Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ten (334-358)



  1.      dvólísten  -tna -o prid. (ọ̑-) ki ima dva lista: dvolistna rastlina ♦ bot. dvolistni vimenjak gozdna rastlina z močno dišečimi belimi cveti, Platanthera bifolia; dvolistna senčnica gozdna rastlina z dvema srčastima listoma in drobnimi belkastimi cveti v socvetju, Majanthemum bifolium
  2.      dvómésten  -tna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) mat. ki sestoji iz enic in desetic: dvomestno število
  3.      dvóníten  -tna -o prid. (ọ̑-) ki je iz dveh niti: dvonitna preja / dvonitni šiv ♦ elektr. dvonitna žarnica žarnica z dvema žarilnima nitkama // teh. ki je na dveh nitih: dvonitno obešenje aparata
  4.      dvóplásten  -tna -o prid. (ọ̑-ā) ki je iz dveh plasti: dvoplastna obloga ♦ papir. dvoplastni valoviti karton
  5.      dvópredméten  -tna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) šol. ki obsega dva učna, študijska predmeta: odločil se je za dvopredmetno študijsko skupino / dvopredmetni študij
  6.      dvótákten  -tna -o prid. (ọ̑-) 1. muz. ki je iz dveh taktov: dvotakten glasbeni motiv 2. strojn., navadno v zvezi dvotaktni motor motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem pride na dva giba bata en delovni gib
  7.      dvóústen  -tna -o prid. (ọ̑-) bot. dvoustnat: dvoustni cvetni venec; čašni listi so zrasli v dvoustno cev
  8.      dvóvalénten  -tna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) kem. ki lahko veže dva atoma vodika ali enakovredno količino drugega elementa ali jih zamenja v spojini: dvovalentno železo
  9.      dvóvráten  -tna -o prid. (ọ̑-á) ki ima dvoje vrat: dvovraten avtomobil / dvovratna omara
  10.      dvóvŕsten  -tna -o prid. (ọ̑-) 1. postavljen v dveh vrstah: dvovrstna razporeditev čete / dvovrstni suknjič suknjič z gumbi v dveh vrstahagr. dvovrstni ječmen dvovrstnik 2. ki je dveh ali več različnih vrst: dvovrstna prehrana
  11.      eboníten  -tna -o prid. () ki je iz ebonita: ebonitna palica, plošča
  12.      edinovŕsten  -tna -o prid. () knjiž., redko edinstven, enkraten: edinovrstna pesniška zbirka
  13.      efékten 1 -tna -o prid., eféktnejši (ẹ̑) nanašajoč se na efekt: efektna izvedba plesa; zaključil je z efektno poanto / svojim izdelkom so dajali zelo efektna imena / efektna uskladitev vseh faktorjev v gospodarstvu ◊ tekst. efektna nit, preja nit, preja, namenoma neenakomerno izdelana eféktno prisl.: zadnje besede je izgovoril efektno
  14.      efékten 2 -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na efekte: efektna borza / srečka efektne loterije
  15.      eklatánten  -tna -o prid. () očiten, jasen, prepričljiv: eklatanten dokaz, primer / položaj v kolonialnih področjih je eklatanten izraz preživelega sistema
  16.      ekrazíten  -tna -o () pridevnik od ekrazit: ekrazitna granata
  17.      eksákten  -tna -o prid., eksáktnejši () 1. ki temelji na ugotovljivih spoznanjih: nove eksaktne dejavnosti; eksaktna znanost; eksaktno pravilo; eksaktno raziskovanje v bakteriologiji / postaviti umetnostno zgodovino na eksaktne temelje / matematika kot eksaktna veda 2. natančen, točen: eksaktna doslednost; njegova izpoved je pri vsej metaforiki eksaktna; eksaktno izražanje, mišljenje eksáktno prisl.: eksaktno dokazati, povedati
  18.      eksisténca  -e ž (ẹ̑) 1. materialna ali duhovna navzočnost v stvarnosti; obstajanje, obstoj, bivanje: dokazati, zanikati eksistenco kake stvari; eksistenca naroda; konec biološke eksistence / preteklost mu greni eksistenco v novi družbi; komisija je z delom opravičila svojo eksistenco; individualna in družbena eksistenca ♦ filoz. eksistenca po eksistencialistični filozofiji kar določa človeka kot človeka; filozofija eksistence 2. materialna osnova za življenje, za preživljanje: s trudom si je ustvaril eksistenco; boriti se za eksistenco; odvisnost delavčeve eksistence od delodajalca / gospodarska kriza je uničila njegovo eksistenco; nima še nobene prave eksistence zaslužka, položaja / s tem si je zagotovil umetniško eksistenco med rojaki 3. nav. slabš. človek, oseba: v tem lokalu se zbirajo sumljive eksistence; izgubljena, ponesrečena eksistenca
  19.      eksistenciálen  -lna -o prid. () nanašajoč se na eksistenco, bivanjski: eksistencialni položaj naroda; eksistencialni problem človeka ♦ filoz. eksistencialna filozofija; eksistencialna sodba sodba, v kateri se potrjuje ali zanika obstoj subjekta
  20.      eksistenciálija  -e ž (á) filoz. kar je za človekovo bivanje bistveno, določujoče: v pisatelju sta stiska in absurd prisotna kot njegovi poglavitni eksistencialiji
  21.      eksistencialíst  -a m () predstavnik eksistencializma: francoski eksistencialisti; glasilo eksistencialistov
  22.      eksistencialístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na eksistencializem: eksistencialistični pisatelji; eksistencialistična načela / eksistencialistična filozofija / eksistencialistično gledališče gledališče, ki uprizarja eksistencialistična dela
  23.      eksistencialízem  -zma m () filozofska smer, ki trdi, da je eksistenca to, po čemer je človek človek: vsebina in družbene korenine eksistencializma
  24.      eksisténčen  -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na eksistenco: eksistenčni strah človeka v atomski dobi / priboriti eksistenčno pravico novemu sistemu; eksistenčna upravičenost; eksistenčno vprašanje naroda / izboljšanje človekovih eksistenčnih pogojev; eksistenčna negotovost proletariata ♦ soc. eksistenčni minimum za življenje nujno potrebna sredstva eksisténčno prisl.: eksistenčno ogrožen človek
  25.      eksisténten  -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž. ki obstaja, biva, obstoječ: izpopolniti že eksistentne demokratične forume; objektivno eksistenten / doba je minila, njeni odmevi so pa še eksistentni

   209 234 259 284 309 334 359 384 409 434  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA