Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

tem (176-200)


  1.      utemeljevánje  -a s (ȃ) glagolnik od utemeljevati: utemeljevanje realistične umetnosti / poročevalčevo utemeljevanje ni bilo prepričljivo / utemeljevanje novih spoznanj ♪
  2.      utemeljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati čemu temelj, osnovo: utemeljevati nauk, pravo; idejno utemeljevati kaj 2. delati, da je kaj logično upravičeno: utemeljevati svoje zahteve; filozofsko, strokovno utemeljevati trditev // navajati vzroke, razloge za kako dejanje, ravnanje, stanje: začela je utemeljevati svoj sklep; psihološko utemeljevati strah / nizko naklado utemeljujejo s slabo prodajo zahtevnejših del 3. zastar. ustanavljati: mesta, ki so jih utemeljevali Rimljani utemeljujóč -a -e: vložil je prošnjo za upokojitev, utemeljujoč jo s slabim zdravjem ♪
  3.      utemeljítelj  -a m (ȋ) kdor kaj utemelji: idejni utemeljitelj materializma / utemeljitelj zgodovinskega društva ustanovitelj ♪
  4.      utemeljítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od utemeljiti: utemeljitev nauka / pravna utemeljitev pritožbe; znanstvena utemeljitev vzrokov / nezadostna utemeljitev nagrade ♪
  5.      utemeljíti  -ím dov., uteméljil (ȋ í) 1. dati čemu temelj, osnovo: utemeljiti nauk, teorijo / ta dela so utemeljila slovensko književnost; utemeljiti kaj kot znanost 2. narediti, da je kaj logično upravičeno: utemeljiti pritožbo, prošnjo, zahtevo; filozofsko, znanstveno utemeljiti trditev // navesti vzroke, razloge za kako dejanje, ravnanje, stanje: utemeljiti odpust z dela; svojo odsotnost je slabo utemeljil / utemeljiti izjavo; utemeljiti s številkami; svojega strahu ni znal razumsko utemeljiti 3. zastar. ustanoviti: takrat so utemeljili več hranilnic / utemeljiti grad, mesto utemeljèn -êna -o: utemeljen dvom, sum; pritožba je dovolj utemeljena; to je strokovno dobro utemeljeno ♪
  6.      visokotemperatúren  -rna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na sorazmerno visoke temperature: pasterizirati mleko po visokotemperaturnem postopku / visokotemperaturno sušenje lesa ♪
  7.      vtém  in vtèm prisl. (ẹ̑; ȅ) 1. medtem: mi smo delali, vtem je on lenaril; usedi se, jaz bom vtem skuhala kavo 2. tedaj: obrnil se je proti oknu, vtem je nekdo naglo odprl vrata; stali so na dvorišču. Vtem je prišla soseda vtém ko in vtèm ko vez., v časovnih odvisnih stavkih medtem ko: vtem ko je čakal na pijačo, se je razgledal po gostilni / oni dobijo vse, vtem ko mi samo najnujnejše ♪
  8.      zatém  in zatèm prisl. (ẹ̑; ȅ) 1. izraža, da se dejanje zgodi v času po predhodnem dejanju: vrgel se je nanj. Hip zatem je počila puška; najprej sta se pozdravila in šele zatem ga je povabil v hišo; iz hiše se je zaslišal mladosten glas. Kmalu zatem je na prag stopila deklica; namočil ga je dež in dan zatem je zbolel 2. v vezalnem priredju izraža dejanje, ki sledi predhodnemu v času; potem: v tujini je najprej doštudiral, zatem pa se je zaposlil 3. v vezniški rabi, pri naštevanju za dodajanje česa že povedanemu: izvažali so vino, zatem orožje, volno in platno / država usmerja gospodarski razvoj, zatem skrbi za šolstvo, zdravstvo in obrambo // v časovnih odvisnih stavkih, v zvezi zatem ko potem ko: zatem ko je oče odšel, je pozvonilo pri vratih ♪
  9.      zatemnélost  -i [tǝm] ž (ẹ́) lastnost, značilnost zatemnelega: zatemnelost prostora ∙ knjiž. trenutki duševne zatemnelosti zmedenosti ♪
  10.      zatemnéti  -ím [tǝm] dov., zatemnì in zatèmni (ẹ́ í) 1. postati (bolj) temen: papir na svetlobi zatemni; voda je zaradi močnega dežja zatemnela / oči so mu zatemnele od jeze / knjiž. ko je dan zatemnel, so se prižgale luči ko se je stemnilo 2. knjiž. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zaradi oblakov je sonce nenadoma zatemnelo // postati manj izrazit: njegova slava je hitro zatemnela 3. knjiž. postati mrk, neprijazen: ob teh besedah je njegov obraz zatemnel zatemnèl in zatemnél -éla -o: od starosti zatemnele slike ♪
  11.      zatemnévati  -am [tǝm] nedov. (ẹ́) postajati (bolj) temen: les zatemneva ∙ zastar. megla zatemneva nebo zatemnjuje ♪
  12.      zatemnílen  -lna -o [tǝm] prid. (ȋ) nanašajoč se na zatemnitev: zatemnilna zavesa ♦ elektr. zatemnilno stikalo stikalo za uravnavanje svetilnosti žarnice ♪
  13.      zatemnílnik  -a [tǝm] m (ȋ) elektr. stikalo za uravnavanje svetilnosti žarnice ♪
  14.      zatemnítev  -tve [tǝm] ž (ȋ) 1. glagolnik od zatemneti ali zatemniti: zatemnitev prostorov 2. film. postopek za ločevanje prizorov, pri katerem konec prejšnjega prizora zbledi do popolne teme: zatemnitev in odtemnitev ♪
  15.      zatemníti  -ím [tǝm] dov., zatemnì in zatèmni; zatèmnil (ȋ í) 1. z zakritjem narediti, da kaj ne prepušča, ne oddaja svetlobe: zatemniti okna; zatemniti svetilko / ekspr. črn oblak je zatemnil sonce zakril // na tak način narediti, da je kje temno: zatemniti dvorano; zatemniti sobo zaradi predvajanja filma; zatemniti z zavesami 2. knjiž. narediti, da postane kaj neizrazito, nejasno: zatemniti osnovni problem / obup je zatemnil upanje 3. knjiž. narediti kaj mrko, neprijazno: skrbi so mu zatemnile obraz 4. knjiž. povzročiti, da je kaj deležno manjše pozornosti; zasenčiti: zatemnil je vse mestne veljake / skoraj bi zatemnil slavo največjega pesnika / s svojo lepoto je zatemnila vse druge zatemníti se 1. postati temen: nebo se zatemni / brezoseb. zaradi nizkih oblakov se je še pred nočjo zatemnilo stemnilo 2. knjiž. postati mrk, neprijazen: obraz se mu je ob novici zatemnil / prijazne oči so se ji zatemnile od žalosti zatemnjèn -êna -o: zatemnjena luč, soba; okna so zatemnjena ♪
  16.      zatemnítven  -a -o [tǝm] prid. (ȋ) nanašajoč se na zatemnitev: zatemnitvene zavese / zatemnitveni predpisi, veljavni med vojno ♪
  17.      zatemnjevánje  -a [tǝm] s (ȃ) glagolnik od zatemnjevati: zatemnjevanje luči ♪
  18.      zatemnjeváti  -újem [tǝm] nedov. (á ȗ) 1. z zakrivanjem delati, da kaj ne prepušča, ne oddaja svetlobe: zatemnjevati luči; zatemnjevati okna / ekspr. oblaki zatemnjujejo luno zakrivajo // na tak način delati, da je kje temno: zatemnjevati prostor; zatemnjevati z zavesami 2. knjiž. delati, da postane kaj neizrazito, nejasno: zatemnjevati osnovno misel knjige; zatemnjevati ozadje neprijetnih dogodkov 3. knjiž. delati kaj mrko, neprijazno: skrbi so mu zatemnjevale čelo / problemi mu zatemnjujejo življenje 4. knjiž. povzročati, da je kaj deležno manjše pozornosti; zasenčevati: ta napaka zatemnjuje druge ♪
  19.      a  vez., knjiž. 1. v protivnem priredju za izražanje a) nasprotja s prej povedanim; pa, toda, vendar: prej so ga radi imeli, a zdaj zabavljajo čezenj; to so besede, a ne dejanja; drugod umetnike slavijo. A pri nas? sicer je miren, a kadar se napije, zdivja / včasih okrepljen bilo ji je malo nerodno, a vendar tako lepo pri srcu b) nepričakovane posledice: tipal je po temni veži, a vrat ni našel; postarala se je, a ni ovenela // za omejevanje: to more ugotoviti samo zdravnik, a še ta težko; bral je, a samo kriminalke // na začetku novega (od)stavka za opozoritev na prehod k drugi misli: A vrnimo se k stvari! A dopustimo možnost, da se motimo 2. redko, v vezalnem priredju za navezovanje na prej povedano; in, pa: sin je šel z doma, a hči se je omožila v sosednjo vas / nevesta se sramežljivo smehlja, a rdečica ji zaliva lice ♪
  20.      abecéden  -dna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na abecedo: abecedni red, seznam ♦ biblio. abecedni katalog katalog, urejen po abecedi vpisov; lit. abecedna vojska spor zaradi črkopisa okoli leta 1830 2. ekspr. osnoven, temeljen: menim, da so kritiku te abecedne resnice znane abecédno prisl.: abecedno urejen seznam ♪
  21.      àbiogenéza  -e ž (ȁ-ẹ̑) biol. nastanek in razvoj živega iz neživega: zakonitosti abiogeneze // teorija o tem nastanku: razprava o abiogenezi ♪
  22.      abscísa  -e ž (ȋ) geom. prva koordinata v pravokotnem koordinatnem sistemu: abscisa in ordinata ♪
  23.      absolúten  -tna -o prid. (ȗ) 1. popoln, vsestranski: absoluten mir; absolutna tišina / absolutna večina glasov nadpolovična 2. brezpogojen, nesporen: absoluten prvak; absolutna premoč 3. neomejen, absolutističen: absolutni vladar; absolutna državna oblast ◊ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; absolutna resnica resnica, o kateri ni mogoče razumsko dvomiti; fiz. absolutna ničla najnižja možna temperatura; geogr. absolutna višina višina določenega kraja nad morsko gladino; gozd. absolutna gozdna tla tla, kjer uspeva samo gozd; mat. absolutna vrednost vrednost števila neglede na predznak; meteor. absolutna vlaga množina vodne pare na 1 m3 zraka; muz. absolutni posluh zmožnost ugotavljati tone brez pripomočkov; absolutna glasba instrumentalna glasba s čisto glasbeno vsebino, brez določenega programa ali naslova absolútno prislov od absoluten: absolutno veljavna sodba // ekspr. poudarja trditev: to je absolutno potrebno; ima absolutno prav; absolutno ne! nikakor ne, sploh ne; sam.: povzpeti se v svet absolutnega ♪
  24.      absolutórij  -a m (ọ́) 1. razrešitev (od) dolžnosti in odgovornosti, razrešnica: dati odboru absolutorij 2. dokončanje študija na visokih šolah: po absolutoriju na jusu se je vrnil v domovino // potrdilo, spričevalo o tem ♪
  25.      abstráktnež  -a m (ȃ) ekspr., redko abstraktno misleč človek: v svojih pesmih je abstraktnež / Kako naj pojmi abstraktnež ritem (O. Župančič) ♪

   51 76 101 126 151 176 201 226 251 276  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA