Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

tem (2.668-2.692)


  1.      opójen  -jna -o prid. (ọ̄) ki povzroča pijanost: opojna pijača ♦ bot. opojno trebelje rastlina s pernatimi listi in belimi cveti v kobulih, Chaerophyllum temulum // nav. ekspr. ki povzroča stanje čutnega in duševnega ugodja: opojen duh vrtnic / zvok njenih besed je bil opojen; prevzemale so ga opojne misli; opojna pomlad; opojne sanje opójno prisl.: ajda opojno diši; opojno sladek poljub ♪
  2.      opólnoči  [u̯n] prisl. (ọ̑) sredi noči med sončnim zahodom in vzhodom, ob 24. uri: vstaja ob petih in hodi spat opolnoči; tema je kakor opolnoči ♪
  3.      opólzek  -zka -o [u̯z] prid. (ọ́) 1. ki izraža ali vzbuja na izživljanju temelječ odnos do spolnosti: opolzki prizori v filmu; opolzka pripomba, šala / opolzki ljudje 2. redko spolzek, drsen: stopil je na opolzek kamen; opolzka pot ♪
  4.      opomín  -a m (ȋ) glagolnik od opomniti: a) materini opomini niso zalegli; ni dovzeten za opomine; neupravičeni, ostri opomini b) kljub učiteljevim opominom je še naprej motil pouk / ta dogodek je bil zanjo hud opomin c) preslišal je njegov opomin, naj mu vrne knjigo / to naj ti bo v opomin v opozorilo ● zastar. opomin na to mu ni bil prijeten spomin ◊ jur. opomin (pismeno) izražena zahteva, da kdo izpolni opuščeno obveznost; disciplinski ukrep zaradi kršitve delovne discipline; šol. ima opomin iz matematike nekdaj pri ocenjevalni konferenci je bilo ugotovljeno, da ni pozitivno ocenjen ♪
  5.      opomôči si  -mórem si tudi opomôči se -mórem se dov., opomógel si opomôgla si tudi opomógel se opomôgla se (ó ọ́) v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l postati spet sposoben za a) opravljanje fizičnega dela: ko se je naspal, si je opomogel; počivaj, da si opomoreš b) obstajanje, življenje: rana ni huda, kmalu si bo opomogel; v nekaj dneh si je opomogel; popolnoma si je opomogel / opomoči si od bolezni / vinska trta si še ni opomogla od pozebe // pridobiti si (boljšo) materialno osnovo za življenje: z delom v tujini si je opomogel; odkar jim je pogorela hiša, si niso več opomogli; gmotno si opomoči ● zastar. s tem je želel opomoči očetu pomagati; zastar. opomoči pomanjkanju vode odpraviti ga; redko z menoj si ne boste dosti opomogli imeli koristi, si pomagali ♪
  6.      oporékati  -am nedov. (ẹ̑) 1. z dajalnikom z besedami izražati nasprotujoče stališče do izjave, mnenja drugega: sodelavci mu oporekajo; nihče mu ni oporekal; glasno, odločno oporekati / oporekati resničnosti izjave, trditvi / prišel sem dovolj zgodaj, mu je oporekal 2. publ. zanikovati, ne priznavati: oporekati veljavnost listine; nekateri so hoteli oporekati vlogo partije 3. star. preklicevati, zanikovati: oporekati svojo prejšnjo trditev; s tem oporekam, kar sem rekel ● redko oporeka ji, da premalo dela očita; publ. temu predlogu ni kaj oporekati je dober, primeren; publ. ni mogoče oporekati, da je ta pobuda slaba trditi, reči ♪
  7.      oporíšče  -a s (í) 1. kraj, kjer se zbirajo in oskrbujejo vojaške sile za operacije: graditi nova oporišča; letala so se vrnila v oporišče / letalsko, pomorsko, raketno oporišče; oporišče za podmornice / vojaško oporišče 2. knjiž. izhodišče, temelj: dati staršem oporišča za vzgojo otrok / za to domnevo je več oporišč ● zaradi lastne šibkosti je iskal oporišče pri drugih ljudeh oporo ◊ elektr. mesto, na katerem je oprt nadzemni vod ♪
  8.      opórje  -a s (ọ̑) skupina ali sistem opornikov: oporje v rudniku ♪
  9.      opórnik  -a m (ọ̑) 1. podolgovat gradbeni element, ki kaj podpira: postavljati opornike; betonski, leseni, zidani opornik; razdalja med oporniki / opornik kozolca ♦ grad. poševni tram povezja; mostni opornik 2. priprava, ki daje oporo: opornik za glavo v avtomobilu; opornik za roke; pren. rudnik železa je temeljni opornik železarstva ♪
  10.      opovréči  -vŕžem dov., opovŕzi opovŕzite in opovrzíte; opovŕgel opovŕgla (ẹ́ ȓ) zastar. ovreči: s temi dokazi ni bilo mogoče opovreči teorije; opovrgel ji je vse, kar je trdila ♪
  11.      opozárjati  -am nedov. (á) 1. delati, da kdo kaj dojame, zazna: opozarjati obiskovalce na nekatera razstavljena dela; učitelj je opozarjal učence na najlepša mesta v besedilu; opozarjal jih je, da se dragocena predmeta v ničemer ne ločita; z očmi jih je opozarjala nanj ∙ ekspr. z ničimer ni opozarjala nase vzbujala pozornosti 2. delati, da se kdo seznani s tem, kar mora upoštevati: zaman so ga opozarjali na bližajočo se nevarnost; z roko opozarjati na spremembo smeri; s kurjenjem kresov so jih opozarjali, da se bližajo Turki / to nas je opozarjalo, da se tam dogaja nekaj nenavadnega // delati, da kdo kaj obnovi v spominu: opozarjati koga na dolžnost; zaman ga je opozarjal na obljubo // seznanjati koga z željo, zahtevo, naj kaj dela, stori: opozarjala ga je, naj bo pri pouku pazljiv; s prstom ga je opozarjala, naj molči / slutnja ga je opozarjala, naj se umakne opozarjajóč -a -e: govoril jim je o pisatelju, opozarjajoč jih na njegova najpomembnejša dela ♪
  12.      opozorílo  -a s (í) 1. kar koga seznanja, seznani s tem, kar mora upoštevati: prejel je njegovo opozorilo na nevarnost / izkušnje nam morajo biti dovolj močno opozorilo / poslati komu opozorilo; spregledal je opozorilo na cesti opozorilni napis, znak 2. kar koga seznanja, seznani z željo, zahtevo, naj kaj dela, stori: ni poslušal materinih opozoril, naj ne hodi več tja 3. glagolnik od opozoriti: opozorilo nemirnih otrok ♪
  13.      opozoríti  -ím dov., opozóril (ȋ í) 1. narediti, da kdo kaj dojame, zazna: opozoriti koga na napako; opozoril ga je na ost v njenih besedah; opozorila ga je na Prešernove pesmi; opozoriti obiskovalce razstave na nekatere slike; opozoril ga je, da je napravil napako; s kašljanjem jih je opozoril nase / njene oči so ga opozorile, kako neprimerne so bile njegove besede / opozoril jih je na pravilno pot pokazal jim jo je ∙ ekspr. mladi umetnik je že večkrat opozoril nase vzbudil pozornost; publ. na kongresu so opozorili na vrsto problemov so jih obravnavali; so govorili o njih 2. narediti, da se kdo seznani s tem, kar mora upoštevati: opozoriti koga na nevarnost; motorist je z roko opozoril na spremembo smeri; opozorila ga je, da ga je nekdo izdal okupatorju; pravočasno sem ga opozoril, kaj se pripravlja / streljanje nas je opozorilo, da se bliža sovražnik // narediti, da kdo kaj obnovi v spominu: opozoriti koga na dolžnost, obljubo; opozoril ga je, da še ni plačal // seznaniti koga z željo, zahtevo, naj kaj dela, stori: opozoril sem ga, da tu ne sme kaditi; opozorila ga je, naj bo previden; s prstom ga je opozorila, naj molči / učitelj je opozoril učenca opomnil / gori, hitro opozori gasilce alarmiraj 3. star. vzbuditi pazljivost, previdnost: to bi jo utegnilo opozoriti; šum ga opozori, da se obrne opozorjèn -êna -o: vsi so bili pravočasno opozorjeni na nevarnost; odpotoval je, ker je bil opozorjen, da ga iščejo; opozorjen je bil, naj ne hodi tja ♪
  14.      opráti  opêrem dov., oprál (á é) 1. z vodo in pralnimi sredstvi odstraniti umazanijo s tkanine: oprati perilo, plenice; oprati z milom; sam si je opral srajco / pog. dobiti moraš kako žensko, da te bo oprala oprala tvoje perilo, obleko / oprati z bencinom očistiti // z vodo odstraniti umazanijo s česa sploh: oprati avtomobil; prebrati in oprati riž; oprati solato / žarg. oprati lase umiti; posodo je treba oprati pomiti 2. ekspr. odstraniti, kar je moralno slabo, oporečno: oprati madež, sramoto s svojega imena; oprati sum s sebe; mislil je, da bo s tem opral svoj zločin // narediti, da kdo postane moralno neoporečen: opral ga je pred svetom; premišljeval je, kako bi se opral / oprati čast; opral je njegovo ime sramote ● ekspr. šef mu je opral glavo zelo ga je oštel oprán -a -o: otrok je bil vedno opran in zašit; ali misliš, da si zdaj opran; solata je otrebljena in oprana; sramota s tem še ni oprana; jesti oprano sadje; lepo oprane zavese ♪
  15.      oprávek  -vka m (ȃ) 1. kar kdo opravlja a) glede na okoliščine: imeti opravek na sodišču; opravki v zvezi s prodajo hiše; imam dosti opravkov / biti v mestu po opravku; hoditi, iti, priti po opravkih; šli so vsak po svojem opravku; moram še po opravkih; poslati koga po važnem opravku b) nav. mn., s prilastkom glede na poklic, položaj, mesto: nalagali so mu kurirske opravke; blagajniški, poklicni, poslovni opravki; opravki tovarniškega čuvaja 2. nav. ekspr., v zvezi imeti opravka s, z izraža, da a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: s tem dogodkom nimam nobenega opravka; z njim nočem imeti opravka; imeti opravka s policijo; opozoriti na previdnost tiste, ki imajo opravka z orožjem; v tistem pretepu sem imel tudi jaz opravka sem se ga udeležil; publ. vse kaže, da imamo opravka s tatvino da gre za tatvino; zver, s katero smo imeli opravka, se še zmenila ni za naše udarce smo se spopadali b) kdo kaj dela: ima veliko opravka s čiščenjem, kuho; imeti opravka z vrtom // izraža vzročno odvisnost, povezanost: nesrečo je zakrivil sam, dež pri tem nima nobenega opravka; ima to kaj opravka z mojo izjavo; medicina ima opravka z boleznimi se ukvarja 3. nav. ed., star. kar se uresničuje z delanjem; delo: lotiti se opravka; doma danes nimam posebnega opravka; zdaj je žetev in je dosti opravka / pretakanje vina je važen opravek 4. zastar. obleka, oblačilo: ali ti je moj opravek všeč / biti v ponošenem opravku ● kuhanje je njen glavni opravek naloga, dolžnost; ekspr. dajati si opravka z vrtom ukvarjati se; dati opravka ekspr. ta fant ti bo še dal opravka povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. štor mu je dal dosti opravka težko ga je izruval; težko ga je razsekal; star. ni mu bilo všeč, da si hči da opravka s tem fantom mu izkazuje ljubezensko naklonjenost; star. dobil je opravek, naj jetnike odpelje nalogo; ekspr. vidim, da ne veš, s kom imaš opravka kakšen človek je to; ekspr. pustite ga, sicer boste imeli opravka z menoj vas bom kaznoval ♪
  16.      opravičílo  -a s (í) 1. izjava, navadno pismena, s katero se kaj opravičuje: napisati, prinesti opravičilo; poslušati opravičilo; z opravičilom ga je poslala v šolo / izmrmrati opravičilo mrmraje se opravičiti // kar se navede za prenehanje negativnega mnenja: opravičilo, da je kradel zaradi lakote, mu ni zadoščalo / iskati, najti opravičilo za surovo ravnanje / publ. opravičilo za težek gospodarski položaj vzrok / publ. v tem je opravičilo našega boja upravičenost 2. glagolnik od opravičiti: opravičilo mu ni bilo dovolj, hotel je še drugo zadoščenje / za to napako ni opravičila ta napaka se ne da opravičiti / njegova knjiga je potrebna opravičila / povedati, reči kaj v opravičilo ♪
  17.      opravílo  -a s (í) 1. kar kdo opravlja, dela: to opravilo ga veseli; zmotiti koga pri važnem opravilu; odgovorno, težko opravilo; tudi njihovo opravilo je častno / nabiranje jagod je prijetno opravilo / mn.: drobna opravila; pomladanska opravila v vinogradu / mn.: domača opravila; biti spreten za mehanična opravila 2. rel. verski obred, zlasti maša: opravilo je končano in ljudje se razhajajo; prihajati k opravilu; slovesno opravilo / popoldansko opravilo / v tej cerkvi je le redkokdaj opravilo 3. nav. mn., star. opravek: opravila so ga zadržala; nujna opravila / iti po svojih opravilih / službena opravila 4. nav. mn., knjiž., s prilastkom delovanje, funkcija: na ta telesna opravila človek ne more neposredno vplivati; življenjska opravila v organizmu so prenehala; opravila možganov 5. knjiž., redko glagolnik od opraviti: opravilo naloge ● star. njeno edino opravilo je bilo varovanje otrok naloga, dolžnost; star. spoznal je, da ima opravila s čudnim človekom opravka; star. imam mnogo opravila dela; star. napadalec je mislil, da bo imel z menoj lahko opravilo da me bo lahko premagal; star. s tem si mi naložil težko opravilo nalogo ♪
  18.      opráviti  -im dov. (á ȃ) 1. uspešno končati a) kako delo, opravilo: opraviti izpit, tečaj; vse je opravil sam / mizarska dela je že opravil; opraviti poljska dela / opravil je vse potrebne formalnosti b) kaj zahtevanega, pričakovanega: opraviti svojo dolžnost; opraviti pomembno nalogo; ali si natančno opravil naročilo / svojo vlogo je igralec dobro opravil jo je dobro odigral / mladinci so opravili tisoč prostovoljnih delovnih ur 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža konec dejanja, kot ga določa samostalnik: opraviti nakupe, poizvedbe; opraviti polet, pot; voznik je opravil tri vožnje; preiskava se je že opravila / poroko so opravili v drugem kraju / opraviti analizo; zdravnik je že opravil operacijo / opraviti eksplozijo jedrske bombe / publ.: opraviti vse preglede biti popolnoma zdravniško pregledan; popolnoma zdravniško pregledati; opraviti prevzem blaga prevzeti blago / opraviti malo, veliko potrebo; elipt. počepnil je za grm in opravil 3. nepreh., s prislovnim določilom biti uspešen pri kakem prizadevanju: če bom šel sam tja, ne bom dosti opravil; ali si kaj opravil pri direktorju; s tako sekirico ne boš nič opravil; ti govori z njim, boš več opravila / s solzami ne boste nič opravili / kot voščilo pa dobro opravi 4. ekspr., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: s svojo prejšnjo družbo je opravil; z njim sem opravila / ta filozof je opravil s pojmom vzročnosti; odločno so opravili s predsodki zavrgli, odklonili jih / s predlogom so nakratko opravili, češ da ni sprejemljiv so ga zavrnili // publ. premagati: boksar je hitro opravil z nasprotnikom; s tako peščico boš že opravil / domača igralka je igraje opravila z gostjo veliko bolje je igrala / revolucija je opravila s tem družbenim razredom / s sušo so opravili tako, da so uredili namakalni sistem 5. nepreh., ekspr., navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti: tu ima delavsko knjižico, pri nas je opravila; pri njej si opravil; kot govornik si opravil / če pisatelj neha opazovati, je opravil 6. nedov., nav. ekspr., v zvezi imeti opraviti s, z izraža, da a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: v tej službi boš imel opraviti z ljudmi; učitelj ima opraviti z otroki / z njim nimam rad opraviti; še šef se jih je bal, kadar je imel opraviti z njimi / publ. vse kaže, da imamo opraviti s tatvino da gre za tatvino b) kdo kaj dela: imeti opraviti s kuho, šivanjem; dovolj ima opraviti z vrtom / veliko ima opraviti z menoj // izraža vzročno odvisnost, povezanost: ali ima najin pogovor kaj opraviti s tem; to nima nič opraviti s tvojim vprašanjem / nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič opraviti 7. star. obleči: opraviti otroka; hitro se opravi / opraviti se v berača 8. nar. prebiti, shajati: odrasel človek še opravi brez mleka, otrok pa težko; takih prtičkov nima, pa bo že brez njih opravil ● ekspr. če nas odkrijejo, smo opravili nas bodo zelo kaznovali; nas bodo ubili; star. trdil je, da imajo v gradu opraviti strahovi da so v gradu strahovi; ekspr. dejal je, da delavec opravi svojih osem ur in gre dela; zastar. opraviti nove šolske prostore opremiti; s tem avtomobilom je opravil sto tisoč kilometrov prevozil; opraviti svoje ekspr. bolezen in zgaranost sta opravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; evfem. zvabil jo je v gozd in opravil svoje jo posilil; ekspr. južni veter je opravil svoje je stalil sneg, led; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; nar. opraviti živino nakrmiti, napojiti jo in ji nastlati; ekspr. za pusta malokatera družina opravi brez krofov skoraj v vsaki družini jedo krofe; star. sin je po materi vse opravil poskrbel za pogreb in za vse, kar je v zvezi z njim; ekspr. posumil je, da ima opraviti z blaznim človekom da je to blazen človek; publ. odpelji ga in opravi z njim ubij ga, usmrti ga; ekspr. dajati si, dati si opraviti s šivanko šivati; ekspr. do takrat še ni imel opraviti z žensko še ni imel spolnih odnosov; star. v mestu imam dosti opraviti opravkov; star. mnogo je imela opraviti, da ju je pomirila s težavo ju je pomirila; zgrda pri tem otroku nič ne opraviš če si z njim strog, noče narediti, kar se od njega zahteva; star. pozimi ni toliko opraviti ni toliko dela; dati opraviti dojenček da dosti opraviti z njim je dosti dela; ekspr. ta fant ti bo dal še opraviti povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. sovražnik je dal četi precej opraviti težko ga je premagala ◊ alp. opraviti ponovitev smeri; fiz. delo, ki ga opravi stroj; mat. opraviti računsko operacijo; rel. opraviti spoved; strojn. mehanizem opravi pot opravívši zastar.: opravivši naročilo, je odšel oprávljen -a -o: opravljen vojaški rok; izpiti so opravljeni; črno opravljena ženska; formalnosti na meji so bile hitro opravljene; mislil sem, da je stvar opravljena, pa ni končana; dobro opravljeno delo ∙ ekspr. otroci niso nikoli opravljeni z otroki je veliko dela ♪
  19.      opredelíti  -ím dov., opredélil (ȋ í) 1. navesti bistvene značilnosti pojma: opredeliti delo; opredeliti človeka kot bitje, ki je sposobno za kulturno ustvarjalnost / opredeliti pojem definirati ♦ geom. opredeliti kroglo 2. določiti: opredeliti pojav, rastlino, vrsto / časovno opredeliti umetnino; opredeliti z zakonskimi določili položaj določene dejavnosti / ni znal opredeliti svojih čustev / opredeliti vlogo očeta v družini; opredeliti je treba, kaj spada v redno delo / opredeliti vodilno temo moderne umetnosti ugotoviti // ovrednotiti, okarakterizirati: nemogoče je bilo opredeliti vse najrazličnejše gledališke zamisli; odločno je opredelil njegovo mnenje / opredelili so ga za alkoholika // razložiti, pojasniti: opredeliti razmerje do življenja; opredeliti svoje stališče do svetovnih problemov; poskusil je natančneje opredeliti vprašanje 3. povzročiti, da ima kaj določene značilnosti: to dejstvo je opredelilo položaj Slovencev za več stoletij; novo odkritje je opredelilo vojskovanje ● zastar. za stanovanje so mu opredelili najlepšo sobo dodelili, dali; publ. opredeliti slikarja na konec 16. stoletja postaviti; publ. vsako barvo lahko opredelimo v enega od štirih kvadrantov uvrstimo opredelíti se 1. izraziti, pokazati svoje stališče, svojo pripadnost: pri popisu prebivalstva se ni nihče dolžen opredeliti; narodnostno, politično, razredno se opredeliti / ni se opredelil na nobeno stran / opredeliti se za Slovenca 2. izraziti, pokazati svoje stališče do česa: hoteli so, da se v sporu opredeli; javno se opredeliti do vseh problemov / opredeliti se proti rasni diskriminaciji izraziti, pokazati negativen odnos do nje, odkloniti jo; opredelil se je proti njemu; opredeliti se za socialno in nacionalno osvoboditev izraziti, pokazati pozitiven odnos do nje opredeljèn -êna -o: časovno in prostorsko opredeljene situacije; jasno opredeljene pravice; levičarsko opredeljen kulturni delavec; ko sem ga spoznal, je bil svetovnonazorsko že jasno opredeljen ♪
  20.      opremljeválec  -lca [u̯c in lc] m (ȃ) kdor se poklicno ukvarja z opremljanjem: opremljevalec je izbral temno pohištvo in starinske svetilke / knjigo je opremil izkušen opremljevalec ◊ film., rad. kdor dodaja radijski oddaji, filmu ustrezno glasbo, šume ♪
  21.      oprezováti  -újem tudi oprézovati -ujem nedov. (á ȗ; ẹ́) 1. gledati kaj z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno: hodi okoli tabora in oprezuje; oprezovati iz skrivališča, izza ogla; oprezovati okoli hiše, skozi ključavnico / celo uro je oprezovala, kdaj pride; ekspr. oprezuje za vsakim mojim korakom 2. iskati, čakati koga z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno: oprezovati za tihotapci / oprezovati za divjadjo ∙ ekspr. fant že oprezuje za dekleti se že zanima zanje oprezováje: hoditi, oprezovaje na vse strani oprezujóč -a -e: vstopil je, previdno oprezujoč okoli sebe; oprezujoč lovec; prisl.: oprezujoče se je zagledal v temo ♪
  22.      opróščati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa: take ljudi so oproščali službe na galeji; star. oproščati od plačevanja 2. s sodbo odločati, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil obtožen: s tem sodišče obtoženca oprošča 3. delati, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: vedno znova mu je oproščala opróščati se delati, da je razumljivo, možno kako ravnanje, vedenje: v pismu se jim je oproščala, ker jih ni utegnila obiskati ♪
  23.      óptika  -e ž (ọ́) 1. nauk o svetlobi: optika in kalorika ♦ elektr. elektronska optika elektronika, ki proučuje delovanje električnega ali magnetnega polja na elektrone; fiz. geometrijska optika ki proučuje odboj in lom svetlobe na zrcalih in lečah ter iz njih sestavljenih optičnih napravah; valovna optika ki proučuje za valovanje značilne pojave 2. fot. sistem leč kake optične priprave: fotoaparat ima dobro optiko; občutljivost optike / pravilno uravnavati optiko 3. publ. način prikazovanja, presoje česa: njegova dramatika postavlja z normalno optiko na oder fabule iz vsakdanje resničnosti / gledati na dogodke z optiko kritika 4. nav. ekspr. trgovina z optičnimi pripomočki, pripravami: v nobeni optiki ne dobiš takih leč ♪
  24.      óptimum  -a m (ọ̑) stanje, ki je glede na dane možnosti najugodnejše, najboljše: doseči optimum / tržni optimum ♦ biol. toplotni optimum temperatura, pri kateri organizem najbolje uspeva // ekspr. najvišja možna mera: optimum izkoriščanja zmogljivosti ♪
  25.      opustéti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. postati pust: trg je kmalu opustel; veliko vasi je v tem času opustelo opustèl in opustél -éla -o: golo in opustelo drevje; opustelo poslopje; gledal sem ga vsega opustelega ♪

   2.543 2.568 2.593 2.618 2.643 2.668 2.693 2.718 2.743 2.768  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA