Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ten (201-225)


  1.      četverokóten  -tna -o prid. (ọ̑) ki ima štiri kote: četverokotna gredica, ploskev / skozi okno pada četverokotna svetloba ♪
  2.      četverolísten  -tna -o prid. (ȋ) ki ima štiri liste: četverolistni snopič ♦ bot. četverolistno cvetno odevalo ♪
  3.      četverovŕsten  -tna -o prid. (ȓ) agr., v zvezi četverovrstni ječmen ječmen, v katerem so zrna navidezno v štirih vrstah; štirivrstnik ♪
  4.      čezhŕbten  -tna -o prid. (ȓ) ki se daje čez hrbet: čezhrbtni jermen ♪
  5.      číten  -tna -o prid. (ȋ) redko ki se prijetno bere: strokovno pisana, a čitna knjiga ♪
  6.      človéčnosten  -tna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na človečnost: človečnostni čut pravice; temelj takega ravnanja je splošna človečnostna misel ♪
  7.      čréten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na čret ali čreto: čretne loke ♪
  8.      čŕten  -tna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na črto: črtna skladnost; črtno bogastvo grafike ◊ filat. črtno zobčanje zobčanje, pri katerem se zobčajo pole znamk najprej vodoravno, nato navpično ali obratno; tisk. črtni kliše kliše, s katerim se odtisnejo črte ali ploskve brez vmesnih tonov ♪
  9.      čúten 1 -tna -o prid. (ū) 1. nanašajoč se na čut: čutni organ / čutni dražljaj, vtis; čutna sposobnost, zaznava / v tej pesmi je dal ideji čutno obliko; čutna narava zaznavna, izkustvena ♦ anat. čutni živec živec, ki sprejema dražljaje; čutna celica celica, ki sprejema in prenaša dražljaje; filoz. čutni svet svet, ki ga posredujejo čutila; psih. čutna prevara zaznava, ki ne ustreza dejanskemu, resničnemu stanju stvari 2. nanašajoč se na človekovo erotičnost, telesnost: čutni in čustveni svet moškega; čutna in duhovna ljubezen; sproščeno čutno življenje / to je zelo čutna ženska; čutno poželenje / čutne ustnice čútno prisl.: čutno dojemljive, zaznavne stvari; čutno usmerjen človek ♪
  10.      čúten 2 -tna -o prid. (ú) knjiž. zaznaven, opazen: drevje se je zibalo v komaj čutni opoldanski sapi; prikrito, vendar čutno nasprotje ♪
  11.      čútenje  in čutênje -a s (ú; é) 1. glagolnik od čutiti: čutenje bolečine, mraza / močno, živo čutenje 2. vsebina človekovega notranjega doživljanja, čustvovanja: jezik je izraz narodnega duha, čutenja in mišljenja; v slikarjevem delu je vidno njegovo slovensko čutenje; v uprizoritvi je skušal delo približati čutenju evropskega človeka ♪
  12.      čútnosten  -tna -o prid. (ū) knjiž., redko čuten1: slutil je, da je zelo čutnostna / čutnosten obraz ♪
  13.      daljnométen  -tna -o prid. (ẹ̄) daljnostrelen: daljnometno topništvo ♪
  14.      damásten  -tna -o prid. (ȃ) ki je iz damasta: damasten prt; damastni zastori / damastna blazina s prevleko iz damasta ♪
  15.      debáten  -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na debato: debatni klub, krožek; prirediti debatni večer ♦ adm. debatni stenograf stenograf, ki piše s hitrostjo nad sto besed v minuti; lit. debatna igra igra, v kateri avtor s soočenjem različnih stališč razčiščuje kako vprašanje ♪
  16.      debelolísten  -tna -o prid. (ȋ) ki ima debele liste: debelolistne palme ♦ bot. debelolistna homulica dlakava rastlina z modrikasto zelenimi listi in belimi cveti, Sedum dasyphyllum ♪
  17.      debeloníten  -tna -o prid. (ȋ) ki je iz debelih niti: debelonitna tkanina ♪
  18.      debelósten  -tna -o (ọ̑) pridevnik od debelost: debelostna stopnja ♪
  19.      debelosténski  -a -o prid. (ẹ̄) ki ima debele stene: debelostenska posoda ♪
  20.      debeloústen  -tna -o prid. (ȗ) ki ima debele ustnice: debeloustni črnci ♪
  21.      debelovráten  -tna -o prid. (ȃ) ki ima debel vrat: debelovratna žival ♪
  22.      débeten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na debet: debetni saldo; debetna postavka ♪
  23.      decénten  -tna -o prid. (ẹ̑) ki ne vzbuja pozornosti; nevsiljiv, zadržan: decentna barva, obleka; decentna razsvetljava / decentna čustva ♪
  24.      dédnosten  -tna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na dednost: dednostna teorija v delih naturalističnih pisateljev / knjiž. dednostno pravo dedno pravo ♪
  25.      defékten  -tna -o prid. (ẹ̑) 1. okvarjen, poškodovan: defekten stroj; defektno kolo / po nesreči je bila njegova roka defektna 2. med. telesno ali duševno nerazvit: defekten človek, otrok; defektna mladina; duševno defekten ♪

   76 101 126 151 176 201 226 251 276 301  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA