. (ladijska) hrbtenica ladijska vez, ki je vzporedna z gredljem ♪
  12.      hrbteníčen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na hrbtenico: hrbtenično vretence ♦ anat. hrbtenični kanal kanal, ki poteka skozi vretenca hrbtenice ♪
  13.      hrbtenjáča  -e ž (á) anat. osrednje živčevje, ki leži v hrbteničnem kanalu: poškodbe hrbtenjače / podaljšana hrbtenjača možgani na prehodu v hrbtenjačo ♪
  14.      hrbtenjáčen  -čna -o prid. (ā) nanašajoč se na hrbtenjačo: hrbtenjačni živci / hrbtenjačna tekočina ♪
  15.      hŕbtenski  -a -o [tǝn] prid. (ȓ) s hrbtom obrnjen v smeri gibanja; zadenjski: hrbtenski umik hŕbtensko in hŕbtenski prisl.: hrbtensko se umikati ♪
  16.      hromôten  -tna -o prid. (ó) nekoliko hrom: star je že in hromoten; hromotna ženska // nar. slaboten, bolehen: zadnje čase je nekam hromoten ♪
  17.      hrstênje  -a s (é) glagolnik od hrsteti: iz goščave je prihajalo lomljenje in hrstenje; hrstenje suhega sena ♪
  18.      humanitéten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na humaniteto: iz humanitetnih ozirov; humanitetna misel mednarodnega bratstva / humanitetni razred ♪
  19.      identitéten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na identiteto: identitetni dokazi / identitetni znak ♦ filoz. identitetna filozofija filozofija, ki trdi, da so vsa nasprotja v bistvu identična; jur. identitetna priča priča, s katero se dožene identiteta ♪
  20.      íhten  -tna -o prid. (ȋ) redko ihtav: ta otrok je ihten ♪
  21.      ihtênje  -a s (é) glagolnik od ihteti: iz sobe se je slišalo ihtenje / pridušeno, tiho ihtenje ♪
  22.      imanénten  -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž. 1. ki je v čem kot neločljiv, opredeljujoč del, notranji: spoznati imanentne lastnosti knjižnega jezika; vprašanje imanentne protislovnosti med enakostjo in izborom / to je v imanentnem interesu države // z dajalnikom značilen, tipičen: to je njim imanentno; družba se razvija po sebi imanentnih zakonih; hrepenenje je imanentno človeški naravi 2. ki ocenjuje kak nauk, teorijo s stališča tega nauka, teorije: imanentna kritika ◊ filoz. imanentna filozofija filozofska smer ob koncu 19. stoletja, ki trdi, da je svet le vsebina zavesti ♪
  23.      imeníten  -tna -o prid., imenítnejši (ȋ) 1. ekspr. ugleden, premožen: imeniten človek; pri njem so kupovali najimenitnejši meščani / njegova nevesta je iz imenitne hiše 2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v veliki meri: imeniten avtomobil; imenitna obleka; pripravili so mu imenitno kosilo / pojdi še ti plavat, voda je imenitna / knjiga je pisana v imenitnem jeziku zelo pravilnem, izrazno zelo bogatem // ekspr. ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: on je imeniten krojač / imeniten pesnik // glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: napraviti imeniten načrt / imenitna misel 3. ekspr. ki prinaša velike gmotne koristi: imeniten poklic; dobil je imenitno službo 4. knjiž. plemiški, plemenitaški, gosposki: ima imenitne prednike / biti imenitnega rodu / imeniten grof 5. zastar. bistven, pomemben, poglaviten: imenitni dogodki iz njegovega življenja; imenitni slovenski pesniki; ta stvar je silno imenitna imenítno 1. prislov od imeniten: nalogo je imenitno opravil; imenitno živeti; imenitno oblečena ženska 2. v povedni rabi izraža veliko navdušenje nad čim: imenitno bo, če boš dobil to službo / elipt. imenitno, da te spet vidim / kot vzklik «naši so zmagali!» »Imenitno«; sam.: to je nekaj imenitnega; delati se imenitnega ♪
  24.      iminénten  -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž. neposreden, bližnji: iminentna nevarnost ♪
  25.      impertinénten  -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž. predrzen, nesramen: biti impertinenten; impertinentna ženska / impertinentna laž impertinéntno prisl.: gledal jo je naravnost impertinentno ♪

   351 376 401 426 451 476 501 526 551 576  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA