Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ten (3.351-3.375)


  1.      líst  -a m (ȋ) 1. navadno zelen, ploščat del rastline, ki raste iz veje, stebla: list odpade, požene; listi rumenijo, se sušijo, venejo; drevo, rastlina poganja, razvija liste; mesnati listi; suhi, uveli, zeleni listi; list lipe; zajedavci na listih; drgeta, trese se kot list v vetru; sonce je žgalo in noben list se ni ganil bilo je popolnoma mirno, brez vetra / bukovi, hrastovi, tobačni listi; krompirjevi listi; dodati jedi lovorov list / list za listom odpada // kar je temu podobno: stresti liste krompirja v ponev / na liste zrezana jabolka 2. pravokoten kos papirja, zlasti za pisanje: na mizi leži list; popisati, preganiti, pretrgati list; prepisati na čist list nepopisan / črtani list ki ima črte; grafični list odtis v kaki grafični tehniki // tak kos a) spet z drugimi v knjigo, zvezek: v knjigi manjka list; iztrgati iz beležnice list; počasi obrača liste in šepetaje bere; zvezek ima šestdeset listov; knjiga z zamazanimi, zavihanimi listi / naslovni list b) s prilastkom prirejen za različne namene: izpolniti anketni list; notni, risalni list / jedilni list seznam jedi, ki se v določenem gostinskem lokalu lahko dobijo // s prilastkom temu podobna tanka plast česa: namazati liste testa z nadevom; list furnirja 3. s prilastkom dokument, (javna) listina: orožni list; izdati, podaljšati potni list; poljud.: mrliški list izpisek iz mrliške matične knjige; imeti obrtni list dovoljenje za opravljanje obrtne dejavnosti; poročni list izpisek iz poročne matične knjige; predložiti rojstni list izpisek iz rojstne matične knjige 4. časopis, revija: tuji listi pišejo o borzni krizi; list poziva vlado, naj začne pogajanja; izdajati, ustanoviti list / dijaški list Lipica; družinski list; gledališki list periodično strokovno glasilo gledališča, ki je vsebinsko vezano zlasti na uprizarjana dela; urednik literarnega lista / Uradni list Socialistične republike Slovenije 5. star. pismo: brati list; sin ji je poslal list; materin list 6. ploščat kovinski del orodja, orožja, priostren v rezilo: zlomiti list; list kopja; list kose, lopate, sekire, žage; konica lista ● ekspr. dovolj je, obrni list začni govoriti o čem drugem; knjiž., ekspr. otrok je še nepopisan list je še brez globljih spoznanj, izkušenj; knjiž. tako se je obrnil še en list zgodovine je minilo še eno obdobje zgodovine; ekspr. on je naše gore list je našega rodu, naše narodnosti ◊ agr. gnojiti pod list med rastjo; bot. čašni listi zunanji listi dvojnega cvetnega odevala; črtalasti list dolg in ozek; deljeni list z zarezami, ki segajo bolj ali manj globoko v listno ploskev; pernati list; plodni listi; sestavljeni list iz lističev; venčni listi notranji listi dvojnega cvetnega odevala; igr. list karte, ki jih ima igralec razporejene v roki; min. list najtanjša plast rudnine, ki se da odklati; navt. list širši del vesla; vpisni list dokument ladij s prostornino nad deset brutoregistrskih ton, ki vsebuje podatke o ladji; rel. list odlomek iz svetega pisma, navadno iz pisem apostolov, ki se bere pri maši; krstni list dokument s podatki o krstu kake osebe; strojn. list del propelerja v obliki podolgovate vijačne ploskve; šol. matični list interni dokument, v katerem se v osnovni šoli vpisujejo podatki o učencu, njegovem šolanju in uspehu; tekst. list del brda, v katerem so vpete nitnice; trg. list format pol papirja z mero 210 x 297 mm; garancijski list; zool. morski list ploščata morska riba z nesimetrično razporejenimi očmi in usti, ki leži na morskem dnu, Solea; suhi list v Indiji in Avstraliji živeči metulj, z zloženimi krili podoben suhemu drevesnemu listu, Kallima; živi list v južni Aziji živeča žuželka z velikimi krili, podobna rastlinskemu listu, Phyllium; žel. potni list dokument z določenimi podatki o vlaku in o vsem, kar se dogaja med vožnjo; tovorni list potrdilo o prevzemu in predaji blaga pri prevozu in o plačani voznini ♪
  2.      lístarica  -e ž (ȋ) nav. mn., zool. žuželke, katerih ličinke se hranijo z listi, Tenthredinidae ♪
  3.      lístek  -tka m (ȋ) 1. manjšalnica od list: a) rastlina že poganja listke; nežni, svetlo zeleni listki / trgala je marjetici listek za listkom b) iz letala mečejo listke z reklamnim besedilom; za vrati je bil zataknjen listek s sporočilom; bel, popisan listek / niso glasovali z dviganjem rok, ampak z listki na katere so napisali svojo odločitev ali mnenje; izpraševalec je pripravil izpitne listke z vprašanji c) listek iz staniola / zrezati krompir na listke lističe č) pisati listek za svoje dekle ∙ pog. ker se ne moremo zediniti, kdo naj gre, bomo vlekli listke žrebali z listki 2. s prilastkom pravokoten kos papirja, kartona, navadno z določenim besedilom, za posebne namene: garderobni listek; ko se je vrnil k avtu, je našel na njem pritrjen globni listek; urejati kartotečne listke; izpolniti stavni listek za športno napoved; kupiti vozni listek do Celja; žrebni listek 3. zastar. podlistek, feljton: časopis je razpisal nagrado za najboljši listek / roman je izhajal v listkih ◊ bot. listek del sestavljenega lista, ki se lahko samostojno giblje in lahko sam zase odpade; rel. spovedni listek nekdaj potrdilo o opravljeni spovedi ♪
  4.      lístič  -a m (ȋ) 1. manjšalnica od list: a) drevo že poganja lističe; nežno zeleni lističi / v zadregi je cefrala rdeče lističe nageljna b) podatke si zapisuje na lističe; odprl je predal in brskal med lističi; popisani lističi / urejati kartotečne lističe listke c) naprava ima tanke medeninaste lističe; lističi iz staniola / zrezati kumare na lističe / krompirjevi lističi na lističe narezan krompir, pečen na olju ali masti; milni lističi ♦ bot. listič del sestavljenega lista, ki se lahko samostojno giblje in lahko sam zase odpade; lističi tanke ploščate tvorbe na spodnji strani klobuka nekaterih gob, na katerih nastajajo trosi; zool. škržni lističi tanke mišičnate tvorbe, ki jih pokriva sluznica, prepletena s kapilarami 2. nav. ekspr. manjši časopis: dijaški, literarni listič / slabš. o tem so pisali celo zakotni lističi ♪
  5.      literatúra  -e ž (ȗ) 1. umetnost, ki ima za izrazno sredstvo besedo, jezik, književnost: zanimati se za literaturo; zgodovina literature; pogovor o literaturi; smeri v literaturi / družbeno angažirana, mladinska, poučna, pripovedna, socialna, tendenčna literatura / umetniška literatura // navadno s prilastkom dela te umetnosti: brati izvirno, prevodno, slovensko, rusko literaturo; knjižnica izposoja tudi potopisno in znanstvenofantastično literaturo; avtorji zabavne literature / ekspr. te pesmi so biseri naše literature / knjiž. lepa literatura leposlovje 2. navadno s prilastkom celota umetniških, znanstvenih, poljudnih del naroda, človeštva; književnost, slovstvo: začetki francoske literature; Trubarjevo delo je temelj slovenske literature / žarg.: učenci ponavljajo literaturo in slovnico literarno zgodovino; predavati literaturo 3. navadno s prilastkom knjige, spisi o kaki stroki, kakem področju: brati poljudnoznanstveno literaturo; kupovati filozofsko, partijsko, zgodovinsko literaturo; širiti revolucionarno literaturo; pri pisanju je uporabil vso dosegljivo strokovno literaturo; policija je zaplenila propagandno literaturo; literatura o Cankarju / na koncu razprave je navedena literatura naslovi knjig, del, iz katerih je avtor dobil podatke ◊ muz. klavirska literatura tiskane klavirske skladbe ♪
  6.      lízati  tudi lizáti lížem nedov. (í á í) 1. premikati jezik po čem: krava liže telička po glavi; mačka liže mladiče; pes liže roko gospodarju; vol se liže; žival si liže dlako; lizati si suhe ustnice / pes si liže rano z lizanjem si jo zdravi; pren., ekspr. lizati s pogledi // ližoč jesti: žival liže kri; lizati sladoled / otroci radi ližejo bonbone, med / žival liže kri z dlake; lizati maščobo s prstov 2. pog., slabš. poljubljati: mene že ne boš lizal, grdoba; kar na ulici se ližeta 3. ekspr. večkrat pokriti, obdati kaj s seboj: ogenj že liže streho; plameni ližejo kotel, polena; valovi ližejo kamenje / bliski ližejo nebo 4. nepreh., knjiž., redko švigati, plapolati: plamen liže iz špranj, do stropa, ob steni / bič je lizal po golih telesih ● ekspr. sonce liže še zadnje krpe snega taja; slabš. lizati pete, roke komu ponižujoče si prizadevati za njegovo naklonjenost; pog., ekspr. pošteno jih je dobil in zdaj se doma liže zdravi; boj se tistega, ki spredaj liže, zadaj praska zahrbtnega, hinavskega človeka lízati se tudi lizáti se slabš. dobrikati se, prilizovati se: kaj se vedno ližeš; liže se šefu, samo da bi napredoval / fant se liže okoli dekleta; pes se liže okoli gospodarja ● pog., ekspr. vsak naj se liže ven, kakor se more si pomaga, se rešuje ližóč -a -e: zver, ližoča si rane ♪
  7.      lizéna  -e ž (ẹ̑) arhit. navpičen, nekoliko izstopajoč pas, ki utrjuje, razčlenjuje stene: stene slavnostne dvorane so okrašene z lizenami ♪
  8.      lizúnski  -a -o prid. (ȗ) slabš. ki si zaradi koristi ali iz strahu s prilizovanjem prizadeva za naklonjenost nadrejenih: biti lizunski do nadrejenih in oblasten do podrejenih / lizunsko vedenje ♪
  9.      ljúb  -a -o stil. -ó prid., ljúbši (ȗ ū) 1. do katerega ima kdo zelo pozitiven čustveni odnos: vsi otroci ji niso enako ljubi / na sliki je ljubi obraz njegove matere / prodati je moral najljubšega konja; slovo od ljubih krajev / v povedni rabi, z dajalnikom: vedno ljubši ji je bil; ta spomin je vsem ljub; domača hiša mu je bila ljuba; resnica nam je ljuba in draga / v nagovoru: srečno hodi, ljubi otrok, je rekla mati; ljuba mama; knjiž. ljuba duša, jaz ti ne morem pomagati; iron. ljubi fantje, tako pa ne bo šlo / v osmrtnicah zapustil me je moj ljubi mož // ki ugaja, je všeč: žganci so njegova najljubša jed / glas ptic mu je ljub; vedno mi je bil ljub spremljevalec; to je njegova najljubša pesem // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: kdaj bo prišla ljuba pomlad; spet sije ljubo sonce / ves ljubi dan sedi; boj za ljubi kruhek; iron.: taka je naša ljuba mladina; za samo ljubo napoto si / v vzkliku ljubi bog, ali je to mogoče 2. knjiž. prijeten, prijazen: to je res ljub otrok; bila je ljuba in dobra / ljub pogled / ljubo šumenje potoka ● ekspr. zaradi ljubega miru sem mu dovolil, da gre da me ne bi več nadlegoval, prosil; ekspr. naredi to zaradi ljubega miru da ne bo prepira, nezadovoljstva; ekspr. molči, če ti je življenje ljubo če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj neprijetnega, hudega; preg. ljubo doma, kdor ga ima ljúbo tudi ljubó 1. prislov od ljub: ljubo se nasmehniti; vetrič ljubo pihlja; ljubo ga je pogledala 2. v povedni rabi, z dajalnikom izraža zadovoljstvo: ljubo mi bo, če me boste obiskali; ljubše mi je, če sem sam kot z njim; najljubše bi mu bilo, če bi smel oditi; ni ji bilo ljubo, da so se sprli / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju ljubo mi je ● knjiž. če ti je ljubo, grem s teboj če hočeš, če ti je prav; knjiž. stavka ali — če je komu tako ljubše — prekinitev dela uvaja dodatno trditev, ki popušča sobesedniku; stori, kakor ti je ljubo kakor hočeš, želiš ljúbi -a -o sam.: izgubil je svoje ljube; rad je zapel svojo najljubšo; stori to meni na ljubo, zastar. za ljubo ker jaz želim; kot podkrepitev resnici na ljubo moram priznati, da ga nisem želel srečati; nar. starše za ljubo imeti rad; star. vzemite moj skromni dar za ljubo bodite prepričani, da sem ga dal z dobrim namenom; uničiti hoče vse, kar je ljubega njenemu srcu; prim. ljuba, ljubi ♪
  10.      ljúbek  -bka -o prid., ljúbkejši (ū) ki daje zaradi svoje prikupnosti, lahkotnosti, nežnosti prijeten videz: ljubek otrok; ljubek psiček; dekle je zelo ljubko / ljubka oblekica / ekspr. ljubke jamice na licih ● zastar. ljubko vino okusno, dobro ljúbko prisl.: ljubko se smehljati; ljubko urejena sobica ♦ muz. ljubko označba za izraz izvajanja grazioso ♪
  11.      ljubeznív  -a -o prid., ljubeznívejši (ȋ í) 1. ki ima, kaže do ljudi zelo naklonjen čustveni odnos: fant je mlad, čeden in ljubezniv; to je ljubezniva ženska / prodajalka je ljubezniva do kupcev; ta zdravnik ni ljubezniv z bolniki / bil nam je ljubezniv vodnik in učitelj / kot vljudnostna fraza: hvala, zelo ste ljubeznivi; bodite tako ljubeznivi in me peljite k njemu; ta tovariš je bil tako ljubezniv, da nam je že vse razkazal // ki vsebuje, izraža naklonjen čustveni odnos: govoriti z ljubeznivim glasom; pozdraviti z ljubeznivim nasmehom; ljubezniv pogled; ljubeznive besede; njeno ljubeznivo vedenje / kot vljudnostna fraza odzvali se bomo vašemu ljubeznivemu vabilu // ekspr., v povedni rabi ki izkazuje osebi drugega spola ljubezen, naklonjenost: njegovo dekle ni bilo več tako ljubeznivo z njim 2. star. ljubek, privlačen: to je res ljubezniv otrok; rad ogledujem vas cvetečelične, ljubljanske, ljubeznive gospodične! (F. Prešeren) / ko se je zasmejala, so se ji na licih naredile ljubeznive jamice 3. knjiž., ekspr. mil, prijeten: ljubezniva pomlad, zarja 4. zastar., z dajalnikom ljub, drag: vsem je bil ljubezniv / v nagovoru: ljubeznivi moj mož; ljubeznive bralke ljubeznívo 1. prislov od ljubezniv: zelo ljubeznivo govori z njim; ljubeznivo se nasmehniti, sprejeti koga; ljubeznivo mu je vse razložil; ljubeznivo krotek pogled 2. v povedni rabi izraža pohvalo, odobravanje: ljubeznivo je bilo od njega, da je pomagal / elipt., kot vljudnostna fraza res ljubeznivo od vas, da ste me obiskali ♪
  12.      ljubeznívost  -i ž (í) lastnost, značilnost ljubeznivega človeka: odlikuje ga poštenost in ljubeznivost / ljubeznivost nasmeha, značaja; ganila ga je ljubeznivost sprejema // ljubeznivo vedenje, ravnanje: pozdravila ga je z največjo ljubeznivostjo; narejena ljubeznivost; poklicna ljubeznivost prodajalk / ekspr. kar topi se od ljubeznivosti / šepetaje ji pripoveduje ljubeznivosti; ekspr. obsipati koga z ljubeznivostmi ♪
  13.      ljúbkost  -i ž (ū) lastnost, značilnost ljubkega človeka: dekletova ljubkost / ljubkost kretenj ♪
  14.      ljudjé  ljudí m mn., daj. ljudém, tož. ljudí, mest. ljudéh, or. ljudmí (ẹ̑) 1. množina od človek, razen 4: a) ta žival se boji ljudi; kipi predstavljajo bitja, ki so pol ljudje pol živali; prevoz ljudi in tovora; trupla ubitih ljudi; zdravniški poskusi na ljudeh; ljudje in živali b) neki ljudje čakajo pred vrati; ljudje, ki so ga srečevali, so ga pozdravljali; tam sem našel ljudi, ki so mi pomagali; pri mizi je prostora še za tri ljudi; gruča ljudi; nekaj ljudi je že v čakalnici; ob požaru je bilo poškodovanih pet ljudi; zbralo se je precej ljudi; ekspr. cela reka ljudi se vali s prireditve; ljudi je bilo kot listja (in trave) zelo veliko; nabralo se je ljudi, da niso imeli kam sesti / kot nagovor: kar naprej, ljudje; ljudje, odprite; kaj pa mislite, ljudje božji; v medmetni rabi ljudje božji, kaj sem vse doživel / pog.: koliko ljudi sprejme avtobus potnikov; pri tem časopisu je delalo le malo ljudi sodelavcev c) dobri ljudje so mu pomagali; hinavski, pošteni ljudje; mladi in stari ljudje se težko razumejo; ogibaj se ljudi, ki mislijo le nase / star. novice so prenašali berači in drugi popotni ljudje / v povedni rabi saj niso ravno slabi ljudje č) kmečki, mestni ljudje; poslovni ljudje; tako so sklenili ljudje na upravi; skrb za delovne ljudi; žarg.: govoril sem z odgovornimi ljudmi; politični ljudje politiki; vodilni ljudje d) se bomo že dogovorili, saj smo vendar ljudje; to so ljudje, vam rečem dobri, pošteni ljudje; to niso ljudje, ampak lutke; ker mi nismo le številke, smo ljudje! (Kajuh); Pokazali ste mi, kaj je moj posel — iz hlapcev napraviti ljudi (I. Cankar) e) hudo je, če ljudje nimajo kaj jesti; v mestu ljudje nimajo pravega miru; ljudem gre zato, da sploh lahko zidajo / tam ljudje slabo živijo 2. osebe kot družbena skupnost: to so si ljudje izmislili; ne vznemirjajte ljudi; pusti ljudi, naj govorijo, kar hočejo / bratstvo vseh ljudi; enakopravnost ljudi pred zakoni; odnosi med ljudmi 3. osebe, zlasti v odnosu do kakega dogajanja ali stvari: ljudje so se temu čudili; ne vem, kaj ljudje mislijo o njem; ljudje ga opravljajo; ljudje bodo to kmalu pozabili; ljudje pravijo, da ni prav ravnal; kaj bodo rekli ljudje, če bodo izvedeli ● ekspr. vsi smo pač ljudje imamo človeške lastnosti, napake; šalj. ženske so ga klicale: Janez, sedi k nam, bomo vsaj ljudje skupina oseb moškega in ženskega spola; star. njegovo dekle je bilo revnih ljudi iz revne družine; ogibati se ljudi biti nedružaben, samotarski; ekspr. ti še ne poznaš ljudi po mojem mnenju so ljudje slabi; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; star. dati knjigo med ljudi izdati, objaviti; premalo greš med ljudi v javnost, v družbo; tak ne moreš med ljudi v javnost, v družbo; star. slovnica je prišla med ljudi leta 1854 je izšla; stvar je že prišla, prodrla med ljudi se je razvedela, postala splošno znana; pog. tako sem kosmat, da nisem za med ljudi za v javnost, v družbo; knjiž. bivši ljudje ki so izgubili svoj (važni) položaj v družbi; evfem. živel je od tega, kar so mu dali dobri ljudje od miloščine, od pomoči drugih; publ. s tem so bili ogroženi mali ljudje ljudje brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to so naši ljudje privrženci, somišljeniki; šef je dobro poznal svoje ljudi podrejene; bodi kakor doma, saj si prišel k svojim ljudem sorodnikom, svojcem; nikogar od svojih ljudi nima več članov družine, svojcev; to so ljudje starega kova ki se v vsem držijo ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čeznje, to so že ljudje na mestu zaupanja vredni, pošteni; vas šteje komaj petdeset ljudi prebivalcev; v obratu je zaposlenih čez sto ljudi delavcev, uslužbencev; živeti daleč od ljudi nedružabno, samotarsko; ko bi ljudje ne mrli, bi svet podrli; vsi ljudje vse vedo; prim. človek ♪
  15.      ljudomíl  -a -o prid. (ȋ ȋ) star. 1. prijazen, dobrohoten, blag, zlasti do podrejenih: ljudomila cesarica / pozdravljal je zbrane z ljudomilim smehljajem 2. dobrodelen, človekoljuben: ljudomila ustanova / ljudomilo dejanje ♪
  16.      lobánja  -e ž (á) 1. okostje glave: na vrhu hrbtenice je lobanja; kosti lobanje / človeška, pasja, ptičja lobanja ♦ antr. dolgoglava lobanja // del tega okostja, v katerem so možgani: pri padcu mu je počila lobanja; zgornja čeljustnica se tesno zraste z lobanjo 2. ekspr. glava: odločno je stresel z ozko lobanjo; njegova plešasta lobanja ♪
  17.      lobôda  -e ž (ó) bot. rastlina z različno oblikovanimi listi in majhnimi cveti v socvetjih, Atriplex: šopi kopriv in lobode ob poti / vrtna loboda kulturna ali divja rastlina z užitnimi listi, Atriplex hortensis ♪
  18.      ločílen  -lna -o prid. (ȋ) s katerim se loči: polja na tarči imajo bele ločilne črte; ločilna stena med stanovanjskimi prostori / spoznati kaj po ločilnih znakih razlikovalnih ◊ fot. ločilna sposobnost filma sposobnost filma glede na to, kako goste črte se na njem še razločujejo; lingv. ločilni števnik števnik, ki opozarja na različnost štetega ♪
  19.      ločíti  in lóčiti -im dov. in nedov. (ȋ ọ́) 1. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim: ločiti meso od kosti; s presledki ločiti vrste; lupina se pri tem sadežu težko loči od mesa / ločiti rudo od jalovine; pleve se pri čiščenju ločijo od zrna / ločiti bolnike z nalezljivo boleznijo od drugih / smrt ju je ločila; vojna ga je ločila od družine 2. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega: ta lastnost ga loči od njegovih sošolcev; to loči pesnika od drugih ljudi; kaj loči človeka in žival // povzročati, da ni notranje, čustveno povezan: loči ju različna miselnost; ugotoviti, kaj jih loči in kaj druži / vse to loči vodstvo od ljudstva 3. videti, občutiti različnost med čim: ne ločim užitnih in strupenih gob; zaradi neizkušenosti ni ločila hinavščine in odkritosti; ali ločiš pšenico od ječmena; dovolj je star, da bi lahko ločil, kaj je dobro in kaj slabo; ločiti med nagajivostjo in hudobnostjo; tako sta si podobna, da ju težko ločim; ločil ju je po glasu // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: nekatera narečja ne ločijo več padajoče in rastoče intonacije / na stopnji srednješolske kemije ločimo splošno, anorgansko in organsko kemijo 4. videti kaj kot posameznost: s hriba sem ločil posamezne ljudi na polju; kljub mraku je ločil predmete v sobi / komaj sem ločil cesto pred seboj videl 5. obravnavati kaj posebej, ne v zvezi z drugim: napeva in besed v ljudski pesmi ne smemo ločiti / v kritiki je vedno ločil osebo od problema 6. biti, nahajati se vmes: hribi ločijo dolino od drugega sveta; potok loči travnik in cesto; žice so ločile ujetnike od svobodnega sveta; pren. le kratek čas ju loči od poroke; štel je dneve, ki ga še ločijo od vrnitve domov 7. star. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi; zapostavljati: očitali so ji, da pastorko loči; ločiti služinčad pri hrani ● ekspr. ni mogel ločiti oči od nje neprestano jo je gledal; evfem. on ne loči, kaj je moje in kaj je tvoje ni pošten, krade; bibl. ločiti ljuljko od pšenice odstraniti slabo iz dobrega; star. bralec bo sam ločil, katere misli so pisateljeve in katere ne ugotovil, spoznal ločíti se in lóčiti se 1. biti različen, drugačen: človek se loči od živali / otroci se ločijo drug od drugega; tujci se po obleki ločijo od domačinov; virusi se po obliki ločijo 2. ne biti več na določenem kraju: že v mladosti se je ločil od domačega kraja; težko se je ločil od doma / ločil se je od družbe in odšel na vrt / tu se reka loči od hribov in teče po ravnini // ne potekati več blizu skupaj, v isti smeri: tu se cesta in reka ločita / na ovinku se od ceste loči kolovoz odcepi 3. raziti se, posloviti se: ločila sta se brez pozdrava; s temi besedami sta se ločila; ločili so se kot prijatelji / ne moreva več delati skupaj, čas je, da se ločiva // nav. ekspr., v zvezi z od nehati uporabljati, uživati: nerad se je ločil od svojega starega klobuka; otrok se težko loči od dude / težko se je ločil od posestva ga je dal, izročil drugemu // nehati kaj delati, početi: ločiti se od branja; težko se je ločil od kajenja 4. poljud. prenehati biti v zakonski zvezi, strok. razvezati se: po desetih letih zakona sta se ločila / ločiti se sporazumno // v cerkvenem pravu prenehati biti v zakonski skupnosti, ostati pa v zakonski zvezi ● ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so se njihove poti ločile niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; knjiž., ekspr. ob slovesu se njune roke niso mogle ločiti dolgo sta se držala za roke; star. rad bi še to dočakal, preden se bom ločil od sveta, s sveta umrl; star. njegova duša se je ločila od telesa umrl je lóčen -a -o 1. deležnik od ločiti: v internatu so fantje ločeni od deklet; zakon je bil kmalu ločen; ločena žena; cerkev je ločena od države; dvorišča so ločena med seboj / ker zaradi službe ni mogel stanovati pri družini, so mu odobrili dodatek za ločeno življenje 2. publ. ki časovno ali prostorsko ne poteka skupaj z drugim: ločeni in skupni nastopi; o tem so razpravljali na ločenih sejah; ločena pogajanja ● zakonca sta imela ločeni spalnici nista spala v isti spalnici; ekspr. ta vas je bila nekdaj ločena od sveta zelo oddaljena, težko dostopna; publ. odbornikovo ločeno mnenje se je vpisalo v zapisnik drugačno, razlikujoče se od večinskega mnenja; prisl.: glive in alge gojiti ločeno; vsak zbor skupščine je zasedal ločeno na svoji seji; seminarji bodo poleti, ločeno za dijake in študente; število udeležencev navesti ločeno po spolu ◊ muz. kratko, ločeno označba za način izvajanja staccato ♪
  20.      lóčje  -a s (ọ̄) več ločkov, ločki: ločje se upogiba; voda obliva ločje; mlaka, zarasla z gostim ločjem / tam se razprostira ločje in bičje z ločki porasel svet // stebla ločkov: preproste rogoznice, spletene iz ločja ◊ bot. enocvetno ločje alpska rastlina z drobnimi cveti v socvetju, Juncus monanthos ♪
  21.      logopédski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na logopede ali logopedijo: logopedska razprava / logopedski oddelek na šoli oddelek za otroke z govornimi motnjami ♦ ped. logopedske vaje vaje za odpravljanje govornih motenj ♪
  22.      lojálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki izpolnjuje državljanske obveznosti, zakone zaradi dolžnosti: biti lojalen, a ne aktiven državljan; lojalen do države, vladarja / nekatera mesta so se upirala, to pa je ostalo lojalno; pesem je izražala lojalno in dinastično navdušenje zvesto, vdano 2. knjiž. pošten, odkrit v ravnanju: lojalen trgovski partner / lojalno sodelovanje ♦ ekon. lojalna konkurenca konkurenca, ki je v skladu s pravnimi predpisi, poslovnimi običaji in poslovno moralo lojálno prisl.: treba je lojalno priznati, da je tako; on je lojalno sodeloval z novo vlado / v povedni rabi to ni lojalno do mene, da mi ne poveste, je dejala ♪
  23.      lojálnost  -i ž (ȃ) 1. (zgolj) izpolnjevanje državljanskih obveznosti, zakonov zaradi dolžnosti: dokazoval je svojo lojalnost; zanesti se na lojalnost državljanov; lojalnost do države / narodna manjšina se je z vso lojalnostjo vključila v življenje države 2. knjiž. poštenost, odkritost v ravnanju: ta postopek ne priča o lojalnosti zastopnikov, ki so sklenili dogovor; njegova lojalnost in čut tovarištva ♪
  24.      lokàv  -áva -o prid. (ȁ á) knjiž. zvijačen: to je lokav in zahrbten človek / lokav pogled; neprijeten lokav smehljaj / bister in lokav moški zvit, prebrisan lokávo prisl.: lokavo gledati; lokavo nastavljene pasti ♪
  25.      lomást  in lomàst -ásta m (ȃ; ȁ á) knjiž. 1. redko hrušč, trušč: lomast ledovja in reke; lomast, kakor bi se podirali stoletni hrasti / okoli čebelnjaka se je slišal lomast in pasji lajež lomastenje 2. ekspr. kdor lomasti: dve toni težek lomast zdrobi vse, kar mu pride pod parklje ♪

   3.226 3.251 3.276 3.301 3.326 3.351 3.376 3.401 3.426 3.451  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA