Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ten (4.276-4.300)


  1.      oródje  -a s (ọ̑) 1. predmet, navadno preprostejši, ki se uporablja pri fizičnem delu: izdelovati orodje; kupiti boljše, novo orodje; kovinsko, leseno orodje; orodje za brušenje, rezanje; omarica, shramba za orodje / čevljarsko, mizarsko, zidarsko orodje; poljedelsko, vrtnarsko orodje // nav. ekspr. predmet, priprava, ki se uporablja pri kakem delu sploh: zelo drago orodje ima / pisalno, šivalno orodje pisalni, šivalni pribor; operacijsko orodje instrumenti; ročno orodje ki se pri uporabi drži v roki ♦ arheol. kamnito, kremenasto orodje; neolitsko orodje; ekon. delovno orodje s katerim se obdeluje predmet dela; grad., strojn. fazonsko rezilno orodje katerega rezilo je oblikovano po profilu, ki naj ga ima izdelek; šport. nihajoče orodje krogi; oporno orodje bradlja in konj z ročaji; telovadno orodje pripomočki, ki se uporabljajo pri telovadbi 2. ekspr., navadno s prilastkom kar omogoča, olajšuje opravljanje kakega dela, dejavnosti: raziskovalno orodje znanstvenikov / logično mišljenje je orodje človekovega razuma 3. slabš., navadno s prilastkom kdor ravna, dela po zahtevah koga: bil je gestapovsko orodje; ni se zavedal, da je orodje izkoriščevalcev; pren., knjiž. biti orodje usode ∙ slabš. ves čas je slepo orodje v njegovih rokah ravna, dela po njegovih zahtevah neglede na pravilnost, poštenost ♪
  2.      ortogonálen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž. pravokoten: ortogonalne forme stavbe so skladno povezane s prvinami okolja ♪
  3.      ós  -í ž (ọ̑) 1. kovinski ali lesen drog, na katerem je kolo: os poči, se zlomi; mazati osi / os gre skozi pesto / sprednja, zadnja os voza // teh. tak drog kot del naprave, stroja: nepremična, središčna os; os motorja / os pri uri 2. navadno s prilastkom umišljena črta, okoli katere se telo vrti: dolžinska, navpična, vodoravna os; zemeljska os / zemlja se vrti okoli svoje osi / os vrtenja // umišljena črta, ki gre skozi sredino predmeta, telesa: glavna, prečna, vzdolžna os stavbe; os cestišča, mostu; os letala 3. navadno s prilastkom umišljena črta, ki jo določa položaj, lega predmetov, objektov: spomenika stojita na isti osi / vpadna os svetlobe 4. knjiž., navadno s prilastkom kar kaj usmerja, zlasti kako dejavnost: družbene razmere so bile os vsega takratnega raziskovanja / doživetje svobode je predstavljalo os njihovega življenja // jedro, središče: os dramskega dogajanja je narodnostno vprašanje; os pogovora 5. zgod., v zvezi os Rim—Berlin politično-vojaška zveza fašističnih držav Italije in Nemčije pred drugo svetovno vojno in med njo: nastanek osi Rim—Berlin ● publ. sile osi Italija, Nemčija, Japonska, združene v politično-vojaški zvezi pred drugo svetovno vojno in med njo ◊ arhit. magistralna os glavna vzdolžna os večje arhitekturne kompozicije; primarna os navadno vzdolžna os, v kateri potekajo glavni konstrukcijski, kompozicijski elementi; sekundarna os navadno prečna os, v kateri potekajo stranski konstrukcijski, kompozicijski elementi; astr. os nebesne krogle okoli katere se nebo navidezno vrti; bot. cvetna os razširjeni vrh cvetnega peclja; glavna os; fiz. glavna os vsaka izmed treh med seboj pravokotnih osi skozi težišče, od katerih eni ustreza največji, drugi pa najmanjši vztrajnostni moment telesa; optična os simetrijska os leče ali ukrivljenega zrcala; skupna simetrijska os leč in zrcal v optičnem sistemu; prosta os okoli katere se vrti sicer prosto vrtljivo telo z nepremičnim težiščem; geom. abscisna os prva os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema; imaginarna os hiperbole premer hiperbole, pravokoten na realno os; koordinatna os; mala, velika os elipse najkrajši, najdaljši premer elipse; ordinatna os druga os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema; realna os hiperbole premer hiperbole na simetrali skozi realni gorišči; simetrijska os premica, glede na katero je geometrijska tvorba simetrična; os parabole premer na simetrali parabole; min. kristalografska os na kristalu, s pomočjo katere se določa lega posameznih kristalnih ploskev; teh. gibka os mirujoča gibka cev z vrtečim se jedrom za prenašanje vrtenja; zool. telesna os hrbtenica in lobanja vretenčarjev; žel. os kolesna dvojica; pogonska os; vodilna os za vodenje lokomotive po tiru; os tira sredina med tirnicama ♪
  4.      ôsa  -e stil. -é ž (ó) čebeli podobna žuželka s tankim rumenkastim telesom: ose brenčijo, letajo; osa piči; roj os se je usul za njim; skočil je pokonci, kot bi ga osa pičila zelo hitro; ženske so se zagnale vanj kot ose jezno, razdraženo; hud, siten, razdražen kot osa; bila je preščipnjena kakor osa zelo stisnjena v pasu ♦ zool. lesne ose žuželke, katerih ličinke vrtajo rove globoko v les iglavcev in listavcev, Siricidae ♪
  5.      osamílo  -a s (í) knjiž. 1. snov, ki ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka; izolator: toplotno osamilo / zrak je dobro osamilo 2. predmet iz izolirne snovi za izoliranje vodnikov; izolator: drogovi s porcelanastimi osamili // kar pri kaki stvari ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka; izolacija: surovine za izdelavo osamil za stene ♪
  6.      osámljen  -a -o prid. (ȃ) 1. ki je brez družbe, brez povezave z drugimi: osamljen človek; na starost je bil osamljen / počutil se je osamljenega / zelo je osamljen in žalosten sam // ki je brez podpore, sodelovanja drugih: to je bil napad osamljenega nasprotnika / njegovo stališče je osamljeno / pri tem prizadevanju ni bil osamljen sam 2. ki okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste: pregnati koga na osamljen otok; osamljene zvezde; drevo je stalo osamljeno / osamljen sprehajalec / ne gre za osamljen dogodek osámljeno prisl.: živel je zelo osamljeno; prim. osamiti ♪
  7.      oséba  -e ž (ẹ̑) 1. človeški posameznik neglede na spol: omeniti moram še dve osebi; osebe istega spola, iste starosti; skupina oseb; stroškov je sto dinarjev na osebo, publ. po osebi; avtobus za trideset oseb; v kabini je prostora za deset oseb / knjiž. družina ima pet oseb članov / publ.: ženske osebe ženske; osebe moškega spola moški / prevoz oseb in tovora; osebe in stvari 2. s prilastkom človeški posameznik a) kot nosilec kake lastnosti, značilnosti: pisati ljubljeni osebi; to sem izvedel od dobro obveščene, zaupne osebe; on je vplivna oseba; njegov oče je bil zelo znana oseba v mestu; oseba brez državljanstva / pravljične osebe; zgodovinska oseba b) glede na položaj v družbi: civilne, vojaške osebe / uradna oseba 3. človeški posameznik kot literarna, dramska upodobitev: ta oseba je nosilka avtorjevih idej; ženske osebe so slabo karakterizirane; osebe v romanu / dramske osebe; glavne, stranske osebe drame, filma / kot pojasnilo na začetku zlasti dramskega dela osebe: Jožef Kantor, fabrikant, Hana, njegova žena 4. lingv. slovnična kategorija za izražanje udeleženosti v pogovoru oziroma odsotnosti osebka v stavku: določiti osebo, število, čas pri glagolski obliki / druga ki izraža ogovorjenega, prva ki izraža govorečega, tretja oseba ki izraža neudeleženega v pogovoru oziroma glagolsko dejanje brez osebka 5. knjiž., s svojilnim zaimkom, z oslabljenim pomenom izraža osebni zaimek, kot ga nakazuje svojilni zaimek: ni hotel opaziti moje osebe; tu ne gre samo za njegovo osebo zanj / prepričana je o pomembnosti svoje osebe 6. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi; jaz za svojo osebo priznam, da mi je vseeno; on za svojo osebo trdi, da je bolje tako 7. zastar. postava: njegova visoka, mogočna oseba / biti majhne osebe ● star. poročil se je z osebo, ki ni bila plemkinja žensko; on je hišnik in vrtnar v eni osebi hkrati, obenem; šalj. sprejel nas je šef v lastni osebi osebno, sam; ekspr. rad govori v prvi osebi množine kot da govori v imenu mnogih; roman je pisan v prvi osebi kot da ga je napisal glavni junak; to sem izvedel od tretje osebe od človeka, ki ni udeležen v zadevi, stvari; svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi kot da jo je doživel kdo drug; zastar. prvi je osvojil ta vrh planinec v osebi nekega Vagla planinec Vagl; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržka ◊ filoz. oseba človek s svojimi individualnimi, družbeno pogojenimi lastnostmi; jur. civilna pravna oseba; družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; odgovorna oseba; pravna oseba pravno priznana skupnost z namenskim premoženjem ali premoženjski sklad kot nosilec pravic in dolžnosti; tretja oseba ki v pravnem razmerju ni stranka; ugotoviti istovetnost osebe; lingv. imena za delujoče osebe; ped. duševno motena oseba; rel. druga, prva, tretja božja oseba ♪
  8.      osében  -bna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na oseba 1: osebna privlačnost; osebne značilnosti / osebni dohodek vsota, ki jo zaposleni na določena razdobja prejme za svoje delo; zahtevati od koga osebne podatke; osebna izkaznica izkaznica, ki dokazuje istovetnost osebe 2. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten: osebni slog pisanja; publ. dati čemu osebno noto / ekspr. to je zelo osebna pripomba // ki ga posameznik opravi sam: osebna propaganda / osebna udeležba pri volitvah 3. nanašajoč se na posameznika kot na zasebnika: to je osebno pismo // usmerjen, naravnan k posamezniku: biti osebni prijatelj koga; to je imel za osebno žalitev; osebno spremstvo spremstvo, ki skrbi za visokega državnika na njegovem potovanju; vabilo je osebno velja samo za osebo, za katero je izdano 4. nanašajoč se na posameznika in ne na družbeno skupnost: a) pripisovati komu osebne motive; osebni in družbeni standard; podrejati osebne koristi javnim; osebne pravice; pesnik je izrazil osebno in narodovo trpljenje; publ. izražam najboljše želje za vašo osebno srečo b) osebna morala; osebno in javno mnenje 5. nanašajoč se na zaposlene v določeni delovni organizaciji; personalen: osebne spremembe v ustanovi; reševanje osebnih zadev 6. namenjen uporabi za posameznike: a) jamarjeva osebna oprema / osebna prtljaga; osebno in posteljno perilo / osebna higiena b) osebni avtomobil; osebni vlak; osebna tehtnica; osebno dvigalo / osebni in tovorni promet 7. ki zadeva človekovo doživljanje, čustvovanje: umakniti se v svoj osebni svet / imeti do česa osebni odnos // ki izraža, izpoveduje tako doživljanje, čustvovanje: roman je avtorjeva osebna izpoved; njegova lirika ni osebna / osebna umetnost 8. ki vsebuje, izraža negativen, neobjektiven odnos do česa: njegova kritika je bila osebna / v polemiki je postal nenavadno oseben 9. nav. ekspr. poudarja pomen svojilnega zaimka, svojilnega pridevnika, pri katerem stoji: to ponižuje moje osebno dostojanstvo; opraviti kaj pod osebnim ravnateljevim nadzorstvom ◊ biol. osebni razvoj organizma spreminjanje organizma od oplojene jajčne celice do smrti; ekon. minimalni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki se zagotavlja z družbenimi sredstvi vsakemu zaposlenemu; zajamčeni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki ga zagotavlja delovna organizacija vsakemu zaposlenemu glede na posamezne kategorije delavcev; osebno delo samostojno poklicno delo z lastnimi sredstvi; jur. osebna odgovornost; osebna pokojnina pokojnina, ki jo dobiva zavarovanec iz lastnega zavarovanja; osebna svoboda duhovna in telesna svoboda, ki jo ima človek v določenem družbenem redu; osebno jamstvo jamstvo s svojo osebo ali s celotnim premoženjem; osebno pravo pravo, ki ureja osebnostne pravice fizičnih in pravnih oseb; lingv. osebni zaimek zaimek, ki izraža govorečega, ogovorjenega ali neudeleženega v pogovoru; osebna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebno ime lastno ime človeka; rel. vera v osebnega boga v boga kot osebno bitje; soc. osebna lastnina lastninska pravica posameznika do stvari, ki niso proizvajalna sredstva; šport. izboljšati osebni rekord; osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca osébno 1. prislov od oseben: osebno glasovati; na te reči gleda preveč osebno; osebno ga ne poznam, le navidez; pošiljko je treba osebno prevzeti na pošti; denar prinesi osebno sam; osebno užaliti koga; ker se predsednik ne more vsem osebno zahvaliti za čestitke, se zahvaljuje po časopisu; ti stavki zvenijo zelo osebno; velike uspehe ima, osebno pa ni srečen / kot označba na pošiljki osebno 2. nav. ekspr. poudarja, da dejanje opravi osebek, ne kdo drug: osebno bom govoril z njim; sprejel nas je šef osebno; predsednik bo osebno vodil delegacijo / vstopila je direktorjeva tajnica, tovarišica Sonja osebno // izraža, da je trditev omejena na določeno osebo: osebno sem drugačnega mnenja; osebno sem optimist; njemu osebno to ni nič mar; on osebno misli, da ni tako; glede obsega knjige nimam pripomb, osebno pa bi želel lepšo opremo osébni -a -o sam.: pog. miličnik je zahteval od njega osebno zahteval, da pokaže osebno izkaznico; žarg., šport. naš košarkar je moral iz igre zaradi petih osebnih osebnih napak; usklajevanje osebnega in družbenega ♪
  9.      ôsel  ôsla [ǝu̯] m (ó) 1. domača žival z dolgimi uhlji, ki se goji zlasti zaradi prenašanja tovorov in ježe: osel riga; naložiti oslu vreče; jahati na oslu; natovorjen sem kot osel; trmast, uporen kot osel zelo // samec te živali: osel in oslica 2. slabš. omejen, neumen človek: pusti ga, to je osel; kakšen osel sem bil, da sem jim verjel; kje bodo pa še dobili takega osla, ki bi jim zastonj garal / kot psovka: molči, osel; ti osel neumni, stari ● ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. vsa vas mu je kazala osle zaradi tega se je norčevala iz njega; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered; preg. osel gre samo enkrat na led celo ne preveč pameten človek je po slabi skušnji previden ♪
  10.      osemenítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od osemeniti: osemenitev krave / razvoj rastline do cvetenja in osemenitve ♪
  11.      ósen  tudi ôsen -sna -o prid. (ọ̑; ó) nanašajoč se na os: osna razdalja, smer; osna somernost / osni ležaj; osni pritisk sila, s katero pritiskata kolesi vozila z isto osjo zaradi teže navzdol; osna sila sila v smeri osi predmeta, stroja ♦ geom. osni križ koordinatni sistem; osni odsek del koordinatne osi med izhodiščem in sečiščem premice ali ravnine s to osjo; osni presek presek skozi os; zool. osno ogrodje hrbtenica z rebri in lobanja vretenčarjev ósno tudi ôsno prisl.: osno someren ♪
  12.      oséna  -e ž (ẹ̑) zastar. odtenek: rumenkasta osena; rdeči in modri cveti v vseh osenah ♦ lov. lisa na dlaki, perju, navadno v temnejšem barvnem odtenku ♪
  13.      osigúrati  -am dov. (ȗ) zastar. 1. zagotoviti, preskrbeti: s svojo podporo je osigural ustanovi nemoteno delovanje; to mu je osiguralo zmago 2. zavarovati, zaščititi: osigurati nevarna mesta v skalovju; s to izjavo se je osigural proti očitkom ♪
  14.      osirotíti  -ím in osirótiti -im dov., osirótil; osirotèn in osiročèn in osiróten (ȋ í; ọ̄ ọ̑) knjiž. 1. povzročiti, da kdo postane sirota: osirotiti otroke 2. osiromašiti: vojna je njega obogatila, mene pa osirotila ♪
  15.      oskrúniti  -im dov. (ú ȗ) 1. storiti dejanje, s katerim se izrazi nespoštovanje do stvari, ki se jim navadno izkazuje spoštovanje: oskruniti cerkev, grob; oskruniti spomenik žrtvam fašizma; oskruniti trupla padlih 2. ekspr. povzročiti, da kaj nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: oskruniti komu čast; to bi oskrunilo njeno dobro ime; oskruniti se z zločinom // povzročiti, da kaj za koga nima več čustvene vrednosti: oskrunili so njene sanje; s to besedo je oskrunil njene spomine na moža ● ekspr. življenje ga še ni oskrunilo še je pošten, nepokvarjen; ekspr. vojaki so mu oskrunili ženo so spolno občevali z njo oskrúnjen -a -o: oskrunjena deklica; oskrunjeno svetišče; njihova čista srca so bila zdaj oskrunjena ♪
  16.      oslepéti  -ím dov., oslépi (ẹ́ í) 1. postati slep: na starost je oslepel / kot podkrepitev naj oslepim, če lažem / oči so ji oslepele 2. ekspr. ne moči razsodno misliti, presojati: strast ga je tako prevzela, da je oslepel / kadar je prišla ona, je oslepel za vsa druga dekleta 3. knjiž. postati moten, neprozoren: če je steklo slabo, šipe oslepijo / ogledalo je oslepelo od vlage ● ekspr. ali ti je pamet oslepela zakaj govoriš, ravnaš tako neumno; ekspr. kar oslepel je od besa bil je zelo jezen oslepèl in oslepél -éla -o: oslepele oči; napol oslepela in gluha ženska ♪
  17.      osloníti  oslónim stil. -ím dov., oslônil stil. oslónil (ȋ ọ́, í) knjiž. nasloniti: osloniti puško na deblo / osloniti glavo na roke; osloniti se na vrata / prevodi so se zelo oslonili na izvirnik / trditve je oslonil na trdne dokaze naredil odvisne od njih / na koga se boš v težavah oslonil pri kom boš poiskal, dobil pomoč, podporo oslónjen -a -o: športna dejavnost je oslonjena na množičnost; na steno oslonjeno orodje ♪
  18.      osmetíti  -ím dov., osmétil (ȋ í) knjiž., redko nasmetiti: osmetiti tla osmetèn -êna -o: osmetena cesta ♪
  19.      osmódek  -dka m (ọ̑) 1. osmojeni del česa: osmodek dogorevajoče trske 2. knjiž., ekspr. neumen, nespameten človek: kar reče ta osmodek, ni vredno upoštevati ♪
  20.      osmolíti  -ím dov., osmólil (ȋ í) 1. prepojiti, premazati s smolo: osmoliti nit / osmoliti čoln, tla / pri smreki si je osmolil obleko 2. ekspr. udariti: osmolila ga je okrog ušes osmolíti se ekspr. prevarati se, zmotiti se: s to kupčijo smo se pošteno osmolili / s tem vajencem se je osmolil ∙ preg. kdor za smolo prime, se osmoli osmoljèn -êna -o: osmoljena nit; osmoljena obleka ♪
  21.      osnóva  -e ž (ọ̑) navadno s prilastkom 1. kar bistveno določa, opredeljuje lastnosti, značilnosti česa: navodila so osnova za izpolnjevanje načrta; to odkritje je bilo osnova za razvoj vede podlaga; duhovne, idejne osnove gibanja; moralne osnove socialistične družbe; dokumenti bodo služili kot osnova za pogajanja / gimnazija da dobro osnovo za študij na univerzi podlago / publ.: delovati na osnovi pravilnika; določiti cene na osnovi ponudbe in povpraševanja; ocenjevati delo na osnovi objektivnih meril z objektivnimi merili // kar je nujno potrebno za obstoj, razvoj česa: materialna osnova družbe, družine / domača surovinska osnova ne zadošča za potrebe industrije // kar dela, da je kaj logično upravičeno, podprto: ta zakonski člen je osnova naših zahtev; konferenca nima pravne osnove za sprejemanje takih sklepov / ta trditev nima osnove je neupravičena, neutemeljena; za tako ravnanje ni nobene osnove razloga, vzroka // kar služi za presojanje, vrednotenje česa: osnova za nagrajevanje naj bo delo / davčna osnova količina vrednosti ali dobrin, od katerih se odmeri davek; pokojninska osnova povprečje osebnega dohodka v določenem obdobju pred upokojitvijo, od katerega se odmeri pokojnina 2. bistvena sestavina: osnova teh hribov je apnenec / osnova njenih pesmi so čustvene prvine / krema je narejena na osnovi lanolina 3. nav. mn. bistveni, najpomembnejši pojmi in načela kakega znanstvenega ali ideološkega sistema: osnove ekonomike, matematike, psihologije / osnove socialistične morale 4. lingv. s pripono razširjeni koren besede: naglas je na osnovi / ajevska, ijevska osnova; nadomestna osnova ki z drugo, glede na izvor različno osnovo, sestavlja enotno sklanjatev, spregatev; nedoločniška, sedanjiška osnova 5. tekst. sistem vzporednih niti, ki so na statvah vzdolžno napete: nategniti osnovo // osnovne niti: osnova je bombažna, votek pa volnen / vezna, zankasta osnova ● knjiž. družina je osnova človeške družbe osnovna celica; knjiž. hiša ima trdno osnovo temelje; pog. po zvišanju ima 6.500 din osnove osebnega dohodka, brez kakih dodatkov; ekspr. njene besede so brez vsake osnove so izmišljene, neresnične; zastar. sodeloval je pri osnovi društva ustanovitvi; zastar. osnova romana osnutek, načrt; publ. akcija je bila že v osnovi napačna v začetku, od začetka; publ. to pomeni v osnovi isto pravzaprav, dejansko ◊ agr. krmna osnova vsa razpoložljiva krma; biol. dedna osnova gen; skupek vseh genov organizma; gastr. kostna osnova kuhane ali pražene kosti z dodatki za pripravljanje juh, omak; mat. korenska osnova število, iz katerega se računa koren; logaritemska osnova število, na katerem temelji logaritemski sistem; osnova potence število, ki se potencira; osnova številskega sistema število, ki izraža, koliko enot nižjega reda ima enota višjega reda; obrt. vezilna osnova blago, na katerem se veze; petr. osnova glavni del predornine, navadno steklast ali drobnozrnat ♪
  22.      osnóven  -vna -o prid., osnóvnejši (ọ̑) 1. ki vsebuje bistvene, najnujnejše elemente česa: osnovni strokovni izrazi; osnovni biografski podatki; osnovni pojmi iz matematike; osnovne lastnosti, značilnosti / pridobiti si osnovno izobrazbo; osnovna pravila igre / osnovna načela 2. ki je po pomembnosti na prvem mestu: osnovna dejavnost podjetja; osnovna dolžnost, naloga; osnovna vprašanja obstoja / osnovni pogoji za delo; osnovni vzrok za kaj glavni; to je njegova osnovna napaka velika, glavna / osnovna hrana; osnovna živila // ki je za kaj najpomembnejši, najvažnejši: osnovna misel romana; osnovne poteze glavnega junaka / publ. osnovna točka dnevnega reda glavna, prva 3. ki predstavlja osnovo, temelj česa: brez osnovnih raziskovanj nadaljnje delo ni mogoče // v zvezi osnovna šola obvezno izobraževanje (v šoli), ki daje osnovno izobrazbo: dokončati osnovno šolo; nižji in višji razredi osnovne šole / osemletna osnovna šola / s samoprispevki so sezidali več osnovnih šol // v zvezi osnovna organizacija najmanjša organizacijska enota: osnovna mladinska organizacija / Osnovna organizacija Zveze komunistov 4. ki je bistvena sestavina česa: osnovna kovina v tej zlitini je baker / osnovna sestavina kamnine 5. teh. ki je v določenem procesu prvi: osnovni nanos laka, malte; za osnovno barvo je uporabil belo barvo ◊ agr. osnovno gnojenje prvo gnojenje s hranili, potrebnimi za normalno rast; biol., bot. osnovno tkivo rastlinsko tkivo, ki lahko opravlja različne funkcije; ekon. osnovni kapital kapital, ki je naložen v delovna sredstva; osnovna glavnica glavnica brez rezervnih skladov in dobička; osnovna sredstva zemljišče, zgradbe, oprema, ki je potrebna za opravljanje določene gospodarske dejavnosti; fiz. osnovni delec; osnovni naboj najmanjši (negativni ali pozitivni) naboj v naravi; osnovne barve tri enobarvne sestavine, iz katerih se lahko sestavi vsaka barva; osnovna konstanta konstanta, ki se vzame kot dani podatek za kako teorijo; geogr. osnovna karta karta, izdelana na osnovi terenske meritve; geom. osnovna ploskev, stranica; osnovna projekcijska ravnina vsaka projekcijska ravnina v neposredno danem projekcijskem sistemu; jur. osnovne človekove pravice človekove pravice, ki so zagotovljene z ustavo; lingv. osnovni pomen besede pomen besede, iz katerega je mogoče logično izpeljati druge pomene; osnovna in določilna beseda zloženke; osnovna stopnja pridevnika ali prislova oblika, ki izraža izhodiščni pomen pridevnika ali prislova; mat. osnovna množica množica, ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale; osnovne računske operacije seštevanje, odštevanje, množenje, deljenje; med. osnovna presnova presnova, ki je potrebna za življenje pri mirovanju; min. osnovna celica najmanjši delec, ki se ponavlja v zgradbi kristalne snovi; muz. osnovni ton najnižji ton osnovnega akorda; ton lestvice, ki ni zvišan ali znižan; obrt. osnovne petlje prvine, s katerimi se oblikuje (vzorčno) pletenje ali kvačkanje; šol. posebna osnovna šola osnovna šola za duševno ali telesno prizadete otroke; šport. osnovna črta črta ob koncu teniškega igrišča, s katere igralec servira; teh. osnovne enote enote za osnovne količine v mednarodnem sistemu enot; tekst. osnovni valj del statev, na katerem je navita osnova; osnovne niti podolžne niti v tkanini; zool. osnovni tip značilni predstavnik kake živalske skupine osnóvni -a -o sam.: pog. ima samo osnovno osnovnošolsko izobrazbo; ta lastnost je v njem nekaj osnovnega ♪
  23.      osóren  -rna -o prid., osórnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki kaže do ljudi neprijazen, odklonilen odnos, zlasti v govorjenju: osoren človek; do vseh je neprijazna, skoraj osorna; osorno dekle // ki vsebuje, izraža tak odnos: odgovoril mu je z osornim glasom; ima osoren pogled; osorno govorjenje, vedenje 2. zastar. neprijeten, pust: osoren kraj; osorno vreme / pihal je osoren veter mrzel osórno prisl.: osorno odgovoriti, reči; osorno pogledati ♪
  24.      osprédnji  -a -e prid. (ẹ̑) knjiž. bistven, pomemben, poglaviten: osprednji življenjski problemi; osprednje človeške vrednote ♪
  25.      osramotíti  -ím dov., osramótil (ȋ í) s kazanjem napak, nepravilnega ravnanja vzeti komu ugled: že večkrat ga je osramotil; s temi besedami ga je osramotil pred vsemi; javno osramotiti; dobro se je pripravil, da se ne bi osramotil pred profesorjem / s tem dejanjem je osramotil svoje ime // spraviti v zelo neprijeten položaj: s svojim vedenjem ga je zelo osramotila // povzročiti pri kom občutek manjvrednosti ali krivde: z nesebično pomočjo staršem je osramotil svoje brate; s svojim uspehom je osramotil vse tekmece osramočèn -êna -o: osramočen je odšel; stali so pred njim ponižani in osramočeni ♪

   4.151 4.176 4.201 4.226 4.251 4.276 4.301 4.326 4.351 4.376  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA