Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

tem (3.768-3.792)


  1.      razlíka  -e ž (ȋ) 1. kar kaže na neenakost med primerjanimi stvarmi: razlika nastane, obstaja, se poveča; odpraviti razlike; spoznati, ugotoviti razlike; bistvena, majhna, opazna, velika razlika; razlika med človekom in živaljo; razlike med spoloma; razlika v barvi, obliki, velikosti; razlike v ceni, kakovosti izdelkov; razlike v izobrazbi, vzgoji; razlike v pogledih / pomenske in stilne razlike med besedami / časovna razlika; družbene, politične, socialne razlike; podnebne, temperaturne razlike; višinska razlika / razlika je, če dobiš dobro ali slabo oceno 2. znesek, za katerega je zmanjšan, presežen določeni, potrebni znesek: dobiti, izplačati razliko 3. mat. število, ki se dobi pri odštevanju: izračunati razliko dveh števil; razlika in vsota 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z brez izraža podkrepitev trditve: povabil je vse, brez razlike 5. publ., v prislovni rabi, v zvezi z razliko izraža omejevanje prej povedanega: brata sta si zelo podobna, z razliko, da je mlajši nekoliko večji ● on dela razlike ne ravna z vsemi enako; publ. v razliko od drugih moštev je naše dobro v primerjavi z drugimi moštvi; publ. za razliko od prve tekme so naši tekmovalci drugo tekmo dobili prvo tekmo so izgubili, v drugi pa so zmagali ◊ šport. izenačiti razliko v golih; premagati nasprotnika z dvema goloma razlike ♪
  2.      razlikováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. videti, občutiti različnost med čim: razlikovati barve; razlikovati užitne in neužitne gobe; razlikovati kak predmet od drugih; razlikovati med posameznimi glasovi; med temi stvarmi moramo dobro razlikovati; razlikovati po obliki / razlikovati pomene besed // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: ta narečja ne razlikujejo več padajoče in rastoče intonacije / ta literarni zgodovinar razlikuje naslednja obdobja 2. knjiž., redko povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega; ločiti: ta lastnost ga razlikuje od drugih ljudi; to ga zelo razlikuje od bratov razlikováti se biti različen, drugačen: človek se razlikuje od živali / naša doba se razlikuje od prejšnjih; razlikovati se po izobrazbi, po zunanjosti / mnenja o tem se zelo razlikujejo; razlikovati se med seboj razlikujóč -a -e: razlikujoči znaki; sodba, razlikujoča se od drugih ♪
  3.      razlóček  -čka m (ọ̑) 1. kar kaže na neenakost med primerjanimi stvarmi: ugotoviti, zmanjšati razloček; majhen, velik razloček; razloček v barvi, obliki; razloček v značaju; razločki med ljudmi, pojavi / pomenski razločki med besedami / ni razločka, če se odločiš tako ali drugače 2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z brez izraža podkrepitev trditve: kaznoval je vse, brez razločka 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi z razločkom izraža omejevanje prej povedanega: po značaju sta si sestri podobni, s tem razločkom, da je starejša bolj družabna ♪
  4.      razlóčen  -čna -o prid., razlóčnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se dobro vidi ali sliši: govori z razločnim glasom; obrisi predmetov so postajali vedno razločnejši; ti znaki so premalo razločni / razločna izgovarjava, pisava / njegove besede so bile dovolj razločne, da jih je lahko vsakdo razumel jasne 2. knjiž. ki se da razločiti; razločljiv: stemnilo se je in drevje je bilo komaj razločno / glasovi teh živali so težko razločni ● zastar. začel se je razločni boj odločilni; zastar. razločna snov deljiva, ločljiva razlóčno prisl.: govori počasi in razločno; razločno pisati; razločno slišati, videti ♪
  5.      razločeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. videti, slišati kaj kot posameznost: s hriba je dobro razločeval ljudi na dvorišču; v temi ni mogel več razločevati predmetov na mizi; razločevati kaj s prostim očesom; iz te razdalje se predmeti še dobro razločujejo // z gledanjem, poslušanjem jasno zaznavati: stemnilo se je in ni mogla več razločevati njegovega obraza / s težavo je razločeval pot videl 2. videti, občutiti različnost med čim: razločevati barve; črke, pisane s tem strojem, težko razločujemo od tiskanih; dobro razločevati kak pojav od drugega // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: ta narečja več ne razločujejo padajoče in rastoče intonacije / ta literarni zgodovinar razločuje tri vrste pesnikov 3. knjiž. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega; ločiti: to ga razločuje od drugih ljudi; kaj razločuje človeka od živali razločeváti se knjiž. biti različen, drugačen; ločiti se: mlajši brat se je zelo razločeval od starejšega; razločevati se po zunanjosti razločujóč -a -e: govoril je zmedeno, ne razločujoč bistveno od nebistvenega; razločujoči znaki ♪
  6.      razločítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od razločiti: natančna razločitev med temi področji ni mogoča ♪
  7.      rázlog  -óga m (á ọ́) navadno s prilastkom kar utemeljuje, podpira kako ravnanje, odločitev: kaj je bil glavni razlog, da je tako dolgo okleval; to ni zadosten razlog, da tako ravnaš; imeti, navesti razloge za odpoved; pravi, prepričljiv, tehten razlog; razlogi za in proti / ekonomski, politični, verski razlogi; storiti kaj iz osebnih razlogov; publ. ni mogel priti iz zdravstvenih razlogov zaradi bolezni / kaj je bil razlog za njegov nenaden uspeh vzrok / brez razloga se jeziš ♦ jur. ničnostni razlog; oprostilni, sodbeni razlogi ♪
  8.      razložíti  -ím dov., razlóžil (ȋ í) 1. narediti, da pride kaj na več mest: razložil je svoje orodje po mizi / vso prtljago je razložil 2. dati, spraviti kaj s kakega vozila, živali: razložiti blago, tovor; razložiti prtljago z voza / razložiti vagon 3. narediti, da postane komu kaj jasno, razumljivo: vprašanja ni razumel, zato mu ga je moral razložiti; nakratko, podrobno razložiti // narediti, da kdo izve, spozna, kar je potrebno, zaželeno: razložiti komu svoj načrt; razložil mu je, kako je bilo 4. narediti, da postane kaj vzročno, logično utemeljeno: tega pojava še ne znamo razložiti; neprijetnega občutka si ni znal razložiti / to dejstvo nekoliko razloži njeno odločitev 5. narediti, povzročiti, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa: razložiti literarno besedilo; razložiti določbo, predpis 6. podati opis pojma z navedbo njegovih bistvenih znakov: natančno razložiti; razložiti in definirati / razložiti besedo v slovarju; razložiti pojem družina ● star. razložiti svoje izdelke razstaviti, dati na ogled razložèn -êna -o: pojem ni jasno razložen; papirji, razloženi po mizi; poljudno razložena beseda ♦ muz. razloženi akord zaporedno izvedeni toni akorda ♪
  9.      razmérje  -a s (ẹ̑) 1. kar izraža medsebojno odvisnost, povezanost količin, vrednosti, ki imajo kaj skupnega: ugotoviti razmerje med časom in dolžino poti; formula kaže elemente v spojini in njihovo medsebojno razmerje; mehanska energija je v stalnem razmerju s toplotno energijo / razdeliti vsoto v razmerju 1 : 5 / določiti razmerja med domačimi in tujimi cenami / razmerje sil v svetu se je spremenilo / človek podira razmerja v naravi sorazmerja / z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem razmerju v sorodstvu 2. navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami a) ob skupni dejavnosti: družbeno, produkcijsko razmerje; razmerje med delovno organizacijo in skupnimi službami b) v osebnem življenju: bratsko, prijateljsko razmerje / publ. stopiti v osebno razmerje s kom imeti osebne stike s kom / napeto razmerje v družini ga je zelo težilo napeti odnosi / intimno, ljubezensko, spolno razmerje // zunajzakonski odnosi moškega in ženske, temelječi na spolnosti: razmerja z njo ni skrival; imela je razmerje s poročenim moškim 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga; odnos: urediti razmerje med državo in cerkvijo / dobra medčloveška razmerja // v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: opredeliti razmerje do življenja // v prislovni rabi, navadno v zvezi v razmerju do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: vsak človek v razmerju do drugih ljudi; oblast v razmerju do ljudstva / beseda je v razmerju do sinonima precej redka 4. v prislovni rabi, navadno s prilastkom, v zvezi v razmerju izraža primerjanje, vrednotenje, presojanje: zastavljeni načrti niso bili v pravem razmerju s sposobnostmi delavcev; biti v ustreznem razmerju 5. star. razmere, okoliščine: ostro so kritizirali razmerje v tej deželi ◊ fiz. kompresijsko razmerje; geom. delilno razmerje število, značilno za medsebojno lego treh točk na premici; jur. delovno razmerje pravno razmerje med delavci pri delu z družbenimi sredstvi ali med delodajalcem in delojemalcem; obligacijsko ali obveznostno razmerje pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost; pogodbeno razmerje; pravno razmerje urejeno s pravnimi normami; lingv. frekvenčno razmerje med besedami; posledično, sklepalno, vzročno razmerje; mat. razmerje kvocient dveh količin ♪
  10.      razmísliti  -im dov. (í ȋ) 1. usmeriti dejavnost v zavesti v kaj a) da bi prišlo do jasnosti, zaključkov: vso stvar bo treba še razmisliti; skušal je razmisliti, kaj se dogaja z njim; o teh vprašanjih moramo dobro razmisliti b) da bi se spoznala primernost, posledice česa: razmisli, kaj bi bilo potrebno storiti; razmislite tudi o tem / dobro razmisli, preden se odločiš // presoditi, oceniti: skušali so razmisliti svoj položaj 2. knjiž. povzročiti, da kdo preneha intenzivno misliti na kaj: delo človeka potolaži in razmisli razmíšljen -a -o 1. deležnik od razmisliti: dobro razmišljeno vprašanje 2. ki z mislimi ne spremlja dogajanja okrog sebe: razmišljen učenjak; biti razmišljen / razmišljen obraz, pogled / učenci so preveč razmišljeni raztreseni; prisl.: razmišljeno odgovoriti ♪
  11.      razmíšljati  -am nedov. (í) usmerjati dejavnost v zavesti v kaj a) da bi prišlo do jasnosti, zaključkov: razmišlja, zakaj se je to zgodilo; razmišljati o življenjskih vprašanjih; o njem, star. njega velikokrat razmišlja / vso noč je razmišljal b) da bi se spoznala primernost, posledice česa: dolgo je razmišljal, kaj naj stori, kako naj se odloči c) sploh: razmišlja o sreči, ki ga čaka razmišljajóč -a -e: razmišljajoč o tem, kam naj gre, je stopil na ulico; razmišljajoč človek; njegov razmišljajoči značaj ♪
  12.      razmišljeváti  -újem nedov. (á ȗ) razmišljati: razmišljevati o umetnosti / hodil je po sobi in razmišljeval / dolgo je razmišljeval, kaj naj stori razmišljujóč -a -e: razmišljujoč o tem, je hodil po cesti; razmišljujoč človek ♪
  13.      razmrčésiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. sistematično uničiti, zatreti mrčes: razmrčesiti perilo ♪
  14.      razodévati  -am nedov. (ẹ́) 1. odstranjevati zlasti odejo z ležeče osebe: razodevati otroka; nemiren bolnik se je vso noč razodeval 2. ekspr. delati, da kaj izve kdo drug: razodevati komu svoje misli, načrte; ne razodeva rad svojih skrivnosti / v pesmih je razodeval svoja čustva izpovedoval 3. ekspr. biti zunanji izraz, znamenje česa: glas je razodeval, da je razburjena; njegov obraz je razodeval grozo, žalost; v njenem pogledu se razodeva milina / njegove besede so razodevale, da je bister človek razodévati se nav. ekspr. biti viden, kazati se: v vsem njegovem delu se razodeva globok humanizem // postajati jasen, očiten: v tem obdobju se vse bolj razodeva, da je otrok socialno bitje razodevajóč -a -e: stopal je ob njem, razodevajoč mu svojo skrivnost; obraz, razodevajoč trpljenje ♪
  15.      razorožíti  -ím dov., razoróžil (ȋ í) odvzeti orožje: razorožiti sovražno četo; razorožiti ujetnike; pren., ekspr. njeno ravnanje ga je zmedlo in ga popolnoma razorožilo razorožíti se prenehati biti oborožen: vojaki so se razorožili / države naj se razorožijo razorožèn -êna -o: razoroženi ujetniki; po tem pogovoru je bil razorožen in strt ♪
  16.      razpádati  -am nedov. (ā ȃ) 1. prehajati v dele, kose: kamen, skala razpada; trdnjava je že začela razpadati; hitro, počasi razpadati / razpadati na, v več delov 2. prehajati v svoje sestavine: listje začne razpadati; truplo že razpada // kem. prehajati v enostavne spojine ali elemente: organske snovi razpadajo; ogljikov dioksid razpada v ogljikov oksid in kisik; razpadati pri visoki temperaturi 3. približevati se prenehanju obstajanja, opravljanja svoje dejavnosti zaradi nediscipline, notranje nepovezanosti: armada, država začne razpadati / njun zakon že razpada razpadajóč -a -e: razpadajoč grad; razpadajoča armada; smrad po razpadajoči mrhovini ♪
  17.      razplamenévati  -am nedov. (ẹ́) delati, povzročati, da kaj začne močno plameneti: veter je razplameneval kresove; ogenj se razplameneva; pren. zbirali so somišljenike in razplamenevali boj na tem ozemlju; upor se je čedalje bolj razplameneval ♪
  18.      razplamtévati  -am nedov. (ẹ́) delati, povzročati, da kaj začne močno plamteti: veter je razplamteval ogenj; po hribu so se razplamtevali kresovi; pren. s tem so razplamtevali sovraštvo med narodi ♪
  19.      razplêsti  -plêtem dov., razplêtel in razplétel razplêtla, stil. razplèl razplêla (é) 1. narediti, da kaj ni več spleteno: razplesti lase / razplesti kito, venček 2. narediti, da se kaj (mrežasto) razširi v čem: drevo je razpletlo korenine; korenine so se razpletle na vse strani 3. lit. postopno končati dogajanje: avtor razplete zgodbo v romanu / zaplesti in razplesti dramsko dogajanje ● ekspr. razplesti kako misel razviti; ekspr. razplesti uganko rešiti, razrešiti razplêsti se ekspr. iziti se, končati se: vsi so čakali, kako se bo stvar razpletla; vse se je srečno razpletlo // postati jasen, razjasniti se: položaj se je končno razpletel ● ekspr. ob tem dogodku se je razpletla anekdota je nastala, se je razširila; ekspr. po večerji se je razpletel pogovor začeli so govoriti, se pogovarjati razpletèn -êna -o: razpleteni lasje; korenine so razpletene globoko v tleh; žile so razpletene po telesu ♪
  20.      razplétati  -am nedov. (ẹ̑) 1. delati, da kaj ni več spleteno: razpletati lase; stala je pred ogledalom in se razpletala / razpletati kite, vence 2. delati, da se kaj (mrežasto) razširi v čem: drevo razpleta korenine; korenine se razpletajo globoko v tleh / v jetrih se razpletajo žile 3. lit. postopno končevati dogajanje: avtor zapleta in razpleta dramatične situacije 4. ekspr. govoriti, pripovedovati veliko, s številnimi podrobnostmi: začel je razpletati zgodbo, ki so jo že vsi poznali / razpletati pogovor o čem govoriti, pogovarjati se ● ekspr. začel je razpletati svoje misli razvijati; ekspr. v glavi je začel razpletati načrt delati, snovati; ekspr. razpletati uganko reševati, razreševati razplétati se ekspr. potekati, razvijati se: razmišljala je, kako se bo stvar dalje razpletala; vse se razpleta po načrtu // postajati jasen, jasniti se: položaj se je začel razpletati ● ekspr. niti so se začele razpletati potek dogodka je postajal jasen, znan; ekspr. o tem se razpletajo čudne zgodbe nastajajo, se širijo ♪
  21.      razpóka  -e ž (ọ̑) kar nastane na mestu, kjer se snov zaradi sile, pritiska prelomi, ni več strnjena: razpoka nastane, se širi, se veča; zadelati razpoko; ledeniške, skalne razpoke; navpična, prečna, vzdolžna razpoka; prelomna razpoka; razpoke v lesu, zidu; dolžina, globina razpoke; pren., ekspr. med sosedi, ki so prej živeli v slogi, je zazijala globoka razpoka ♦ les. mrazna razpoka pravokotno na letnice ležeča razpoka na debelejšem delu debla, nastala zaradi nizkih temperatur ♪
  22.      razporéjanje  -a s (ẹ́) glagolnik od razporejati: razporejanje predmetov po policah / razporejanje vojaških enot / tematsko razporejanje snovi / razporejanje učencev po uspehu / razporejanje delavcev na delo / razporejanje dohodka in čistega dohodka ♪
  23.      razpráva  -e ž (ȃ) 1. izmenjava mnenj o kaki pomembnejši stvari: začela se je razprava; udeležiti se razprave; publ. poseči v razpravo; sodelovati v razpravi; dolga, temeljita razprava; ideološka, politična razprava; razprava o gledališkem programu; izhodišče za razpravo 2. sestavek, ki strokovno obravnava in rešuje kako (še ne rešeno) vprašanje: napisati, objaviti, prebrati razpravo; predmet, vsebina razprave; članki, knjige in razprave / knjižna, tipkopisna razprava / znanstvena razprava 3. jur. upravni ali sodni postopek, pri katerem se razčiščujejo zadeve v navzočnosti strank: razprava bo ob devetih; odložiti, prekiniti razpravo; priti na razpravo; zapisnik o razpravi / sodna, zapuščinska razprava ♪
  24.      razprávljanje  -a s (á) glagolnik od razpravljati1: začeti razpravljanje; sodelovati v razpravljanju; načrtno, prijateljsko, znanstveno razpravljanje; razpravljanje o umetnosti ∙ ekspr. vsako razpravljanje o tem je odveč o tem ni vredno razpravljati; to je že odločeno ♪
  25.      razprávljati 1 -am nedov. (á) 1. izmenjavati mnenja o kaki pomembnejši stvari: odgovor je jasen in o tem ni treba več razpravljati; na sestanku so razpravljali o delitvi dohodka; razpravljati s predsednikom društva; podrobno, živahno razpravljati / javno razpravljati o čem 2. načrtno podajati določeno vsebino: v članku razpravlja pisec o problemu izseljenstva razpravljajóč -a -e: razpravljajoč o razvoju kmetijstva, so predlagali nekaj sprememb zakona ♪

   3.643 3.668 3.693 3.718 3.743 3.768 3.793 3.818 3.843 3.868  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA