Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

temu (201-225)


  1.      pomeníti  in poméniti -im nedov. (ȋ ẹ́) 1. imeti vsebino a) ki označuje kak pojem, predmet: razloži mi, kaj pomeni tuja beseda; izrazi, ki pomenijo poklic, so: zidar, električar; to pomeni dejansko isto / beseda hiša pomeni stavbo, družino, podjetje b) ki posreduje kako misel: premišljal je, kaj pomeni ta fraza, stavek 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: rdeča luč pomeni stoj; simbol Fe pomeni v kemiji železo; zamahnil je z roko, kar je pomenilo, naj odidejo / črki J. M. na koncu članka pomenita Janez Mlinar / ta črta pomeni Gorjance predstavlja, ponazarja 3. biti znak, iz katerega se lahko spozna, dojame to, kar izraža dopolnilo: kaj pomenijo tvoje besede; nihče ni vedel, kaj bi pomenilo oddaljeno grmenje; ta oznaka pomeni, da je avtomobil iz Turčije / vsa ta znamenja pomenijo lepo vreme kažejo; to, da ga kliče direktor, ne pomeni nič dobrega 4. nav. ekspr. biti po mnenju, prepričanju osebka enak temu, kar izraža dopolnilo: če se ne vrnete, pomeni, da ste prelomili obljubo / kmetija pomeni dosti dela in slabo življenje; iti naprej pomeni gotovo smrt / publ. ta nagrada pomeni zame presenečenje 5. s prislovnim določilom, z dajalnikom izraža, da ima kdo do česa tak odnos, kot ga nakazuje določilo: denar in slava mu ne pomenita dosti; ta ženska mi je nekoč veliko pomenila / pomeniš mi toliko kot nič; on mu pomeni več kot oče, več kot ves svet 6. s prislovnim določilom imeti veljavo, ugled: zbrali so se vsi, ki v znanosti kaj pomenijo / priimek Puc v teh krajih še zdaj veliko pomeni ● ekspr. taka kmetija je nekdaj nekaj pomenila je bila veliko vredna ♪
  2.      poméšati  tudi pomešáti -am dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. krajši čas mešati: pomešati polento; pomešati s kuhalnico, žlico / pomešati z roko po kupu fižola, pesku 2. dati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov: pomešati vino z vodo; dim se je pomešal z meglo / za kokoši je pomešala koruzo s pšenico // dati, postaviti skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: pomešala je svoje in njegove knjige; koze so se pomešale med ovce / pomešati karte narediti, povzročiti, da so v kupu skupaj karte različne vrednosti, barve 3. miselno združiti, povezati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: na izpitu je pomešal vse datume in kraje / pomešal je njegovo ime z imenom drugega znanca // uporabiti v kakem jezikovnem sistemu jezikovne elemente drugega, tujega jezika: v pogovoru je pomešal poljščino in češčino; nemške besede so se mu pomešale med slovenske ● ekspr. pomešal se je med zbrane ljudi in vzklikal dogovorjena gesla šel je, skril se je poméšati se tudi pomešáti se pojaviti se skupaj, istočasno: v njegovem pogledu sta se pomešala hudomušnost in naklonjenost do nje / njihovi glasovi so se pomešali // dobiti značilnosti drug drugega: na tem področju sta se pomešali dve narečji ∙ priseljenci so se krvno pomešali z domačini so postali krvni sorodniki poméšan -a -o: govoril je s hrvaškimi besedami pomešan jezik; rasno pomešani ljudje; to so pojmi, ki so med seboj čisto pomešani ♪
  3.      pomóč  -i in -í ž (ọ̑) 1. kar kdo naredi namesto drugega: obljubiti, odreči, potrebovati pomoč; računali so na njegovo pomoč; prositi, zahvaliti se za pomoč; učinkovita, velika, znatna pomoč; pomoč na polju, pri košnji, v gospodinjstvu / klic na pomoč / kot vzklik na pomoč / z oslabljenim pomenom: dajati, publ. nuditi pomoč pomagati; prihiteti, priskočiti, priti na pomoč; ker jim delo ni šlo od rok, so poklicali na pomoč mizarja; otroci so ji že v pomoč ji pomagajo // kar kdo naredi za koga sploh: iskati pomoč pri zdravniku; strokovna pomoč nerazvitim deželam; tehnična pomoč avtomobilistom; da ni škoda še večja, se je treba zahvaliti takojšnji pomoči gasilcev 2. kar se da komu, da pride iz neugodnega položaja: pomoč prihaja prepočasi; prizadetim prebivalcem poslati pomoč; prejemati pomoč; živeti od pomoči drugih; denarna pomoč; moralna pomoč; pomoč v hrani, obleki, šotorih / zimska pomoč denarna pomoč socialno ogroženim občanom za nakup kurjave, zimskih oblačil; sklad za pomoč nerazvitim; pren. on je bil njena pomoč // dodatna vojaška enota: poslati polku pomoč 3. med., v zvezi prva pomoč najnujnejša zdravstvena opravila pri poškodovanih ali nenadoma obolelih, preden je mogoče normalno zdravljenje: ponesrečenci so takoj dobili prvo pomoč; usposobiti se za prvo pomoč; prva pomoč ob elementarnih nesrečah / dajati, publ. nuditi prvo pomoč / tečaj prve pomoči; omarica za prvo pomoč; zavoj za prvo pomoč 4. v prislovni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi s pomočjo izraža, da je kaj narejeno s tem, kar določa samostalnik: s pomočjo krajevne skupnosti so organizirali izlet za invalide; publ.: prevajati s pomočjo slovarja s slovarjem; s pomočjo svojega vpliva pri vodstvu je dosegel, kar je hotel s svojim vplivom ● ekspr. druge pomoči ni bilo možnosti, rešitve; ekspr. ni mu več pomoči ne bo ozdravel, umrl bo; ekspr. tu ni pomoči izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti, izboljšati; komur moč, temu tudi pomoč kdor ima oblast, nima nikjer težav ◊ jur. pravna pomoč pomoč pri uveljavljanju in varstvu zakonitih pravic in koristi občana ali pravne osebe; šol. dodatna pomoč slabšim učencem ♪
  4.      ponúdnik  -a m (ȗ) kdor ponuja kako blago, storitev: ponudniki so razstavili svoje blago po stojnicah; komisija je pregledala načrte ponudnikov in izbrala najboljšega / avtomobil je prodal najboljšemu ponudniku tistemu, ki mu je plačal zanj največ ♪
  5.      posréčiti se  -im se dov. (ẹ́ ẹ̑) navadno z dajalnikom pri nastanku, uresničitvi doseči (zaželeno) kakovost, ustrezno lastnost: načrt, poskus se je posrečil; šolska naloga se mu ni posrečila; pecivo se ji je zelo posrečilo / temu človeku se vse posreči, česar se loti / primerjava se ni čisto posrečila // s smiselnim osebkom v dajalniku izraža uresničitev dejanja, kot ga nakazuje sobesedilo: posrečilo se ji je dobiti knjigo; posrečilo se jima je, da sta prišla na vrh posréčen -a -o 1. deležnik od posrečiti se: posrečen načrt; posrečena oprema knjige; posrečena primerjava; posrečena tura 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom dober, primeren: ima zelo posrečeno obleko / posrečen izraz; ta rešitev ni ravno posrečena // duhovit, domiseln: zelo posrečen človek je / posrečena misel, šala; prisl.: posrečeno izbrani primeri; dogajanje je posrečeno prikazano ♪
  6.      posvéčati  -am nedov. (ẹ́) 1. izražati čustveni odnos a) z vsebino lastnega umetniškega, navadno literarnega dela: vse pesmi je posvečal njej / delo je posvečal spominu svojega učitelja b) z zapisom v lastnem umetniškem, znanstvenem delu: knjige je posvečal navadno materi // obravnavati v besedilu, knjigi: večino svojih razprav posveča vprašanju manjšin 2. nav. ekspr. delati, da je kdo deležen česa: svoj čas je posvečala otrokom; vse svoje moči je posvečal izobraževanju // z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: posveča ji dosti ljubezni; temu problemu posvečajo premalo skrbi 3. rel. z obredom določati svetnika za zaščitnika: kapelice so posvečali raznim svetnikom // z obredom, pri katerem se uporablja krizma, določati a) koga za cerkveno službo: škof je posvečal b) kaj za cerkveno rabo: posvečati cerkve, oltarje ● knjiž. samo njega posveča v svoje težave mu jih razkriva, zaupa posvéčati se ekspr. ukvarjati se: posveča se zlasti filozofiji / premalo se posveča družini / založba se posveča izdajanju klasikov izdaja klasike ♪
  7.      posvetíti  -ím dov., posvéti; posvétil (ȋ í) 1. izraziti čustveni odnos a) z vsebino lastnega umetniškega, navadno literarnega dela: posvetil ji je pesem / roman je posvetil revoluciji / delo je posvetil spominu padlih b) z zapisom v lastnem umetniškem, znanstvenem delu: knjigo je posvetil materi / zbirko je posvetil takoj pod naslovom jo opremil s posvetilom // predstaviti v besedilu, knjigi: prvo poglavje je posvetil preprečevanju bolezni / problemu šolstva je v knjigi posvetil posebno mesto 2. nav. ekspr. narediti, da je kdo deležen česa: ves čas je posvetil otrokom; vse svoje moči je posvetil študiju / časopisi so posvetili dogodku veliko pozornost veliko se je pisalo o dogodku // z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: posvetil mu je veliko skrbi; vse življenje je posvetil raziskovanju; takemu delu se ni mogel posvetiti / posvetil se je filozofiji 3. rel. z obredom določiti svetnika za zaščitnika: kapelo so posvetili istemu svetniku kot cerkev // z obredom, pri katerem se uporablja krizma, določiti a) koga za cerkveno službo: posvetiti duhovnika b) kaj za cerkveno rabo: posvetiti cerkev / posvetiti hostijo ● knjiž. samo njega je posvetil v svojo skrivnost mu jo razkril, zaupal posvečèn -êna -o: posvečeni duhovniki; materi posvečena knjiga; akademija je posvečena stoletnici pesnikovega rojstva ♪
  8.      potíčka  -e ž (í) manjšalnica od potica: potice in potičke / ekspr. za praznike bom spekla dobro potičko // kar je temu podobno: deklice so na dvorišču pekle potičke iz blata ♪
  9.      potréba  -e ž (ẹ̑) 1. kar obstaja, nastane zaradi odsotnosti tega a) kar je potrebno za življenje, delo: čutiti, imeti potrebo po jedi, spanju; potešiti si potrebo po pijači, zabavi / duševne, telesne potrebe / nima velikih potreb / jesti brez potrebe b) nav. mn., navadno s prilastkom kar se zahteva, želi: zadovoljevati domače, lastne potrebe; splošne družbene potrebe; denarja ima komaj za vsakdanje potrebe; poznati potrebe časa / prilagajati se potrebam kupcev željam, zahtevam; zadovoljevanje kulturnih potreb prebivalstva; usklajevanje proizvodnje s potrebami tržišča s povpraševanjem na tržišču; letališče za vojaške potrebe namene // kar kdo mora imeti, dobiti za življenje, delo: našteti potrebe; obravnavati potrebe prebivalstva / avtomobil ni luksus, je potreba; uživanje mamil mu je postalo potreba / to ne ustreza njegovim potrebam temu, kar želi, hoče 2. kar povzročijo okoliščine, stanje, ki zahtevajo nastop, uresničitev česa: prišel boš, če bo potreba; udaril ga je brez potrebe; pomagal bom po potrebi / ni potrebe, da bi se prepirali vzroka / star. to je potreba vedeti treba 3. izločanje seča, blata: opraviti potrebo; iti na potrebo / mala potreba izločanje seča; velika potreba izločanje blata; redko posoda za potrebo nočna posoda ● nima potrebe po družbi ne želi si je; priznavati potrebo davkov potrebnost; pisati iz notranje potrebe zaradi velike želje po pisanju; star. pomagati komu v potrebi v sili, stiski ♪
  10.      pozláta  -e ž (ȃ) tanka prevleka iz zlata: pozlata se že lušči; obnoviti pozlato; bleščeča, potemnela, pristna pozlata / s pozlato okrašen strop; pren., ekspr. klasicistična pozlata uprizoritve // ekspr. kar je temu podobno: nebo se je prevleklo s pozlato; pozlata na listju ♪
  11.      požréšen  -šna -o prid., požréšnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki (rad) veliko jé: nikoli ni dovolj temu požrešnemu človeku; požrešni vrabci brskajo po pesku; požrešen kot volk // nav. ekspr. ki čuti, ima veliko željo po jedi: je zelo požrešen / požrešen na meso, sladkarije / jesti s požrešnim tekom; pren. požrešno morje je pogoltnilo vso ladijsko posadko 2. ekspr. ki čuti, ima strastno željo prisvajati si dobrine; lakomen: vsi dolžniki so se ga bali, ker so vedeli, da je požrešen; požrešen na denar, po denarju / požrešen pogled ki izraža lakomnost ● ekspr. vse je spravil v svojo požrešno torbo v veliko, prostorno torbo požréšno prisl.: požrešno jesti, piti ∙ ekspr. voda je požrešno drla po cesti zelo, močno ♪
  12.      práh  -ú in -a m (ȃ) 1. zelo drobni suhi delci snovi v zraku, na predmetih, stvareh: prah se nabira na pohištvu; prah se poleže, useda; brisati prah z omare; vozila dvigajo prah; iztepsti prah iz odeje; debela plast prahu / ekspr. požirati prah vdihavati zrak, poln prahu / cestni prah ki nastaja na netlakovanih cestah; krpa za prah // kar je temu podobno: zdrobiti kamenje v prah; ekspr. oblak snežnega prahu / cvetni prah več pelodnih zrn, pelodna zrna 2. navadno s prilastkom izdelek iz določene snovi v obliki zelo drobnih suhih delcev: arzenikov, grafitni prah; predelovati premogov prah; jajca v prahu posušena in drobno zmleta; mleko v prahu ● ekspr. to delo je že prekril prah je že pozabljeno; ekspr. to je dvignilo mnogo prahu povzročilo je razburjanje, govorice; ekspr. njegovi načrti so se sesuli v prah niso uspeli; ekspr. spremeniti v prah in pepel popolnoma uničiti, razrušiti; vznes. naši sovražniki bodo ležali v prahu bodo premagani, ponižani; ekspr. zdrobiti koga v sončni prah uničiti ga, onemogočiti ga; star. strelni prah smodnik; ekspr. jezen sem nanj, da bi ga zmlel v sončni prah zelo; bibl. prah si in v prah se povrneš človeško življenje je minljivo; bibl. otresti prah s čevljev in zapustiti kak kraj pretrgati vse zveze z njim ◊ agr. gnojilo v prahu; geol. kozmični prah delci, ki padajo iz medplanetarnega prostora na zemljo ♪
  13.      práktičen  -čna -o prid., práktičnejši (á) 1. nanašajoč se na prakso: izkoriščati kaj v praktične namene; praktični pomen poskusov; praktična uporaba zakonov; izdelati praktična navodila za učitelje / praktična dejavnost učencev; praktično in teoretično znanje // stvaren, predmeten: postavili so si nekaj praktičnih ciljev, nalog; hvalili so vsak njegov praktični dosežek / praktične koristi njegovega delovanja so majhne; praktično življenje je čisto nekaj drugega dejansko, vsakdanje 2. pri katerem kdo z opravljanjem določenih del, nalog uporabi, preizkusi kako znanje, vedenje: praktični in teoretični del izpita; praktični potek letenja; praktične vaje / pog. opravil je več ur praktične vožnje praktičnega pouka vožnje // ki je namenjen za neposredno uporabo kakega znanja, vedenja: praktični priročnik za navigacijo; praktični dvojezični slovarji / praktična veda uporabna 3. ki v veliki meri ustreza svojemu namenu: preprost in praktičen stroj; ta rešitev ni edina možna, je pa praktična; praktična oblačila; praktično pohištvo / dal jim je nekaj praktičnih nasvetov koristnih, uporabnih; ta obleka ni praktična za službo // ki se uporablja v vsakdanjem življenju: praktični predmeti; kupiti komu kako praktično stvar / praktično darilo 4. ki daje prednost temu, kar prinaša stvarne, predmetne koristi: praktičen človek je; ženske so po naravi bolj praktične 5. iznajdljiv, spreten: praktičen fant; obrtnik je zelo praktičen; praktična gospodinja ◊ filoz. praktični um po Kantu človekova moralna dejavnost; lingv. praktična stilistika veda o čimbolj ustrezajočih in priporočljivih zlasti jezikovnih značilnostih navadno neumetnostnih besedil; šol. praktični pouk učni predmet, pri katerem se učenci z opravljanjem določenih del, nalog, navadno v šolskih delavnicah, strokovno izobražujejo práktično prislov od praktičen: praktično dokazati trditev; praktično so se lotili naloge; praktično oblečen moški; praktično vzgojeno dekle // ekspr. izraža rahlo omejitev: naloga je praktično že opravljena; praktično sem vam že vse povedal // ekspr. poudarja trditev: tako ravnanje praktično samo škoduje; beg iz zapora je praktično nemogoč; nimajo praktično nobene možnosti za rešitev; sam.: za rojstni dan mu je kupila nekaj praktičnega ♪
  14.      prámen  -éna m (á ẹ́) daljši, tanjši skupek las, niti, vlaken: spletati pramene v kito; razdeliti lase v več pramenov; volneni pramen / pramen sivih las ♦ tekst. dolg, valjasto oblikovan skupek neurejenih vlaken s premerom od 1 do 2,5 cm // kar je temu podobno: korobač, spleten iz treh pramenov / trgati časopis v pramene / ekspr. sončni prameni; pramen megle, svetlobe ♪
  15.      práska  -e ž (ā) 1. manjša povrhnja poškodba kože v obliki črte: iz praske se je pocedila kri; v pretepu je dobil le nekaj prask; praska na čelu; praske in rane; pren., ekspr. moralna praska // temu podobna poškodba sploh: praske na pohištvu 2. ekspr. spopad, zlasti vojaški: časopisi poročajo o krajevnih praskah; pogoste praske na meji; praska s sovražnikom; bitke in praske / praske med šolarji / besedne praske; praske med strankami ● pog., ekspr. pri trčenju jo je odnesel brez praske ni bil ranjen, poškodovan; nar. vzhodno psi in pure so obiskovalca sprejeli z veliko prasko hrupom, truščem ♪
  16.      právcat  -a -o prid. (ȃ) ekspr. pravi, resničen: za rojstni dan je dobil pravcatega psa / bil je podoben pravemu pravcatemu generalu; kip iz pravega pravcatega zlata // poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: to je že pravcata histerija, sramota; dve hiši, pravcati palači, sta njegovi / on je pošast, pravcata pošast ♪
  17.      práviti  -im nedov. in dov. (á ȃ) 1. delati, da kdo kaj izve, se s čim seznani a) z govorjenjem: praviti novice; kdo ti je pravil o tem; tega ni treba okrog, pog. naprej praviti / poslušajte, kaj vam pravim: najbolje bo, da takoj odidemo / komu kaj na uho praviti / praviti si šale, zgodbe pripovedovati / ekspr. take je pravil, da so se vsi smejali b) z jezikovnimi sredstvi: v zadnjem pismu je nekaj pravil o nesreči c) s čim sploh: z gibi, očmi ji je pravil, naj zbeži; to mi je pravil s prsti, ker je gluhonem 2. v sedanjem času izraziti misel a) z govorjenjem: mož prikima in pravi: Da, jutri / na to ne pravi nič, samo pogleda ga / v ljudskih pesmih tako ji pravi, govori / sam pri sebi pravi: prav imate / kaj praviš? Nisem dobro razumel b) z jezikovnimi sredstvi: avtor pravi na koncu članka, da se bo spor mogoče še uredil po mirni poti; pisec pravi dalje, da bo to odkritje močno pospešilo gospodarski razvoj / kako že pravi naš pesnik / časopis pravi, da vode upadajo; legenda pravi, da sta iz njunih grobov zrasli vrtnici // nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: prah na pohištvu pravi, da že dolgo ni bilo nikogar tu; sonce mu pravi, da se bliža čas kosila; številke pravijo, da imamo izgubo / ekspr. ogledalo mu pravi, da se je postaral 3. nav. ekspr. trditi, izjavljati: če on pravi, bo že res; ali po vsem tem še praviš, da se motim / statistiki pravijo, da število nesreč narašča / rad sem jo imel, ne pravim, da ne ne tajim 4. govoriti, pripovedovati: pesem je pravil na pamet; rada jim pravi pravljice // nav. 3. os. izraža negotovost trditve, kot jo določa dopolnilo: pravijo, da je bolan, pa ne vem / ekspr., z oslabljenim pomenom slišal sem praviti, da gre v drugo službo // nav. 3. os. izraža sklicevanje na splošno sprejeto, priznano mišljenje, mnenje: vsak človek, pravijo, je vreden spoštovanja; pravijo, da pogosto uživanje zdravil ni dobro 5. biti nosilec kake vsebine, kot jo izraža sobesedilo: kako že pravi pregovor; dobro preberi, kaj pravi tretja točka dopisa / ta teorija pravi drugače 6. označevati določen predmet, pojav z besedo, izrazom, kot ga izraža dopolnilo: v Beli krajini pravijo koruzi debelača; kako se pravi temu po nemško / ob teh besedah je, kot pravimo, vzkipel // uporabljati namesto določenega imena drugačno ime, vzdevek: ime mu je Jože, pravijo mu pa Dolgolasec / po domače mu pravijo Krjakov, piše se pa Pajk / nar. France mi pravijo, pišem se pa Bučar France mi je ime 7. ekspr. dajati, povzročati glas, zvok, kot ga nakazuje dopolnilo: s coklami pravi cok, cok; zvon pravi bim bam; krava pravi mu 8. v medmetni rabi, navadno v zvezi pravim ti, vam izraža a) trdno prepričanost: vse boš dobil nazaj, ti pravim / lastno mater bi prodal, če vam pravim b) opozorilo, svarilo: pravim ti, še enkrat dobro premisli / kaj ti pravim, hitro se skrij // poudarja povedano: kakšna lepa polja so to, ti pravim; bilo je hudo, ti pravim; le jej, če ti pravim // uvaja določeno spoznanje, pravilo: saj pravim, čim večji revež je človek, tem bolj ga tepe nesreča // v zvezi kaj praviš izraža dvom, vprašanje: kaj praviš, ali se bo pozdravil; kaj praviš, ali bi šli ● ekspr. saj ni da bi (človek) pravil ni potrebno, ni vredno praviti; ekspr. pravi to komu drugemu tega ti ne verjamem; ekspr. meni ni treba tega praviti stvar že poznam; ekspr. ti boš to meni pravil, ko še nič naredil nisi ne moreš me učiti, kaj je prav, bolje; nimaš (moralne) pravice, da bi mi kaj očital; ekspr. nekaj mi pravi, da se ne bo dobro končalo slutim, zdi se mi; ekspr. nos mi pravi, da se bo še vse dobro izteklo čutim, predvidevam; star. iz roke zna praviti napovedovati usodo, prerokovati; pog., ekspr. nad naju se je spravilo osem, kaj pravim, deset pobalinov izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. ga vidiš, kakšne mi nazaj pravi mi ostro odgovarja, ugovarja; ekspr. to samo tako pravi tega ne misli resno; tega ne misli narediti, uresničiti; ekspr. ni mi treba praviti, da je dovoljenje prav dobro izkoriščal samo po sebi se razume; večkrat je tako pijan, da mački botra pravi da se ne zaveda, kaj dela; preg. sova sinici glavana pravi človek (rad) očita človeku napake, kakršne ima sam v še večji meri práviti se brezoseb. 1. nav. ekspr. biti po mnenju, prepričanju koga enak temu, kar izraža dopolnilo: jutri se pravi nikoli; tako govoriti se pravi iz človeka se norčevati / zdaj si slišal, kaj se pravi dobro govoriti rusko // poudarja visoko stopnjo stanja, pojava, kot ga izraža dopolnilo: on že ve, kaj se pravi lakota; on že ve, kaj se pravi delati hišo 2. za poimenovanje česa uporabljati kako besedo, ime: pri hiši se pravi pri Grudnu; dobro se pravi po nemško gut / vasi se pravi Mlačevo 3. uvaja a) dodatno, natančnejšo izrazitev, opredelitev česa: bilo je leta 1945, se pravi, pred 34 leti; pesem je objavljena v četrti skupini, se pravi, v sredini zbirke b) drugačno, ustreznejšo izrazitev, opredelitev česa: nisem je več videl, to se pravi: videl sem jo, pa le od daleč; Vzhodni Pakistan, se pravi Bangladeš, so prizadele poplave 4. izraža, da je določeno dejstvo znak za domnevanje tega, kar izraža dopolnilo: nič ni vzel s seboj, se pravi, da bo kmalu nazaj / če je tako, se pravi, da gremo jutri na pot ● razloži mi, kaj se pravi: brati med vrsticami pomeni; ekspr. kaj se to pravi, nimam časa izraža zavrnitev, odklonitev ♪
  18.      pravokótnik  -a m (ọ̑) 1. geom. četverokotnik z enakima nasprotnima stranicama in enakimi koti: narisati pravokotnik; izračunati obseg, ploščino pravokotnika 2. kar je po obliki podobno temu liku: razrezati testo na pravokotnike; vzorec v obliki pravokotnikov ♪
  19.      prédeno  in predêno -a s (ẹ̑; é) knjiž. preja, zvita v več enako dolgih navojev: sušiti predena na drogu; kite so se ji razpustile in visele kakor predeno / predeno previti v klobčič / volno zviti v predeno; pren. misli so se mu zapletle v neurejeno predeno // ekspr. kar je temu podobno: okrog prsta ovija predeno brade / lasje so mu viseli v predenih ● knjiž. meša mu predeno preprečuje, ovira njegove načrte; prim. štrena ♪
  20.      predsednikováti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. biti predsednik, opravljati predsedniške posle; predsedovati: temu društvu je dolgo predsednikoval ♪
  21.      prenačudíti se  in prenačúditi se -im se dov. (ȋ ú ȗ) knjiž. načuditi se: ni se mogel prenačuditi temu ♪
  22.      preponderánca  -e ž (ȃ) knjiž., redko večji pomen, premoč: v tem filozofskem sistemu dobiva preponderanco človekova duševna stran ♪
  23.      prepròst  -ôsta -o prid., preprôstejši (ȍ ó) 1. ki ne zahteva višjih miselnih postopkov, posebnega znanja: križanka je preprosta; ta naloga je preprostejša kot prejšnja / rešitev je preprosta, vendar se je ni nihče spomnil / postopek pridobivanja te snovi je preprost; preprosto, vendar utrujajoče delo / on zna povedati tudi najbolj zapletene stvari na preprost način preprosto // ki je iz navadnih, pogostih sestavin, tako da za razumevanje ne zahteva višjih miselnih postopkov: že zna delati preproste stavke; pesem, zgodba je preprosta, pa lepa 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima v odnosu do stvari svoje vrste samo osnovne, splošne lastnosti, značilnosti: že preprost računalnik nadomešča nekaj ljudi / opazovati kaj s preprosto lečo navadno; ta priprava je preprosta / njegov grob je preprost, vendar skrbno negovan; nositi preproste obleke; preprosta večerja; meniško, vojaško preprosta soba zelo preprosta / poslati komu samo preprosto dopisnico / opazovati preprosto kmečko življenje 3. splošno znan, razumljiv: opisuje preproste stvari: rožo, piščalko, vrč / treba je preprostih besed, kakor so kruh, ljubezen 4. ekspr. ki zaradi skladnosti z zakoni logike ne potrebuje razlage, utemeljitve: tega nisem naredil iz preprostega razloga: ker nisem vedel; to dejstvo je preprosta posledica onega 5. ki se vede, govori naravno, neizumetničeno in s svojimi potrebami, zahtevami ne povzroča skrbi, težav: ta zdravnik je preprost, domač človek; biti prijazen in preprost / uživati lepoto s preprosto, čisto dušo 6. ki je brez višje izobrazbe, višje kulture: preprosti bralci bodo knjigo radi brali; preprosto, pa zelo bistro kmečko dekle / revija ni bila namenjena preprostemu ljudstvu, ampak izobražencem 7. zastar. lahkoveren, naiven: bil je tako preprost, da je vse verjel // neroden, neuglajen: zdel se ji je preprost in dolgočasen, zato ga je zapustila / posmehovati se preprostemu vedenju koga ● v tem delu mesta so živeli preprosti ljudje ljudje brez pomembnega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. bodi jedrnat in preprost govori, razlagaj preprosto; ekspr. to nam pove že preprosta pamet tega ni težko razumeti, spoznati; star. še zmeraj je preproste vere lahkoveren, naiven; zastar. preprosta ženska, premisli, kaj govoriš nespametna, neumna; ekspr. ta domneva je preveč preprosta nekritična, naivna; ekspr. preprost na duhu nedomiseln, naiven preprôsto 1. prislov od preprost: govoriti, pisati, razložiti preprosto, vsakomur razumljivo; to si pa zelo preprosto predstavljate; preprosto, domače se vesti; živeti preprosto; biti preprosto oblečen; preprosto povedano: umrl je; iron. čemu preprosto, če lahko zapleteno ∙ njega pregovoriti ne bo preprosto lahko 2. ekspr. poudarja trditev: o tem preprosto ni govorila; to preprosto pozabi kar; tega preprosto ne morem verjeti nikakor / kdor tega ne vidi, je preprosto bedak // poudarja, da izraženega glagolskega dejanja ne spremlja nobeno drugo dejanje: karkoli slišiš, pojdi preprosto naprej; tega ni mogoče uresničiti preprosto s tem, da se govori, govori preprôsti -a -o sam.: to bodo razumeli tudi najbolj preprosti; brati kaj preprostega ♪
  24.      présta  -e ž (ẹ̄) 1. pecivo iz kuhanega ali vzhajanega testa v obliki številke osem: jesti presto; testo za preste / sladke pred pečenjem posute s sladkorjem, slane preste pred pečenjem posute s soljo / iz testa oblikovati preste; peči preste // ekspr. kar je temu podobno: sledovi reaktivnih letal so se prepletali v sestavljene preste; ograja iz železnih prest 2. nar. koroško, v krščanskem okolju snop šibja in zelenja za cvetno nedeljo; butara: nesti presto v cerkev ♪
  25.      pretvóriti  -im dov. (ọ̄) narediti, da kaka stvar nastopi, se pojavi v drugi, drugačni obliki: pretvoriti vodno energijo v električno ♦ lingv. pretvoriti pomensko istemu dati drugačno skladenjsko obliko; mat. pretvoriti ulomek v decimalno število // zastar. spremeniti: zloba ji je pretvorila obraz v spako; preoblekla se je in se pretvorila v čisto drugo žensko pretvórjen -a -o: v tem stavku je smisel pretvorjen ♪

   76 101 126 151 176 201 226 251 276 301  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA